Čas teče
S tem mnenjem obhajam natančno deset let od prvega, v katerem sem trdil, da si programi želijo prostosti. Prosto programje počasi prevzema vse več por računalništva, še posebej pa vzhajajoče veje, kot so lahki prenosniki. Ozrimo se nazaj še malo bolj podrobno.
Po dvojni poletni številki iz daljnega leta '99, sem se ozrl na svet po PCju. Danes lahko rečem le, po PCju - PC. Trdno sem prepričan, da so namenske napravice, katerih tipični predstavniki so lahki prenosniki in predvsem pametni telefoni, pravi nadomestek za preživeti osebni računalnik. Sledilo je razmišljanje o moji precej priljubljeni temi, slabostih programja kot ločenega dela računalništva. Sistemi prihodnosti bodo s programsko opremo tako rekoč spojeni. Spet je zgled pametni telefon, ki ga veliko bolj kot strojna določa programska oprema, a te ne kupujemo in ne nameščamo posebej. Je sestavni del naprave in ključni del njene uporabniške izkušnje. Kupujejo se le še redke aplikacije, pa tudi te se vse bolj selijo v Oblak in s tem postajajo praktično neodvisne od naprave, s katere jih uporabljamo. Sledili sta dve mnenji, v katerih sem prerokoval svetlejšo prihodnost za Unixu podobne operacijske sisteme. Danes imamo na eni strani Visto, na drugi pa Mac OS X in nezaustavljivi Linux. Kdaj torej MS Linux? ;-)
Problem leta 2000 je povzročal veliko panike, posledic pa praktično ni bilo, vendar je marsikje še danes tiktaka prikrita tempirana bomba, svet pa se zaradi nje res ne bo ustavil. Naslednji par mnenj se je obrnil k spletu, za katerega je že bilo jasno, da bo postal najpomembnejša podlaga za programsko opremo v prihodnosti. A tudi tu ni šlo brez groženj. Tiste dni bi skoraj ostala brez "kisika" edina resna alternativa Internet Explorerju, ki pa se je z velikansko srečo in s pomočjo razsvetljenega Mitcha Kaporja prelevila v velikanski uspeh, ki ga danes doživlja brskalnik Firefox. In ko se je pokazalo, da je pred odprto kodo svetla prihodnost, so največji zaslužkarji pri prodaji programskih paketov zarožljali s patenti.
Leta 2001 sem kar precej pisal o razvijalcih. Začelo se je s hvalnico njihovim trem najpomembnejšim "vrlinam": lenobi, neučakanosti in samoljubju, nadaljevalo pa se je z vzpenjajočim se XML, spletnimi storitvami in programiranjem prihajajočih prenosnih naprav. Vmes sem seveda moral omeniti tudi zlom podjetij .com, dolg pohod Linuxa tudi na računalniška namizja, namigoval pa sem tudi, da je Applov Mac OS X že nared za Intelove procesorje. Poglavitna kritika programja za to leto pa je bila zmeda z nastavitvami, kjer sem spet napol obupan ugotavljal, da številne "inovacije" Oken ne sežejo niti do kolen preprostemu shranjevanju besedilnih datotek v jasno določeno mapo uporabnika, kot Unixu podobni sistemi počnejo že desetletja.
Leta 2002 sem se prvič celotno mnenje namenil Googlu. Precej mnenj je bilo namenjenih vzhajajočemu ogrodju .net in njegovi odprtokodni kopiji, projektu mono. Java se mi še vedno zdi boljša. Kot se mi zdijo boljši in ključni odprti standardi. V rednem kritiziranju programja pa sem se dotaknil predvsem enostavnosti in varnosti, ki je še vedno njegova ahilova peta. Naslednje leto je prineslo analizo stanja sistemov domače zabave, ki tudi danes še ni uspela najti učinkovitega skupnega povezovalca, zato je sestavljanje domačega središča za zabavo še vedno vaja v frustracijah. Zmeda s patenti se je nadaljevala, potem pa je udaril še SCO, za katerega so žal premnogi prerokovali, da bo hudo ogrozil Linux in odprto kodo, čeprav je bilo že takoj jasno, da gre za klasičen FUD, kmalu pa se je razkril tudi njegov financer. Nismo bili presenečeni. Leta 2003 je tudi Intel doživel svojo Visto, to je bil Itanium, res pa je velikanu čipov zgolj z njegovo napovedjo uspelo praktično uničiti 64-bitno konkurenco. Hm, le kaj je bil njegov pravi namen?
Leto 2004 je napovedalo spopad Microsofta in Googla. Kar nekaj mnenj je bilo namenjeno nerazumnemu mečkanju Suna pri odpiranju kode jave, ki pa je končno le postala na voljo z dovoljenjem GPL, še preden bo Sun očitno kupil Oracle. Bitka s patenti v EU se je stopnjevala in na koncu dobila, a dokončne zmage za uporabnike še ni. Naslednje leto sem si najprej zaželel nekaj prenosnega in univerzalno uporabnega. Danes me skoraj že zadovolji sodoben pametni telefon, čakam, da dokončno postane moj pravi osebni računalnik. Tak pa bo potreboval Oblak, ki se je tiste dni že začel oblikovati, tudi skozi boj podlag, kjer so odprtokodne rešitve še naprej čvrsto držale svoje okope in napredovale tudi na polja, ki so bila še leto prej domena dragega lastniškega programja. Java je praznovala svojih 10 let, Apple pa je končno prišel iz omare s prgiščem Intelovih čipov v naročju. Konec leta sem namenil pomembnosti spletnega brskalnika in spletnega programja nasploh.
Leto 2006 je prineslo vzpon spletnega programja in storitev. V spletu se je udomačil tudi video, odprta koda pa je postala učinkovit poslovni model, še posebej za mlada in prodorna podjetja, ki jim splet omogoča globalno publiko, odprta koda pa nizke stroške zagona. Povezala sta se AMD in ATI, ki sicer s tem nista nadvse uspešna, sta pa nekako preživela, kar jima brez povezovanja verjetno v današnji krizi ne bi uspelo. Google je kupil YouTube, Sun pa dal javo pod GPL, a to mojih bralcev ni več presenetilo. ;-)
2007 je bilo seveda leto iPhona. Apple je znova podrl ustaljene modele in pokazal, da ljudje nočemo prenosnega telefona, temveč prenosni internetni terminal, ki je pravi osebni računalnik. Prihodnje leto je Applovo usmeritev le še potrdilo, vse bolj pa se je vzpenjal tudi Oblak, skladno temu tudi njegovo omenjanje v teh vrsticah. Leta 2008 se je od Microsofta poslovil še Bill Gates.
In tako naprej skozi lahke prenosnike in mrtva drevesa vse do danes. Stvari se res ne odvijajo vedno tako hitro, kot si želim, a na koncu večinoma le pridejo tja, kjer sem trdno prepričan, da bodo za vse skupaj boljše. Računalništvo pa je še vedno polno življenja in konkurence in ni se bati, da bi nam zmanjkalo tem za pisanje. Pa veliko veselja z branjem teh strani še v prihodnje!
Računalništvo pa je še vedno polno življenja in konkurence in ni se bati, da bi nam zmanjkalo tem za pisanje.