David in Goljat
P2P izmenjava bo prihodnje leto praznovala 10 let. Praznovala bo tudi desetletnico boja proti milijonkrat močnejšemu nasprotniku, mednarodni industriji zabave. Predstavniki slednje imajo - to je treba priznati - seveda pravo in pravico na svoji strani. A kljub temu se nas večina ne more upreti vsaj kančku simpatije do robinhoodovskega uporništva kršiteljev.
Pravo veselje je vsa ta leta spremljati delo sicer resnih organov pregona; od kriminalistov, tožilcev in sodnikov, ki so se vsi na stara leta s pomočjo izvedencev prisiljeni učiti osnov omrežnih povezav in P2P protokolov. A veselimo se ne vsi. Avtorji, med katere sodim tudi sam, smo zaskrbljeni. Založbe, glasbene, filmske in druge, ki prodajajo in ščitijo naše izdelke, so okoreli mastodonti, ki bodo le stežka odstopili od prodajanja v trgovinah in na ploščkih in se očitno ne bodo sprijaznili s tem, da se njihovo delo nikomur več ne zdi vredno tolikšnega denarja, kot so ga bili vajeni zadnjih nekaj desetletij. Namesto da bi se domislili svežih propagandnih in tržnih prijemov, s katerimi bi ljudi odvračali od vendarle neprijetnega skakanja onkraj zakona, si skušajo z grožnjami in robatim lomastenjem po posameznikih povrniti zlate čase prejšnjega stoletja.
Po ukrotitvi Napsterja, zaprtju Sharereactorja in Suprnove zadnja leta vihtijo uporniško zastavo švedski Pirate Bay. Že vse od svojega nastanka leta 2004 so v sporu z vsemi: s svojo vlado, filmskimi studii, založbami in mednarodnimi agencijami za zaščito takih in drugačnih pravic. Švedska vlada je, čeprav to zanika, že vsaj dve leti pod hudimi pritiski avtorskih združenj iz ZDA, ki z nepoznavanjem kontinentalnega prava in znano ameriško oholostjo pritiskajo in narekujejo, kaj bi kazalo storiti. Posledično se tako oboji največkrat znajdejo z glavo tam v spodnjem delu lastnega hrbta. Zadnji dan januarja je švedski državni tožilec poskusil znova in vložil obtožnico proti četverici upravljavcev Pirate Baya, in sicer zaradi pomoči in združevanja z namenom kršiti avtorsko zakonodajo. Drug tak pomemben dogodek je prav v istem obdobju doživela Danska. Tamkajšnje vrhovno sodišče je na zahtevo IFPI (International Federation of the Phonographic Industry) razsodilo, da mora danski internetni ponudnik Tele2 preprečiti dostop do Pirate Baya.
In avtorji po svetu naj bi zato priredili zakusko z ognjemetom in vriskali, da se končno nekaj premika? Kajpada ne. Švedska obtožnica temelji na popolnem nerazumevanju delovanja omrežja bittorrent in posledice bodo verjetno enake kot po razvpitem zasegu strežnikov Pirate Baya pred dvema letoma. Na grozo ameriškega Filmskega združenja (MPAA) so bili strežniki vzpostavljeni že čez tri dni, policijska akcija pa je sprožila tolikšne proteste in simpatije, da sta se bila v predvolilni kampanji, ki je takrat tekla, oba kandidata največjih strank za švedskega premiera prisiljena zaklinjati, da ljudi, ki "snamejo" kak film ali MP3, ne bi smeli obravnavati kot kriminalce.
Danska zgodba poleg nepoznavanja torrenta temelji še na nepoznavanju evropskega prava. Njene praktične posledice pa so za zdaj take: Danci so brž dobili navodila, kako uporabljati tuj proxy in število dostopov danskih uporabnikov se je zaradi reklame v medijih skokovito povečalo, saj so v piratski zaliv prišli pokukat tudi tisti, ki prej niso vedeli zanj. Fantje s Pirate Baya pa so obenem sklenili Dansko tožiti na Evropskem sodišču v Luksemburgu. Odredba vrhovnega sodišča naj bi namreč kršila 5. odstavek t. i. Infosoc direktive o harmonizaciji zaščite avtorskih in sorodnih pravic. Ta direktiva namreč postavlja ponudnike interneta v položaj nevtralnih prenašalcev podatkov. Danski sodniki so v svojem primeru šli na prvo žogo. Oprli so se na razlago, ki gre nekako takole: če doma na Youtube gledate Ramba, ki ga je pač nekdo obesil tja, je za to kriv vaš internetni ponudnik, ki je dolžan tako ravnanje zaznati in preprečiti. V primeru Pirate Baya je stvar še bolj smešna, saj paketki, ki potujejo med stranjo Pirate bay in uporabnikom, t. i. metadata, ne vsebujejo nič avtorskega in razloga za oviranje dostopa verjetno ne bo potrdila nobena pritožbena instanca. Kot so se pred dnevi pohvalili fantje s Pirate Baya, jim je nasvet glede evropske direktive in tožbe proti Danski posredoval nihče drug kot - švedska vlada. Z njo namreč zadnje čase nekaj malega tudi prijazno sodelujejo pri preganjanju otroške pornografije.
Avtorji se moramo zaradi vsega tega počasi sprijazniti, da v očeh male javnosti postajamo vsesplošno osovraženi dobičkarji, na videz neškodljivi kršitelji avtorskih pravic pa sodobne Che Guevare in dobrodošel politični material. Poslanska skupina zelenih v Evropskem parlamentu je celo zagnala propagandno akcijo z naslovom I wouldn't steal (http://iwouldntsteal.net/), s katero obtožujejo po njihovem lažno propagando industrije zabave in si pridobivajo politične glasove. Politiki, ki v nacionalnih ali federalnih parlamentih glasujejo o teh zadevah, se na male in velike avtorske pravice pogosto spoznajo malo ali nič. Vedo le, da oni Tom Cruise za film dobi nekaj deset milijonov dolarjev, obenem pa imajo sina ali hči, ki sta do vratu globoko v "MP3 kaznivih dejanjih". Kopiranje glasbe ali filma zanje na prvi pogled ni tako strašen zločin, kot če ukradeš štruco kruha. Ukradena štruca pač izgine, založbi pa tisti njeni ploščki po kopiranju še vedno ostanejo.
Kakorkoli. Vsa gonja zadnjih let ima za zdaj rezultat, da ima Pirate Bay že več kot 2,5 milijona registriranih uporabnikov, da na strežnikih ponujajo milijon torrentov in da je nanje v vsakem trenutku prisesanih 10 milijonov seeederjev/leecherjev. Razvoj pa kar leti: hitre povezave ftth že omogočajo gladko rabo novih omrežij in protokolov (ANts P2P, RShare, Freenet, I2P, GNUnet), ki s kriptiranjem in obvodi praktično popolnoma onemogočajo nadzor vsebine prometa. Namesto da bi se založbe odpovedale malemu delu dobička in razvijale nove, privlačne in poceni načine prodaje, bodo raje izgubile vse. Današnji "kršitelji" pa bodo sčasoma zaslužili dovolj - Pirate Bay naj bi na mesec z marketingom pospravil najmanj 75.000 dolarjev - da bodo morda postali vodilni legalni dealerji zabave. Uporni Švedi so poskusno že zagnali svoj projekt Playble.com, pri katerem bi uporabniki glasbo plačevali po svojih zmožnostih. A založbe niso bile za to. Kljub temu bomo avtorji sčasoma za ščitenje svojih pravic namesto RIAA in MPAA raje izbrali njih, saj bo njihovo poznavanje terena in množičnost njihovih uporabnikov vendarle obetala boljši zaslužek.
In zakaj sem uvodoma govoril o simpatičnosti? Oddeskajte na thepiratebay.org in si oglejte oddelek z naslovom legal. Nesramni, celo grobi, a pravno utemeljeni odgovori na zahteve posameznih založb vas bodo pošteno nasmejali. Ali pa morda ne tako zelo stara anekdota z zgoraj omenjenim združenjem IFPI: pred časom so na IFPi pozabili podaljšati svojo domeno in fantje iz Pirate Baya so se je nemudoma polastili. Ifpi.com je za nekaj dni (IFPI se je seveda takoj pritožila in domeno dobila nazaj) na vsesplošno zabavanje opazovalcev postal stran z naslovom International Federation of Pirate Interests.