Cenzurirajo oni, cenzurirajmo vsi
V Googlove napovedi, da se bo podal v odkrit spopad z najštevilčnejšo državo na svetu, je verjel malokdo. Ravno tako, kot zdaj le malokdo verjame, da Kitajska na izziv ne bo odgovorila z vsemi topovi. Da bi tak odgovor v podobnem primeru zmogla tudi naša država, se ni bati. Največ, kar zmore, je igranje s strežniki DNS ...
Google je pred nekaj meseci napad na svoje poštne strežnike izkoristil za to, da je krivdo posredno pripisal kitajskim oblastem in zagrozil s "civilno neposlušnostjo", če sem malce sarkastičen. O tem sem že pisal, zato bom kar na hitro previl na konec zgodbe - Google je zagrozil, da bo odpravil na Kitajskem uzakonjeno filtriranje spornih zadetkov na google.cn (Tiananmen, dalajlama ...) in se posledično (ko ga bodo kitajske oblasti obtožile kršenja zakonov) v popolnosti odpovedal kitajskemu trgu spletnega oglasnega prostora. Analitiki pravijo, da bi ga to stalo okoli 600 milijonov dolarjev na leto. Kar težko verjetno, toda danes je jasno, da je Google, vsaj delno, držal obljubo. Zahtevke z google.cn je preusmeril na hongkonški google.com.hk, kjer zadetki že prej niso bili filtrirani (Hongkong uživa kitajsko pravilo "ena država, dva sistema" ...). Seveda je minil le dober dan, da so kitajske oblasti na seznam filtriranih vsebin, ki jih obdeluje zagotovo največji filtrirni sistem na svetu, dodale še google.com.hk. Zaenkrat samo to. Pri tem pa je ključno to, da tudi tako tehnološko zelo napredno in drago filtriranje vsebine uporabniki z nekaj (no, precej) znanja lahko zaobidejo in so to počeli tudi že do zdaj. V mislih imam šifrirane posredniške strežnike, omrežje Tor in še kaj.
Pa preskočimo nazaj v podalpsko deželico, ki si je pred kratkim prav tako omislila spletno cenzuro, čeravno zaradi bolj posvetnih razlogov kot Kitajska - zaradi denarja. Zakon o igrah na srečo namreč po novem omogoča preprečitev dostopa do spletnih igralnic na srečo, ki v Sloveniji za to nimajo koncesije. Da, koncesijo ima le Loterija Slovenije. Ki je šele pred kakim mesecem splavila svojo spletno stavnico ... "Koncesija" seveda pomeni, da država od storitve pobira "davek" (kakorkoli se mu že reče), od katerega imajo pri nas največjo korist invalidske organizacije. Nič spornega, pravzaprav, če bi le bili tako pošteni in bi rekli bobu bob. Tako pa je predstavnica UNPIS (Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo) ondan izjavila, da prepoved spletnih stavnic brez koncesije rabi preprečevanju pranja denarja, preprečevanju spletne pedofilije in podobne neumnosti.
Kakorkoli, postavlja se vprašanje, kako bodo naši državni organi omenjeno možnost prepovedi tujih spletnih igralnic sploh izvedli. Ko se je podobne prepovedi spletne strani udba.net leta 2003 lotil inšpektor, je na koncu vse skupaj padlo v vodo, kajti "za nično se izreče odločba, ki je de facto ni mogoče izvršiti", kot so zapisali v Odločbi inšpektorata za varstvo osebnih podatkov. Odločba je namreč zahtevala, da internetni ponudniki svojim uporabnikom preprečijo dostop do strani udba.net. Tega so se lotili z zaporo dostopa do tega IP naslova, to pa je način, ki ga zlahka zaobidemo z uporabo posredniškega strežnika (npr. Anonymizer) v tujini, kjer take zapore ni.
Tokrat so se prepovedi lotili bolj mehko in zato tudi bolj zvito. Predpisali so namreč tudi način preprečitve, in sicer "z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova v IP naslov". Internetni ponudniki morajo torej v 15 dneh od odločbe v svojih domenskih strežnikih ročno izbrisati DNS vpis za tuje spletne igralnice (najbolj znana je gibraltarska www.bwin.com). Odločba je vsekakor izvedljiva in torej najverjetneje ne bo "padla", vendar je še veliko bolj luknjasta od tiste za udba.net. Za začetek - na seznamu prepovedanih domen je, recimo, www.bwin.com, ne pa tudi bwin.com. Predvsem pa so domenski strežniki internetnih ponudnikov nekaj, čemur se je moč zlahka odreči ali pa jih dopolniti. Sam na primer uporabljam Googlov domenski strežnik 8.8.8.8 (Zakaj? Pravzaprav ne vem, kar tako, pač.), kjer bo www.bwin.com tudi po 15 dnevih ostal pravilno vpisan. Enako bo tudi z drugimi javnimi strežniki DNS (npr. Open DNS). Naslednja težava za zakonodajalce so podjetja, ki imajo večinoma postavljene lastne strežnike DNS in za poizvedovanje ne uporabljajo tistega od ponudnika (upal bi si trditi, da se spletno stavi tudi, ali pa celo večinoma, s službenih računalnikov). Nadalje lahko bolje poučeni uporabniki IP številko od www.bwin.com vpišejo sami, v krajevno datoteko hosts, in tako zaobidejo "pokvarjeni" strežnik DNS. In kar je še najbolj enostavno - tudi neuki uporabniki spletnih stavnic se lahko odpeljejo na www.bwinsl.com (predvidevam, da so/bodo ta naslov po elektronski pošti dobili vsi registrirani uporabniki Bwin.com iz Slovenije ...) in si namestijo programček, ki bo namesto njih naredil to, kar sem zapisal v prejšnjem stavku - ustrezno popravil krajevno datoteko hosts. Bwin zagotavlja, da je uporaba programčka popolnoma legalna, in z njimi se lahko le strinjam - saj vendar le spremeni naš lokalni "imenik spletnih strani", ki nam ga je pokvarila država ...
Država se je torej lotila "spletne cenzure za reveže", bi lahko sklenil. Na zelo enostaven način bo cenzurirala le tiste uporabnike, ki jim tako ali tako ni do tega, da bi se v smeri tujih spletnih igralnic vsaj malce pretegnili. Pa s tem nočem reči, da bi morala država kupiti/razviti/vzpostaviti glomazen in drag sistem za spletno cenzuro, kot ga je Kitajska. Nikakor. Trdim, da je spletna cenzura neumnost, s tem pa tudi zakon, ki jo uzakonja.
Zadevi natančno sledi Matej Kovačič na strani
Tudi neuki uporabniki spletnih stavnic se lahko odpeljejo na www.bwinsl.com in si namestijo programček, ki bo namesto njih ustrezno popravil krajevno datoteko hosts.
********
Dodatek, april 2010
Kot kaže se tudi ponudniki interneta ne strinjajo s tako avtomatizirano cenzuro, saj so objavili skupno izjavo na to temo:
www.arnes.si/fileadmin/dokumenti/zavod-arnes/Izjava_slovenskih_internet_ponudnikov_v1.2.pdf
