Brez neta nam živeti ni
Internet je postal nekaj samoumevnega, tako rekoč infrastruktura, ki jo enostavno moramo imeti. Vsi, ne samo "računalnikarji". Kdaj se je to pravzaprav zgodilo? Verjetno takrat, ko se je vzpostavila kritična masa storitev, ki jih uporabljamo - komunikacija, druženje, nakupovanje in, verjetno še najbolj, iskanje informacij.
Spominjam se, kako smo v internet še stopali prek oglasnih desk, BBSov, z modemi hitrosti 2400 b/s (da, nič "kilo", nič "mega"). Najbolj navdušeni smo ga uporabljali za elektronsko pošto, za neposredni pogovor, svetovnega spleta še ni bilo. Modemi so napredovali (do 56 Kb/s), storitve tudi (splet ...), ni minilo dolgo, ko smo preizkušali vrhunec tehnike, ADSL! 512 Kb/s! Ko smo na to povezavo povezali vse računalnike v podjetju, se je vse skupaj vleklo kot polž, a bili smo povezani, non stop!
In danes? Za podjetje je povsem običajna optična povezava 10 ali 100 Mb/s, veliko jih ima take povezave tudi doma ali pa so opremljeni s povezavami xDSL, ki tudi omogočajo megabitne povezave (res, zunaj urbanih mest so žal še vedno taki, ki se v internet povezujejo z navadnimi modemi in/ali prek mobilnih povezav EDGE ...). Še več, naši telefoni so bolj ali manj vedno povezani v internet, ob nakupu pravega podatkovnega paketa to ni več tako zelo drago kot včasih. Torej - v službi, doma ali na cesti, internet je neprestano na dosegu roke, pardon, prsta, ali miške. Tako zelo smo se navadili nanj, da dobimo skorajda odvisniško krizo, če nam ga kdo vzame. Si sploh predstavljate, kaj bi danes počeli z računalnikom/tablico/pametnim telefonom, če bi naenkrat zmanjkalo povezave v internet? Kaj sploh še ostaja lokalnega na računalniku? Že če se odločimo le spisati besedilo (članek?), je to danes skorajda nemogoče brez pomoči vsemogočnega iskalnika Google in Wikipedie. Mimogrede, to besedilo nastaja na letalu nad Atlantikom in moram reči, da sem med pisanjem brez pomočnika Googla prav nesrečen.
In vendar, odvisniško krizo si sprožimo bolj ali manj takoj, ko prestopimo meje Slovenije. Takoj, ko postanemo odvisni od tujih ponudnikov interneta ali ponudnikov mobilnega interneta, ki nas odirajo s tarifami gostovanja. V hotelih je internet velikokrat drag (v Italiji sem pred kratkim doživel nespodobno ponudbo 8 evrov za dve uri ...), nakup tuje SIM kartice pa včasih tudi ni smiseln, saj je pokritost tujine včasih precej slabša kot pokritost Slovenije (res!). V prej omenjeni Italiji (na smučišču) sem tako živel z ubogimi hitrostmi GPRS (do 40 Kb/s, kar ni veliko več od onih 2400 b/s na začetku tega besedila ...). To je tehnologija, ki je v Sloveniji že kar nekaj let bolj ali manj izumrla.
Še posebej pa je hudo, če nas (službena) pot zanese v ZDA, v deželo, ki je pravzaprav "izumila" internet. Glede na to, da gre za povrh vsega še bogato državo, bi človek pričakoval, da se bosta tam cedila internet in mleko. Pa se ne. Naš Brnik ima brezplačen brezžični internet, na ameriških letališčih je največkrat na voljo le za plačilo. Na lasvegaškem letališču je sicer zastonj (omogoča ga sponzor - Google), a deluje le v zgodnjih jutranjih urah, ko je letališče bolj ali manj prazno. Ko se zbere več potnikov/uporabnikov, se povezava v svet dobesedno sesede. Ponekod v hotelih je internet na voljo tudi zastonj (ponekod pa ga tržijo po 15 dolarjev na dan), a je hitrost največkrat taka, da si je nemogoče ogledati video posnetek z Youtuba, kaj šele iz kakega strežnika v Sloveniji. Evropa se očitno potrudi vzdrževati hitro povezavo v smeri ZDA, nasprotno pa ne drži.
In, kar je najhuje, letala, ki so po vseh merilih vrhunec tehnologije, kar jo je razvilo človeštvo, so še vedno brez povezave v internet, čeprav ni za to nobenega pravega razloga. Sam sem brezžični internet v letalu pred desetimi leti že uporabljal (brskalnik, Skype, celo nadzor na daljavo z VNC!), vendar sem bil očitno eden redkih, kajti zaradi pomanjkanja zanimanja so ga z letal kasneje umaknili. Zdaj kaže, da ga bodo nekatere letalske družbe spet uvedle, očitno je na voljo večja kritična masa uporabnikov.
In vse to moramo trpeti, kljub temu da je popolnoma očitno, da je internet danes skoraj tako osnovna dobrina kakor voda ali elektrika. Tako kot nikomur ne pade na pamet, da bi novo stanovanje ali hišo zgradil brez električnega ali vodovodnega priključka, tako bi moralo biti samoumevno, da ima vsaka bivalna enota tudi internet. In tako kot nikomur ne pade na pamet, da bi v hotelih posebej računal vodo in elektriko, bi moralo biti logično, da tega ne bi počeli z internetom. Električne vtičnice so po vsem svetu "zastonj", enako bi moral biti tudi internetni priključek! V resnici ne vidim razloga, da ni, razen seveda pohlepa po dodatnem dobičku. Mislim, položiti vodovodne ali kanalizacijske cevi je gotovo težje, kot položiti tanke optične kable, mar ne?