Celina pedofilov in teroristov?

Kaj tako strašnega sploh prinaša novela ZEKom, ki jo morajo sicer na podlagi evropske direktive iz leta 2006 sprejeti vse države članice? Na prvi pogled nič posebnega. Poslej se bodo pač za nekaj časa beležile vse naše komunikacije. Pravzaprav se morajo podatki iz govorne in mobilne telefonije beležiti že od konca lanskega leta, znano pa je, da so jih operaterji za potrebe obračunavanja storitev beležili že ves ta čas. Torej, s katere in na katero telefonsko številko ste telefonirali, čas pogovora in imeni naročnikov obeh številk. Podobno velja tudi za IP telefonijo. Od 15. marca pa bo veliki brat lahko za dve leti nazaj pogledal podatke o pošiljatelju in prejemniku elektronske pošte, identifikacijo naprave, s katere je bila poslana, ter čas komunikacije, operaterji omrežij in ponudniki storitev elektronske pošte pa bodo morali te podatke shranjevati in jih po potrebi posredovati državnim organom.

Po novem smo torej vnaprej sumljivi vsi. Neznano kam se je izgubilo ustavno varstvo naše zasebnosti, po kateri lahko proti posamezniku ukrepajo šele, ko ima država utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Celotna šarada se je začela v imenu boja proti terorizmu. Kasneje se je iz izjav nekdanjega notranjega ministra Dragutina Mateja izkazalo, da je bil ZEKom za policija nekakšna bližnjico tudi za preiskovanje povsem navadnega kriminala. Kot smo že vajeni, pa se za potrebe odločnejše javne podpore priročno potegnejo na dan tudi kršitelji spolne nedotakljivosti naših otrok.

Pri tem je seveda veliko nejasnosti, saj zakone sprejemajo informacijsko precej slabo ozaveščeni ljudje. Denimo: na svojem strežniku storitev elektronske pošte ponudite svojemu sosedu. Ste torej dolžni hraniti podatke o njegovi korespondenci? Nekateri temu pritrjujejo, drugi odgovarjajo nikalno. Kaj je z gmailom in podobnimi spletno zasnovanimi storitvami? Na ministrstvu za gospodarstvo pravijo, da so se črke zakona dolžni držati tudi v Mountain Viewu, kjer ima svoj sedež Google. Kaj pa, če si omislim kakega iks ponudnika na Filipinih? Ga bo k hranjenju prisilil minister Matej Lahovnik ali pa sem na ta način našel luknjo, s katero se mi bo uspelo dvigniti nad zakon? No, dejstvo je, da je lukenj še veliko več. Na ta način naj bi bila pokritih le okoli desetina vseh komunikacij in teroristi in pedofili se bodo še vedno lahko tajno sporazumevali, če bodo, denimo, uporabili Skype, VPN, anonimyzer, Tor ali pa preprosto računalnik v knjižnici z enkratnim poštnim računom katerega od spletnih ponudnikov. Ali pa bodo lepo uporabili dobro, staro "analogno" pošto, ki jo še vedno poganjajo znamke.

Dalje je nejasno, kdo bo lahko razpolagal s tako pridobljenimi podatki. Iz namena predpisa je jasno, da lovci na državne sovražnike in kriminal, torej varnostne službe in kriminalisti. Kaj pa inšpektorji, sodišča? Slednji namreč menijo, da je samoumevno, da taki podatki dostopni tudi njim. No, nekaj je opogumljajoče. V nobenem primeru se ne bo beležila vsebina komunikacije. Opogumljajoče? Pravzaprav irelevantno. Policija bo namreč v primeru suma hitro zasegla računalnike in strežnike, s katerimi ste komunicirali, in si tam izbrskala vsebino. Zato bo seveda potrebovala nalog sodišča, a to pri nas, ki še vedno sodimo med države z nizko kulturo spoštovanja posameznikovih z ustavo zagotovljenih pravic, ni nikakršno zagotovilo. Ponudniki storitev so namreč vedno radi sodelovali z državo. Pač, država je tista, ki deli razne koncesije in ki odloča, koliko bodo zainteresirani zanje plačali. Ne vemo, kaj od tega je bil razlog, da so na Mobitelu leta 1999 kriminalistu Dragu Kosu brez predložitve sodnega papirja izročili seznam klicev novinarja Tomaža Ranca. Ta je moral v boju za svoj prav prehoditi (in financirati) kar šest let sodnih instanc, vse do vrhovnega sodišča, ki mu je dalo prav. Čeprav smo to vsi vedeli že ves čas. Poslej bodo morali slovenski ponudniki komunikacijskih storitev nositi stroške počasnega sodstva in nesposobnih organov pregona. Slovenija si je namreč izbrala najdaljši rok hranjenja podatkov, ki ga direktiva še dopušča - 24 mesecev. To pa pomeni veeeeeliko diskov za hranjenje naših IP in telefonskih številk.

Kot rečeno, je v duhu sodobnega zbiranja osebnih podatkov sporno, da se bodo ti zbirali kar počez. Za vsak slučaj smo v EU nenadoma vsi postali vnaprej sumljivi. Potencialni teroristi in pedofili. Če človek pomisli na vse jamranje zadnjih let glede strahot komunizma, kjer smo bili menda vsi nadzirani in kjer smo vice "za deset let aresta" o Stanetu Dolancu pripovedovali šepetaje v domači kuhinji, je zelo čudno, da se razen peščice zavednih strokovnjakov temu problemu ni postavila po robu nobena omembe vrednejša politična, civilno družbena ali podjetniška skupina, pri čemer imamo v mislih zlasti ponudnike storitev. Celo v komunizmu - ko smo si dopisovali še na "realnem" papirju - si nismo mogli predstavljati, da bi nas pred oddajo pisma na pošti vprašali za osebni dokument, nato pa naše podatke in podatke o naslovniku za leto ali dve shranili v arhiv. To je namreč ekvivalent sedanjemu zakonu. Lahko pričakujemo, da bomo čez nekaj let dolžni prijaviti, da smo šli s Franceljnom na kavo in da je bil namen srečanja pogovor?

V EU sta se uprli le Irska in Slovaška. Pred evropskim sodiščem sta direktivo izpodbijali z argumentom, da je bila sprejeta kot gospodarski ukrep, za katerega je v Evropskem parlamentu potrebna le navadna večina, in ne kot ukrep policijskega in sodnega sodelovanja, ki bi moral biti sprejet soglasno. A je zadeva padla in sodišče je dalo prav Evropski komisiji.

In če so bili v stari dami Evropi zadnja leta mediji polni poročil o nasilju nad človekovimi pravicami v ZDA, se v dneh in tednih po 15. marcu zaradi novosti ni zganil praktično noben novinar. Nič drugače ni bilo v Sloveniji, kjer se na to ni odzval noben večji medij in nobena od obeh največjih televizij. Nazadnje se je o tej temi pisalo ob sprejemu direktive leta 2006. Vmes so se sicer podpisovale peticije, toda brez vidnejšega uspeha.

Sodobni Evropejec kot posameznik je očitno v svojem zavedanju teptanja pravic na tleh ZDA precej suveren, glede ravnanja na domačih tleh pa otopelo ravnodušen. Podobnega zakona v ZDA namreč (še) niso sprejeli.

Celo v komunizmu - ko smo si dopisovali še na "realnem" papirju - si nismo mogli predstavljati, da bi nas pred oddajo pisma na pošti vprašali za osebni dokument, nato pa naše podatke in podatke o naslovniku za leto ali dve shranili v arhiv. To je namreč ekvivalent sedanjemu zakonu.