Denar ni vse. Ali pač?
Velja, da so bogate multinacionalke s svojimi milijardami vsemogočne, da lahko z dovolj veliko injekcijo denarja dosežejo karkoli, kupijo kogarkoli in se lotijo česarkoli. In nedobičkonosne projekte vzdržujejo v nedogled. Večinoma to drži, a denar kljub vsemu ni vse.
Povod za to razmišljanje je novica, da je računalniški nadvelikan Hewlett-Packard končno obupal in ugotovil, da mu proizvodnja fotoaparatov, ki je sicer danes ena najbolj dobičkonosnih panog, enostavno ne gre. HP sicer že od vsega začetka ni bil naiven in se je vsaj pri zmogljivejših modelih povezal s Pentaxom, ki ima na področju objektivov dolgoletne izkušnje, izkušnje, ki jih računalniško podjetje, kljub kopici denarja, nima. Pa očitno tudi to ni bilo dovolj. HPjevi fotoaparati v očeh uporabnikov niso nikoli dosegli tiste ravni, ko bi lahko rekli, "da, HP je fotografsko podjetje". Prej smo rekli, "HP je podjetje, ki Pentaxove aparate prodaja pod svojim imenom", pa četudi to ni bilo čisto res. Njihovi cenejši modeli, za množice, pa so bili tako ali tako videti zelo podobno kot razni kitajski brezimneži, ki jih prodajajo v supermarketih. Veliko denarja in prepričanje, da je proizvodnja/trženje računalnikov in "naprav, ki vsebujejo računalnik", enakovredna, torej nista zadostovala. Zdaj samo še čakam, da se bo kaj podobnega (tudi HPju) zgodilo tudi pri televizorjih LCD. Proizvodnji monitorjev LCD in televizorjev LCD sta si morda res na las podobni, vendar je tudi tu pomembna podoba, ki jo ima podjetje v sferi zabavne elektronike. Te na primer HP v primerjavi z, denimo, Sonyjem nima. Nekateri se morda ravno zaradi tega raje zanašajo na nakupe podjetij z ustreznim znanjem in podobo, to na primer počne Cisco. Skorajda ne mine teden, da se ne bi v mojem poštnem nabiralniku znašlo tiskovno sporočilo o novem Ciscovem nakupu. Res pa je, da nakupi nikoli niso ranga kakega Sonyja ...
Mimogrede, med tistimi, ki mislijo, da zmorejo vse, če so na nekem področju (zelo) uspešni, ne morem mimo Microsofta. Podjetje, ki že desetletja prevladuje na področju programske opreme, ima občutek, da mu bo z dovolj vztrajnosti uspelo prav povsod. V tej smeri je že prav zabavna njegova obsedenost z Googlom, ki svoje denarce služi na povsem drugem področju - pri trženju spletnih oglasov. V zadnjem času kar veliko svoje energije namesto v krpanje Viste preusmerja v ta del posla. Da obsedenosti s spletno iskalno tehnologijo niti ne omenjam.
In ko sem že pri spletnih oglasih, bojim se, da brez njih vendarle ne bo šlo. Trenutni trend, ko se klasičnim medijem naklade in dosegi manjšajo, največkrat zaradi konkurenčnih spletnih novic/informacij, se namreč sicer na dolgi rok ne bo izšel. Prehod bralcev v splet je po eni strani posledica tega, da se je v službi o dogajanju po svetu laže informirati kar v (največkrat) službenem času, po drugi strani pa v tem, da so tako pridobljene informacije zastonj. Kar nekaj poizkusov zaračunavanja informacij, posredovanih prek spleta, je v zadnjem času namreč propadlo. CNN je "odprl" svoje video posnetke, časopisi svetovnega formata počasi počnejo podobno in dostop do arhivov odpirajo tudi nenaročnikom ... Tako odpiranje je logično in nujno, saj je v spletu taka množica brezplačnih informacij, da že zaradi same količine postajajo konkurent klasičnim medijem. Vendar pa se je treba zavedati, da take zastonjske informacije stanejo. Vzdrževati jih je mogoče s "plačljivim delom" podjetja (npr. z naročninami na "pravi" časopis) ali pa z reklamnimi pasicami. Oziroma v primeru informacij, ki jih priskrbijo entuziasti, z denarjem staršev ;) oziroma zaposlitvijo v kakem "nevirtualnem" podjetju. Tako nekako kot odprtokodni programerji največkrat živijo od zaposlitve v zaprtokodnih podjetjih ...
Da taka "spletna navzočnost" stane, je v nebo vpijoče tudi (predvsem?) pri nas. Posledica je namreč banalizacija informacij oziroma kar novinarski fastfood, bi lahko rekli. "Novice" na uglednih medijskih straneh velikokrat pišejo najeti študenti, ki po nekajminutnem guglanju spišejo novice, polne tako informacijskih kot tudi slogovnih in celo slovničnih napak. Tudi študenti namreč stanejo (da o lektorjih ne govorimo), to pa pomeni, da za dovolj številčno ekipo zmanjka denarja, zaradi take nedohranjenosti pa tudi časa, da bi bili izdelki na ravni pravih novinarskih prispevkov. Poleg tega je že sama tematika takih prispevkov največkrat rumena oziroma "na prvo žogo", toda o tem sem na tem mestu že pisal. Pravzaprav je podobno opaziti tudi pri naših brezplačnih časopisnih tednikih - za kar najmanj denarja s kar najmanj ljudmi kar najhitreje zapolniti strani s kar največ različnimi informacijami. To, da te informacije največkrat ostanejo na površini, brez konkretnih analiz in širših povezav, je dejstvo in hkrati posledica varčevalne maksime iz prejšnjega stavka. Podobno je opaziti tudi pri zadnji poplavi video novic, ki se jih gredo video novinci, od Dnevnika do Dela. En novinar in ena kamera naj bi bila dovolj, da se sicer "papirni" medij prelevi v televizijo. Žal nikakor ni tako, vprašanje pa je, koliko bralcem oziroma "gledalcem" taka površinskost kljub vsemu popolnoma zadostuje.
Z denarjem torej v resnici ni mogoče narediti prav vsega, vendar dovolj velik kupček kljub vsemu pomaga. ;)
"Novice" na uglednih medijskih straneh velikokrat pišejo najeti študenti, ki po nekajminutnem guglanju spišejo novice, polne tako informacijskih kot tudi slogovnih in celo slovničnih napak.