Brizgalnik ali laser?

Najosnovnejša je izbira med brizgalnim ali laserskim modelom, ki se ločita po tehnologiji izpisa, to pa potegne za seboj druge, za končnega uporabnika pomembne lastnosti. Brizgalni tiskalniki dobesedno brizgajo barvo na papir. V tiskalni glavi imajo več majhnih šob (premera nekaj mikrometrov), prek njih se izstrelijo kapljice barvila na papir. Glava se pomika levo in desno, s tem zajamemo celotno širino papirja (na voljo so tudi že modeli, ki imajo glavo, ki prekrije celotno širino papirja, a zaenkrat še ne gre za naprave, ki bi bile v široki proizvodnji).

Ločljivosti pri brizgalnih tiskalnikih segajo v višave, izdelovalci navajajo številke tudi do 9600 × 2400 dpi (pik na palec), a je to doseženo programsko z delnimi premiki tiskalne glave. S tem pride do prekrivanja posameznih pik – mehanske ločljivosti so še vedno okoli 1200 dpi. Terja pa premik glave nekaj več časa, zato so brizgalni modeli počasnejši od laserskih kolegov. Pri hitrosti je zelo pomemben tudi sam dokument – čim več moramo natisniti, tem dlje bo trajalo, sploh če so vmes barve. Tudi dve ločljivosti in raba posebnega papirja se še kako pozna (pri papirju moramo za najboljši izpis v gonilniku tiskalnika določiti tip).

Laserski modeli imajo povsem drugačen način delovanja – tam je osnova vrteči se boben, ki je naelektren (večinoma pozitivno, lahko pa tudi negativno). Tam, kjer želimo pisati, se ob pomoči laserja »očisti« naboj, na te dele pa se prime črnilo, ki je zmes plastike in pozitivno naelektrenih delcev. Papir se naelektri, to povzroči, da se ob prehodu bobna zaradi nasprotnih naelektritev prenese črnilo, razvijalna enota (imenovana »fuzer«) pa dobesedno zapeče barvilo na papir. Ta enota je glavni porabnik energije v laserskem tiskalniku, njeno segrevanje pa je krivo za zakasnitev pri izpisu prve strani (pri večini tiskalnikov tudi čutimo segrevanje pri daljšem tisku, kar je povsem normalno).

Barvni tisk poteka pri laserjih enako, s tem da se pri cenejših modelih uporablja isti valj za vsako barvo, kar početveri čas izpisa, pri dražjih modelih pa imamo štiri različne valje, po enega za vsako barvo. Pri slednjih je tako hitrost barvnega izpisa zelo podobna hitrosti črno-belega. Za razliko od brizgalnih modelov se tu hitrost glede na pokritost papirja zelo malo razlikuje.

Brizgalniki se s svojimi kapljicami bistveno bolje obnesejo pri izpisu grafike, sploh pri bitni grafiki, torej fotografijah in podobnem, razlike pri vektorski grafiki pa so manjše. Seveda pa se tudi najosnovnejši brizgalni modeli spoznajo na barvni tisk, kar za laserje ne velja. Tudi drugače je največja prednost brizgalnikov v nizki ceni – vsaj za samo napravo. Zato so brizgalni modeli razmeroma dobro opremljeni glede na laserske brate. V zadnjih nekaj letih namesto samostojnih brizgalnih tiskalnikov prodajo vedno več večopravilnih naprav.

Te po ugodni ceni ponujajo poleg tiska še optično branje, z njim pa seveda tudi kopiranje, nekateri modeli  imajo tudi faks. Poleg tega lahko računamo še na kak bralnik pomnilniških kartic (tam vse bolj prevladujejo kartice SD) in vmesnik USB, prek katerega lahko tiskamo neposredno iz fotoaparatov in ključkov ter zunanjih diskov.

Slabost brizgalnikov pa je predvsem cena izpisa. Kartuše so na prvi pogled resda bistveno cenejše od tonerjev za laserske tiskalnike (veljajo nekje od deset pa do trideset evrov, pri laserjih pa so cene primerljive s ceno cenejših tiskalnikov), a ponujajo bistveno manj izpisanih strani. Pri laserskih modelih bomo tudi pri cenejšem tiskalniku z enim tonerjem natisnili vsaj tisoč strani, pri brizgalnih modelih pa so številke vsaj desetkrat nižje (sploh pri izpisu barv). Dodatna prednost laserskih tonerjev v primerjavi z brizgalnimi kartušami je ta, da imajo daljši rok trajanja. Gre namreč za fin prah, ki brez težav preživi nekaj let na polici, za razliko od barvila brizgalnih modelov, ki se lahko zasuši.

Laserski tiskalniki imajo poleg nižje cene izpisa tudi načelno nekoliko daljšo življenjsko dobo. Gre za malce enostavnejše naprave, s katerimi je po naših izkušnjah dolgoročno manj težav kot pri brizgalnikih. Pri laserskih modelih so gibljivi deli namreč le različni valji, pri brizgalnikih pa se peljejo glave levo in desno pri razmeroma visokih hitrostih in z natančnimi premiki. Zaradi tega laserji tradicionalno veljajo za bolj pisarniške naprave, brizgalniki pa za domače – a to zaradi vse nižjih vstopnih cen laserjev niti ne velja več.

O dobrem izpisu grafike pri brizgalnih modelih smo že pisali, povejmo še, da je to ravno slabost laserskih tiskalnikov. Ločljivosti so v praksi nižje, prehodi oziroma prelivi pa bistveno slabši. Pozna se, da so pri brizgalnikih v rabi kapljice, ki se lahko tudi nekoliko prelivajo, pri laserskih tiskalnikih pa se vidijo natančne pikice barvila. Je pa zato izpis besedila toliko boljši, saj so tudi pri cenejših modelih robovi črk ostri in natančni.

Izbira med laserskim in brizgalnim modelom je torej povsem odvisna od tega, za kaj bomo tiskalnik uporabljali. Še najteže je za domače uporabnike, ki največkrat tiskajo črno-bele dokumente, kdaj pa kdaj pa bi si želeli tudi barve. Če bi ob tem kljub vsemu tu in tam radi natisnili še kako fotografijo (oziroma drugo bitno grafiko), bo treba poseči po brizgalnem modelu. Podobno velja za nekoga, ki bi si za razmeroma malo denarja želel večopravilno napravo – torej še optični bralnik in s tem možnost kopiranja. Brizgalniki imajo tudi pri cenejših modelih več dodatkov (bralnik pomnilniških kartic, brezžična povezava), a se nam zdijo manj pomembni. Najcenejši brizgalniki stanejo okoli petdeset evrov, pri tem pa gre že za večopravilne naprave, seveda barvne.

Tistim, ki nameravajo tiskati praktično le besedila in grafike, kjer ni potrebe po najvišji kakovosti (denimo grafe in podobno), pa seveda priporočamo nakup laserske naprave. Slednje so se v zadnjih nekaj letih opazno pocenile, najcenejše stanejo toliko kot brizgalni modeli, torej petdeset evrov. Seveda pa gre v tem primeru za črno-bele naprave praktično brez dodatkov – črno-bele laserske večopravilne naprave dobimo za dobrih sto evrov. Najcenejši barvni laserski tiskalniki nas olajšajo za dobrih sto evrov, vstopni modeli barvnih laserskih večopravilnih naprav pa so še enkrat dražji.

Kateri model izbrati?

V Monitorju že od samega začetka preizkušamo tiskalnike, tako brizgalne kot laserske, seveda poleg navadnih tudi večopravilne naprave. V zadnjih letih pa tega, roko na srce, preizkušamo vse manj. Razlog je predvsem v tem, da so razlike vedno manjše, novosti pa prihajajo vse počasneje. Še več – pri laserskih tiskalnikih novosti praktično ni že več let.

Pred nedavnim smo pisali ravno o tem, kako pogosto se menjavajo generacije oziroma modeli posameznih naprav. V računalništvu vsekakor najdlje zdržijo ravno laserski tiskalniki. Tehnologija je namreč preverjena, v zadnjih letih so se le počasi večale hitrosti – pa še to bolj pri cenejših, domačih modelih, ki danes brez večjih težav dosegajo tudi po dvajset strani na minuto. Edino, kar se je še spreminjalo, so vmesniki. De facto standard je seveda USB, dražji modeli imajo tudi omrežni vmesnik. Z nastopom mobilnih naprav (pametnih telefonov, tablic) in razširitvijo brezžičnih omrežji WiFi pa so se tudi pri tiskalnikih začeli pojavljati vmesniki WiFi. Sicer bolj pri brizgalnih modelih, a je vse več laserskih naprav s tem vmesnikom.

Veliki in dragi modeli, namenjeni podjetjem oziroma večjim pisarnam, pa se v prodajnih programih podjetij ne menjajo tudi po več let – rekorder je v naši tabeli zdržal več kot pet let, s tem da najdražjih naprav praktično ne preizkušamo.

Seveda so se v tem času tudi razlike med posameznimi modeli oziroma izdelovalci zmanjšale. Tako so si tiskalniki v nekem cenovnem okviru po lastnostih zelo podobni. Hitrosti se razlikujejo za nekaj odstotkov, razlik v kakovosti izpisov skorajda ni. Gonilniki so večinoma kar prijazni, za marsikateri tiskalnik zna Windows 7 sam poskrbeti.

Laserski modeli

Ta hip je pri najcenejših črno-belih laserskih modelih na prvem mestu v naši tabeli nekoliko starejši Kyocerin model FS-1120D. Gre za malenkost dražji model, vsaj v primerjavi z neposredno konkurenco, saj velja 170 evrov. A ima kar nekaj prednosti v primerjavi s cenejšimi napravami, recimo vgrajeno enoto za samodejni izpis na obe strani (to nakazuje črka D v imenu). Hvali se z visoko hitrostjo izpisa (izmerili smo 28,5 strani na minuto – nazivna hitrost je sicer 30 strani na minuto) in tudi visoko priporočeno zmogljivostjo izpisov na mesec (20.000 strani). Slednji podatek ni dobra ocena potencialne življenjske dobe naprave – vsekakor jo moramo upoštevati pri nakupu tiskalnika. Vse prevečkrat se zgodi, da nekdo kupi tiskalnik s prenizko priporočeno zmogljivostjo, pa čeprav tiska razmeroma veliko, nato pa sledi prehitra potreba po servisu (lahko pa tudi nekaj hude krvi). Kyocerin FS-1120D ima tudi sorazmerno velik predal za liste (do 250 listov) in dokaj ugodno ceno izpisa, slabe tri cente na stran, cenejša konkurenca pa okoli štiri cente na stran.

Kyocera FS-1120D

HP Color LaserJet 4700dtn

Seveda se pri cenejših napravah največkrat zastavi vprašanje, katera naprava je najcenejša, ki bi jo še priporočili. Oziroma kaj priporočiti nekomu, ki mu je popolnoma vseeno za zmogljivosti, samo da lahko tu in tam natisne kak list. Tem najlaže priporočamo Hewlett-Packardov Laserjet P1102, silno majhen in preprost laserski tiskalnik, ki stane okoli sto evrov. Nima nobenih omembe vrednih funkcij, deluje zadovoljivo hitro in kakovostno, njegova prednost pa so tudi majhne mere, sploh ko zapremo prednji pladenj. Cena izpisa ni ravno nizka (štiri cente na stran), a to pri majhnih količinah ne bo igralo pomembnejše vloge. Na voljo je tudi sestrski model P1102W, kjer za okoli deset evrov več dobimo še brezžični omrežni vmesnik WiFi (vse drugo je enako).

Domačim uporabnikom, ki bi si želeli barvno lasersko napravo, pa priporočamo Brotherjev HL-3040CN. Resda gre za malenkost starejšo napravo, a za ceno okoli dvesto evrov ponuja kompaktno, tiho napravo. Tiska dovolj hitro in kakovostno, le cena izpisa bi lahko bila malenkost nižja – a v tem cenovnem okviru noben tiskalnik ne ponuja res poceni izpisa.

Če se pomaknemo više na lestvici in želimo napravo, ki bo ustrezala delu v majhni pisarni (ali kakem SPju), bo dobra izbira Brotherjev HL-5450DN. Po oznaki lahko sodimo, da je že dodana tudi enota za samodejno tiskanje na obe strani, obenem pa vgrajen tudi omrežni vmesnik. K temu dodamo še največjo priporočeno zmogljivost tiska, 50 tisoč strani na mesec, tako da gre za odlično zaokrožen tiskalnik, ki velja dobrih tristo evrov.

Nekoliko zahtevnejšim, torej večjim pisarnam oziroma uporabnikom, ki tiskajo še bistveno več, pa priporočamo tiskalnik Kyocere-Mite, model FS-4100DN, ki smo ga preizkusili januarja letos. Glede na zgoraj omenjeni Brotherjev HL-5450DN ponuja štirikrat višjo priporočeno zmogljivost na mesec, obenem pa še več vsega drugega. Torej večjo hitrost, več funkcij in nižjo ceno izpisa. Je pa tudi več kot še enkrat dražji, saj nas bo stal skoraj osemsto evrov.

Čeprav v pisarnah praviloma tiskamo besedila, se mimogrede zgodi, da potrebujemo vsaj en barvni tiskalnik. Če z barvnim izpisom ne bomo pretiravali, lahko izberemo katerega izmed cenejših modelov – recimo nekoliko starejšo Xeroxovo napravo Phaser 6280DN, ki stane okoli 450 evrov. Ta ponuja tako samodejno tiskanje na obe strani kot omrežni vmesnik, ni pa ne posebej hitra, ne posebej poceni pri izpisu.

Kyocere-Mita FS-4100DN

Zahtevnejši bodo morali kar globoko seči v žep, saj se zmogljivost naprave (in cena izpisa) zelo linearno giblje s ceno naprave. Na vrhu naše tabele je HPjev Color LaserJet 4700dtn, ki za ceno tri tisoč evrov ponuja res zmogljiv stroj. A še mogočnejši je Xeroxov Phaser 7800DN, ki za 4500 evrov ponuja še več – res poceni izpis, visoko zmogljivost mesečnega tiska, hitrost, funkcije, tudi možnosti razširitev. Ti dragi tiskalniki so seveda vsi zelo zmogljivi, pri izbiri pa mora podjetja samo oceniti, katere lastnosti se jim zdijo najpomembnejše, velikega pomena so tudi možnosti (in stroški) servisiranja.

Enaka zgodba je tudi pri najzmogljivejših črno-belih tiskalnikih, kjer imamo v naši tabeli le štiri modele. Stanejo slabih tri tisoč evrov in več. Po našem izračunu je na prvem mestu Ricohov SP8200DN, predvsem po zaslugi zelo nizke cene izpisa.

Ricoh SP8200DN

Brizgalniki

Pri brizgalnih tiskalnikih je vse teže najti navaden tiskalnik, saj so trg preplavile večopravilne naprave – pri laserskih modelih pa ni tako, saj so večopravilne naprave še vedno malo bolj zapostavljene. V nižjem delu cenovne lestvice se je med preizkušenimi najbolje obnesel Samsungov SCX-3405, katerega najpomembnejša lastnost je nizka cena naprave, okoli sto deset evrov. Za pisarniško rabo pa omenimo Ricohov model SP 3410SF. Ta za slabih 500 evrov prinese veliko (predvsem je med cenejšimi večopravilnimi napravami pri izpisu), čeprav so samostojni tiskalniki v podobnem cenovnem okviru kljub vsemu zmogljivejši (tako pri ceni izpisa kot pri največjem priporočenem mesečnem izpisu in še pri čem).

Pri barvnih večopravilnih laserskih modelih je odlična izbira Epsonov AcuLaser CX16NF, vsaj za nezahtevne (velja nekaj več kot dvesto evrov), za resnejšo rabo pa Bizhub C280 Konice Minolte. Gre za malce starejšo napravo, ki za nekaj več kot tisoč evrov prinaša res veliko – od visokih hitrosti izpisa in veliko funkcionalnosti pa do razmeroma nizke cene izpisa. Kot pa smo že omenili, so samostojni tiskalniki tu v prednosti (za kopiranje pa celo kopirni stroji).

Pri brizgalnih napravah je povsem druga pesem kot pri laserskih. Če ne drugega, so naprave, namenjene profesionalni rabi, zelo redke. Drage, zmogljive laserske tiskalnike najdemo v praktično vsaki pisarni, najboljši brizgalniki pa so domena fotografov, ki želijo predvsem dober nadzor nad izpisom (pustimo ob strani namenske naprave, namenjene arhitekturnim in inženirskim birojem). Če si sposodimo razvrstitev iz laserskih tabel, lahko torej rečemo, da so praktično vsi brizgalniki, ki jih preizkusimo, poceni naprave.

Samsung SCX-3405

Konica Minolta Bizhub C280

Glede na laserske tiskalnike pa se te naprave razlikujejo tudi po tem, da predstavljajo brizgalniki večinski delež modelnih linij. Samostojnih modelov preizkušamo vse manj, večopravilne naprave pa ločimo le še po tem, ali imajo faks ali ne. Pri brizgalnikih se s ceno najbolj viša opremljenost naprave. Tako dobimo vse več vmesnikov, od brezžičnega pa do USB, prek katerega lahko tiskamo neposredno iz fotoaparatov. Veliko tiskalnikov tudi že podpira brezžični tisk iz mobilnih naprav (pametnih telefonov in tablic).

Na prvem mestu v naši tabeli je HPjev model Deskjet 5525, ki smo ga preizkusili pred pol leta. Gre za dobro napravo brez resnejših slabosti. Ponuja visoko kakovost izpisa ob zadovoljivi hitrosti, cena izpisa pa je med najboljšimi, kar smo jih preizkusili. Obenem gre za odlično opremljeno napravo, saj ima poleg bralnika pomnilniških kartic in brezžičnega omrežnega vmesnika tudi velik zaslon LCD na dotik, cena pa je z dobrimi sto evri več kot konkurenčna.

HP Deskjet 5525

Posebno omembo si zasluži tudi Brotherjev model MFC-J6510DW. Njegova posebnost je ta, da lahko tiska (in tudi optično bere) do velikosti A3, in to po razmeroma nizki ceni (nekaj manj kot tristo evrov). Kljub temu ponuja vse, kar imajo druge naprave v vrhu lestvice, torej navadni in brezžični omrežni vmesnik, enoto za samodejni tisk na obe strani itd.

Tu smo našteli le peščico različnih modelov, ki so se dobro odrezali na naših preizkusih, seveda pa ima vsak uporabnik različne prioritete. Nekatere zanima le najnižja cena naprave, druge nizka cena izpisa, spet tretje funkcionalnosti in dodatki. Najpomembneje pri nakupu tiskalnika je torej razumeti, kaj sploh potrebujemo – izbira konkretnega modela je manj pomembna, saj so razlike znotraj cenovnih segmentov vse manjše in manjše.

Na splošno imamo raje laserske modele, razumemo pa tudi potrebo po višji kakovosti grafičnega tiska, ki jo prinašajo brizgalniki, pa tudi pomen cene, sploh ko gre za nakup cenejše večopravilne naprave. A roko na srce, sami tiskamo vse manj. Oziroma praktično ničesar več, le kak uradni dokument, ki ga birokrati (ali pa računovodkinje) tu in tam zahtevajo.