Deli (in vladaj)
Delo z računalnikom (in drugimi digitalnimi napravami) je pravzaprav proizvodnja velikanske količine večjih in manjših datotek, ki jih vsak dan pripravimo za poslovno ali domačo rabo. Med vso to množico datotek bomo vsekakor našli tudi veliko takih, za katere bi želeli, da jih vidi ali uporabi še kdo drug. Želimo jih torej deliti, pa najsi bo s prijatelji, sorodniki, znanci ali sodelavci.
Sodobne tehnologije vsekakor omogočajo najrazličnejše načine deljenja datotek. Le izbrati moramo način, ki nam bo najbolj ustrezal. Biti mora eleganten in enostaven, hkrati pa hiter in za redno rabo tudi cenovno sprejemljiv.
Prva možnost se ponuja skoraj sama. Samo poglejmo naokrog. Izmenljivi nosilci v taki ali drugačni obliki (CDji, DVDji, BluRayi, vse vrste pomnilniških kartic, (zunanji) diski, ključki USB) vsekakor so eleganten, enostaven in cenovno sprejemljiv način deljenja datotek, a žal ne povsem zanesljiv. Velika je namreč možnost uničenja ali izgube nosilca in podatkov, moti pa tudi počasnost "razširjanja".
V času sodobnih, predvsem pa zmogljivih spletnih povezav je mogoče datoteke enostavno, hitro in precej zanesljivo razposlati po elektronski pošti. Žal se velikokrat srečamo z glavno oviro, namreč omejitvijo glede velikosti in količine datotek, ki jih lahko naenkrat pošljemo.
Zelo priljubljen način za deljenje datotek je tudi uporaba omrežja P2P (peer to peer), ki ima prav tako več plusov kot minusov. Pa med zadnjimi omenimo, da morata biti tako pošiljatelj kot prejemnik datotek(e) v spletu hkrati, oba si morata priskrbeti tudi primeren program ("torrent"), ki s takim omrežjem zna delati.
Pozabiti ne smemo niti na FTP (File Transfer Protocol), saj je priročen in precej priljubljen način izmenjave, a tudi za njegovo rabo potrebujemo poseben program in seveda prostor na strežniku.
Na tokratnem preizkusu se nismo posvetili nobenemu od naštetih načinov. Na voljo je namreč še en, ki nima večine zgornjih "slabosti". Gre za spletne storitve, ki jih danes s takšnimi ali drugačnimi možnostmi in orodji najdemo silno veliko.
4shared
Da je spletna storitev namenjena deljenju datotek (in map), nazorno pove že njeno ime. Svojega posla se loteva nekoliko po svoje, a zato nič manj resno, in se ji velja podrobneje posvetiti. Čeprav je spletna, pa ima storitev tudi svojega "pomagača" v obliki orodja, ki pa ga moramo namestiti v svoj računalnik, če se zanj odločimo. Olajša tako nalaganje kot "snemanje" datotek in map, ni pa moteče, saj svoj čas "preživlja" v vrstici stanja. Celotna storitev je na voljo tudi brezplačno, a taka uporaba prinaša tudi nekaj omejitev (bistveni sta velikost shrambe in posamezne datoteke, ki jo lahko shranimo vanjo).
4shared ponuja različne možnosti deljenja datotek ali map. Takole je videti pri tem opravilu.
Uporabniški vmesnik je primeren, precej podoben znanemu "Raziskovalcu" iz Oken in pregleden, zato ne bomo imeli prav veliko težav s privajanjem. Izdelava lastnega računa je vsekakor smiselna, saj tako (tudi pri brezplačni rabi) bolje izkoristimo možnosti, ki jih ponuja storitev. Nastavitev ponuja kar nekaj, prav tako je tudi več možnosti za deljenje z drugimi. "Delitelja" vsekakor ne bomo obvladali na "prvo žogo", a se tudi ne bomo preveč naprezali. Izkaže se z uporabnostjo, pripravljenimi orodji in možnostmi deljenja, tudi prilagoditvami, žal pa ne podpira metode "povleci in spusti", moteče so tudi omejitve pri najcenejšem načinu rabe.
4shared
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.4shared.com.
Cena: Brezplačna, Premium račun od 4 evre/mesec (letna naročnina) do 7 evrov/mesec (mesečna naročnina).
Za: Več vrst računov, možna brezplačna raba, nameščanje na računalnik ni nujno (a olajša delo), več možnosti deljenja z drugimi.
Proti: Omejitve (odvisne od izbire računa).
Box
"Škatla" je popolnoma spletna storitev, zato tudi nameščanje v računalnik odpade. Na voljo je v več različicah (tri vrste računov) in tudi brezplačno (dobimo 5 GB velik predal), a to pomeni žal tudi nekaj omejitev pri rabi. Registracija je obvezna, da se "škatle" sploh lahko lotimo, in ima tudi nekaj prednosti (vidna je zgodovina našega dela, imamo pregled nad vsebino shrambe, podaja različne informacije o datotekah in prostoru).
Takole je mogoče v Boxu naložiti več datotek hkrati, na sliki pa je viden tudi del uporabniškega vmesnika.
Spletno okolje, v katerem se znajdemo po prijavi, je preprosto, a vsaj na začetku nekoliko nejasno. Datoteke lahko naložimo na več načinov, razveseljivo tudi z metodo "povleci in spusti", ki jo podpira posebno okno za nalaganje. Informacij je večinoma dovolj, nekaj malega pa "škatlo" lahko prilagodimo tudi svojim potrebam. Deljenje z drugimi (eno ali več datotek, tudi celih map) je preprosto, na klik in z izbiro ponujenih možnosti. Gre za zanimivo spletno shrambo, ki jo odlikuje enostavno delo, ki je tudi popolnoma spletno, čeprav nam niso všeč omejitve pri cenejših načinih rabe in sorazmerno malo možnosti deljenja datotek.
Box
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.box.net.
Cena: Brezplačna (5 GB prostora), 10 evrov/mesec (poslovni račun).
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik.
Proti: Omejitve (v odvisnosti od vrste računa), malo možnosti deljenja datotek.
Dropbox
"Škatla za odlaganje" ni značilna spletna storitev, je pa njena shramba prav tam. Za normalno delo si moramo orodje najprej naložiti v računalnik; to opravimo hitro in enostavno, kljub temu da med procesom postorimo še nekaj prilagoditev. Na voljo je (tudi) brezplačno, se pa moramo za rabo registrirati. Pri brezplačni rabi je glavna omejitev velikost shrambe, ki jo imamo na voljo (2 GB). Bistvo "škatle" je pravzaprav posebna mapa, ki jo med nameščanjem ustvarimo v računalniku (kjerkoli in s poljubnim imenom).
Dropbox ima svoje orodje nameščeno v računalnik uporabnika, a ni moteče, saj ždi v vrstici stanja in čaka na naš poziv. Takole je videti, ko ga potrebujemo.
Vanjo po končanem delu odlagamo datoteke, ki se samodejno prenesejo v spletno shrambo, s tem pa so pravzaprav na voljo kjerkoli in kadarkoli ter za kogarkoli (a ga moramo poprej določiti). Samo orodje (torej "škatla") ni nadležno in med delom ne moti (ždi v vrstici stanja zraven ure). Informacij je dovolj (samo bistvene kot stanje in čas zadnje uskladitve med lokalno in spletno različico, zasedenost shrambe, seznam zadnjih sprememb). Dropbox je zanimiva, uporabna in, kar je najbolje, popolnoma preprosta storitev, ki ne "sili pod žaromete", kljub temu pa uporabniku stoji ob strani zanesljivo in uspešno. Med moteče dejavnike bi lahko uvrstili omejitve in malo možnosti za deljenje datotek, recimo da tudi nameščanje orodja, res pa je, da zadnji dve "slabosti" nista prav veliki.
Dropbox
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.dropbox.com.
Cena: Brezplačna (2 GB prostora), 7 evrov/mesec (50 GB), 14 evrov/mesec (100 GB).
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba.
Proti: Omejitve (v odvisnosti od vrste računa), malo možnosti deljenja datotek, treba je nameščati v računalnik.
Files2U
"Datotečni posrednik" je spletna storitev, ki omogoča deljenje ene ali več datotek med različne uporabnike. Žal je precej birokratsko usmerjena, saj moramo za uporabo vsakič znova vpisovati prav vse podatke, ki jih običajno vpišemo ob registraciji, čeprav izdelave uporabniškega računa ne omogoča. Delovni proces ne dela težav in je enostaven, poleg tega je precej dobro opisan tudi na posebni strani. Storitev pravzaprav deluje podobno kot prava pošta. Tako na začetku izpolnimo ustrezen obrazec (zgoraj opisani birokratski del), nato pa sestavimo paket (izberemo naslovnike in datoteke, ki jih bomo delili).
Uporabnike, ki so jim datoteke namenjene, Files2U obvesti z e-sporočilom z vsemi podrobnostmi za dostop do njih. Takole je videti.
Paket datotek se nato naloži v strežnik, prejemniki pa v e-poštni predal dobijo sporočilo z navodili za dostop do paketa. Storitev torej ni popolnoma anonimna, res pa je, da vnesenih podatkov nihče ne preverja. Je brezplačna, a "nizka" cena s seboj prinaša tudi nekatere omejitve (naenkrat lahko pošljemo največ petintrideset datotek, ki so lahko velike največ 3,3 GB. Pošljemo jih lahko največ petim prejemnikom, paket pa bo v strežniku na voljo samo dva dni). Zgodovine našega dela ne popisuje, dodatnih orodij ne ponuja. Files2U je všečna storitev in zanimiva tako z vidika pošiljatelja kot prejemnika. Njena špartanskost ni moteča, bi se pa rade volje znebili birokratizacije na začetku.
Shrani.si
Med spletnimi shrambami datotek zastopa slovenske barve (brezplačna) storitev s pomenljivim imenom Shrani.si. Žal je "uporabna" samo za hranjenje fotografij (samo te lahko naložimo, in sicer pet vrst) in to nekoliko zmanjšuje njeno uporabnost. Uporabljamo jo lahko anonimno (objave bodo pri tem dostopne prav vsem), a se je priporočljivo in smiselno registrirati, saj s tem pridobimo nekaj ugodnosti (hranimo lahko dvakrat večje fotografije, vsebino shrambe lahko preprosto "oglašujemo" prek e-pošte in dostop do nje omejimo, vidna pa je tudi zgodovina objav). Uporabniški vmesnik je preprost in pregleden, čeprav ga "kazijo" oglasi. Pozna zavihke. Delovni proces zajema (tri) korake, ki so dobro opisani, zato je uporaba storitve enostavna in (vedno) hitra. Pri objavi fotografij si lahko pomagamo tudi s preprostimi orodji (zasuk in spreminjanje velikosti fotografij). Nastavitev ni veliko (samo osnovne za uporabniški račun), zato se tudi s samo storitvijo ne bomo veliko ukvarjali. Pregled nad vsebino shrambe je dober, njene posamezne elemente (ali več njih) pa preprosto "nadziramo", jim spreminjamo lastnosti in jih premikamo v poljubne (uporabniško izdelane) mape. Slovenska "Shrani.si" je vsekakor uporabna in zanimiva storitev, ki pritegne s preprostostjo in hitrim delom ter dobrim pregledom objavljene vsebine. Moti, da je osredotočena na fotografije in omejitve pri nalaganju fotografij (omejena velikost shrambe in objavljenih datotek).
Shrani.si
Kaj: Spletna storitev za deljenje fotografij.
Izdeluje: www.shrani.si.
Cena: Brezplačna.
Za: Enostavnost, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik, registracija ni obvezna.
Proti: Omejitve, osredotočenost samo na hranjenje fotografij.
Files2U
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.files2u.com.
Cena: Brezplačna.
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik.
Proti: Omejitve, birokratizacija, malo možnosti deljenja datotek.
File Dropper
Na voljo je zastonj, a se lahko odločimo tudi za plačljivo različico. V prvem primeru je preprost, da skoraj ne bi mogel biti bolj, v drugem pa ponuja nekaj več možnosti. Brezplačno pri File Dropperju pomeni tudi anonimno in od uporabnika tudi med delovnim procesom zahteva bore malo. Samo izbor datoteke, ki se nato avtomatično naloži na strežnik, na spletno stran pa izpiše url naslov do njene "nove" lokacije. Delimo sami, saj moramo ta url nato spraviti do prejemnikov (recimo prek e-pošte). Za plačilo dobimo predvsem možnost hranjenja in pomoč pri obveščanju prejemnikov. Kaj več pa ne. File Dropper torej ni nič posebnega, niti proti plačilu ne, je pa uporaben, ko moramo na hitro deliti kak dokument (velik največ 5 GB) z drugimi.
File Dropper
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.filedropper.com.
Cena: Brezplačno, račun za 05 evra/mesec, račun za 4 evre/mesec, račun za 7 evrov/mesec.
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik.
Proti: Omejitve, malo možnosti deljenja datotek, premajhna podpora uporabniku.
mailbigfile
"Poštar za velike datoteke" je spletna storitev, ki je v svojem najpreprostejšem načinu (anonimno in brezplačno) namenjena deljenju ene (večje, do 200 MB) datoteke z enim ali več uporabniki. Omejitev (poleg omenjenih) je sicer še več in so nazorno predstavljene na "uradni" spletni strani. Spletni vmesnik je zasnovan pregledno in razumljivo, tako da se (kljub oglasom) hitro znajdemo. Kot anonimneži svoje delo precej hitro opravimo.
mailbigfile ponuja več možnih načinov rabe. Brezplačno in anonimno delo opravimo v treh korakih (izberemo prejemnika, datoteko in vse skupaj še pošljemo). Takole je videti s tega zornega kota rabe.
V treh korakih (izbira prejemnikov, datoteke in nalaganje te datoteke) je vsega konec. Končni rezultat je obvestilo z url naslovom, ki ga uporabnik dobi v svoj e-poštni predal. Dostop do tako objavljene datoteke je tako preprost. Za tiste, ki bi želeli nekaj več, sta na voljo dva računa, pri čemer je za posamezne uporabnike še najbolj zanimiv tisti za 15 evrov letne naročnine. Žal tudi pri "poštarju" denar ne kupi vsega, saj omejitve še vedno so, a jih je precej manj. Storitev je v celoti gledano zanimiva in uporabna, odbijajo le "nadležne" omejitve.
mailbigfile
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.mailbigfile.com.
Cena: Brezplačna, 15 evrov (pro račun), 270 evrov (business račun).
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik.
Proti: Omejitve, malo možnosti deljenja datotek.
MediaFire
Za uporabo je na voljo tudi popolnim anonimnežem, vendar je smiselno, da si ustvarimo lasten (brezplačen ali plačljiv) uporabniški račun. Denar "kupi" predvsem manj omejitev, a je mogoče storitev tudi zastonj (in celo anonimno) povsem zadovoljivo uporabiti. Ponuja nekaj več, kar je vidno že, ko si ogledamo uporabniški vmesnik. Kar nekaj gumbov in možnosti nastavitev ponuja, zato ga ne bomo osvojili takoj. Po videzu in načinu dela je pravzaprav precej podoben znanemu okenskemu Raziskovalcu in se tako tudi obnaša.
MediaFire je z možnostmi precej bogata storitev. Razkošje se pozna tudi pri izbiri načinov, kako bomo neko datoteko delili z drugimi.
Le odziven ni tako, a to je zaradi osveževanja spletne strani, na kateri je. Datoteke nalagamo na račun ob pomoči posebnega okvirčka, kamor jih (po metodi "povleci in spusti") preprosto odnesemo (eno samo ali več hkrati). Seznam vseh naloženih datotek je pregleden, ko pa se na posamezno odpeljemo z miško, se prikaže še več podrobnosti, za vsako pa tudi možnost deljenja z drugimi uporabniki. MediaFire je z možnostmi bogata storitev, ki uporabniku ponuja nekaj več. Najlepše pa je, da precej ponudi tudi v brezplačni obliki.
MediaFire
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.mediafire.com.
Cena: Brezplačna, zlati (46 evrov/mesec), srebrni (13 evrov/mesec) in bronasti (6 evrov/mesec) račun.
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik.
Proti: Omejitve.
Pando
Pravzaprav ni spletna storitev, temveč program, ki pa se ukvarja z deljenjem datotek, zato smo si ga tudi pobliže ogledali. Najprej ga moramo seveda pretočiti in namestiti (in paziti, da nam čarovnik za nameščanje ne podtakne kakšnega nepotrebnega dodatka). Dodatkov je namreč kar nekaj, eden bolj uporabnih pa je tisti za odjemalec e-pošte Outlook, ker omogoča precej bolj enostavno "izrabo" uslug Pandoja. Sam vmesnik programa sicer ni kdove kaj. Sicer je preprost in majhen, a je preveč zapolnjen z oglasi, zato deluje odbijajoče. Vsebuje zavihke (tri) in gumb (en). Z Zavihki so ločeni seznami poslanih in prejetih datotek, gumb pa omogoča deljenje datotek. Delimo lahko na štiri različne načine, program pa deloma tudi udomačimo. Moti, da oba, tako tisti ki deli, kot tisti, ki želi deljeno uporabiti, potrebujeta nameščen program. A ne zato, da bi jima pomagal prevzeti deljeno datoteko, temveč zato, da datoteko sploh vidi. Program jo namreč zapakira v neki svoj format. Moteče so tudi omejitve, zanimiv pa je zaradi enostavnosti in uporabnega dodatka za Outlook.
Pando
Kaj: Program za deljenje datotek.
Izdeluje: pando.com.
Cena: Brezplačen, 18 evrov (pro različica).
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, registracija ni obvezna, možnosti deljenja.
Proti: Omejitve, nejasen delovni proces, treba je nameščati v računalnik, čudno "pakiranje" deljenih datotek.
Streamfile
Streamfile je uporabna spletna storitev švedskega izvora, ki svojim "strankam" preprosto omogoča deljenje (ene ali več) datotek različnih vrst in velikosti. Na voljo je povsem brezplačno (z registracijo ali brez nje), lahko pa si omislimo tudi (pro) račun, ki je plačljiv. Poglavitna prednost zadnjega so seveda bistveno manjše omejitve, s katerimi se srečujemo pri deljenju datotek (več datotek, ki so lahko večje, dosegljive dalj časa, ni oglasov, boljša je zaščita podatkov), zato bi znal zanimati tiste, ki bi storitev želeli uporabljati bolj resno in redno. Celoten delovni proces poteka v oknu brskalnika in ga obvladamo hitro. V treh korakih je namreč vsega konec (izberemo prejemnike in datoteke in to potrdimo), prejemnik (ali več njih) pa kmalu v svoj poštni predal dobi obvestilo s spletno povezavo do tiste strani, kjer so datoteke (za omejen čas) na voljo. Storitev deluje in vabi s skoraj takojšnjo razpoložljivostjo naloženih datotek in enostavnim načinom dela. Omejitve resda so, a jih lahko s pametno izbiro uporabniškega računa vsaj deloma omilimo.
Streamfile
Kaj: Spletna storitev za deljenje dokumentov.
Izdeluje: www.streamfile.com.
Cena: Brezplačna, 4 evre za PRO dostop.
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik, registracija ni obvezna.
Proti: Omejitve.
wikisend
Spletna storitev wikisend je na voljo brezplačno in tudi povsem anonimno, ponuja pa še možnost brezplačne registracije. Omogoča hranjenje datotek in dostop do njih tudi drugim uporabnikom. Naenkrat lahko žal naložimo samo eno datoteko, njena velikost pa je omejena na 100 MB. Uporabniški vmesnik je enostaven, razdeljen na dva zavihka. Delovni proces lahko teče po krajši ali daljši poti. V prvem primeru namreč zadostuje, da izberemo datoteko in jo naložimo, pri drugem pa lahko vpišemo še nekaj podatkov (prijazno ime datoteke, izbrano zaščitimo z geslom). Wiki pravzaprav ne ponuja nič posebnega, a svoje delo korektno opravi. Želeli bi več možnosti predvsem po tistem, ko se registriramo (recimo seznam naloženih datotek, daljše obdobje hranjenja teh datotek).
wikisend
Kaj: Spletna storitev za deljenje fotografij.
Izdeluje: wikisend.com.
Cena: Brezplačna.
Za: Enostavnost, več vrst računov, možna brezplačna raba, ni treba nameščati v računalnik, registracija ni obvezna.
Proti: Omejitve, premajhna razlika med registriranim in anonimnim dostopom.
Kaj torej izbrati?
Deljenje datotek in izbira pravega načina za to početje verjetno bega marsikoga. Pregledana (spletna) orodja vsekakor so med boljšimi možnostmi. Med številnimi, ki smo si jih ogledali, vsekakor prisegamo na obe škatli, torej Dropbox na prvem in Box na drugem mestu. Prva je enostavna in skromna, a zato nič manj učinkovita, druga pa postreže z nekaj več priljubljenimi možnostmi za deljenje. Pozabiti pa ne gre niti slovenske predstavnice Shrani.si, ki se sicer ukvarja samo s fotografijami, a se odkupi z nekaj (drugače preprostimi) orodji za njihovo obdelavo.