Civilizacija pod morjem
Kar nekako neopazno je šla mimo nas novica o tem, da je v začetku februarja kakšna milijarda ljudi skorajda ostala brez interneta in da so bile telefonske zveze iz tujine z njimi skorajda popolnoma pretrgane. Vse zaradi dveh pretrganih optičnih podvodnih kablov. Pravzaprav so o tem bolj poročali poslovni mediji kot resno računalniški in to pravzaprav nakazuje, da so računalniške komunikacije danes vse prej kot le "računalniške".
Novica je pravzaprav kratka in zelo nepopolna - "nekako" se je pretrgal globokomorski kabel, ki povezuje Aleksandrijo v Egiptu s Palermom v Italiji, le nekaj dni zatem pa se je enako zgodilo kablu pod morjem pred Dubajem. Oba kabla ima v lasti isto (zasebno) podjetje Flag Telecom iz Indije in oba sta v svetovnem omrežju teh kablov pomembna. Prvi je v celoti dolg kar 28.000 kilometrov in prek Indije in Bližnjega vzhoda povezuje Avstralijo in Japonsko z Evropo, drugi pa Evropo povezuje z jugovzhodno Azijo. Pri obeh nikakor ni jasno, kako je lahko nastala napaka. Egipčani zatrjujejo, da ladijsko sidro ni moglo biti krivo, saj obalne kamere v času prekinitve na tem območju niso zaznale ladij. Napaka se je namreč zgodila le 8,3 km od obale, sploh pa so obalna območja, kjer tečejo podmorski kabli, na zemljevidih označena kot prepovedana za plovbo. Ker so nekaj dni zatem s pomorskim kablom imeli težave tudi Združeni arabski emirati in Oman (kabel sicer ni bil pretrgan, le zaradi težav z napajanjem je bil začasno izklopljen) in ker je bil od spleta skorajda odrezan tudi Iran, so v internetu hitro vzklile tudi teorije zarote.
Osebno se mi zdi bolj zanimivo to, kako zelo današnji svet temelji na tako, po mojem mnenju, nezanesljivi tehnologiji, kot so kabli, ki jih položijo na morsko dno. Res, kabli so obloženi z jeklenicami, pa vendar ležijo tam nekaj kilometrov pod morjem, po njih pa teče bolj ali manj vse, kar današnja civilizacija premore od komunikacij. Internet, telefonija, poslovne transakcije ... Res je tudi, da je internet (tudi na ravni hrbtenice) narejen tako, da se promet ob izpadu ene povezave preusmeri prek druge, pa vendar. Nekaj ladijskih sider (ali pa morda gigantski globokomorski ligenj ;), pa smo lahko vsi spet v "srednjem veku". Da o potresih ne govorimo - pred časom je bila zaradi podmorskega udora pred Tajvanom potrgana množica optičnih kablov.
In kje so tu sateliti? Pričakoval bi, da se vse več komunikacijskega prometa seli tja gor, med zvezde, kjer ni ladijskih sider in potresov, vendar ni tako. Japonska sicer ravnokar poskuša z utirjenjem Mitsubishijevega satelita, ki naj bi služil prav temu, internetni komunikaciji med azijskimi državami, vendar so to šele začetki. Vseh terabitov na sekundo tja očitno še dolgo ne bomo ("mi" kot človeštvo) preselili. Polaganje novih podmorskih kablov je namreč v nezadržnem vzponu. Že samo pogled na načrte zgoraj omenjenega podjetja Flag Telecom kaže, da so apetiti po svetovni pasovni širini izredni. Pravkar so namreč podpisali pogodbo o gradnji novega podmorskega omrežja (s Fujitsujem), ki bo dolgo 50.000 km, s čimer bodo svojo skupno dolžino povečali na 115.000 km (obseg Zemlje je 40.000 km ...). In Flag je le eno izmed podjetij, ki gradijo in vzdržujejo svojo svetovno optično infrastrukturo.
Vse to je možno zaradi izrednega povpraševanja po povezavah in posledičnega zniževanja cen polaganja. Po ocenah strani www.telegeography.com je leta 1998 kilometer polaganja optičnega kabla zmogljivosti 1 Gb/s stal 5308 dolarjev, leta 2007 pa le še 340 dolarjev. Tudi zaradi novih tehnologij optičnega prenosa podatkov, saj se zmogljivost današnjih kablov meri v terabitih. Čezatlantska povezava Flag Atlantic, na primer, ima zmogljivost 2,4 Tb/s, zaenkrat je uporabljene le 320 Gb/s. In prek Atlantika se seveda drenja kar nekaj ponudnikov ... Mimogrede, prvi podmorski kabel prek Atlantika je leta 1958 zmogel 640 Kb/s in je služil bolj ali manj le telefoniji.
Spominjam se, da smo pred desetimi leti, v času, ko so v ZDA začeli govoriti o ADSL in kabelskih omrežjih in smo o njih v prihodnjiku razmišljali tudi mi, pisali o tem, da je mogoč zlom svetovne internetne hrbtenice. Hitro povečevanje zmogljivosti, ki je bile dodeljevane uporabnikom, naj bi presegale svetovne optične povezave. Vendar se to očitno ni zgodilo. Tam, kjer je potreba, sta tudi denar in volja, zato se je hrbtenica hitro odebelila. Podobno se piše tudi danes, ko smo priča novemu hitremu povečevanju potreb po pasovni širini. Tokrat zaradi optičnih povezav do doma in predvsem bolje izkoriščenih širokopasovnih povezav - s povezavami Bittorent in predvsem s pretočnim videom oz. stranmi, kot sta Youtube in Google Video. Optimisti že razlagajo, da bo internet sčasoma "pretakal" tudi televizijo in da so klasični televiziji šteta leta. Vendar menim, da se to, vsaj zaenkrat, še ne bo zgodilo. Res, optika prenese skoraj vse, vendar video povezav v kakovosti, kot jo imamo danes na klasični televiziji (da o različici HD niti ne govorim), še ne. Pomislite, da kockasti filmčki Youtube zasedejo le 0,5 Mb/s, da bi polna kakovost PAL zasedla tam okrog 3 Mb/s (MPEG-4) in če bi jo gledale milijarde (kot gledajo navadno televizijo), bi se vse skupaj sesulo. Zelo enostavno - ker gledanje televizije prek spleta pač ni tipa "eden za vse" (one to many) kot navadna ali IP televizija, temveč "vsak z vsakim" (one to one). Celo Googlovi strokovnjaki pravijo, da zaenkrat kaj takega ne drži vode, oziroma da njihova strojna oprema na kaj takega niti približno ni pripravljena ...
Po ocenah strani www.telegeography.com je leta 1998 kilometer polaganja optičnega kabla zmogljivosti 1 Gb/s stal 5308 dolarjev, leta 2007 pa le še 340 dolarjev.