Branje je zakon!

V predzadnjem mesecu letošnjega leta v slovenske osnovne in srednje šole prihajajo knjige v elektronski obliki. Učenci tretje triade in srednješolci si jih bodo tako prek Cobissa in Biblosa izposojali v e-obliki in jih brali na bralnikih, telefonih, tablicah, prenosnikih ali namiznih računalnikih. Bo zaradi tega izgubljal trg papirnih knjig, bo manj obiskov knjižnic? Ali bodo e-knjige zamenjale papirne?

Branje v slovenskih šolah spodbujamo tako pri učencih kakor tudi učiteljih, ves izobraževalni sistem je organiziran tako, da se spodbuja branje, koristi branja so dokazale številne raziskave. Nazadnje jih je predstavil Miha Kovač v svoji knjigi Berem, da se poberem, kjer pa je dal prednost branju na papirju pred branjem na zaslonih. Na tem mestu se ne bom spuščal v razpravo o tem, ali je branje na zaslonih škodljivo in kdaj ima vendarle prednosti.

V našem šolskem sistemu je kar nekaj dejavnosti, ki ob rednem pouku spodbujajo branje. To so bralna značka, domače branje, tekmovanje za Cankarjevo priznanje, raziskovalne naloge … No, in že smo pri težavi, ki so jo izpostavili starši na svetu staršev – vsako leto se namreč pojavi težava z dostopom do knjig. V času pred Cankarjevim tekmovanjem ali v času domačega branja v šolski knjižnici zmanjka knjig z naslovi, ki so predvideni za ti dve dejavnosti. Ne samo to, ponavadi jih zmanjka tudi v vseh splošnih bližnjih in tudi bolj oddaljenih knjižnicah. Starši so pritisnili na šolo, da je ta tista, ki je odgovorna, zato mora zagotoviti dovolj fizičnih izvodov knjige, da bodo njihovi otroci lahko brali. Pa vendar, ali je res smiselno kupovati več izvodov knjige, ki se bo v naslednjih letih zelo malo uporabljala? Da ne govorim o pomanjkanju prostora zanje, saj imamo na naši šoli ekstremno majhno knjižnico.

Najzanimivejši odziv učenca? »E-bralnik je super, saj ne vidim, kako debela je knjiga.«

Ob srečanju z odgovornimi pri Beletrini in Biblosu je padla ideja – e-knjige. Na e-bralnik naložiš e-knjigo, ki jo učenci potrebujejo, in potem lahko to vsako leto spreminjaš, brez skladiščenja zalog. Akcija je stekla.

Učencem smo razdelili e-bralnike, devetošolci posameznega razreda so ga preizkušali en mesec. Odzivi so bili več kot pozitivni, kar ne čudi, saj so mladi ljudje večinoma navdušeni nad vsem, kar je povezano s tehnologijo. Uporabo bralnika so usvojili brez težav, knjigo pa je bilo vendarle treba tudi prebrati. Najzanimivejši odziv? »E-bralnik je super, saj ne vidim, kako debela je knjiga.«

Zaradi pozitivnih odzivov smo projekt predstavili Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport z idejo, da bi lahko tole uvedli v vse slovenske šole. Ministrstvo je v širšo razpravo povabilo še založbe, agencijo za knjigo, knjižničarje, Cobiss … Razprava se je zavlekla na tri leta. Seveda so se pojavili tudi številni pomisleki. Kljub covidu, ko so bili takšni projekti v prednosti. Zakaj je za nekaj tako očitnega, kot je učencem zagotoviti dostop do literature, ki jo potrebujejo, treba toliko truda? Kako učencem, naši prihodnosti, omogočiti dostop do Jurčiča, Cankarja, Muckove, Vidmarjeve … Kje smo zgrešili? Ali ne bi to moralo biti samoumevno?

No, na veliko veselje avtorja teh vrstic je projekt letos ugledal luč sveta. Ministrstvo je zagotovilo, da bodo knjižnice osnovnih in srednjih šol ter zavodov za otroke s posebnimi potrebami odslej omogočale izposojo elektronskih knjig.

Ali bodo zdaj učenci, ki so že itak preveč pred zasloni, odslej brali le še elektronske knjige? Ali bodo zaradi tega fizične knjige pozabljene? Nikakor ne. Večina bralcev bo še naprej brala knjige v fizični obliki. Projekt le zagotavlja dostop do naslovov takrat, ko zmanjka papirnih izvodov knjig. Če pa bomo odkrili koga, ki bo zaradi e-knjig začel brati in bo bral le e-knjige … Hmmm ... Potem je to kolateralna škoda, ki ji lahko le zaploskamo.

E-knjige po mojem mnenju ne ogrožajo fizičnih knjig, so le dopolnitev. Tudi sam od tega projekta dalje berem elektronske knjige, prebral sem jih vsaj 20. In tudi meni se je zgodilo, da ni bilo fizičnega izvoda v knjižnici in sem zato pač prebral elektronsko različico. Tako gre z mano v bralniku na dopust ali na polet z letalom vedno več knjig kot pred tem. Velika prednost je tudi branje ob slabi svetlobi ali tik pred spanjem, ko s tem ne motiš nikogar od bližnjih. Pa vendar, na koncu še vedno raje posežem po fizični knjigi, če se le da.

Dostop do e-knjig je mogoč na več načinov. Najenostavnejši je seveda prek Cobbisa, pri čemer je moja izkušnja, da ima največ elektronskih izvodov Mestna knjižnica Ljubljana. Dostop in članarino se da zelo hitro in enostavno urediti tudi prek spleta.

Res je, prijava v knjižnico prek e-bralnika je znala biti včasih okorna in zapletena, vendar je moja zadnja izkušnja precej boljša. Novi inkBook Calypso (z več pomnilnika kot nekoč) deluje brez težav in je dovolj močan – za branje. Nenazadnje bralnik ni naprava, s katero bi brskali tudi po internetu ali z njo počeli še kaj drugega kot – brali. Ko enkrat naložimo knjigo oziroma opravimo sinhronizacijo s svojim računom, je v naših rokah le še knjiga.

Upam, da bo ta zapis sporočilo vsem knjižničarjem, učiteljem in staršem, da gre za dopolnitev in ne oviro. Zaradi e-knjig v šolah zagotovo ne bo manj bralcev. Ako bodo učenci zaradi branja elektronskih knjig odmerjen čas pred zasloni namenili branju in zaradi tega nekoliko manj drugim, manj koristnim vsebinam, pa tudi prav.

Avtor je ravnatelj v osnovni šoli.