Canon EOS M3

Canon je med večjimi fotografskimi podjetji kot zadnji ponudil brezzrcalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi. To je bilo leta 2012 z aparatom EOS M. Aparat ni požel pretiranega navdušenja, tudi z naše strani ne. Bil je razmeroma počasen, obenem pa tudi ni ponujal ničesar posebnega, po čemer bi se ločil od konkurence.

Konkurenca je namreč na tem področju izredno močna. Zelo dobro osnovo imata Panasonic in Olympus, ki sta že pred leti izdelala skupni standard, zaradi katerega imajo njihovi uporabniki res dobro izbiro različnih objektivov in drugih dodatkov. Dobro gre tudi Sonyju, prednost njihovih modelov so res dobra tipala. So tudi edini, ki ponujajo brezzrcalni aparat s tipalom polne velikosti oziroma klasičnega, 35 mm formata.

Ena izmed skupnih lastnost teh treh izdelovalcev je tudi to, da tradicionalni aparati DSLR pri njih niso dosegali prevelikega deleža prodaje. Tako so se lahko še toliko bolj usmerili na nove modele. Pri Canonu pa seveda ni tako. Tako kot Nikon ima interes nekoliko zaščititi svoje dražje DSLRje in objektive zanje.

Očitno pa je le napočil čas, da se tudi pri brezzrcalnikih nekoliko bolj potrudijo. Preizkusili smo novi model, imenovan M3. Vmesni M2 se je prodajal le na Kitajskem, v Angliji in doma na Japonskem, M3 so napovedali že v začetku leta, zdaj je na voljo že tudi pri nas.

Ko aparat vzamemo v roke, je prvi vtis zelo dober. Ohišje prvotnega ni bilo najmanjše, vsaj v primerjavi z nekaterimi konkurenti, obenem pa ni ravno dobro stalo v rokah. Velikost je tokrat ostala približno enaka, le v globino je aparata malo več, so pa na desni strani dodali občutno odebeljen ročaj, zaradi katerega je aparat bistveno udobneje držati. Dobra je tudi izbira materialov. Omenjeni ročaj je namreč iz kakovostne, nedrseče gume.

Zadaj je razmeroma velik tripalčni zaslon, občutljiv za dotik. Lahko ga nagibamo, navzgor do 180 stopinj (torej za selfije), navzdol do 45 stopinj. Zelo dobro je upravljanje aparata. Na voljo je klasična možnost dveh kolesc, eno je postavljeno okoli štirismerne tipke na zadnji strani (pod palcem), drugo  okoli prožilca. S tako kombinacijo lahko res hitro prilagajamo želene nastavitve. K temu so dodali tipično kolesce za izbiranje programa, ki zajema tudi vse ročne možnosti. Desno od njega pa je tudi kolesce za prilagoditev osvetlitve. Ta gre od –3 pa do +3 EV. Na zadnji strani je tudi nekaj funkcijskih tipk, desno od palca je samostojna tipka za zajem videa.  

Ena poglavitnih pomanjkljivosti predhodnika je bila počasnost, tako pri delu (torej med sprehajanjem po menujih, zapisovanju fotografij itd.) kot pri ostrenju. Oboje so tu izboljšali, najočitnejša razlika je pri hitrosti ostrenja. Ostrenje je zdaj občutno hitrejše, primerljivo z večino brezzrcalne konkurence. Vgradili so namreč hibridni sistem, ki za grobo ostrenje uporablja zaznavanje faze (kot DSLRji), za fino ostrenje pa zaznavanje kontrasta (kot kompaktni aparati). Sistema delujeta skupaj, najprej eden, nato drugi. Še vedno je počasnejši od navadnih DSLRjev, a se kljub temu obnese bistveno bolje od predhodnika.

Nekoliko slabše je pri splošni hitrosti aparata. Aparat je sicer hitrejši od prvotnega modela M, a bi kljub vsemu pričakovali še malo več. To velja tako za vklop aparata kot za zapisovanje fotografij in sprehajanju po menujih.

Vgradili so tudi novo tipalo. Vsaj po številkah sodeč, je enako kot pri modelu EOS 750D, ki smo ga  preizkusili prejšnji mesec. To je dobro tipalo ločljivosti 24 milijonov pik, občutljivost gre od ISO 100 do ISO 12.800, v posebnem programskem načinu pa do ISO 25.600. Hitrost zajema zaporednih slik ostaja enaka kot pri predhodniku, konkretno 4 slike na sekundo. Po občutku se sicer hitro zgodi, da je ta hitrost še malenkost nižja, a je seveda odvisno tudi od hitrosti uporabljene pomnilniške kartice. Je pa kakovost fotografij odlična, tudi pri nekoliko višjih vrednostih ISO.

V aparat je vgrajena tudi enota za brezžično povezljivost prek WiFi. Ob pomoči njihove aplikacije lahko tako prenašamo fotografije ali nadziramo aparat prek pametnega telefona ali tablice. Za hitrejše in enostavnejše povezovanje poskrbi povezava NFC.

Na levi strani zgornje plošče je majhna bliskavica, ki se dvigne iz ohišja. Po moči je primerljiva z bliskavicami kompaktnih aparatov (vodilno število 5 m), s prstom jo lahko nagnemo navzgor in tako z nekaj svetlobe odbijemo od stropa. Tako kot pri predhodniku so tudi tu dodali klasični vmesnik za zunanje bliskavice, ki je povsem združljiv z vsemi Canonovimi modeli (pa tudi drugimi, le merjenje svetlobe bo manj natančno).

Aparatu je dodan objektiv s povsem značilnimi lastnostmi za t. i. kit objektiv. Pokriva goriščnice od 28 pa do 88 milimetrov, zaslonka gre pri tem od F3,5 do F5,6, dodana je tudi stabilizacija slike. Objektiv ni nič posebnega, smo pa bili razočarani nad tem, da ne omogoča ročnega izklopa stabilizacije in preklopa na ročno ostrenje. Razumemo, da veliko uporabnikov tega ne bo pogrešalo, a vendarle. Drugih objektivov iz serije EF-M, torej takih, ki bi bili narejeni za te brezzrcalne aparate, je ta trenutek še bolj malo (poleg tega so s strani Canona na voljo še štirje objektivi).

Ob aparatu smo dobili na preizkus tudi adapter, namenjen Canonovim objektivom EF in EF-S. Gre za objektive za njihove SLRje, tako tiste s polno velikostjo tipala (EF) kot tiste, ki imajo tipala povečave goriščnice 1,6 (EF-S). S tem adapterjem lahko torej na EOS M uporabimo vse Canone objektive zadnjih trideset let.

Zadevo smo preizkusili s tremi objektivi – Canonovim klasičnim EF 50 1,8, zumirnim EF-S 17-85 IS in Tokino AT-X 11-16. Vsi trije so delovali brez težav. Tudi stabilizacija pri drugem je delovala, tako pri fotografiranju kot pri zajemu videa. Ostrenje je bilo sicer počasnejše kot pri DSLRjih, sploh pri Tokini in Canonovi 50ki (oba uporabljata razmeroma počasne motorje), model EF-S 17-85 se je s svojim ostrenjem Ultrasonic bolje odrezal. Ta adapter velja dobrih sto evrov, a se nam to niti ne zdi veliko, sploh glede na to, koliko dobrih objektivov lahko zaradi njega uporabljamo na tem aparatu.

EOS M3 je zelo soliden brezzrcalni fotoaparat. Cenovno res ni ravno ugoden, a tudi konkurenca ni ravno poceni (če izvzamemo nekoliko starejše modele). Kljub temu nima nobene resne prednosti – morda le to, da lahko skupaj z omenjenim adapterjem uporabljamo res veliko različnih objektivov.   

Canon EOS M3

Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Do 6000 × 4000.

Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 22,5 × 15 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,6.

Prodaja: www.canon.si.

Cena ob objavi: 749 EUR (ohišje + objektiv 18–55 mm IS).

Za:    Kakovost fotografij, lega v roki, kakovost ohišja, upravljanje.

Proti:    Cena, povprečna hitrost.

4961585