Brother DCP-540CN in Brother MFC-440CN

Brother je posodobil svojo paleto večnamenskih naprav. Med novostmi sta tudi modela DCP-540CN in DCP-440CN. Razlika med njima je minimalna - drugi ima vgrajen tudi faks. Po obliki malce spominja na starejše naprave istega izdelovalca, predvsem izstopa njegova majhna višina - z osemnajstimi centimetri je med nižjimi. Tudi sicer je odlično oblikovan, zelo lepo se poda na polico, tudi masa osem kilogramov ni pretirana. Pozornost so namenili tudi kablom; tisti za napajanje se priključi na levi strani naprave, medtem ko se omrežni kabel (ali tisti za priklop prek USB) priključi znotraj samega stroja. To rešitev poznajo tudi nekateri starejši Brotherjevi modeli, deluje pa tako, da dvignemo zgornji del naprave kot nekakšen pokrov, notri pa vidimo USB in omrežni priključek, do zadnje strani pa vodi kanal, prek katerega speljemo kabel. To pomeni, da lahko tiskalnik postavimo skoraj povsem ob kakšno steno. Kartuše vstavimo v prostor na sprednji desni strani, zanimivo pa je, da se ne premikajo z glavo tiskalnika, kakor je sicer v navadi, temveč so z njo povezane prek cevčic.

Gonilniki se namestijo hitro in brez večjih težav, tudi nadzorno ploščo je preprosto uporabljati, žal pa slovenščine ni na voljo. Pri gonilnikih to še ni taka težava, a žal je tudi program za prepoznavanje znakov (OCR) pri prebranih dokumentih ne pozna. Gre sicer za PaperPort 9 OCR, za katerega so naši šumniki povsem uganka; še najbliže sta poljščina in češčina, pa si z njima kljub temu ne moremo dosti pomagati. Zna pa zato naše besedilo izvoziti v veliko različnih programov, od Worda, Excela, beležnice ... Ravno z optičnim branjem smo imeli največ težav, saj branje ni delovalo ne prek Brotherjeve nadzorne plošče, ne prek programa OCR in ne z uporabo tipke na sami napravi. Pomagal ni niti preklop iz omrežnega vmesnika na USB. Našli smo popravek v internetu, ki pa žal ni rešil naših težav, tako da smo na koncu prepustili optično branje kar vgrajenemu čarovniku v Oknih (XP) in ta je zadevo dobro opravil. Po hitrosti branje sicer ni bistveno izstopalo od konkurence: za črno belo stran je potreboval šestnajst sekund, za barvno pa devetindvajset.

Tiskalni del tudi ni bistveno izstopal, omeniti velja malce slabšo kakovost besedila in poslovnih grafikonov, pri obojem se že s prostim očesom opazi nekaj razlivanja. Zelo lepo se izkaže pri tisku na svetleč papir, sploh pri najboljši kakovosti. Resda postane rahlo počasen, za dokument PDF velikosti A4 je potreboval devet minut in sedemintrideset sekund, za vektorsko sliko v formatu CDR pa še nekoliko več, deset minut in enaintrideset sekund. Še najdalje pa je tiskal bitno sliko v Photoshopovem formatu, štiri sekunde manj od trinajstih minut je že kar malo preveč. Pri besedilu se odreže bolje, za pet strani dolg besedilni dokument potrebuje minuto in dvainpetdeset sekund, pri najhitrejši nastavitvi, imenovani draft, pa sedemintrideset sekund, čeprav je takrat kakovost slabša. Tudi kopirni stroj je soliden, tako po kakovosti kot po hitrosti, dodan pa mu je tudi podajalnik (velja za oba modela), s čimer je pri večnamenskih napravah brez faksa izjema.

Na sprednji strani so na voljo tudi bralnik pomnilniških kartic, zraven pa še PictBridge. To pomeni, da lahko slike tiskamo neposredno iz fotoaparata. Paziti moramo le, da imajo končnico JPG in ne kakšne druge, denimo JPEG. S PhotoCapture center (ki na žalost ne deluje v kombinaciji z omenjenim PictBridge) lahko kar na napravi obrezujemo in urejamo fotografije, zelo uporabna možnost pa je tiskanje vseh fotografij v obliki majhnih sličic (thumbnail).

DCP-540CN je s ceno sto devetinpetdeset evrov vsekakor zanimiva izbira za domačo večnamensko napravo. Cene natisnjenih strani niso pretirane, kakovost je zadovoljiva, hitrost prav tako, največja odlika pa je premišljeno oblikovanje. Enako ugoden je tudi model 440CN, ki je slabih 50 evrov dražji.