Cena ni vse

Kar nekaj let nazaj je bil napis Made in Taiwan skorajda sinonim za nekaj cenenega, slabega, nato je to vlogo prevzel napis Made in China. Danes je »narejena na Kitajskem« tako ali tako velika večina vse elektronike, zato med njo najdemo tako slabe kot tudi zelo dobre izdelke.

Po prebranem zgornjem uvodu bi morda pomislili, da je razlog za tokratni zapis kak ceneni kitajski izdelek, a je, nasprotno – dokaj drag evropski. V roke mi je namreč prišel pametni termostat velikega evropskega podjetja, ki se šele podaja tudi v ta »plebejski« posel zabavne elektronike za končne uporabnike.

Izdelek je videti resno, profesionalno, ima barvni zaslon na dotik, prek oblaka je povezljiv s pametnim telefonom, ima cel kup električnih vhodov in dokumentacijo, kot da bi šlo za resen industrijski izdelek. In stane več kot 200 evrov. Vse lepo in prav, če ne bi bila tudi navodila za montažo taka kot za industrijski izdelek, predvsem pa – če ne bi vse skupaj delovalo veliko manj zanesljivo kot povprečen industrijski izdelek. Toda težava ni v samem izdelku, ta je videti zelo robusten in zanesljiv, težava je v programski opremi, konkretno v povezljivosti izdelka z domačim Wifijem in naprej do oblaka in nato spet nazaj – do mojega telefona.

Ko sem termostat namestil (šele po posvetovanju s tehnično pomočjo), so se zaradi nestabilne povezave do »oblaka« začeli pojavljati podvojeni zapisi v koledarju delovanja ali pa se spremembe niso hotele shraniti. Ko je v nekem trenutku to vendarle šlo skozi, se je izkazalo, da termostat peč vklaplja nekako po svoje, kot se mu zazdi. Največkrat se mu ne. Ker je zunaj pod ničlo in je družino zaradi mojih igrarij zeblo, sem obupal. In – v kitajskem spletu kupil kitajsko različico nekakšnega pametnega termostata. Za 20 evrov. Da, za 10× manj.

Kitajski termostat je videti zelo podobno, ima enako velik zaslon in je povezljiv s telefonsko aplikacijo. Strojna namestitev je bila trivialna, saj je priključkov le nekaj, zato pa je bilo začetno povezovanje s telefonom neverjetno zapleteno. Približno tako, če si lahko predstavljate – »pritisnite gumb A in potem hkrati B, nato trikrat pritisnite C, dokler se na zaslonu ne pokaže XY. Nato gumb D pritisnite 32× (da, dvaintridesetkrat!), nakar bo začela utripati ikona Wifi. Nato na telefonu odprite aplikacijo. Itd., itd., itd.« Noro! Toda – ko je bilo to opravljeno, sta se telefon in termostat videla. A kaj, ko je uporabniški vmesnik tako »češki«, pardon, kitajski, da ga je kar hudo uporabljati. Saj deluje, toda … Tako neroden je, da že kak teden zbiram pogum, da bi termostat tudi dejansko povezal s pečjo. Zunaj je namreč še vedno minus …

Kaj je torej boljše, »kitajc« ali »evropejc«? V tem primeru sta oba bolj žalost.

Ker je zunaj pod ničlo in je družino zaradi mojih igrarij zeblo, sem obupal. In – v kitajskem spletu kupil kitajsko različico.

Kaj pa bolj računalniške zadeve, tu Kitajci obvladajo, mar ne? Navsezadnje prav Kitajci izdelujejo tako Applove iPhone in iPade kot tudi najzmogljivejše androidne telefone in tablice. No, pa vzemimo primer tablice Onda, ki smo jo preizkusili pred časom in jo še vedno uporabljamo. Stala je nekaj čez 100 evrov in je strojno nadpovprečno zmogljiva. 4 GB pomnilnika, 64 GB shrambe, 4-jedrni procesor, ločljivost 2560 x 1600 pik, to so parametri, ki se jih ne bi branile tudi 3x dražje tablice. A kaj ko je vse skupaj površno povezano, še posebej programsko. Zaslon občasno »cuka«, bralec se nam je potožil, da se nekatere aplikacije zaženejo obrnjene za 180 stopinj (resno!), nekatere se ne dovolijo namestiti. Za polnjenje je priložen ameriški polnilec z nestandardnim vtičem, a k sreči deluje tudi polnjenje prek vtičnice USB. Malo denarja, malo muzike. No, za brskanje po spletu in Youtube zadostuje.

Pa vendar so tudi svetle izjeme, največkrat jih najdem v podjetju Xiaomi. Za malo denarja kar veliko muzike. Tako sem zelo zadovoljen z električnimi zobnimi krtačkami, ki se prek Bluetootha (lahko) povežejo z lično in zanesljivo aplikacijo (saj ne, da jo potrebujem). Stale so 50 evrov (z vštetim DDV in carinskim postopkom, da ne bo pomote) in so zelo očitna kopija Philipsovega modela, ki stane 200 evrov. In še boljši primer – pravkar smo preizkušali odličen Xiaomijev telefon Mi A1, ki (pri nas!) stane borih 230 evrov. Nameščen ima čisti Android (rezultat Googlovega programa AndroidOne) in je tako dober, hiter in gladko delujoč, da avtorju, ki ga je preizkusil, ni bilo jasno, zakaj ljudje kupujejo 4× dražje telefone.

Nadaljeval bi lahko še z izkušnjo naslednje kitajske igrače, ki sem si jo poklonil za novo leto, a žal še ni prispela. Oglas pravi, da bom za 27 evrov (!) dobil škatlico s 4-jedrnim procesorjem, 2 GB pomnilnika in z namenskim čipom za dekodiranje videa H.264 in H.265 v ločljivosti 4K, ki jo bo poganjal Android. In mi bo rabila za predvajanje Kodija, ki zdaj teče na »velikem« računalniku z Windows. Sumim, da prav vse verjetno ne bo čisto tako, kot obljubljajo, predvsem me skrbi programska oprema, beri Android. Tu res ne bi bilo dobro, če bi se slika prikazovala obrnjena na glavo … No, bomo videli.