Brezplačno in nepopolno
Virtualizacija je s prodorom zmogljivih dvojedrnih procesorjev doživela nov razmah. Ti procesorji omogočajo strojno pospešeno virtualizacijo in nenadoma so navidezni računalniki skoraj tako hitri kot "pravi" računalniki iz plastike in silicija.
S tem so se povečali tudi apetiti podjetij, ki z izdelki za virtualizacijo služijo denar. Poleg glavnega igralca v svetu virtualizacije, podjetja VMWare, je tu še Microsoft. Obe podjetji nekatere izdelke ponujata brezplačno v želji, da bi konkurenci odškrnili del kolača. Še dlje je šlo nemško podjetje innotek, ki svoj virtualizacijski program VirtualBox pod določenimi pogoji ponuja celo v odprtokodni obliki. Vsekakor razlog, da si njihov izdelek ogledamo pobliže.
Za namestitev si moramo pretočiti s spletišča datoteko virtualbox.org, težko 16 MB. Vse, kar lahko izbiramo pri namestitvi, sta vključena podpora omrežnim povezavam in vmesniku USB. Ko program zaženemo, nas najprej povabi k registraciji, nato pa je pripravljen za ustvaritev novega navideznega računalnika. Postopek je dokaj podoben ustreznim opravilom v VMWare Workstation ali VirtualPC. Med operacijskimi sistemi so podprte praktično vse vrste Oken (od 3.1 do Viste), Linux (jedra 2.2, 2.4 in 2.6) ter trije poglavitni člani družine BSD. Na seznamu najdemo tudi dandanes večinoma pozabljene sisteme (Netware, OS/2 Warp).
Brez težav lahko hkrati poganjamo več navideznih računalnikov.
Navideznemu računalniku dodelimo bolj ali manj spodobno količino pomnilnika (največ 2 GB) ter navidezni disk (do 2 TB) in že se lahko lotimo nameščanja operacijskega sistema. Navodila pravijo, da lahko uporabimo že narejene navidezne diske vdmk iz konkurenčnega programa VMWare Workstation (VMWW) ali domorodne navidezne diske vdi VirtualBoxa. Vendar je to bolj blažev žegen, saj delujoče slike diska vdmk ne moremo uporabiti kot zagonski disk VirtualBoxa, temveč le kot dodaten disk. Žal tudi že narejenih slik domorodnih diskov vdi ne moremo enostavno kopirati med različnimi navideznimi računalniki, kot to lahko brez težav počnemo v VMWW. Ko hočemo kopijo slike uporabiti kot disk v novem navideznem računalniku, se brezupno zaplete. Za tako "kloniranje" diskov moramo uporabiti ukazno vrstico. Res škoda za tako nepotrebno zapletanje.
Pri ustvarjanju novega navideznega diska lahko izbiramo med raztegljivimi ter diski s stalno velikostjo. S tem je navidezni računalnik dokončan in prikaže se okno z njegovimi lastnostmi. Poleg standardnih strojnih komponent - optična enota, omrežna kartica, vodilo USB - lahko virtualiziramo tudi zaporedno vodilo. Zelo dobrodošel je zaslonski strežnik VRD (Virtual Remote Desktop), ki omogoča krmiljenje navideznega sistema iz oddaljenega računalnika.
Ko namestimo še operacijski sistem (z namestitvenega CD-ROMa ali slike ISO), smo skoraj pripravljeni za delo. Za polno uporabnost moramo namestiti posebne dodatke za gostujoči operacijski sistem, "guest additions". Ti so na voljo za gostujoča operacijska sistema Okna in Linux. V prvem primeru je namestitev dokaj enostavna, četudi ne povsem izpiljena. V Linuxu (preizkusili smo Ubuntu) pa dodatkov ne moremo namestiti brez nameščenih programerskih orodij, ki jih namesto nas sicer uporabi skript. Najuporabnejši okenski dodatek omogoča sprotno spreminjanje ločljivosti navideznega zaslona glede na velikost okna, v katerem deluje navidezni računalnik. Omogočimo lahko tudi brezšivni pogled, ki zabriše mejo med gostujočim ter gostiteljskim sistemom. Tak pogled se najbrž zgleduje po virtualizacijskih rešitvah za Mace, a se nam zdi uporaben le, kadar sta sistema raznorodna (npr. Linux in Okna). Pri istorodnih sistemih (Okna v Oknih) utegne povzročiti brezšivni pogled zmedo, saj teže ugotovimo, v katero okolje spada posamezno okno.
Ko hočemo uporabiti kopijo slike diska v drugem navideznem računalniku, nas preseneti sporočilo o napaki.
Še največ težav smo imeli v VirtualBoxu z omrežnimi nastavitvami. Priznati je treba, da do delujoče spletne povezave pridemo brez posebnega truda. Izberemo NAT in stvar je opravljena. Naprednejši uporabnik bo razočaran, saj nastavitev NAT ne moremo prilagoditi po svojih željah. Stvari se zapletejo, če hočemo navidezne računalnike povezati v omrežje s fizičnimi. Izbrati moramo možnost Host Interface in po napotkih programa ustvariti navidezno omrežno kartico v gostiteljskem sistemu. Prek nje se navidezni računalnik poveže v fizično omrežje. Da nam to uspe, moramo v gostiteljskem sistemu povezati fizično in navidezno povezavo v most (bridge). Konkurenčni VMWare Workstation zna enako stvar narediti veliko elegantneje.
Po vsem zapisanem sodeč je VirtualBox še kar nekaj korakov pred tem, da bi z dostopnostjo porušil načrte ponudnikom, kot sta Microsoft (katerega VirtualPC je prav tako brezplačen, ne pa odprtokoden) in VMWare. Za povprečnega uporabnika, ki bi želel le okusiti čare virtualizacije, je VirtualBox povsem dovolj, za resnejše delo pa tudi brezplačnost programa zlepa ne odtehta enostavnosti rabe VMWare Workstation.
Ko hočemo kopijo slike uporabiti kot disk v novem navideznem računalniku, se brezupno zaplete.
VirtualBox 1.5
Kaj: Virtualizacijski program za računalnike z Intelovimi procesorji in z nameščenimi Okni ali Linuxom.
Izdeluje: Innotek, www.innotek.de.
Cena: Brezplačen.
Za: Cena, odprtokodni program, zaslonski strežnik VRD.
Proti: Delo z navideznimi diski, težave pri omreževanju.