Človeški Ubuntu

Ubuntu je do uporabnika prijazna distribucija GNU/Linux, ki jo je enostavno uporabljati, se hitro namesti in je takoj po namestitvi pripravljena za uporabo, tako trdijo razvijalci.

Izbira tipkovnice in nabora znakov; namestitveni program je le eden izmed programov v živi distribuciji.

Za današnje distribucije se že spodobi, da se vsa sporočila, ki so se včasih izpisovala ob zagonu, enostavno skrijejo. Tako prihranijo nekaj strahu novim, manj izkušenim uporabnikom. Po razmeroma dolgem zagonu nas je na zaslonu pričakalo popolnoma delujoče namizje Ubuntu. Ubuntu desktop je namreč živa distribucija (live distribution). Zvita poteza razvijalcev, saj je namestitveni program le eden izmed mnogih drugih programov, ki jih živa distribucija vsebuje. Uporabniki lahko tako preizkusijo praktično vse, kar jih zanima, in se šele potem odločijo za namestitev sistema. Namizje je sicer precej prazno, saj je bila na njem samo ikona za zagon namestitvenega programa.

Dvojni klik in namestitev se začne pri izbiri jezika in tipkovnice. Na voljo je precej jezikov in tipkovnic. Navada je železna srajca, zato smo namestitev nadaljevali v angleščini. Druge izbire strojne opreme praktično ni bilo. Ubuntu je zaznal večino strojne opreme in brezžična omrežna povezava z internetom je delovala že na samem začetku. Povezal se je v prvo omrežje neznanega dobrotnika, ki se je verjetno premalo zaščitil. Nastavitve je bilo treba popraviti tako, da je sistem potem izbral naše krajevno brezžično omrežje.

Prvo dilemo nameščanja nove distribucije predstavlja ustvarjanje ustreznih razdelkov na disku. Namestitveni program ponudi vsega dve možnosti. Vodeno, ki porabi ves prostor na disku, in ročno razdeljevanje. Ročno razdeljevanje se je zdela smiselna možnost in na disku smo ustvarili prvi razdelek, velik 1 GB, ki bo rabil za izmenjevalni prostor. 10 GB je bilo namenjeno korenskemu razdelku, vse drugo pa razdelku, na katerem bodo domači imeniki uporabnikov. Ostalo je še nekaj trivialnih vprašanj, ustvarjanje novega uporabnika in potem se je Ubuntu po kakih petnajstih minutah mletja in namestitve odločil, da je opravil svoje, in nam ponudil, da računalnik znova zaženemo.

Kdo pa si ti? Ubuntu ne pozna več korenskega uporabnika, vsa upraviteljska opravila se izvedejo z ukazom sudo.

Nič posebnega se ni zgodilo, sistem se je zagnal in takoj smo se lahko lotili dela. Ubuntu je opozoril, da bi bilo dobro, ko bi namestili najnovejše varnostne popravke. Celotno opravilo je trajalo nekaj minut, vseh popravkov pa je bilo za štiri in pol megabajte. Čas je bil, da preverimo, kaj vse nam ponuja privzeta namestitev Ubuntuja. Možnosti izbire tako ali tako ni bilo. Zato smo lahko zvezanih rok najprej preverili, kolikšna je bila zasedenost diska takoj po namestitvi.

Ubuntu vam bo takole, na oko, odžrl dva gigabajta prostora na disku; to je v primerjavi z nekaterimi drugimi distribucijami ravno pol manj. Privzeti brskalnik je Firefox različice 2.0.0.3, poštni odjemalec pa Evolution 2.10.1. Na Ubuntu se mora človek kar navaditi. Distribucija temelji na namizju Gnome, datotečni upravljalnik je Nautilus in kdor je vajen namizja KDE ali pa okolja Windows, bo verjetno najprej opazil pošastno velike ikone, sistemski menu v zgornjem delu zaslona, ki je ločen od opravilne vrstice, slednja pa je v spodnjem delu. V opravilni vrstici je ikona za prikaz namizja, seznam odprtih oken na trenutnem namizju, ikone z navideznimi namizji in koš za smeti. Dokaj nenavadna, a hkrati ne preveč grozna razporeditev elementov.

Sprehod po sistemskih menujih je pokazal, da je OpenOffice.org 2.2 že nameščen, tudi Gimp za obdelavo fotografij je tu in še nekaj druge programske opreme. Povsem dovolj za normalno delo. Ravno smo že hoteli začeti Ubuntu kovati v zvezde, ko smo se odločili priklopiti še omrežni disk v našem strežniku. Trajalo je dolgo, minuto ali dve. Verjetno zato, ker je privzeta nastavitev računalnika, da je deloval kot roaming odjemalec v brezžičnem omrežju. Tako je računalnik od strežnika DHCP zahteval, naj popravi vnos v strežniku DNS, slednji pa je to delo svojevoljno zavrnil in ni pustil, da bi se v DNS vpisala še številka IP prenosnika.

Konec namestitve, ob vnovičnem zagonu nas pričaka nov sistem.

Omrežni disk se je na koncu le priklopil in takoj smo se spravili preverjat, kako dober je Totem, privzeti predvajalnik filmov. Ni blazno dober, žal. Ob odpiranju prvega filma je ugotovil, da nima pravilnega kodeka za prikazovanje in ga bo, z veseljem, kar sam poiskal in namestil. To je tudi storil, a filma še vedno nismo videli. S synapticom, upravljavcem paketov, smo Totem odstranili in namestili mplayer. Deloval je v prvem poizkusu. Zdaj se je bilo treba lotiti bolj resnih zadev. Začeli smo z menjavo nabora znakov in nastavitvijo drugih krajevnih nastavitev. Pri snovanju distribucije so razvijalci že razmišljali o tem, saj je na voljo precejšnje število jezikovnih paketov. Na sistemskem menuju je možnost zamenjave jezika, odpre se pogovorno okno in po izboru jezikovne podpore se začne namestitev. Sama namestitev jezikovne podpore je potekala brez težav. Namestili so se vsi potrebni paketi in v nekaj trenutkih smo bili deležni poslovenjenja praktično vseh programov, ki smo jih preizkusili. Prevedeno je bilo tako namizje kot tudi OpenOffice.org, Evolution in Firefox. Vsak program, za katerega je bil na voljo jezikovni paket v slovenščini, se je posodobil. Prevod namizja je treba takoj malo pokritizirati, saj se sem in tja pojavi kak napis v angleščini. Za malo bolj temeljit preizkus je bilo treba namestiti tudi kakšno bolj nevsakdanjo stvar. Orodja za razvoj programske opreme in prevajalnik GCC. Vso namestitev je moč opraviti s Synapticom in brez večjih težav. Po kratkem namestitvenem postopku je bilo mogoče pognati Kdevelop in se lotiti dela. Nekaj težav je povzročala izbira paketov, saj jih je bilo treba namestiti kar precej, ki niso bili med seboj odvisni. Tako je nameščanje potekalo v etapah; ko se je pokazalo, da nekaj manjka, smo namestili ustrezen paket.

Razen nekaj manjših težav s predvajalnikom filmov drugih težav nismo opazili. Spodobilo bi se, da preizkusimo še kakšno morda malo bolj eksotično stvar, ki bi nam znala zagreniti življenje. Digitalni fotoaparat Sony DSC-H1 smo priključili na vrata USB in takoj se je prikazalo pogovorno okno za uvoz fotografij iz fotoaparata v nov album, ki se bo ustvaril na disku. Po nekaj klikih so se fotografije prenesle v računalnik. Sistem je sicer napačno zaznal model fotoaparata, drugih težav pa ni bilo. Potem smo spremenili način komunikacije po vmesniku USB (iz načina PTP v način NORMAL) in sistem je prepoznal novo napravo USB, pravilno ugotovil, da je to v bistvu fotografska kartica, in ponudil možnost uvoza fotografij. Sledil je še zadnji test, pomnilniško kartico smo vzeli iz aparata in jo vtaknili v čitalnik kartic, ki je vgrajen v notes. Nič se ni zgodilo. Pravzaprav povsem po pričakovanjih. Čitalnik kartic je neznanega porekla, na notesu domačega izdelovalca, in iskanje gonilnikov zanj se je izkazalo za Sizifovo delo. Prav tako je bilo treba obupati nad podporo vgrajenemu analognemu modemu, saj tudi o modemu nismo vedeli ničesar. Z drugo strojno opremo ni bilo prav nobenih težav. Bolj za šalo kot zares smo v zapisovalnik plošč CD/DVD vstavili še prazen nosilec. Odprlo se je pogovorno okno in v njem smo izbrali možnost izdelave nove podatkovne plošče. Nekaj datotek smo prenesli v prazno mapo, ki je predstavljala novo ploščo CD, in izbrali možnost zapisovanja na ploščo. Novo zapisana plošča se je hitro izstrelila iz zapisovalnika in preizkus plošče v drugem računalniku je pokazal, da so podatki tam, kjer morajo biti. Na plošči.

Navada je železna srajca; kljub prijaznosti do uporabnika smo mplayer zagnali kar iz ukazne vrstice.

Ubuntu se je izkazal kot precej zanesljiva distribucija, namenjena predvsem tistim, ki se ne želijo pretirano ukvarjati s tem, kaj počne njihov računalnik in kaj se z njim dogaja. Stvari, ki smo jih preizkusili, so enostavno delovale. Nekaj manjših težav je bilo, a nič takega, kar bi človeku zagrenilo življenje. Da ne bo kakšne pomote, Ubuntu je še vedno tisti čisto pravi GNU/Linux, z vsemi orodji, ki jih najdemo v drugih distribucijah, le trudi se biti čim bolj prijazen do uporabnika in preprost za uporabo. Uporabnikom, ki so bolj vajeni delovnega okolja KDE, se bo zdel nenavaden in na prvi pogled neurejen. Orjaške ikone in gumbi dajejo vtis, da je bila distribucija narejena za najbolj zagrizene računalniške zanesenjake s precej veliko dioptrijo. Pri ločljivosti 1024 × 786 pik, ki jo je premogel preizkusni notes, se je marsikdaj zgodilo, da se je kako pogovorno okno za nastavitve odprlo tako, da spodnji del ni bil viden; skril se je ravno tisti del, na katerem so bili gumbi za potrditev oziroma preklic.

Prehod z Gentoo Linuxa na Ubuntu Linux se je izkazal za precej neboleče in predvsem hitro dejanje. Celotna namestitev je trajala manj kot slabo uro.

Ubuntu 7.04

Kaj: Ubuntu Linux.

Izdeluje: Canonical, www.ubuntu.com.

Cena: Brezplačen.

Za: Enostavna in hitra namestitev, preprosta raba za začetnike in neizkušene uporabnike, pregledno delovno okolje. Podpora velikemu številu jezikov in lahko preklapljanje le-teh.

Proti: Nedosledni in včasih pomanjkljivi prevodi, nekaj manjših težav pri menjavanju tem.