Cerkveni trojanski konj?

Naš najambicioznejši alternativni telekomunikacijski operater, T-2, ki je bil ustanovljen pred dobrima dvema letoma, je do danes pridobil kakšnih 35.000 naročnikov. Ali je nastop T-2 na telekomunikacijskem trgu mišljen resno ali pa so idejni očetje že od začetka vedeli, da bodo naleteli na močan odpor, in so se kot izhod v sili zanašali na odškodninsko tožbo 129,5 milijona evrov do Telekoma, bomo videli šele, ko bo tožba doživela razplet na sodišču ali v morebitni zunajsodni poravnavi. Morda pa je T-2 v resnici samo trojanski konj za neke druge cilje?

Danes se glavna tekma na našem trgu interneta odvija na širokopasovnem dostopu, saj ozkopasovni (klicni) dostop že več let upada, še posebej od jeseni 2005, ko je Telekom sprostil nesmiselno vezavo priključkov ISDN in ADSL in odkar so operaterji začeli ponujati dostop ADSL tudi prek razvezane lokalne zanke in lastnega omrežja. Po podatkih APEK je bilo konec leta 2006 v uporabi okrog 280.000 širokopasovnih priključkov, od tega skoraj 200.000 priključkov ADSL, dobrih 80.000 pa je bilo kabelskih. Približno 90 % priključkov ADSL je bilo na nerazvezanem dostopu in 10 % (približno 28.000) na sodostopu (delno razvezanem) in na polno razvezanem dostopu.

V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo večina preostalih klicnih uporabnikov interneta (približno 120.000 konec leta 2006) prešla na širokopasovni dostop, to pa bo pomenilo skupno približno 100.000 kabelskih priključkov in okrog 300.000 priključkov ADSL. Predvidena zasičenost trga je dvakrat večja, okrog 800.000 priključkov; 700.000 v gospodinjstvih in 100.000 v podjetjih in ustanovah. Obenem lahko pričakujemo hitro rast interneta na razvezanem, predvsem na polno razvezanem dostopu, kjer največji operaterji intenzivno gradijo svoja lastna dostopovna omrežja. Vse torej kaže, da je na trgu prostora za rast in za nove ponudnike še dovolj; še posebej glede na to, da lahko tradicionalni ponudniki interneta danes ponujajo tudi telefonske storitve, internetno televizijo in mobilne komunikacije.

Vse kaže, da je na trgu prostora za rast in za nove ponudnike še dovolj; še posebej glede na to, da lahko tradicionalni ponudniki interneta danes ponujajo tudi telefonske storitve, internetno televizijo in mobilne komunikacije.

Telekomunikacijski projekt T-2

Načrti za ustanovitev podjetja T-2 sredi leta 2004 slučajno, ali pa tudi ne, sovpadajo z odstopom direktorja SIOLa (in člana uprave Telekoma) Mirana Krambergerja februarja 2004, odhodom Matevža Turka, tehničnega direktorja SIOLa, maja 2004 in odhodom Snežane Stanković, direktorice Telekomovega sektorja za poslovanje z operaterji, junija 2004. Matevž Turk je že kmalu po odhodu iz SIOLa napovedal ustanovitev novega telekomunikacijskega podjetja s pomenljivim imenom T-2 (verjetno po vzoru D-2, ki je postal drugi operater v Nemčiji). Trojica Kramberger (ki se v T-2 sicer ni zaposlil, je pa v stalni navezi s podjetjem in ima zveze v kapitalsko močnih cerkvenih krogih in pozna telekomunikacije od znotraj), Turk (ki se je v SIOLu izkazal z odličnim poznavanjem tehnologije) in Stanković (ki v T-2 skrbi za komunikacijo s Telekomom) je s svojimi podrobnimi informacijami o stanju konkurence in poznavanjem čeri, na katere utegne naleteti T-2 pri Telekomovem Sektorju za operaterje, pomenila zmagoviti tim za uspešen nastop na trgu.

A čeprav je T-2 "že do septembra 2004 izpolnil vse pravne, dejanske, operativne, tehnične in finančne predpostavke oz. zahteve, ki so bile potrebne za pričetek njegovega poslovanja in ponujanja storitev končnim uporabnikom ter pokazal vso pripravljenost za začetek poslovanja in začetek nudenja svojih poslovnih storitev" (kot piše v odškodninski tožbi proti Telekomu) in bi v poslovnem načrtu lahko na trgu nastopil že 1. 10. 2004 (torej še pred ustanovitvijo podjetja), je zaradi domnevnega oviranja Telekoma oziroma neenakopravne obravnave v primerjavi s SIOLom svoje storitve na trgu lahko začel ponujati šele leto dni kasneje.

Na kakšne težave utegne naleteti novi operater pri Telekomu, sta morala vedeti tako Miran Kramberger, ki je nekoč oblikoval politiko Telekomovega sektorja za operaterje do SIOLove konkurence, kot tudi Snežana Stanković, ki je to politiko dosledno izvajala, ne nazadnje pa tudi Matevž Turk kot nekdanji tehnični direktor SiOLa.

Pričakovane težave?

Na kakšne težave utegne naleteti novi operater pri Telekomu, sta morala vedeti tako Miran Kramberger, ki je nekoč oblikoval politiko Telekomovega sektorja za operaterje do SIOLove konkurence, kot tudi Snežana Stanković, ki je to politiko dosledno izvajala, ne nazadnje pa tudi Matevž Turk, ki se v SIOLu vendarle najbrž ni čudil, kako to, da SIOLova konkurenca pri Telekomu ne more dobiti enakih storitev, kot jih je uporabljal SIOL, da enakih cenovnih pogojev niti ne omenjamo.

Vsi skupaj so tudi morali vedeli, kako (ne)uspešno poslujejo alternativni operaterji in celo SIOL, katerega dobičkonosnost je štirikrat nižja kot Telekomova ali Mobitelova. Zakaj potem odločitev za novo podjetje? So že v začetku računali na stomilijonsko odškodninsko tožbo? Ali pa so nameravali podjetje prodati na račun (dovolj) velikega števila pridobljenih uporabnikov? Morda pa ima Katoliška cerkev s podjetjem T-2 kakšne tretje druge načrte?

Lastniška struktura podjetja T-2

Podjetje T-2 d.o.o. je bilo ustanovljeno 22. 12. 2004 z osnovnim kapitalom 504 milijone tolarjev (2.103.155 evrov) finančne družbe Zvon ena holding d.d. iz Maribora. 2. 12. 2005 je bila izvedena prva dokapitalizacija v višini 500 milijonov tolarjev (2.086.463 evrov), s katero je 40 % lastniški delež pridobila družba (Škofijsko) Gospodarstvo rast d.o.o., 5 % pa šest individualnih lastnikov, ki so sicer menedžerji obeh lastnikov oziroma povezanih finančnih družb Nadškofije Maribor. V letnih poročilih Zvon ena holding d.d. in Gospodarstvo Rast za leto 2005 lahko preberemo povsem enako (slovnično nekoliko površno) besedilo (navajamo dobesedno): "V telekomunikacijah in nove tehnologije smo v letu 2005 bili priča pričetku trženja storitev družbe T-2 d.o.o., ki je popestrila ponudbo na področju interneta, televizije in telefonije, in od katere na daljši rok pričakujejo ustrezno donosnost". Čez dobro leto, 13. 12. 2006, je bila izvedena nova dokapitalizacija v višini ene milijarde tolarjev (4.172.926 evrov), po kateri so se lastniški deleži še nekoliko spremenili (glej organigram).

Lastniki T-2 torej zavestno računajo z uspehom šele na dolgi rok. To dokazuje, recimo, Simon Zdolšek, največji individualni lastnik, ki je konec leta 2006, ko so odvetniki T-2 že sestavljali odškodninsko tožbo proti Telekomu Slovenije, ko je bila bilanca 2006 že bolj ali manj znana, vložil dodatnih 50,08 milijona tolarjev (208.980 evrov) lastnih sredstev v podjetje T-2. Zagotovo ima Simon Zdolšek, ki je predsednik uprave družbe Zvon Ena Holding in slovenski rekorder po številu funkcij v nadzornih svetih, dobre informacije tako o poslovnih možnostih T-2 kot tudi o možnostih za uspeh odškodninske tožbe T-2 proti Telekomu Slovenije.

Poslovna uspešnost

T-2 je začel zares ponujati svoje storitve šele konec leta 2005, eno leto kasneje, kot je načrtoval, tako da je v tem letu zaslužil skromnih 10 milijonov tolarjev (ob tem, da je porabil skoraj ves osnovni kapital v višini ene milijarde tolarjev) in je prvo leto končal s skoraj milijardo tolarjev izgube. Leta 2006 je bilo poslovanje že nekoliko bolj "uspešno"; zaslužil je skoraj 917 milijonov tolarjev, vendar se je ob stroških 4,187 milijarde tolarjev kumulativna izguba zvečala na 4,238 milijarde tolarjev. T-2 je doslej najel 20 milijard bančnih kreditov za intenzivna vlaganja v izgradnjo optičnega omrežja po Sloveniji, ki ga izvaja podjetje Gratel d.o.o. s Ptuja oziroma njegov podizvajalec Rešet d.o.o. iz Kranja, verjetno pa bo potrebna še kakšna dokapitalizacija. Za pridobitev tako velikih kreditov je potreben res dober poslovni načrt, za povrh pa še trdne bančne garancije lastnikov. Po izjavah Matevža Turka, direktorja T-2, za časopis Večer v začetku tega leta je T-2 v izgradnjo omrežja do zdaj vložil okrog 40 milijonov evrov (10 milijard tolarjev), končna cena izgradnje optičnega omrežja pa naj bi bila približno 400 milijonov evrov (100 milijard tolarjev).

Lastniki T-2

Lastnika podjetja T-2 d.o.o., Gospodarstvo Rast d.o.o. in Zvon Ena Holding d.d., sta pomembna igralca na slovenskem finančnem trgu, skupaj s Krekovo družbo za upravljanje investicijskih skladov. Zvon Ena Holding d.d. in Gospodarstvo Rast d.o.o., v zadnjem času pa tudi Zvon Dva Holding d.d., si delijo številne deleže v perspektivnih slovenskih podjetjih (Belinka, Alpetour, Terme Olimia, Terme Dobrna, Krekova Zavarovalnica, Krekova družba za upravljanje, RRC računalniške storitve, Zavod za varstvo pri delu d.d., Mladinska knjiga, T-2 d.o.o.), poleg tega pa ima Zvon Ena Holding d.d. še dve turistični podjetji na Hrvaškem, Sole Orto d.o.o. v Sutivanu na Braču in Akord d.o.o. v Splitu. Krekova družba za upravljanje upravlja tri vzajemne sklade (Skala, Klas in Most) in investicijsko družbo Zvon Ena ID d.d.

Načrti

T-2 torej namerava zelo resno konkurirati nacionalnemu operaterju, nekdanjemu monopolistu, Telekomu Slovenije. Svojo opremo je postavil že v skoraj vseh Telekomovih centralah, pri izgradnji optičnega omrežja do uporabnikov ("fiber to the home") pa Telekom celo prehiteva. Njegova ponudba je celovita (najhitrejši internet, najcenejša telefonija in največji izbor televizijskih in radijskih programov) in do popolnosti mu manjka samo še ponudba mobilne telefonije, za kar je že pridobil ustrezne licence. Ni obremenjen s hipoteko stotnij odvečnih zaposlenih, tako kot Telekom, da o nepotrebni birokraciji in "zaslužnih" kadrih le-tega niti ne govorimo. Trg širokopasovnega dostopa do interneta še ni zasičen niti do polovice in potenciala za nadaljnjo rast, seveda ob izdatni kapitalski podpori, je še veliko.

Obeta se nam torej hud konkurenčni boj za nove uporabnike, predvsem med Telekomom in T-2. Kakšne perspektive imajo ob tem, "ko plešejo sloni", drugi alternativni ponudniki, ki niso tako ambiciozni kot T-2 (in nimajo stricev v Vatikanu), pa si bomo pogledali v poletni številki.