Delati stvari drugače
Lani jeseni so v AMDju prenovili ponudbo grafičnih kartic Radeon, saj so izdelali dve novi družini izdelkov, imenovani R7 in R9. Cenovni skoki med posameznimi modeli so dosegali od 50 do 100 evrov, zato je sledilo logično nadaljevanje – v ponudbo so uvrstili dodatne modele, ki bodo zapolnili vrzeli.
AMDjev največji proizvodni partner, družba Sapphire Technology, že vrsto let skrbi za izdelavo referenčnih grafičnih kartic, prav tako je praktično prva, ko je treba na trg poslati nov rod izdelkov. A to še ne pomeni, da pri svojih proizvodno-tržnih odločitvah nima nobene besede. Nasprotno, z modeloma Sapphire Radeon R7 250 Ultimate in Radeon Dual-X R9 270 OC dokazuje, da želi in zna narediti tudi izdelke onkraj okvirov, priporočenih s strani AMDja.
Sapphire Radeon R7 250 Ultimate
Sapphire je že pred leti z oznako Ultimate začel označevati ne najzmogljivejše modele svojih grafičnih kartic, temveč najtišje. Pravzaprav absolutno tihe. Te grafične kartice so namreč opremljene zgolj s pasivno hladilno rešitvijo, masivnimi hladilnimi rebri, ki navadno pokrivajo celotno prednjo stran kartice in morebiti celo hrbtni del. Nič drugače ni pri kartici Sapphire Radeon R7 250 Ultimate, saj mora hladilna rešitev še vedno odvesti do 60 W toplote, ki jo ob polni obremenitvi lahko proizvede na tiskovino vgrajen grafični procesor. Omenjena kartica je tudi prva kartica Radeon nove generacije, ki je na voljo s pasivno hladilno rešitvijo, izdelovalec pa, sodeč po izkušnjah, meri predvsem na vse ljubitelje tihih računalniških sistemov, ki bi radi kdaj pognali kakšno igro, pa tudi na trg računalniških sistemov, namenjenih za hišni kino.
Sam pogled na priključke razkriva, da so podprte vse visoke ločljivosti in »kratice«, saj kartica podpira prikaz slike v ločljivosti 4K, pa tudi stereoskopski prikaz 3D slike, za kar skrbita predvsem priključka HDMI in DisplayPort, po zaslugi vtiča Dual-Link DVI pa lahko na kartico hkrati priključimo kar tri računalniške monitorje.
Arhitekturno kartica spominja na predhodnika, Radeon 7750, pri čemer prinaša podporo DirectX 11.1 in vrsto izboljšav pri nižanju porabe energije ter strojnem pospeševanju aplikacij (ne le videa, temveč tudi večpredstavnih vsebin v brskalniku, pisarniških aplikacij). Grafično srce utripa z 800 MHz, pomnilnik GDDR5 pa pri 1125 MHz. Žal je pomnilnika le za dober gigabajt, dodatna omejitev pa je tudi le 128-bitni krmilnik, s katerim je izdelovalec poskrbel, da Radeoni R7 250 ne bodo hodili v zelje zmogljivejšim modelom. V primeru preizkušene kartice Sapphire to pravzaprav ni ovira, saj so nižje zmogljivosti zahtevane že zaradi hladilne rešitve. Ob daljšem preizkušanju se je grafična kartica prav pošteno segrela (toliko, da se je ni dalo prijeti v roke), a težav z delovanjem kljub pričakovano visokim temperaturam nismo zaznali. Nanje opozarja tudi izdelovalec, saj na grafični kartici najdemo nalepko, ki nam sporoča, da moramo kartico najprej pustiti 20 minut, da se ohladi, preden jo vzamemo iz sistema. Med nezahtevnim delom z računalnikom pa so se temperature grafične kartice, zaprte v računalniškem ohišju, gibale okoli povsem znosnih 40° C, kar je bilo le malce več od osrednjega procesorja.
Z vidika zmogljivosti v igrah Sapphire Radeon R7 250 Ultimate ne blesti. Pri ločljivosti 1080p se iger skorajda ne da igrati ali pa moramo podrobnosti izrisa nastaviti na najmanjšo stopnjo kakovosti. Se pa zato povsem dobro obnese pri ločljivosti 720p (1280x720 pik). V AMDju imajo sicer v rokavu še en »trik«, po katerem bodo Radeoni R7 250 postali precej iskane grafične kartice, in to prav v namene igranja iger (glej okvir).
Sapphire Radeon R7 250 Ultimate je zaradi pasivne zasnove tudi nekoliko počasnejši od drugih modelov R7 250, saj ga zavira nekoliko nižji delovni takt procesorja. To mu v praksi prinese od 5- do 10-odstotni zaostanek. A se, kot rečeno, v celoti odkupi s povsem tihim delovanjem, kar je v očeh (in ušesih) marsikaterega uporabnika več kot poštena cena. In ko smo že pri ceni – trgovci za to kratico želijo slabih sto evrov, to pa, upoštevaje zmogljivosti, ne prinaša najboljšega nakupnega razmerja. Vsak uporabnik mora sam presoditi, ali se mu tišina (s)plača.
Sapphire Radeon R7 250 Ultimate
✓ Absolutno tiho delovanje, idealen partner za izrabo naveze AMD Dual Graphics.
✗ Le gigabajt pomnilnika.
Njen prijatelj procesor
Prepričani smo, da bodo šli Radeoni R7 250 kljub sicer omejenim zmogljivostim odlično v promet. Zakaj? AMD jim je namreč naredil veliko uslugo s tem, ko je za delovanje rešitve kombinirane grafične moči (AMD Dual Graphics) v svojih novih procesorjih z jedrom Kaveri izbral prav modela Radeon R7 240 in R7 250. Prepričani smo, da se bo večina iger željnih kupcev odločila prav za zmogljivejšo različico, saj gre za logično potezo, s katero si kupci takih sistemov zagotovijo kar največ zmogljivosti za odšteti denar. AMD sicer kupcem nove generacije procesorjev AMD APU (z jedrom Kaveri) priporoča navezo s karticami Radeon R7 250, opremljenimi s pomnilnikom GDDR3, ki so cenovno še nekoliko dostopnejše.
Sapphire Radeon Dual-X R9 270 OC
AMDjev »visoki razred« se je do nedavna začenjal z modelom Radeon R9 270X, zdaj pa je na voljo še nekoliko šibkejši model R9 270, ki ni bistveno podhranjen. Tudi njegova tiskovina na moč spominja na stari model Radeon HD7870, kar ni nič slabega, nasprotno, razkriva, da gre za dobre gene. Preizkušena kartica se je lahko pohvalila z 2 GB hitrega pomnilnika GDDR5, ki po zaslugi 256-bitnega pomnilniškega vodila ponuja dovolj prepustnosti, da lahko grafični procesor pokaže vse, kar zna. Strojna zasnova je ostala povsem enaka kot pri modelu R9 270X, AMD je modelom 270 znižal zgolj delovni takt procesorja s 1050 MHz na 925 MHz. A ker se je Sapphirjeva kartica dičila z napisom OC v imenu, to pomeni, da so jo inženirji že tovarniško malenkost navili – njeno grafično srce je utripalo s taktom 945 MHz. Malenkostna razlika, vemo, a vendar dobra zvijača, kako se v konkurenci enakih kartic postaviti kak odstotek pred druge.
Oznaka Dual-X označuje zdaj že dobro znani hladilni sistem, sestavljen iz vročecevne zasnove z veliko aluminijastimi rebri, ki prekriva celotno kartico, za odvajanje nastale toplote pa sta zaslužna dva večja ventilatorja (premera 74 mm). Ta svoje delo opravljata razmeroma tiho, nekoliko glasnejša postaneta šele ob večji obremenitvi, pri čemer smo prepričani, da bi lahko bila še tišja, saj njun hladilni učinek v nobenem primeru ne izostaja in so temperature kartice tudi ob daljših obremenitvah daleč od nevarnih meja (na preizkusu smo dosegli zgornjo mejo vsega 60° C). Dobra hladilna rešitev ima še eno prednost – omogoča varnejše navijanje grafične kartice, saj smo preizkušeni primerek brez težav pripravili do delovanja s takti različice R9 270X in še več. Tako smo z vsega nekaj kliki v gonilnikih brez težav dosegli še zmogljivejše delovanje.
Gre za idealno kartico za igranje iger v polni visoki ločljivosti z najvišjimi nastavitvami podrobnosti slike (navadno kar nastavitev »Ultra« v igrah). Še predlani smo morali za kaj takega odšteti blizu štiri evrske stotake, to jesen pa so nam te zmogljivosti dosegljive za manj kot dvesto evrov. Pohvalno. A vse opisano velja le, dokler bomo igre igrali na enem monitorju. Če bi se odločili za igranje na več računalniških zaslonih hkrati, pa bo tej grafiki že pošla sapa in bomo morali bodisi znižati raven prikazanih podrobnosti ali pa ločljivost prikaza slike. Na kartico Radeon R9 270 lahko namreč brez težav priključimo tudi več računalniških monitorjev (do tri hkrati), saj ima kar štiri sodobne vmesnike, in sicer DisplayPort 1.2, HDMI 1.4a, in dva DVI.
Trenutno najšibkejši model iz družine grafičnih kartic Radeon R9 predstavlja zelo racionalen nakup, saj ponuja resno igranje zahtevnejših iger po kar najdostopnejši ceni (pri sosedih stane le poldrugega tisočaka!), precej navijalskega potenciala pa bo narisalo nasmešek na obraz vsem, ki bi radi iz kartice iztisnili še več zmogljivosti.
Sapphire Radeon Dual-X R9
270 OC
✓ Cena, možnosti navijanja.
✗ Nič.