Četrta platforma
Osebno računalništvo v teh časih zaznamujejo tri različne strojne platforme: osebni računalniki (prenosni in namizni), tablični računalniki in mobilni telefoni. Zadnji dve sta še razmeroma sveži, vendar si glede na pomen zaslužita posebno mesto v kontekstu evolucije uporabniške izkušnje. Toda zdi se, da je prostora za nekaj še bolj svežega, nekaj, česar doslej nismo poznali in kar utegne v nekaj letih sprožiti novo revolucijo. Govorimo o računalnikih, ki jih oblečemo in omogočajo tako imenovano "povečano resničnost". Novost, o kateri sicer govorimo že precej časa, vendar se z zadnjimi dogodki zdi še bliže praktični rabi. Tudi zaradi prizadevanja podjetja, ki je že spremenilo in lahko vnovič spremeni svet - Google in njihov Project Glass.
Zamisel o računalnikih, ki jih oblečemo, poveznemo na glavo ali kakorkoli drugače tesneje povežemo z našimi telesi, se zdi na prvi pogled morda bolj tema za znanstvenofantastične filme. Tipično so v njih ti izdelki prikazani kot nekaj tujega, nehumanega, celo nevarnega. Resnica je seveda povsem drugačna.
Če smo čisto pošteni, so računalniki, ki jih lahko oblečemo, in celo sistemi za prikazovanje povečane ali navidezne resničnosti med nami že nekaj časa. Toda doslej so bili to nišni izdelki z visoko ceno in zato uporabni samo v nekaterih okoljih, kjer cena ni vprašljiva - na primer v medicini ali pri vzdrževalnih delih v zahtevnih okoljih. Tipično gre za računalnike, ki so pomanjšana različica tega, kar že poznamo (celo z okoljem Windows) in prikazujejo podatke na zaslone, vgrajene na posebnih očalih. Prvi primerki, ki smo jih videli pred leti, so bili vse prej kot vzor oblikovanja in ergonomske uporabnosti, toda rabili so svojemu namenu.
Google je zamisel nedavno obudil v projektu očal za povečano resničnost (Project Glass), kjer nastaja nekaj podobnega, a po drugi strani vendar precej različnega. Google je sicer prekopiral zgornje zamisli o smislu strojne opreme, vendar povsem na novo zastavil koncept programske opreme, povezljivosti z resničnim okoljem na eni strani in spletnih storitev na drugi strani tega pripomočka. Začeli so pri preprostem vprašanju - kako lahko računalniki še bolj pripomorejo v vsakdanjem življenju.
Zanimivo, da je odgovor razmeroma preprost, če pomislimo na pomanjkljivosti sedanjih treh platform. Pozabimo za trenutek na osebne računalnike in tablice in se osredotočimo na današnje pametne telefone. Nedvomno so ti danes postali že pravcati računalniki, na katerih lahko počnemo že skoraj vse kot na drugih dveh platformah. Z dodano vrednostjo, da jih lahko uporabljamo kjerkoli in kadarkoli.
Toda pametni telefon je še vedno naprava, ki nas pri siceršnji interakciji s svetom kar naprej moti. Zahteva našo pozornost, ko odgovorimo na klic, pogledamo na zaslon za prebiranje sporočila ali kaj tretjega. Nekaj, kar je lahko celo smrtno nevarno, če, denimo, počnemo to, ko vozimo.
Googlov koncept naslavlja prav te omejitve. Zaslon je vgrajen v prirejena očala, slika se nam po potrebi prikaže na enem od obeh stekel. Res je, da utegne biti tudi to moteče, vendar precej manj kot pogledovanje na zaslon telefona. Poleg tega je tu mišljeno, da bi prikazane informacije (ikone, manjše slike, res kratka sporočila) samo dopolnile tisto, kar sicer vidimo skozi očala. Nekaj, kar so človeški možgani sposobni razumeti v trenutku in brez drastičnih posledic za koncentracijo, denimo pri vožnji.
To, da govorimo o prikazovalniku, ki ne zahteva uporabe rok, je druga velika prednost, ki pride prav tako v vsakdanjem življenju (vožnja ...) kot v profesionalnem okolju (mehaniki, kirurgi ...). Tudi zaradi tega si prisluži oznako "povečana resničnost", saj smo kljub dodatnim informacijam nenehno v stiku z okoljem, ne računalnikom. Buljenje v zaslone torej utegne postati nekega dne pojem iz preteklosti.
Taka "pametna očala" šele začenjajo spodbujati našo domišljijo, kje vse bi jih lahko s pridom uporabljali. Turistični izleti v tuje kraje bi dobili, denimo, povsem novo razsežnost, kjer bi nas očala obveščala, v katero ulico zaviti, in obenem ponudila podrobnosti o stvari, ki jo gledamo. Komunikacija, celo videokonferenčna, bi dobila povsem nov pomen, sploh zato, ker bi čisto zares postala osebna. V profesionalnem okolju bi v marsikateri dejavnosti najbrž povzročila pravo revolucijo.
Taka pametna očala imajo ta hip predvsem eno veliko pomanjkljivost oziroma oviro - krmiljenje oziroma izbira informacij bi pri taki napravi morala potekati s prepoznavanjem govora. Karkoli drugega bi samo po nepotrebnem odvračalo pozornost, tako kot danes počnejo telefoni. No, na tem področju še nismo tam, kjer bi morali biti. Potrditev je tudi ta, da ima Googlov Project Glass za zdaj ob prepoznavi govora (s tem že eksperimentirajo) tudi sekundarno tipalo, nekakšno "sledilno ploščico", ki jo uporabljamo na eni izmed rok.
Toda zdi, se, da je možno take ovire preseči. Apple je, denimo, lepo nakazal, kakšno moč ima prepoznavanje govora v oblaku, kjer se elektronska pomočnica Siri (iz telefona iPhone) kar lepo uči pravilnega razumevanja najrazličnejših izgovarjav različnih lastnikov. Google, ki je pravzaprav pionir takega procesiranja v oblaku, bržkone ni bistveno dlje.
Kdor misli, da je Google Glass le zanimiv prototip, se najbrž moti. Dokaz za to je vse več informacij, da se s podobnimi projekti ukvarjajo tudi drugi veliki izdelovalci, od Japonske do ZDA. Najbrž se zavedajo, da to jutri dejansko lahko postane nova, četrta platforma, ki poleg drugega lahko prinese velikanske zaslužke. Nekaj, pri čemer uporabniki ne bodo razmišljali, ali to potrebujejo, temveč bodo to preprosto želeli.
Najbrž pa do končnega cilja ne bomo prišli v enem samem koraku. Pragmatično bi bilo, da bi prikazovalnike sprva povezovali z mobilnimi telefoni. Na pametnih očalih bi sprva prikazovali le določene informacije, za komunikacijo, hrambo podatkov in procesiranje pa bi skrbel telefon. Najbrž tudi za krmiljenje celote. Toda tudi to je obetavna možnost, ki bo zagotovo zanimiva.
"Google je v projektu Glass začel pri preprostem vprašanju - kako lahko računalniki še bolj pripomorejo v vsakdanjem življenju."