Centronics - Do konca so verjeli v matrične tiskalnike

Podjetje Centronics Data Computer Corporation je pred desetletji zelo uspešno izdelovalo tiskalnike. Svetu je dalo paralelni vmesnik (IEEE 1284), ki je takrat tudi nosil ime podjetja – priključek Centronics.

Ime Centronics je pred dobrega pol stoletja nosil oddelek podjetja Wang Laboratories, ki sta ga vodila Robert Howard (predsednik družbe) in Samuel Lang (podpredsednik in lastnik takrat zelo dobro znanega podjetja K & L Color Photo Service Lab). V omenjenem oddelku so imeli pomembno nišno nalogo – razvijali so sisteme in terminale za industrijo igralništva, saj je posel s kazinoji cvetel. Del lastnega razvoja se je posvečal tudi tiskalnikom, ki so jih igralnice uporabljale za tiskanje potrdil, računov in poročil o transakcijah.

Že eden prvih tiskalnikov, model Centronics Model 101, ki ga je podjetje predstavilo leta 1970 na ameriški računalniški konferenci National Computer Conference, je požel veliko zanimanja. Njegova tiskalniška glava je namreč uporabljala inovativen sedemžični sistem za tiskanje na papirnate medije, zato je tiskalnik odlikovala za tiste časa visoka hitrost tiskanja – v sekundi je lahko natisnil 165 znakov. Tiskalnik meri 70 cm × 29 cm × 49 cm in je tehtal več kot 70 kilogramov, njegova dodatna odlika pa je bila moč tiskanja. Sposobnost tiskalnika, da skupaj z originalnim izpisom izpiše še štiri kopije (tiskalna glava je s posameznimi kovinskimi nožicami tako močno udarila v trak in papir), je poskrbela, da so ga takoj želela imeti podjetja, ki so poslovala na način, da je moral imeti vsak dokument vsaj eno kopijo. Centronics Model 101 je to zmogel narediti v enem prehodu. Posebnost tiskalnika je bila tudi v tem, da je poznal »le« 10 številk in 26 velikih tiskanih črk (ne pa tudi malih), zato pa je premogel še 26 posebnih znakov za različne namembnosti in oznake. S terminalom ali računalnikom je bil povezan prek lastnega Centronics paralelnega (vzporednega) vmesnika, za doplačilo je bil na voljo še serijski vmesnik RS-232. K odlični prodaji je veliko prispevalo tudi to, da je bil v primerjavi s konkurenti cenovno dostopen. Podjetje Centronics se je v svoji zgodovini večkrat hvalilo, da je izdelalo prvi matrični tiskalnik na svetu, a to ne drži, saj je matrično tehnologijo tiska svetu premierno predstavilo podjetje OKI s tiskalnikom Wiredot – že leta 1968.

Tiskalnik Centronics Model 101 je takoj očaral podjetja, ki so potrebovala eno ali več kopij posameznega dokumenta/računa.

Uspeh izdelave tiskalnikov je podjetje malone presenetil, zato se je Wang odločil, da Centronics postane ločeno podjetje, kar se je leta 1971 tudi zgodilo. Takrat je bila v mestu Hudson ustanovljena družba Centronics Data Computer Corporation, njen predsednik in izvršni direktor pa je postal Howard. Naključje je hotelo, da je imel Howard za soseda Maxa Hugela, ustanovitelja družbe Brother International, ameriške veje Brother Industries, ki je takrat izdelovalo predvsem šivalne stroje in tipkarske stroje.

Močne japonske naveze

Howard je hitro zavohal poslovno priložnost, saj je Centronics potreboval zanesljivo proizvodnjo predvsem za ključne gradnike tiskalniških mehanizmov. Posel med podjetjema je bil sklenjen in je, kot se je izkazalo desetletje pozneje, tudi pomagal podjetju Brother vstopiti v svet tiskalnikov, Hugel pa je celo postal izvršni predsednik družbe Centronics. Proizvodnja tiskalnikov Centronics je imela že pred desetletji zelo mednarodno noto – tiskalniške glave in elektronika so bili izdelani v ZDA in na Irskem, tiskalne mehanizme pa je izdeloval Brother v svojem obratu na Japonskem. Tiskalnike so nato sestavili v ZDA.

A naveza s podjetjem Brother ni bila edina japonska vez. Sredi 70. let prejšnjega stoletja je Centronics vstopil tudi v razvojno partnerstvo z družbo Canon, ki je načrtovala razvoj novih tiskalniških tehnologij, a iz njega žal prehitro izstopil. Canon je namreč nadaljeval z delom in pozneje tudi razvil kakovostne tiskalniške pogone, ki so se uporabljali v laserskih tiskalnikih.

Neučakani Centronics pa je ubral drugačno pot in s proizvajalcem Tandy sklenil pogodbo, po kateri je njegove laserske tiskalnike lahko ponujal pod lastno blagovno znamko. Sodelovanje je trajalo vrsto let, odlična prodaja vseh vrst tiskalnikov – tako matričnih kot laserskih – pa je podjetju omogočila, da je že leta 1979 doseglo pomemben mejnik – letni prihodki so presegli 100 milijonov dolarjev.

Hiter zasuk in vzpon konkurentov

V želji po osvajanju novih strank je Centronics leta 1980 predstavil majhen matrični tiskalnik, ki je stavil na nizke obratovalne stroške, namenjen pa je bil uporabnikom osebnih računalnikov, in ne podjetjem. Šlo je za prvi tiskalnik, ki so ga v celoti razvili in izdelali v podjetju, a je imel nemalo težav. Težave z mikroprocesorjem so vodile do odpoklicev prodanih tiskalnikov in za kar leto dni zaustavile proizvodnjo. Ugled proizvajalca je bil okrnjen, kar so s pridom izkoristili tekmeci – predvsem japonska podjetja, med katerimi sta vodila Brother in Epson, ki sta hitro večala tržna deleža. Po tem udarcu si ni Centronics nikoli zares opomogel. Čeprav je leta 1980 predstavil še dva tračna tiskalnika E Series 900 in 1200 LPM, večjih prodajnih uspehov ni bilo.

Lastniki so se v poskusu spodbuditve poslovanja odločili za novo zanimivo potezo. Prej ločeno podjetje Control Data Corporation so leta 1982 združili s podjetjem Centronics in obenem poskrbeli za finančno injekcijo v višini 25 milijonov dolarjev. S tem so tudi prevzeli vodenje podjetja. A tudi ta ukrep je bil relativno neuspešen. Podjetje se je osredotočilo na razvoj tračnih tiskalnikov, leta 1983 je predstavilo model LineWriter 400, naslednje leto pa njegovega hitrejšega naslednika LineWriter 800. Družina tiskalnikov LineWriter je bila tista, ki je pravzaprav držala podjetje nad vodo, prodajali so jih do leta 1995. Podjetje nikoli ni opustilo izvirne zamisli, da svet potrebuje nizkocenovni matrični tiskalnik – novo družino, zanimivo poimenovano GLP (kratica skriva v sebi besede Great Little Printer), so predstavili leta 1984. Prodajni program so dopolnjevali s preimenovanimi tiskalniki proizvajalca Brother, ki so na ameriških tleh nosili ime PrintStation.

Centronics je stremel k miniaturizaciji matričnih tiskalnikov – to so pozneje prignali do popolnosti japonski konkurenti.

Počasno staranje skupaj z matričnimi tiskalniki

Ko je podjetje Trilog predstavilo barvne matrične tiskalnike, Centronics ni stal križem rok. Zbal se je za svoj obstoj in leta 1984 takoj odkupil ekskluzivne pravice za njihovo trženje, leto pozneje pa v celoti prevzel obetavnega konkurenta. Leta 1986 je Centronics v svojo sestavljanko dodal še proizvajalca podajalnikov papirja Advanced Terminals in podjetje BDS Computer Australia Pty Ltd.

Matrični tiskalniki PrintStation 350 so se nato uveljavili na trgu, od Centronicsa so jih odkupovala številna podjetja – npr. Data General, ITT Courier, NCR, CDC, Decision Data ter ISI – in prodajala pod lastnimi blagovnimi znamkami. Več kot polovico prihodkov družbe (65 milijonov od 126) je podjetju prinašalo naročilo izdelave tiskalnika IBM 4214. Ko se je ta pogodba leta 1986 iztekla, je podjetje utrpelo močan udarec.

Čeprav je še poleti leta 1986 Centronics predstavil svoj edini laserski tiskalnik PagePrinter 8, je tudi tega razvil v sodelovanju s podjetjem Sharp. Naznanili so tudi naslednika, a ta nikoli ni ugledal luči proizvodnje. Novi logotip podjetja je napovedoval spremembe.

Te so prišle že čez nekaj mesecev. Tiskalniški del družbe Centronics je leta 1987 prevzela družba GENICOM in ga preimenovala v Centronics Corporation, a je že leto pozneje postal del večje skupine EKCO Group, tiskalniki z imenom Centronics pa so počasi izginili s prodajnih polic.

Paralelni tiskalniški vmesnik

Kot rečeno, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Centronics razvil paralelna oziroma vzporedna vrata za komunikacijo tiskalnika z drugimi napravami. Ta priključek oziroma vmesnik je kmalu postal de facto standard v industriji tiskalnikov.

Kompleksnost tiskanja znakov kot zaporedja stolpcev pik je zahtevala tudi ustrezno elektroniko tiskalnika, ki je sprejemala podatke o tem, kaj naj natisne. Biti podatkov so se sprva prenašali zaporedno, a je bilo to počasno, zato so v Centronicsu razvili vzporedno komunikacijo. Pred desetletji so se stroški pomnilnika prvič začeli zmanjševati, kar je blagodejno vplivalo tudi na tiskalnike – inženirji so jim začeli dodajati večje količine vmesnega pomnilnika, sprva le za vrstico ali dve, potem pa za pomnjenje celotne strani in nato več dokumentov.

Izvirno oblikovanje paralelnih vrat oziroma vmesnika je bilo namenjeno le pošiljanju podatkov iz gostiteljskega računalnika v tiskalnik. Ločeni zatiči v vmesniku pa so omogočili, da so se po njem nazaj v računalnik vrnile tudi informacije o stanju. Tako je bila rešena resna omejitev prvih tiskalnikov v poslovnih okoljih – na račun dvosmerne komunikacije so postali pametnejši. Razvoj paralelnega vmesnika so v naslednjih dve desetletjih nadaljevali še drugi proizvajalci tiskalnikov in na njegovi osnovi razvili t. i. izboljšan vzporedni vmesnik EPP (ang. Enhanced Parallel Port) in nato še razširjeni vmesnik ECP (ang. Extended Capability Port), ki sta zmogla v odvisnosti od strojne opreme podatke prenašati s hitrostmi do 2 oziroma celo 2,5 MB/s, to pa je tovrstno povezavo naredilo uporabno tudi za povezovanje računalnikov med seboj (za namene prenosa podatkov) in ne le s tiskalniki.

Vzporedni tiskalniški vmesnik, ki ga je razvil Centronics so skoraj tri desetletja uporabljali vsi izdelovalci tiskalnikov.

Čeprav je vzporedni vmesnik industrija uporabljala že več kot dve desetletji, je uradno postal del standarda IEEE 1284, ki je poskrbel za medsebojno združljivost vseh podobnih rešitev, šele leta 1994. Ne nazadnje je bilo združenje za omrežno tiskanje Network Printing Alliance ustanovljeno komaj tri leta pred tem.