Brezkompromisno brez zrcala
Strategijo oglaševanja izdelkov bi lahko razmejili na dva pristopa: ko ima izdelek nekaj spektakularnega in ko je brez nečesa, česar si res nihče ne želi. V obeh primerih se pričakuje, da bo kupec navdušen. A da ne bomo slepo vzklikali margarini brez holesterola in jogurtu s probiotičnimi kulturami, se splača najprej poučiti o osnovah. Tokrat smo vzeli pod drobnogled fotoaparate, ki se hvalijo, da nimajo zrcala – brezzrcalnike.
Pisalo se je leto 2008, ko sta Panasonic in Olympus družno predstavila novo družino digitalnih fotoaparatov, imenovano mikro štiritretjinski fotoaparati. Zapolnili so vrzel med kompaktnimi in zrcalno refleksnimi (DSLR) kamerami. DSLRji so se zaradi vedno dostopnejših cen vedno bolje prodajali, a so marsikaterega uporabnika t. i. pomeri in ustreli fotoaparatov hkrati tudi plašili zaradi svojega profesionalnega značaja. Nov tip je bil torej po svoje logičen, a obenem tudi tvegan korak, ki pa se je obrestoval. Danes so mikro štiritretjinski aparati le en del zgodbe, ki jo v fotografskem svetu pišejo brezzrcalniki, saj so se začetnikoma Panasonicu in Olympusu pridružili vsi veliki. Naposled tudi največja – Nikon in Canon.
Surovi zapis fotografije, posnete s Sony Nex-6 in objektivom 16–50 mm na širokem kotu, razkrije napake, ki so v zapisu JPG sicer programsko odpravljene (pozor na robove).
Topla voda bregove dere
Že iz imena »brezzrcalniki« je jasno, da zrcala ni. A ta misel še zdaleč ni nova. Vse skupaj se je pravzaprav začelo daleč od opevanega zrcala. Če preskočimo velike lesene škatle s steklenimi ploščami in se malenkost pomudimo pri prvih bolj množično razširjenih kamerah, so bile to škatlice s preprosto lečo, ki je ob odprtem zaklopu prepustila svetlobo na fotografski film, ta pa je ovekovečil podobo. Kaj bomo zajeli na fotografiji, pa smo sklepali sodeč po pogledu skozi pločevinasto okence ali majceno iskalce.
Naprednejši aparati so omogočali ostrenje, a so se pri cenejših izvedbah zanašali na grobo oceno fotografa, pri boljših pa na projekcijo dveh sličic, ki sta bili zajeti skozi razmaknjeni okenci in projicirani druga prek druge v iskalo. Ob pomoči paralakse je bilo tako mogoče določiti oddaljenost objekta in fotoaparati so se zato imenovali »rangefinder« oz. iskalci razdalje, če bi angleško ime dobesedno prevedli. A rangefinderji so imeli težave z uporabo izmenljivih objektivov. Sistem ostrenja je bil zapleten in okence, v katerem smo dobili informacijo o kadru in ostrenju, je vedno kazalo isto podobo, ne glede na uporabljeni objektiv, ki je lahko imel ožji ali širši kot zajema od tistega v iskalu. Tako se je rodila zamisel, da bi svetloba objektiva med kadriranjem potovala raje do okularja, ob pritisku sprožilca pa bi se preusmerila na fotografski film. Prišli smo do zrcala, ki je dodobra pretreslo fotografski svet, v aparatih na tokratnem preizkusu pa postalo nebodigatreba.
Sodobni brezzrcalniki so torej navdihnjeni s strani fotografske zgodovine, a z dandanašnjo tehnologijo premoščajo glavne ovire, ki so botrovale zatonu analognih sorodnikov in vzponu zrcalno refleksnih fotoaparatov.
Osnovni zum objektiv sistema Nikon 1 tudi pri najdaljši goriščnici ne omogoča občutnejšega zamegljevanja ozadja.
Plitvo območje ostrine objektiva Fujinon 35 mm F/1.4 spontanim portretom prida značilen pridih.
Velikosti tipal in preračunavanje goriščnic
Zaradi različnih velikosti svetlobnih tipal goriščnice objektivov različnih sistemov brezzrcalnih aparatov niso neposredno primerljive. Zaradi zgodovinskega primata petintridesetmilimetrskega formata (»običajni« analogni film) so se goriščnice objektivov, ki so optična lastnost, v mislih fotografov hitro povezale z vidnimi koti, ki jih zajemajo objektivi. 50 mm tako velja za normalno goriščnico, nižje goriščnice imajo širokokotni in višje teleobjektivi.
Digitalni aparati so zaradi cene in kompleksnosti izdelave raje uporabljali manjša tipala, tu pa iste goriščnice objektivov ne zajemajo več enakih vidnih kotov. Za lažjo predstavo zato pogosto goriščnice preračunamo na 35 mm format. Faktorji množenja so podani v tabeli. Normalni objektiv (50 mm preračunano) ima tako pri sistemu Nikon 1 goriščnico 18 mm, pri Samsungu pa 35 mm. Prestižna Leica ohranja polno velikost tipala.
Ko se poročita kompakt in DSLR
Tipični predstavnik brezzrcalnikov ima izmenljiv objektiv in zaslon na tekoče kristale, ki pomaga pri kadriranju. Praviloma so brezzrcalniki manjši kot DSLRji, ne pa nujno večji od kompaktnih fotoaparatov. Za razliko od DSLRjev (ob izklopljenem živem predogledu, seveda) je svetlobno tipalo ves čas izpostavljeno svetlobi in tako zajema sliko, ki je prikazana na zaslonu ali v elektronskem iskalu, če ga aparat ima. Z elektronskim zajemom in prikazom smo torej premostili oviro optičnega kukala, ki ob izmenljivih objektivih analognih fotoaparatov tipa rangefinder ni nujno prikazovalo dejanskega zajema.
Druge lastnosti pa se med modeli kaj hitro začnejo tudi bistveno razlikovati. Nekateri se bližajo DSLRjem, drugi kompaktom. Pohvalno pa je, da je podpora surovemu zapisu RAW, ki nam omogoča veliko svobode pri kasnejši računalniški obdelavi fotografij, prej pravilo kot izjema pri vseh.
Najcenejši brezzrcalnik si lahko omislimo za okrog 300 evrov, naprednejši modeli pa nas zlahka olajšajo za tisočaka in več. Cena je seveda odvisna tudi od priloženega objektiva. V takem cenovnem razponu upravičeno pričakujemo bistvene razlike. Natančnejše opise posameznih izdelkov si bomo ogledali malo kasneje. Najprej si oglejmo, kaj sploh lahko pričakujemo, česa si lahko želimo in kaj nam križanci med osnovnimi in najnaprednejšimi razširjenimi fotoaparati ponujajo.
Steklovina
Ob nakupu kompaktnega aparata smo zavezani k uporabi pripadajočega objektiva in v najboljšem primeru mu lahko poskusimo natikati različne predleče, ki pa fotografije ob razširjanju obzorij pogosto preveč poslabšajo, da bi bilo navdušenje trajnejše. Brezzrcalniki nas osvobodijo okov omejenosti, a žal pogosto za kar visoko ceno. In čeprav smo osvobojeni okov, ostanemo zaprti v svoji jetniški celici, saj se vmesniki objektivov med izdelovalci razlikujejo. Pred nakupom fotoaparata se zato splača pozanimati, kakšne so cene in nabor dodatnih objektivov, ki so nam v izbranem taboru na voljo.
Največ izbire nam je na voljo pod okriljem sistema mikro štirih tretjin, saj je najstarejši in obenem združuje mogotca zabavne elektronike Panasonic in uglednega izdelovalca fotoaparatov s tradicijo Olympus. Zaradi razširjenosti pa je segment postal zanimiv še za neodvisne izdelovalce objektivov, kot so Sigma, Tamron in Samyang, ki poleg tega začenjajo vse bolj množično podpirati tudi namestitvene bajonete Sony E in Samsung NX. Zaradi specifične zasnove pa so brezzrcalniki primerni tudi za uporabo objektivov z adapterji, o čemer si lahko več preberete v okvirčku. Vsak izdelovalec brezzrcalnika, ki ima tradicijo tudi pri izdelavi DSLRjev, ponuja vmesnike za uporabo objektivov, primarno namenjenih večjim bratom. Ti so praviloma večji in težji od tistih, ki so namenjeni zgolj brezzrcalnikom, na težave pa lahko naletimo tudi pri odzivnosti ostrenja in uporabi naprednejših avtomatskih funkcij.
Objektivi brezzrcalnikov postajajo vedno pametnejši in nobena skrivnost ni več, da je za doseganje optimalnih rezultatov včasih treba nadgraditi njihovo programsko opremo.
Iz sveta kompaktnih fotoaparatov smo vajeni objektivov z velikim razponom goriščnic oziroma, bolj poljubno in hkrati ohlapno rečeno: velikim zumom. Ponujajo nam tako širokokoten zajem kot zavidljivo približanje. Od osnovnih objektivov na brezzrcalnikih zato v tem pogledu hitro pričakujemo preveč. V najugodnejših paketih, ki jih ponujajo izdelovalci, so objektivi s fiksno goriščnico. Brez zuma, torej. To ni nujno dobro, čeprav je brez. Ti objektivi so sicer praviloma optično boljši, to pomeni, da na tipalo fotoaparata rišejo ostrejšo in svetlejšo sliko in so zato uporabni tudi v slabih svetlobnih razmerah ter hkrati omogočajo plitvejše območje ostrine oz. ločevanje glavnega motiva od ozadja, ki je lahko prijetno zamazano. A niso niti približno univerzalni in prijazni do običajnega družinskega fotografa. Osnovni kompleti pa vsebujejo objektive, ki sicer zmorejo nekaj zuma, a se številke gibljejo med 2,5 in 3, s čimer vragu repa spet nismo izmaknili. Objektiv z goriščnico 10–100 mm za sistem Nikon 1, kar preračunano pomeni nekje 28–280 mm in torej zavidljiv desetkratni zum, pa nas bo olajšal za približno 700 evrov.
Z elektronskim zajemom in prikazovanjem slike so izdelovalci začeli pri lečah nekoliko goljufati. Ob potovanju svetlobe skozi optične elemente prihaja do številnih neželenih učinkov, ki jih je težko korigirati z obliko, postavitvijo in premazi leč, popravljanje ene napake pa lahko povzroči novo. Številni, tudi dražji objektivi, namenjeni brezzrcalnikom, tako pozabijo na geometrijske popravke in vinjetiranje (temnenje robov fotografije) in jih prepustijo programskim algoritmom. Omenjeno početje postaja tako pogosto, da ga počasi ne bomo več mogli označevati kot goljufijo, temveč kar postopek. Če je končni rezultat dober, zakaj pa ne.
Nikon V2 z objektivom 18 mm F/1.8 omogoča kakovosten zajem fotografij tudi v slabših svetlobnih razmerah.
Zajem
Naslednji izmed najpomembnejših delov vsakega fotoaparata je svetlobno tipalo, ki svetlobo pretvori v električne signale, ti pa po obdelavi znotraj mikroprocesorja postanejo digitalna fotografija. Kdor spremlja trg fotoaparatov malenkost podrobneje, ve, da se zadnje čase veliko vrti okrog velikosti svetlobnih tipal. A ne govorimo o milijonih pik, temveč o samih fizičnih merah tipala. Čim večje je tipalo in čim večji so posamezni svetlobni detektorji, tem bolje se tipalo odreže v slabših svetlobnih razmerah in tudi na splošno je na fotografijah manj šuma.
V svetu kompaktnih fotoaparatov vlada majhna zmeda z najrazličnejšimi merami tipal in deloma se je preselila tudi med brezzrcalnike. Najmanjše tipalo ima Pentaxova družina Q, z velikostjo se ne more ponašati niti Nikon, toda Sony, Samsung in Fuji stavijo na t. i. velikost tipal APS-C , ki je bolj značilna za DSLRje nižjega in srednjega razreda.
Velikost tipala pa ne pomeni le manj šuma, temveč tudi drugačne konstrukcijske zahteve za objektive in drugačne lastnosti končnega posnetka. Čim večje je tipalo, tem večje svetlobno območje mora zapolniti objektiv. Objektivi za, denimo, aparate Sony NEX so zato praviloma večji in težji kot objektivi sistema Nikon 1, a zato omogočajo učinkovitejše ločevanje objekta od ozadja oz. plitvejše območje ostrine, kar je še kako dobrodošlo pri portretni in kreativni fotografiji. Večje tipalo pa je zato zahtevnejše pri makro fotografiji, kjer se večina kompaktnih aparatov odreže bistveno bolje kot brezzrcalniki brez namenskega objektiva, ki pa tudi ni na voljo za prav vsak sistem.
Brezzrcalni video
Vedno več uporabniki od fotoaparatov zahtevamo tudi pri zajemu gibljivih sličic. Tako kot pri DSLRjih je namreč tudi pri brezzrcalnikih nadvse mikavna možnost menjavanja in uporaba svetlobno močnih objektivov za zajem videa. Povprečni uporabnik se sicer kljub zavidljivim specifikacijam namrdne ob avtomatskem ostrenju, ki je med snemanjem videa le pogojno uporabno. A kakovost zapisa zato prepriča naprednejše uporabnike.
Največji preboj pri zajemu videa je dosegel Panasonic z modelom Lumix DMC-GH2, njegovo poslanstvo pa nadaljuje tudi naslednik GH3. Z zajemom polne visoke ločljivosti s 60 sličicami na sekundo, podporo različnim video zapisom pri nizki stopnji stiskanja in vmesniki za zunanji mikrofon, slušalke ter celo snemalnike HDMI, je prepričal tudi profesionalne snemalce, ki se tako ali tako požvižgajo na avtomatsko ostrenje.
Pri zajemu slike ima veliko vlogo tudi zaklop – sistem kovinskih zavesic, ki se razprejo za točno določen čas osvetlitve tipala. Čeprav se na videz zdi, da brezzrcalniki nimajo zaklopa, saj je tipalo ob odstranitvi objektiva prosto vidno, ni nujno tako.
Tipalo brezzrcalnikov ves čas skrbi za zajem žive slike, ki je prikazana bodisi na zaslonu bodisi v elektronskem iskalu. Zaradi zmanjševanja porabe električne energije je zato zaklop sproščen v odprtem stanju. Ob pritisku na sprožilec pa se najprej zapre, sledi premik prve in nato še druge zavese, ki natančno odmerita čas osvetlitve, zaporedje dogodkov pa se konča z vnovičnim popolnim odprtjem zaklopa.
A mehanski zaklop ni nujno potreben. Sodobna tipala lahko fotografijo zajamejo elektronsko. Prednost je v cenejši izdelavi in popolnoma tihem delovanju, slabosti pa se pokažejo pri fotografiranju z bliskavico in gibajočih se objektih. Svetlobno tipalo namreč sliko elektronsko zajema po vrsticah in čeprav je skupni čas osvetlitve, denimo, tisočinka sekunde, se celotna slika zajema bistveno dlje časa – denimo šestdesetinko sekunde, saj tipalo ne zmore prebrati vseh vrstic hkrati. Premikajoči se motivi na končnem posnetku so zato lahko geometrijsko popačeni, ob uporabi bliskavice pa ne moremo izkoristiti krajših časov osvetlitve. Seveda ima tudi mehansko tipalo svoje časovne omejitve, a zaenkrat še pomeni prednost pred elektronskimi.
Vzhodnonemški objektiv Carl Zeiss Jena Pancolar 50mm F/1.8 je z brezzrcalniki doživel drugo pomlad.
Ostro kot britev
Še tako dobro tipalo in odličen objektiv nam ne pomenita nič, če zataji ostrenje. In ostrenje je bilo dolgo ena večjih hib brezzrcalnikov, zaradi katere so se uporabniki DSLRjev upravičeno zmrdovali nad njimi.
Ostrenje kompaktnih fotoaparatov temelji na zaznavanju kontrastnih prehodov zajema. Ko je kontrastni prehod največji, je slika v tisti točki izostrena. A postopek ostrenja je zato močno odvisen od svetlobnih razmer in kontrastnosti motiva. DSLRji za ostrenje uporabljajo posebne detektorje, ki zaznavajo fazno razliko v svetlobi, ki pada nanje. Bistvena razlika zapletenega sistema je to, da lahko zazna razdaljo objekta od objektiva tudi, ko slika ni izostrena. V trenutku zahteve po ostrenju aparat posreduje zahtevo po premiku leč objektiva na znano mesto. Kontrastno zaznavanje pa po drugi strani zahteva premikanje objektiva in obenem nenehno preverjanje spreminjanje kontrasta. Postopek je zato občutno počasnejši in le pogojno uporaben v zahtevnejših primerih, kot je športna fotografija ali fotografiranje hitro premikajočih se motivov sploh.
Izdelovalci brezzrcalnikov pa ne stojijo križem rok. Ostrenje z zaznavanjem faze svetlobnega valovanja si je že utrlo pot v Nikonove in nekatere Sonyjeve brezzrcalnike. Svojega pohoda pa še zdaleč ni končalo.
Pri ostrenju premikajočih se objektov ponujajo brezzrcalniki še veliko priložnosti za izboljšave.
Imeti vse pod prsti
Če si privoščimo biti pavšalni: brezzrcalnik je lahko lep ali pa nudi dober oprijem. Če imamo namen veliko fotografirati, se pred nakupom splača preveriti, kako dobro nam sede v roke. Nikon J2 se ob uporabi počuti veliko bolj negotovo kot bratec V2, ki smo ga zaradi videza ljubkovalno klicali Patria. Sony NEX pa z nameščenimi večjimi objektivi hitro postane zanemarljiv del kompleta in nas prisili, da raje zgrabimo objektiv. Majhnost lahko pri uporabi torej postane težava, odkupi pa se nam pri prenašanju v torbici ali celo žepu.
Pri nastajanju fotografij so pomembne tudi nastavitve fotoaparata. Brezzrcalniki nam bržkone ponudijo že v osnovi bistveno več kot kompaktni fotoaparati. Napredni načini upravljanja prioritete zaslonke, časa ekspozicije in popolnoma ročni način med njimi niso nobena posebnost. Način dostopa in spreminjanje parametrov pa se med fotoaparati lahko bistveno razlikuje. Pogosto moramo za naprednejše in priročnejše upravljanje seči globlje v žep, v nasprotnem primeru pa globlje v menuje. Vrtljivo kolesce ter gumb z nastavljivo funkcionalnostjo nam namreč lahko prihranita pomembne trenutke pri fotografiranju, veliko so vredni tudi premišljeni hitri zaslonski menuji. Najpogosteje zanemarjena nastavitev, ki si jo želi imeti pod prstom že zahtevnejši amater, je občutljivost ISO. Sledijo nastavitve kompenzacije osvetlitve, načina ostrenja in merjenja svetlobe.
Oblikovanje fotoaparatov se sicer vedno bolj ozira nazaj, a prava posebnost tokratnega testa je zagotovo Fujifilm X-Pro 1, ki nostalgiji ne sledi le pri oblikovanju, temveč tudi pri pristopu k upravljanju, kjer bolj spominja na precizno izdelavo profesionalnih fotoaparatov s sredine prejšnjega stoletja kot pa na sodobni digitalec.
Posebneži
Predalčkanje fotoaparatov po razredih postaja vedno težje. Fujifilm X-Pro 1 se je tako za las še pridružil preizkusu drugih brezzrcalnikov, saj izstopa tako po ceni kot specifični zasnovi. Neobičajnost se začne že pri tipalu, ki ne uporablja tradicionalnega Bayerovega barvnega filtra, nadaljuje pa pri kombiniranem optično-elektronskem iskalu in načinu upravljanja.
Na preizkus smo prejeli tudi aparat Sigma DP1 Merrill, ki mu na prodajnih policah delata družbo še modela DP2 in DP3. Od DP1 se razlikujeta le po goriščnici objektiva, ki ni izmenljiv. Namesto da bi zamenjali objektiv, zamenjamo kar celoten fotoaparat.
Sigma DP1 Merrill blesti pri pokrajinski in arhitekturni fotografiji, kjer nam motiv le stežka pobegne.
Trdno grajen kovinski kvader preprostih oblikovalskih potez ne blesti po ergonomiji, hitrosti delovanja, še zdaleč pa ne po varčnosti z energijo. A primerjati DP1 Merrill z drugimi fotoaparati, je kot primerjava dirkalnika dragster z nemško limuzino. Z dragsterjem ne peljemo otrok v šolo, s Sigmo DP1 pa jih ne fotografiramo med igranjem v dnevni sobi.
Aparat ima vgrajeno vrhunsko optiko preračunane goriščnice 28 mm in svetlobne jakosti F/2.8. Srce predstavlja razmeroma veliko tipalo Foveon z ločljivostjo šestnajst milijonov pik, ki pa jim s štetjem naredimo nekoliko krivice. Vsaka od omenjenih pik za razliko od klasičnih tipal, ki zaznajo le po eno, zaznava prav vse tri osnovne barve. Fotografije so zato izjemno ostre in barvno pravilnejše, en posnetek v zapisu RAW pa se razbohoti na več kot 50 MB pomnilnika. A čeprav da tipalo Foveon fotografiji kar nekakšen značilen podpis, ta ni vedno pohvale vreden. Sploh na slabi svetlobi je še veliko prostora za napredek, pozorno oko pa anomalije v obliki šuma oz. pasov (»banding«) opazi tudi pri nekaterih posnetkih v dobrih razmerah.
Seznam malo večjih in malo manjših čudakov lahko dopolnimo še s slavno Leico, ki tudi proizvaja brezzrcalnike, a popolnoma drugega cenovnega in tehnološkega kalibra. Ricoh je ustvaril sistem, kjer se objektive menjuje skupaj s svetlobnim tipalom, Pentax pa poleg brezzrcalnikov z miniaturnim tipalom ponuja še model k-01, ki je pravzaprav DSLR brez zrcala in posledično optičnega iskala.
Zaslon je vse, kar potrebujem
Zaslončki na hrbtni strani digitalnih fotoaparatov so spremenili način dela z napravicami za zajemanje spominov. Pa novem aparate oddaljujemo namesto približujemo očesu. A dodatni okular lahko pomeni veliko prednost. Čeprav so zasloni vedno bolje vidni tudi na močni sončni svetlobi, vidljivost še vedno ni optimalna. Elektronska iskala pa se ponašajo z vedno večjim številom pik in tako po ločljivosti pogosto celo prekašajo zaslon.
Tistim, ki so vajeni DSLRjev, je tako ali tako bolj domače prisloniti aparat k obrazu, saj mu s tem ponudimo še dodatno oporo in tako preprečimo stresene posnetke tudi ob daljših časih osvetlitve. Zaslon pa, po drugi strani, lahko izkoristimo za lažje kadriranje ob bolj domiselnih perspektivah. Sploh, če ima nastavljiv naklon.
S širokokotnimi objektivi lahko fotografiramo iz zanimive perspektive, kakovostna tipala pa ponudijo veliko možnosti pri kasnejši obdelavi.
Moti me …
Čeprav je pet let v tehnologiji in elektroniki že skoraj večnost, lahko rečemo, da so brezzrcalniki mlad sistem, ki še vedno vabi uporabnike, da prestopijo vanj bodisi iz udobne preprostosti kompaktnih fotoaparatov bodisi možnosti polnih DSLRjev.
Uporabniki kompaktnih fotoaparatov bodo najbrž malce presunjeni ob cenah objektivov in dejstvu, da osnovni objektiv ne omogoča tega, česar so vajeni. Velikega zuma. Pripeti se, da ostanejo brez praktično samoumevne bliskavice. Hitro se lahko ujamejo v past uporabe popolne avtomatike, čeprav jim novi aparat ponuja bistveno več. Najhuje pa je, če zaradi višje cene in »boljšega« aparata pričakujejo takojšen preskok v kakovosti lastnih fotografij tudi na področjih, ki se tičejo zgolj fotografovega znanja.
Novo življenje pozabljenih objektivov
Zaradi zelo kratke oddaljenosti namestitvenega bajoneta od svetlobnega tipala je izdelava prilagoditvenih vmesnikov oz. adapterjev za uporabo objektivov drugih standardov razmeroma preprosta. Če smo pripravljeni ostriti ročno, se nam ob uporabi starejših, že praktično odsluženih objektivov odpre popolnoma nov nabor možnosti. Tako si lahko adapter za namestitveni navoj M42, ki so ga uporabljali sovjetski in vzhodno nemški fotoaparati, omislimo za praktično vsak brezzrcalnik. Rezultati, ki jih lahko z omenjenimi objektivi dosežemo, pa so v zadnjih letih povzročili skok cen rabljenih objektivov. Še pred kratkim v omarah pozabljeni zaprašeni skupki stekla in kovine tako lahko danes dosegajo cene tudi nekaj sto evrov. A v tem primeru gre za prestižne in že v filmskih časih zelo kakovostne objektive. Manj eksotične primerke, ki so še vedno zelo kakovostno mehansko in optično zasnovani, lahko na bolšjih sejmih in spletnih oglasnikih najdemo tudi za manj kot petdesetaka.
Da stari manualni objektivi še zdaleč niso za koš, priča fotografija, posneta s Pentaconom 135 mm F/2.8.
Olympus za razliko od drugih izdelovalcev sistema proti tresenju ne vgrajuje v objektive, temveč v sam sklop svetlobnega tipala. Tako vsak nameščeni objektiv postane stabiliziran – pa čeprav nameščen prek adapterja.
Naprednejši fotografi, ki so sicer zadovoljni z DSLRjem, a jim gre na jetra ter jim krivi križ teža ter velikost fotografske opreme, pa so lahko zavedeni z golimi specifikacijami, ki skorajda obljubljajo vse, kar imajo veliki. Največje kompromise bo tako treba sklepati pri ergonomiji upravljanja, hitrosti ostrenja in rabi baterije. Ves čas vklopljeno iskalo in zaslon namreč terjata kar otipljiv davek. Fotografije nekaterih naprednejših brezzrcalnikov pa se po kakovosti lahko povsem primerjajo z srednjim in višjim amaterskim razredom DSLRjev ali jih celo prekašajo.
Bodi dovolj posploševanja. Končni razsodbi naj botrujejo natančnejši opisi posameznih modelov tega hitro razvijajočega se segmenta digitalnih fotoaparatov.
Fujifilm X-Pro1
Ločljivost: Do 4896 × 3264.
Tipalo: Efektivno 16,3 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: Bolje založene fotografske trgovine.
Cena: 1599 EUR (skupaj z objektivom 35 mm f/1,4).
✓ Kakovost izdelave, način dela, malo šuma, kakovost fotografij.
✗ Cena, način dela ne bo odgovarjal vsem.
Fotoaparata podjetja Fujifilm sta glede na konkurenco zelo samosvoja. Čeprav ju opisujemo na teh straneh, moramo poudariti, da se težko zares primerjata z drugimi brezzrcalnimi modeli, sta torej nekako zunaj konkurence. Začnemo pa z zmogljivejšim modelom, X-Pro1.
Aparat močno spominja na stare, analogne fotoaparate, še najbolj na tiste podjetja Leica – denimo, Leico M9. Ohišje je popolnoma kovinsko in zelo težko, gre za povsem drug rang kot pri drugih brezzrcalnih aparatih – po pravici povedano, je tudi povsem drugačno od vseh DSLRjev. Če so slednji namenjeni čim lažjemu in hitrejšemu zajemu dobrih fotografij, nas X-Pro1 prisili v počasnejšo in bolj premišljeno fotografijo.
Aparat nima kolesca za izbiro programa fotografiranja, a ima kolesce za izbiro časa (tu je možnost tudi ‘A’, torej Aperture Priority), kolesce za prilagajanje osvetlitve (+/- 2 EV), zadaj pa še eno funkcijsko kolesce in nekaj tipk.
Posebnost Fujijevih modelov je tudi v lastnem tipalu, ki je zastavljeno nekoliko drugače kot tipala v drugih brezzrcalnikih in DSLRjih. Imenujejo ga X-Trans CMOS tipalo, bistvo je v drugače razporejenih barvah na filtru pred tipalom, kar glede na klasične filtre Bayer zmanjša vzorec Moire – zaradi tega tudi ne potrebuje „antialiasing“ filtra. Posledica tega je zelo dobra ločljivost in možnost postavitev objektiva bliže k tipalu.
Posledica je resnično visoka kakovost fotografij. Nekaj težav smo sicer imeli pri obdelavi datotek RAW (to je spet posledica drugačnega tipala), solidno se obnese Lightroom 4.1, čeprav zahteva kar nekaj dela. O fotoaparatu samem težko sodimo – nekaterim bo noro všeč in se jim cena 1600 evrov (v kompletu z odličnim objektivom 35 mm f/1,4 – kar je v formatu Leica dobrih 50 mm) ne bo zdela previsoka.
Fujifilm X-E1
Ločljivost: Do 4896 × 3264.
Tipalo: Efektivno 16,3 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: Bolje založene fotografske trgovine.
Cena: 1249 EUR (skupaj z objektivom 18–55mm f/2,8–4).
✓ Kakovost izdelave, način dela, malo šuma, kakovost fotografij.
✗ Cena, način dela ne bo odgovarjal vsem.
Drugi Fujijev aparat na preizkusu, model X-E1, je cenejši brat dražjega modela X-Pro1. Na prvi pogled je sicer zelo podoben, ko pa ga vzamemo v roke, takoj opazimo lažje in manjše ohišje. To bo nekatere odbijalo, saj deluje to ohišje v primerjavi z ohišjem X-Pro1 zelo plastično. To velja res le, če ga postavimo ob bok dražjemu bratu, saj je sicer še vedno zelo kakovostno.
Nadzor je enak kot pri X-Pro1, torej bo odgovarjal predvsem uporabnikom, vajenim ročnih nastavitev. Pri tem je zelo pohvalen detajl prožilec, ki ima na notranji strani navoj za stare kabelske prožilce, ki smo jih uporabljali pri starejših analognih aparatih (enako tudi X-Pro1). Zaslon je manjši od tistega na dražjem modelu, obenem pa ponuja nižjo ločljivost (460.000 pik). Ostrenje je razmeroma hitro in natančno, primerljivo z boljšimi brezzrcalniki.
Tipalo je enako, torej ima ločljivost dobrih 16 milijonov pik. Ostrina fotografij je odlična, enako velja tudi za barve (na voljo so nastavitve, ki barve približajo različnim analognim filmom – recimo, Velvia in Provia). Aparat podpira tudi obdelavo posnetkov RAW v samem aparatu. To je dobro, a ne ponuja dovolj finih popravkov.
Aparatu je dodan kit objektiv, ki pokriva goriščnice od 27 pa do 82 mm, seveda prevedeno v format Leica. Gre za zelo kakovosten (kovinski) zum objektiv, ki ponuja dobro ostrino ob zelo dobrih zaslonkah (seveda za zum objektive). Opazili smo le nekaj sodčkavosti pri širokem delu, a to lahko popravimo tudi programsko. Objektivu je dodana tudi stabilizacija slike, ostrenje pa je hitro in zelo tiho.
Nikon One V2
Ločljivost: Do 4608 × 3072.
Tipalo: Efektivno 14,2 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 13,2 × 8,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,7.
Prodaja: www.nikon.si.
Cena: 824 EUR (skupaj z objektivom 10–30 mm VR).
✓ Mere ohišja, enostavna raba, hitrost zajema zaporednih fotografij.
✗ Cena, brez priklopa hot-shoe.
Nikon je razmeroma pozno vstopil v segment brezzrcalnih digitalnih aparatov, pri tem so se v primerjavi s konkurenco odločili za bistveno manjša tipala, to pa pomeni tudi potencial za manjša ohišja in objektive. O tem, zakaj so izbrali tak format (faktor povečave goriščnice je 2,7), bi se lahko razpravljalo, ena izmed teorij pravi, da so s tem zaščitili vstopne modele DSLRjev, ki imajo večja tipala in zato tudi boljše pogoje za malo šuma. Po drugi strani pa postajajo danes tipala že res dodelana, v praksi lahko rečemo, da je tudi tu šuma dovolj malo za večino uporabnikov.
Model V2 je že naslednik aparata V1, gre pa za fotoaparat, ki je namenjen nekoliko zahtevnejšim uporabnikom. Glede na manjše (in cenejše) modele J je najočitnejša razlika v (digitalnem) iskalu, ki je močno dvignjeno iz ohišja. V tem dvignjenem delu je tudi bliskavica, žal pa ni priklopa hot-shoe za uporabo standardnih zunanjih bliskavic. Aparat je sicer razmeroma kompakten, samo ohišje je razmeroma tanko, a je na desni strani močno izpostavljeno držalo, zaradi katerega model dobro sede v roko.
Ena od prednosti Nikonovega modela je vsekakor hitrost zajema zaporednih fotografij, saj je sposoben zajeti 60 slik na sekundo pri polni ločljivosti (!). Seveda aparat med tem ne more samodejno ostriti, a gre kljub temu za zelo dobro hitrost.
Nikon One V2 je načeloma soliden aparat, ki pa ima zaradi majhnega tipala tako prednosti kot slabosti. Prednost je v visoki hitrosti fotografiranja, v večji globinski ostrini (čeprav večina umetniških fotografov bolj išče ravno nasprotno) in v majhnem in lahkem ohišju (ter objektivu). Nadzor je pri tem aparatu soliden, ima pa nekaj več šuma kot večina konkurence in tudi ni ravno poceni.
Nikon One J2
Ločljivost: Do 3872 × 2592.
Tipalo: Efektivno 10,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 13,2 × 8,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,7.
Prodaja: www.nikon.si.
Cena: 481 EUR (skupaj z objektivom 10–30mm VR).
✓ Mere ohišja, enostavnost rabe, odzivnost.
✗ Dostopnost funkcij na ohišju.
Nikon ima zaenkrat v svoji liniji le dva brezzrcalna aparata (čeprav je pri obeh na voljo več generacij). Poleg večjega in zmogljivejšega aparata V je na voljo še manjši aparat J, ki je po našem mnenju zanimiv za večji krog uporabnikov (in uporabnic). Je namreč zelo majhen in lahek, manjši in lažji od Sonyjevega NEX-5R in tudi Olympusovega E-PM2 (čeprav so razlike majhne, a vseeno). Omenimo še različne barve ohišji, na preizkusu smo imeli živahno oranžen model.
Aparat ima malce starejše tipalo, ki premore deset milijonov pik, ima pa tudi nekoliko več šuma od konkurence (čeprav marsikdo tega sploh ne bo opazil).
Kot vedno pri takih majhnih modelih smo se tudi tu jezili nad dostopnostjo funkcij na ohišju, čeprav je tu vendarle malo več možnosti kot pri Olympusovem E-PM2. Glede na predhodnika je aparat dobil boljši zaslon (920.000 pik, dvakrat toliko kot prej) in nekaj več programov ter kreativnih možnosti. Ker je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, verjamemo, da bo veliko uporabljen v različnih samodejnih načinih, ki se na splošno dobro odrežejo. Pohvalimo lahko tudi solidno odzivnost, tudi ostrenje je hitro in natančno.
Aparat nam je med najmanjšimi zelo všeč, sploh glede na ciljne uporabnike se nam zdi trenutno najboljša izbira za lahek in majhen, a kljub temu dovolj zmogljiv aparat – to pa še okrepi njegova razmeroma nizka cena. Poleg pomanjkanja funkcij na ohišju je edina resna ovira tudi razmeroma majhno število objektivov, sploh je premalo majhnih, optično zmogljivih modelov. Teh imata Panasonic in Olympus res veliko, tu pa je na voljo le 10 mm f/2,8 (ki se obnaša kot 27 mm objektiv) in novi 18,5 mm f/1,8 (v formatu Leica gre za 50 mm objektiv).
Nikon One J3
Ločljivost: Do 4608 × 3072.
Tipalo: Efektivno 14,2 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 13,2 × 8,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,7.
Prodaja: www.nikon.si.
Cena: 650 EUR (skupaj z objektivom 10–30 mm VR).
✓ Mere ohišja, enostavnost rabe, odzivnost.
✗ Dostopnost funkcij na ohišju, cena.
Ravno v času preizkusa je Nikon predstavil nov model v brezzrcalnem segmentu, naslednik modela J2, enostavno imenovan J3. Na prvi pogled je praktično enak predhodniku, še vedno gre za majhen, lahek, stilsko dovršen aparat. Tako kot predhodnika je tudi ta na voljo v različnih barvah (barvno se ujemajo tudi priloženi kit objektivi), naš preizkusni model je bil vinsko rdeč. Ohišje je iz kakovostne plastike, deluje kompaktno, je pa primernejše za manjše roke.
Dostopnost funkcij na ohišju ostaja razmeroma slaba, glede na J2 so nekoliko prerazporedili tipke oziroma kolesca. Žal je izginila tipka za povečavo pri ogledu zajete fotografije (zdaj uporabljamo kombinacijo tipke in funkcijskega kolesca), kolesce za izbiro načina fotografiranja se je prestavilo na vrh aparata, s čimer dobimo nekoliko več prostora za palec.
Še vedno gre za zelo odziven aparat, kjer je zamika med pritiskom sprožilca in zajetjem fotografije res malo. Aparat je tudi med hitrejšim, saj omogoča zajem 15 slik na sekundo pri polni ločljivosti, med tem pa je celo aktivno tudi samodejno ostrenje. Aparat se dobro odreže tudi pri samodejnih programih, kakovost fotografij je solidna. Tipalo je novo in ponuja višjo ločljivost od predhodnika, kljub temu pa je šuma nekoliko več kot pri konkurenci (občutljivost ISO gre do ISO 6400).
Poleg vseh samodejnih načinov imamo na voljo seveda tudi vse ročne, čeprav je zaradi pomanjkanja funkcij na ohišju tako delo razmeroma počasno. Je pa možno ročne nastavljati tudi parametre pri zajemu videa – dodana je tudi možnost zajema počasnih posnetkov. Aparat je sicer dober, všeč nam je velikost in teža ohišja, a je glede na predhodnika cena enostavno previsoka.
Olympus OM-D E-M5
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: www.olympus.si.
Cena: 1130 EUR z objektivom 12–50 mm F/3,5–6,3.
✓ Mere, oblika, sistem stabilizacije slike, hitrost samodejnega ostrenja.
✗ Cena.
Olympus ima za seboj že kar veliko brezzrcalnih modelov, pri tem pa je E-M5 prvi, ki očitno meri na zahtevnejše uporabnike. To je očitno že iz samega videza, ki prikliče v spomin Olympusove analogne modele OM. Ohišje je zelo kakovostno, vse, ki se s fotografijo ukvarjajo še iz analognih časov, pa bo prevzelo tudi zaradi oblikovanja.
Glede na DSLRje je aparat sicer še vedno razmeroma kompakten, a je kljub temu večji od sorodnih modelov PEN, na voljo je tudi dvodelno baterijsko držalo. Pri tem prvi del doda močno odebeljeno držalo na desni strani, drugi del (ki se privije na prvega) pa še klasično baterijsko držalo, ki olajša držanje aparat v pokončni orientaciji.
Okoli ohišja je veliko različnih funkcijskih tipk in kolesc, delo z njim je razmeroma hitro. Aparat sicer nima vgrajene bliskavice, a jo dobimo v paketu, namesti pa se na priklop hotshoe. Je majhna, a zmogljivejša od klasičnih, vgrajenih bliskavic, žal je ni mogoče obračati.
Kakovost slik je odlična, tipalo je praktično enako kot pri drugih modelih iz Olympusovih in Panasonicovih katalogov – denimo odličnega Panasonicovega GH3. Pri Olympusu velja omeniti, da je stabilizacija slike vgrajena neposredno v ohišje, za razliko od Panasonica, kjer je to vgrajeno v posamezne objektive. Načeloma naj bi bila stabilizacija v objektivih malenkost učinkovitejša, je pa zato pri uporabi Olympusovih ohišij vsak objektiv stabiliziran.
E-M5 je odličen fotoaparat, edina ovira pri njem je razmeroma visoka cena. Je sicer opazno cenejši od Panasonicove zastavonoše, a ima slednji po našem mnenju nekoliko boljši nadzor (bolje razporejene tipke in kolesca, večja kolesca), pa tudi malenkost boljše (digitalno) iskalo.
Olympus PEN E-PM2
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: www.olympus.si.
Cena: 556 EUR z objektivom 14–42 mm F/3,5–5,6.
✓ Velikost in teža, kakovost fotografij.
✗ Dostopnost funkcij na ohišju.
Iz dražjih in zmogljivejših modelov se tehnologija seveda s časom seli v cenejše aparate – tako je tudi z modelom E-PM2. Gre za Olympusov aparat iz serije Pen, konkretno nosi oznako „Pen Mini“, saj gre za enega izmed najmanjših tokrat preizkušenih modelov. Brez objektiva tehta le 270 gramov, zelo lepo pa se mu podajo majhni, fiksni objektivi, ki jih je za ta sistem na voljo kar veliko. Je pa tudi priloženi zum objektiv zelo majhen in lahek, ob neuporabi pa se lahko še dodatno poklopi.
Kljub majhnosti je aparat po kakovosti fotografij povsem soliden, saj uporablja enako tipalo kot drugi sorodni modeli, denimo E-M5. To pomeni, da ima zadovoljivo malo šuma in dober dinamični razpon. Občutljivost gre od ISO 200 pa vse do ISO 25600, čeprav so tako visoke vrednosti bolj neuporabne.
Ohišje je sicer dovolj kakovostno, a nas je zmotilo to, da je na njem zelo malo funkcijskih tipk in kolesc. Za večino funkcij se bomo torej ukvarjali z menuji, ki so sorazmerno enostavni, kar veliko pa k uporabnosti doda zaslon, občutljiv za dotik. Pomanjkanje tipk in kolesc nas je sicer motilo, a verjamemo, da bo kdo slednje videl tudi kot prednost. Aparat se zelo dobro obnese pri različnih samodejnih načinih, kjer pustimo avtomatiki, da opravi svoje. Ciljnim uporabnikom bodo bržkone všeč tudi kreativni filtri.
E-PM2 je razmeroma specifičen aparat, ki ga priporočamo predvsem tistim, ki cenijo kombinacijo dobre kakovosti fotografije in majhne velikosti ter teže. Glede na ceno je sicer dražji od vstopnih DSLRjev, je pa zato manjši in lažji (sploh ob uporabi katerega izmed manjših objektivov).
Olympus PEN E-PL5
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: www.olympus.si.
Cena: 655 EUR z objektivom 14–42 mm F/3,5–5,6.
✓ Velikost in teža, kakovost fotografij.
✗ Dostopnost funkcij na ohišju.
Olympus ima v svojem prodajnem programu veliko brezzrcalnih modelov, včasih se zdi, da se kakšni izmed njih tudi podvajajo. To še najbolj velja za modela PL5 (ki ima oznako Pen Lite) in PM2 (z oznako Pen Mini). Oba merita na uporabnike, ki nočejo velikih in težkih fotoaparatov, a kljub temu visoko kakovost fotografij. Med njima je model Mini manjši in lažji, je pa zato model Lite nekoliko bolje založen, saj ima dve upravljalni kolesci.
Aparat ima, kot rečeno, razmeroma majhno in lahko ohišje, ki je kljub temu dovolj kakovostno, bliskavica pa ni vgrajena. Zadaj je kakovosten zaslon, ki je tudi občutljiv za dotik. Sicer ni tako natančen, kot smo vajeni pri zmogljivejših pametnih telefonih, a svoje delo kljub temu dobro opravi, seveda je tudi uporabniški vmesnik prilagojen taki rabi. Zaslon meri po diagonali tri palce, lahko pa ga nagibamo.
Vsi preizkušeni aparati pomenijo velik napredek pri hitrosti ostrenja glede na predhodno generacijo, to je še najbolj presenetljivo pri cenejših modelih. E-PL5 se lahko pohvali z res hitrim ostrenjem, ki se solidno znajde tudi v slabših (manj kontrastnih) razmerah. Tudi sicer je aparat razmeroma hiter in odziven.
Tipalo je znano, enako kot pri drugih modelih iz Olympusovih logov, kakovost fotografij in videa je zelo dobra. Manj zahtevnim uporabnikom bodo vsekakor všeč umetniški filtri (teh je 12), dodanih pa je še šest umetniških učinkov – filtre lahko uporabljamo tudi pri zajemu videa.
Aparat je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, če bi morali izbrati med njim in še malenkost manjšim PM2, pa bi raje izbrali PL5. Aparata sta pod kožo praktično enaka, le da ima PL5 malo boljši nadzor – čeprav se ne bi branili še kake tipke več.
Panasonic Lumix DMC-GH3
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: www.panasonic.si.
Cena: 1188 EUR (ohišje), 2199 (skupaj z objektivom Lumix G 12–35 mm/f2,8).
✓ Mere, tihi način, rokovanje, kakovost videa, hitrost samodejnega ostrenja.
✗ Cena.
Za Panasonicov GH3 smo pred kratkim zapisali, da je najboljši digitalni fotoaparat doslej in to brez zadržkov še vedno drži. Gre za aparat višjega razreda, ki pa je po velikosti in teži še vedno primerljiv z drugimi brezzrcalnimi modeli – s tem je manjši in lažji od večine DSLRjev, sploh od tistih, ki so po zmogljivostih primerljivi.
Aparat ima tipalo zadnje generacije, ki ga deli tudi z drugimi aparati tega podjetja, obenem pa uporabljajo enako tipalo tudi v Olympusu. Ima 16 milijonov pik, pohvali pa se lahko z dobrim dinamičnim razponom in razmeroma malo šuma.
Izredna prednost tega modela je zelo kakovostno ohišje. Je iz magnezijeve zlitine in daje odličen občutek trdnosti oziroma kompaktnosti. Ohišje je odporno proti vremenskim vplivom in umazaniji, seveda ob uporabi odpornega objektiva. Zelo lepo sede v roko, na voljo pa je veliko funkcijskih tipk in kolesc – bistveno več kot pri vstopnih DSLRjih, recimo. Na kolescu za izbiro programa imamo tudi možnost treh programov, ki si jih sami popolnoma prikrojimo. Zadaj je vrtljiv zaslon OLED, ki ga bodo najbolj cenili snemalci videa.
Med slednjimi sta že GH1 in GH2 požela veliko pohval, GH3 pa je s tega vidika še boljši. Kakovost videa je res odlična, tako po ostrini kot po dinamičnem razponu in barvah. V primerjavi z DSLRji ima tudi možnost tekočega in gladkega samodejnega ostrenja med zajemom videa (ostrenje je tudi sicer, torej med fotografiranjem, odlično).
Praktično edina slabost modela GH3 je visoka cena. Že osnovna cena ohišja je visoka, v navezi z (sicer res odličnim) objektivom 12–35/f2,8 pa še strmo raste. Je pa res, da je cenovno primerljiv z podobno zmogljivimi DSLRji, vse to pa ponudi v manjšem in lažjem ohišju.
Panasonic Lumix DMC-G5
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: www.panasonic.si.
Cena: 830 EUR (z objektivom X-Vario 14-42mm F/3,5-5,6).
✓ Mere, tihi način, delo.
✗ Cena.
Panasonic je pred leti začel na področju brezzrcalnih fotoaparatov z modelom G1. To področje je hitro razširil, po eni strani z aparatom GH1, ki je bil namenjen zahtevnejših uporabnikom, po drugi strani pa z GF1, ki je bil manjši, lažji in nekoliko cenejši. Modela, ki sta sledila, torej G2 in G3, sta bila tako nekoliko prezrta.
Novinec, ki smo ga preizkusili pred časom, pa ima glede na predhodnika kar veliko izboljšav, zato je tudi tržno bolj zanimiv. Najprej omenimo odlično tipalo, ki ga najdemo tudi v zmogljivejšem modelu GF3. Izboljšali so tudi ohišje, ki ostaja razmeroma majhno, a ponuja odličen oprijem, boljši kot pri cenejših Olympusovih modelih. Po oblikovanju ne vleče k analognim koreninam (kot Olympusi), temveč se zgleduje po majhnih DSLRjih. Dodan ima tudi drsnik za nadzor zuma (torej kot pri kompaktnih fotoaparatih), a ta deluje le z združljivimi objektivi, v katere je vgrajen motorček za nadzor zuma (drugače bo drsnik prevzel nadzor nad popravljanjem osvetlitve, kar se nam zdi bolj koristno).
Glede na predhodnika je izboljšan tudi zaslon (višja ločljivost), ta je vrtljiv, to bo prišlo prav predvsem pri zajemu videa. Nad njim je elektronsko kukalo, ki se v praksi dobro obnese – čeprav je glede na kukala iz DSLRjev dokaj majhno. Pod njim je tudi tipalo, ki samodejno ugasne zaslon, ko aparat približamo očesu, dodana je tudi možnost, da se ob tem zažene samodejno ostrenje. To nam lahko prihrani tisti dodatni delček sekunde, da ujamemo kak minljiv trenutek.
G5 je soliden aparat, ki sicer ni tako opremljen, oziroma ne prinaša toliko zmogljivosti kot GH3, a kljub temu ponuja več kot večina »lahkih« modelov. Je torej zmes zmogljivosti, funkcionalnosti ter hitrega in enostavnega dela, in čeprav je veliko cenejši od GH3, vendarle ni ravno poceni.
Sony NEX-5R
Ločljivost: Do 4912 × 3264.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: www.sony.si.
Cena: 650 EUR (skupaj z objektivom E 18-55 f/3,5-5,6 OSS).
✓ Mere ohišja, kakovost izdelave, enostavnost rabe, kakovost fotografij, povezava WiFi.
✗ Cena, brez bliskavice in priklopa hot-shoe.
Sony je bil razmeroma hiter pri vstopu v segment brezzrcalnih aparatov, za razliko od največjih tekmecev (Panasonic in Olympus) pa so se že v začetku odločili, da bodo uporabljali tipala velikosti APS-C. Taka najdemo tudi v večini DSLRjev, pri njih je faktor povečave goriščnice 1,5. Povedano drugače, ta tipala imajo bistveno večjo površino, posledično pa tudi boljši potencial pri šumu in dinamičnem razponu.
Občutljivost gre do ISO 25600, fotografije pa ostanejo tudi pri večjih občutljivostih presenetljivo dobre. Kakovost fotografij je tudi sicer odlična, zelo dobro se obnesejo tudi samodejne nastavitve, po našem mnenju še nekoliko bolje kot pri konkurenci. Tudi video je dober, čeprav so tu Panasonicovi modeli v rahli prednosti (predvsem GH3).
Zlati Monitor
Tokrat smo imeli kar nekaj pomislekov, komu podeliti zlati Monitor. Kot rečeno, so razlike majhne, cene pa visoke. Najboljši aparat za tiste, ki vedo, zakaj bi ga imeli, je vsekakor Fujifilmov X-Pro1. Je drugačen, nič posebej prijazen, a ponuja odlično kakovost fotografije v kakovostnem (a težkem) ohišju. Na pogled deluje analogno, tako je tudi upravljanje. A zlatega Monitorja mu nikakor ne moremo podeliti, saj je enostavno preveč specifičen.
Dobri kandidati so vsi trije najzmogljivejši modeli, torej Panasonicov GH3, Olympusov E-M5 in Sonyjev NEX-6. Od teh sta nam zaradi dobrega dostopa do funkcij na ohišjih bolj všeč GH3 in E-M5. Sony ima sicer za odtenek boljše tipalo, brata Panasonic in Olympus pa bistveno večjo izbiro objektivov. Med njima nam je s fotografskega stališča malo bolj všeč E-M5, ki je malenkost cenejši, obenem pa ima več čarov za uporabnike, ki potihem pogrešamo analogno dobo (oblikovanje, uporaba stabilizacije tudi pri starih, analognih objektivih). Toda z videografskega stališča je vsekakor boljši GH3.
A ti zmogljivejši se tudi po ceni že ‘tepejo’ s srednje zmogljivimi DSLRji ranga Nikon D7000 in Canon EOS 60D. Gre za preverjeno konkurenco, proti kateri ponujajo brezzrcalni modeli le nekoliko manjšo velikost in nižjo težo. Na drugi strani imajo DSLRji bistveno večjo izbiro pri objektivih (tudi po ceni) in zmogljivejše akumulatorje (D7000 in 60D zmoreta približno še enkrat toliko fotografij z enim akumulatorjem kot zmogljivi brezzrcalni modeli).
Na koncu torej postane bistveno vprašanje, komu je kateri model pravzaprav namenjen. Odgovor v primeru aparatov brez zrcal je, da bodo z njimi najbolj zadovoljni zahtevnejši amaterski uporabniki. Se pravi tisti, ki jim je boljši kompaktni aparat premalo, obenem pa si ne želijo velikega in težkega DSLRja in se zavedajo, da ne potrebujejo večjega števila različnih objektivov.
Gre za uporabnike, ki so večinoma povsem zadovoljni v različnih samodejnih programih, sploh scenskih (portret, pokrajina itd.), a želijo tudi možnost, da si sami kaj nastavijo (zaslonko, čas itd.). Zato mora biti aparat temu prirejen in enostaven za uporabo. Zelo koristne pa so tudi možnosti povezovanja s spletom oziroma pametnimi telefoni.
Zaradi vsega naštetega smo se odločili zlati Monitor podeliti Sonyjevemu aparatu NEX-5R. Gre za enega izmed cenejših modelov na preizkusu (pa čeprav ni ravno poceni), ki ima odlično tipalo in zelo dobro kakovost izdelave. Njegovo ohišje je zelo majhno in lahko, zaradi odebeljenega držala pa kljub temu lepo sede v roko. Zelo koristna je povezava WiFi, prek katere lahko zajeto fotografijo ob pomoči pametnega telefona hitro pošljemo v različne digitalne shrambe, bodisi Facebook, Flickr ali le po elektronski pošti. Aparat sicer nima bliskavice, niti priklopa hot-shoe, a dobimo zraven majhno bliskavico, ki se priključi na poseben vmesnik. Objektiv, ki je v priloženem paketu, pa je tudi med kakovostnejšimi.
Ohišje je zelo kakovostno, je pa glede na druge aparate veliko bolj samosvoje. Je namreč zelo tanko, po obliki pa niti ne deluje preveč fotografsko (torej ne prikliče v spomin kakih analognih aparatov, kot počno Olympusi, niti manjših DSLRjev kot Panasonicovi modeli). Na strani je močno odebeljeno držalo, zaradi katerega aparat dobro sede v roko, priloženi zum objektiv pa je razmeroma velik in težak. Velikost je posledica velikega tipala, teža pa tudi zaradi kakovosti uporabljenih materialov (glede na druge 'kit' objektive je med kakovostnejšimi). Stabilizacija slike je vgrajena v objektiv in se odlično obnese, še malenkost bolje od tiste pri Panasonicu in Olympusu.
Zadaj je velik in kakovosten zaslon, ki omogoča delo na dotik, lahko pa ga tudi nagibamo. Glede na predhodnika, model NEX-5N, imamo tu še nekaj funkcijskih tipk več in dodatno kolesce. V praksi je tako delo nekoliko hitrejše, a se vseeno ne približa upravljanju E-5M ali GH3.
Sony NEX-6
Ločljivost: Do 4912 × 3264.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: www.sony.si.
Cena: 800 EUR, 950 EUR (skupaj z objektivom E 16–50 f/3,5–5,6).
✓ Mere ohišja, kakovost izdelave, enostavnost rabe, kakovost fotografij, povezava WiFi.
✗ Cena.
Sonyjev NEX-6 predstavlja trenutni vrh brezzrcalne ponudbe te znamke, že prvi pogled razkrije, da gre za res odličen in zmogljiv aparat. Ohišje je zelo kakovostno, po oblikovanju pa sledi trendom, ki so jih postavili že pri drugih aparatih NEX. Gre torej za razmeroma tanko ohišje z močno odebeljenim držalom, s tem da je tu vgrajeno tudi (digitalno) kukalo (in tudi tipalo, ki ugasne zaslon, ko aparat prislonimo k očesu). Glede na NEX-5R ima ta model tako bliskavico kot klasični priklop za zunanjo bliskavico (hot-shoe).
Tipalo je enako kot pri NEX-5R, v praksi odlično, a so pri zadnji generaciji Panasonicovih in Olympusovih aparatov razlike praktično izginile. Če smo natančni (oziroma pikolovski), je Sony še vedno v rahli prednosti, a bodo to opazili res redki.
Posebnost Sonyjevih modelov je tudi vgrajena povezava WiFi, prek katere lahko upravljamo aparat s telefoni Android ali iPhone. Slednji lahko deluje tudi kot zunanji zaslon, s čimer lahko ostanemo manj opaženi med fotografiranjem. Sony ima na voljo tudi kar nekaj aplikacij, ki jih lahko prenesemo iz spleta in namestimo neposredno v aparat, seveda gre tu za boj s pametnimi telefoni in njihovim naborom fotografskih aplikacij. Nam se načeloma zdi najkoristnejša možnost prenosa fotografij na telefon, kjer jih lahko na hitro popravimo in pošljemo naprej.
Delo z aparatom je zaradi več kolesc hitrejše in udobnejše kot pri NEX-5R, zanimivo, da zaslon tega modela ni občutljiv za dotik. Sami tega sicer nismo pogrešali, enako si mislimo za ciljne uporabnike tega modela. Gre torej za odličen in zelo zmogljiv aparat, katerega edina večja pomanjkljivost je razmeroma visoka cena.
Pogled v laboratorij
Brezzrcalne fotoaparate z izmenljivimi objektivi preizkušamo že od samega začetka, že takrat pa smo bili navdušeni nad tehnologijo in njenimi potenciali. V začetku je bila edina resna prednost teh aparatov njihova velikost in teža, a so bili glede na cenejše DSLRje razmeroma nekonkurenčni. Največja hiba je bila visoka cena ob razmeroma povprečnih zmogljivostih. V zadnjih letih pa so postali ti aparati vedno boljši in danes ponujajo resnično veliko – marsikateri zahtevnejši uporabnik je svoj razmeroma težak DSLR že zamenjal za brezzrcalnik.
Za potrebe preizkusa smo nabrali vse, kar se nam je v tem trenutku zdelo zanimivo in konkurenčno. Nekaj teh aparatov smo že preizkusili pred nedavnim, nekaj smo jih dobili prvič. Posebnost sta oba aparata podjetja Fujifilm, ki smo ju na preizkus uvrstili bolj kot zanimivost. Sta odlična, za njima pa stoji drugačna logika, namenjena sta uporabnikom, ki se spoznajo na fotografijo in razumejo vse prednosti in slabosti.
Preizkus je potekal po ustaljenih stalnicah, s tem da se pri digitalnih fotoaparatih zadnjih nekaj let razmeroma malo ukvarjamo s kakovostjo fotografij. Seveda preverimo, kako se aparati obnašajo v slabih razmerah in podobno, a je poudarek bolj na njihovi rabi. Z gotovostjo lahko zapišemo, da ponujajo vsi preizkušeni aparati dobro kakovost fotografije; čeprav so odstopanja, so razmeroma majhna.
Dejavnik, ki prinaša največja odstopanja med aparati, pa je vsekakor cena. Še vedno menimo, da so ti aparati v povprečju predragi. Cene se znižajo le potem, ko se pojavi naslednik, tako kot v primeru Nikonovega One J2 in J3. Za ceno od šesto pa do tisoč evrov namreč dobimo že hudo zmogljive DSLRje, za katere pa je na voljo tudi več različnih objektivov. Tudi ti so pri brezzrcalnikih po našem mnenju razmeroma dragi.