Dezinformacije naprodaj

Indijski in brazilski vplivnež na Youtubu sta istočasno sedla pred kamere in svoje sledilce, ki so navajeni lahkotnih tem – od avtomobilov in zmenkov do skritih kamer in potegavščin – nagovorila z resnim obrazom. »Nekaj pomembnega vam moram povedati o cepivih proti covidu.« Sledili sta zgodbi, ki sta imeli druga z drugo veliko skupnega, z resničnostjo pa precej manj.

Maja letos so nekateri vplivneži na nemškem in francoskem delu interneta dobili nenavadno ponudbo. Marketinška agencija Fazze iz Londona jim je predstavila zamisel o sodelovanju. V svojih objavah na Youtubu bi v zameno za plačilo širili sporočila naročnika, ki ga Fazze ni imenoval. Ponudba je bila mamljiva. Francoski popularizator znanosti Léo Grasset, ki ima na Youtubu uspešen frankofonski kanal Dirtybiology z več kot 1,2 milijona naročnikov, bi dobil 2.000 evrov. Podobne zneske so ponujali tudi drugim, recimo nemškemu novinarju ZDF in upravljavcu kanala MrWissen2Go Mirku Drotschmanu.

Za svoj kanal s poldrugim milijonom naročnikov Drotschman pogosto dobi ponudbe različnih blagovnih znamk za plačano promocijo, a jih navadno zavrne. Toda majska ponudba je bila precej drugačna od običajnih. Fazze mu je v imenu anonimnega naročnika predlagal, da bi širil domnevno pobegle skrite informacije, kako je po prejemu Pfizerjevega cepiva proti covidu trikrat večja smrtnost kakor med prejemniki cepiva Astrazenece, cepivo pa da je malodane nevarnejše od bolezni. Enako so predlagali tudi Grassetu. Težava je, da omenjena informacija ne drži. Cepiva niso le zelo varna, ampak imajo cepiva mRNK (Pfizer) tudi manj resnih stranskih učinkov kakor vektorska (Astrazeneca).

Drotschman in Grasset sta se želela izvedeti več o nenavadni ponudbi, zato sta hlinila zanimanje. Prejela sta natančna navodila, kako naj izvedeta zahtevano. Na posnetkih naj ne bi omenila, da so naročeni, temveč bi se morala vesti kot, da delita nasveta iz lastnega zanimanja in strasti do teme. To ni le v nasprotju s pravili uporabe Youtuba, v številnih državah (tudi Franciji in Nemčiji) je prikrito oglaševanje celo nezakonito.

Le Monde je januarja letos res poročal o dokumentih, ki so ušli Evropski agenciji za zdravila (EMA) po hekerskem napadu. Objavili so jih na temnem spletu (darknet), iz njih pa naj bi bilo moč razbrati, da naj bi v Bruslju in podjetju Pfizer pritiskali, naj EMA čim prej odobri cepivo. EMA se je odzvala s pojasnilom, da so hekerji pred objavo dokumente prikrojili. Ob tem so dodali, da elektronska pošta, ki so jo hekerji tudi objavili, priča o resničnih diskusijah in težavah, s katerimi so se srečevali.

Fazze je Drotschmanu in Grassetu predlagal tudi, katere vsebine in v kakšni povezavi naj omenita. Med njimi so bili tudi ukradeni elektronska sporočila in dokumenti iz omenjenega vdora, ob njih pa bi morala na Youtubu hkrati razpravljati še o smrtih po cepljenju. Na tak način bi se ustvaril vtis, da so tudi podatki o smrtnosti del teh dokumentov, kar ne drži. Dobila sta natančno navodilo, kateri stavek naj izrečeta za podkrepitev sporočila. Temu bi morala dodati še zaskrbljenost, zakaj uveljavljeni mediji temo ignorirajo, in vse skupaj zamaskirati v obliki vprašanj, kot da sta le zaskrbljena vplivneža, ki si zastavljata vprašanja.

Léo Grasset je dobil natančna navodila, kako in kaj naj predstavi na navidezno spontanem posnetku. Slika: Léo Grasset, Twitter

Hkrati je Fazze predložil iz več virov napaberkovane podatke o številu umrlih po cepljenju, pri čemer metodologija ni bila jasna. Vsebovali so vse smrti ne glede na povezavo s cepljenjem. Kadar v kratkem obdobju cepimo skoraj celotno populacijo, bomo zaznali veliko smrti po cepljenju, četudi sploh niso povezane s cepljenjem, ker ljudje pač umirajo zaradi najrazličnejših vzrokov. Podatki so bili v najboljšem primeru zavajajoči. Poleg tega so Grassetu in Drotschmanu poslali še seznam najrazličnejših objav na internetu, da bi delila hiperpovezave do njih. Vse te objave so poskušale dokazovati, da je Pfizerjevo cepivo nevarno. Ko sta Grasset in Drotschman javno izpostavila, kaj se je zgodilo, so vse te objave izginile s spleta, Fazze pa se je sprva zavil v molk.

Ob razkritju se je oglasilo še več vplivnežev iz Francije in Nemčije, ki so potrdili podobno ponudbo. Vsi pa se očitno niso odločili zavrniti nespodobnega povabila. Indijski vplivnež Ashkar Techy in Brazilec Everson Zoio sta ga sprejela. Čeprav prvi načelno objavlja video posnetke o avtomobilih in zabavne prispevke o zmenkih, Everson Zoio pa potegavščine, šale in podobne lahkotne vsebine, sta se vsak na svojem kanalu pomudila tudi pri cepivih. Navajala sta identične podatke in argumente, ko sta jih po elektronski pošti prejela Grasset in Drotschman. Po kasnejših novinarskih vprašanjih sta Indijec in Brazilec posnetke izbrisala, izjav pa nista dala.

Ashkar Techy je delil vsebine, ki mu jih je serviral Fazze. Slika: Ashkar Techy, BBC

Agencije Fazze ni več mogoče priklicati ali z njimi stopiti v stik prek elektronske pošte. Registrirana naj bi bila na naslovu, kjer je fizično ni bilo moč najti. Novinarjem BBC je uspelo ugotoviti, da je del podjetja AdNow, ki v Rusiji in Združenem kraljestvu deluje na področju digitalnega oglaševanja. Tudi z njimi ni bilo moč vzpostaviti stika, jim je pa uspelo priklicati enega izmed direktorjev britanske podružnice. Ewan Tolladay je povedal, da kaj dosti o podjetju Fazze ne ve. AdNow in Fazze so po njegovih besedah odtlej ugasnili. Spletna stran AdNow še obstaja, a od leta 2017 ni bila deležna novih vsebin.

(Dez)informacijska vojna

Na internetu se zadnja leta odvija prava (dez)informacijska vojna in opisana epizoda je pravzaprav nepomembna podrobnost veliko večjega problema. Léo Grasset pojasnjuje, da je celotni ekosistem Youtuba, Tiktoka in podobnih družbenih omrežij kot nalašč za širjenje dezinformacij. Kdor želi manipulirati z mnenjem mladih, se ne trudi s televizijo, temveč vrže dovolj denarja v moderne spletne vplivneže.

Ostanimo še malo pri cepivih. Tema je na družbenih omrežjih eksplodirala lani po začetku epidemije covida, ni pa se začela takrat. Še preden je kdorkoli vedel za covid, je bil Facebook že bogato gojišče teorij zarote o cepljenjih – in to ne po naključju. Raziskovalci z več ameriških univerz so novembra 2019 empirično dokazali, da več kot polovica vseh proticepilskih vsebin na Facebooku izvira z dveh naslovov. Dve organizaciji (The World Mercury Project in Stop Mandatory Vaccination) naročita in plačata več kot polovico vseh oglasov, ki nasprotujejo cepljenju. Proračun, ki sta ga namenjali promociji proticepilskih oglasov na Facebooku, je bil večji od sredstev za promocijo cepljenja na Facebooku. Zadnja so bila tudi mnogo bolj raznorodne provenience.

Facebook se na različne načine trudi zajeziti širjenje dezinformacij. Oktobra lani je prepovedal plačane objave proti cepljenju, prav tako je tovrstne organske zadetke (torej vsebino, ki jo uporabniki ustvarjajo spontano) v algoritmih začel uvrščati niže. Februarja pa je svojo politiko še zaostril. Napovedali so izbris neresničnih navedb o cepivih, ki niso v skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije in pristojnih inštitutov po svetu.

Ali bo vse skupaj zadoščalo, je veliko vprašanje brez jasnega odgovora. V reviji Nature so raziskovalci lanskega maja objavili izsledke raziskave z zloveščo napovedjo. Z modeliranjem širjenja sovražnega govora in neresnic so pokazali, kako se širijo, in jih primerjali s plevelom, ki ga je treba redno odstranjevati, a ga kljub temu ni mogoče dokončno izruvati. Analiza več kot 100 milijonov uporabnikov Facebooka in njihovih povezav je pokazala, da so proticepilci v manjšini, a so izjemno glasni. Imajo veliko skupin, ki pa nimajo mnogo članov, zato se zdi, da so povsod. Absolutni zagovorniki cepljenja so še nekoliko manjša skupina, daleč največja skupina pa so neopredeljeni. Modeli so pokazali, da bodo v desetih letih ob nespremenjeni dinamiki proticepilci uspešno angažirali večino neopredeljenih ljudi in s tem prevladali. To je velik javnozdravstveni problem. Navsezadnje je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2019 – kako vizionarsko – nasprotovanje cepljenju uvrstila med 10 največjih groženj javnemu zdravju na svetu.

Povezanost 100 milijonov posameznikov, ki so proti cepljenju (rdeče), za cepljenje (modri) in neopredeljeni (zeleno) na Facebooku z dne 15. oktobra 2019. Slika: Johnson N. F. et al. The online competition between pro- and anti-vaccination views. Nature, 2020, 582

Družbena omrežja so problem

A cepiva še zdaleč niso edina tema, ki na družbenih omrežjih dobiva paralelne dimenzije. Sejanje dezinformacij, netenje sovraštva, širjenje teorij zarote o praktično čemerkoli so na voljo proti plačilu.

Četudi so bila morda postavljena, da bi nam olajšala komuniciranje in virtualno druženje, imajo družbena omrežja danes en sam cilj. Maksimirati želijo čas, ki ga uporabniki preživijo na njih, to pa se doseže tako, da povečajo njihov angažma. Čim več objav, njihovih deljenj, reakcij in komentarjev so glavni cilji, ker se to prevede v večje zaslužke upravljavca družbenega omrežja, medtem ko so posledice in vplivi teh objav nepomembni.

Facebook je že vsaj leta 2016 vedel, da njegovi algoritmi promovirajo vsebine, ki sejejo razdor. V predstavitvi za upravo so interni raziskovalci leta 2018 jasno zapisali, da algoritmi izkoriščajo nagnjenost človeških možganov k vsebinam, ki razdvajajo. Če ne bodo ukrepali, bodo algoritmi še bolj favorizirali tovrstne vsebine, preprosto zato, ker prinesejo večji angažma, zato so predlagali spremembe algoritmov in programe, ki bi širili bolj humane, empatične in konec koncev tudi faktografsko točnejše vsebine. Facebook je predlagane ukrepe pospravil v predal.

Letos septembra je The Wall Street Journal v seriji člankov to še dodatno osvetlil. Od neznanega vira so pridobili kopico internih dokumentov, ki so jih obdelali v seriji petih člankov. Facebook je oblikoval skupino pomembnežev, katerih objav ni odstranjeval, četudi so kršili pravila uporabe. Da veljajo za politike drugačni vatli, je bilo bolj ali manj jasno že dlje časa – navsezadnje so nekdanjega ameriškega predsednika blokirali šele dva tedna pred iztekom mandata, ko je prestopil vse meje dopustnega. Dokumenti pa so razkrili, da je skupina privilegirancev res velika, saj je vsebovala skoraj šest milijonov posameznikov.

Facebook je leta 2018 spremenil algoritem za prikazovanje vsebin, ki je dal več poudarka objavam s komentarji in z všečki, kar je samodejno prioritiziralo objave, ki sprožajo močne negativne čustvene odzive, ker ljudje to pač najbolj požirajo. Ker Facebook nima dovolj kadra za preverjanje vseh objav, še posebej v tujih jezikih, se na njem bohotijo skupine mehiških kartelov, nemških teoretikov zarot itd. Facebook je kot lastnik Instagrama vedel tudi, da so posledice omrežja na samopodobo mladih deklet katastrofalne, a ni ukrepal.

Oktobra se je žvižgačica razkrila. Frances Haugen je bila pri Facebooku zaposlena kot strokovnjakinja za podatke in članica skupine Civic Integrity. Dokumentov pa ni predala le časniku, temveč tudi regulatorju (Securities and Exchange Commission). Sledila so tudi zaslišanja odgovornih v Kongresu, epiloga pa še ni in vprašanje, kakšen sploh bo.

Panaceje ni

Medtem ko je Fazze očitno disfunkcionalna agencija, ki so si jo izmislili Rusi, bi bilo nepošteno in lahkomiselno širjenje dezinformacij zvesti zgolj na tuje hudobneže. Res so pred ameriškimi volitvami z ruskega dela interneta letele sumljive objave in res so makedonske farme trolov postale eden največjih generatorjev spletnih neresnic, toda problem je globlji in v veliki meri domač.

Dezinformacije so problem, a ne edini. Neavtentično obnašanje, ki ga poznamo s tujim imenom astroturfing, so objave avtomatiziranih računov (botov) oziroma posameznika pod več psevdonimi, ki izkrivljajo javno mnenje. Pretvarjajo se, da so glas resničnih ljudi in želijo normalizirati mnenje, ki ga javnost ne deli. Ta problem imamo tako v Sloveniji kakor tudi v ZDA in v vseh drugih državah. V Sloveniji je problem najakutnejši na Twitterju. Kdor manipulira na družbenih omrežjih, išče korist. Morda je to neposredni finančni motiv ali kakšna dolgoročnejša nakana.

Facebook in druga družbena omrežja so se v preteklosti posvečali predvsem odstranjevanju objav, ki so nastale kot posledica neavtentičnega predstavljanja, precej manj strogi pa so bili pri dezinformacijah, ki so jih objavljali resnični ljudje. To se zdaj počasi spreminja.

Google je oktobra letos tako napovedal, da bo prepovedal oglase, ki zanikajo podnebne spremembe, in prodajo oglasnega prostora ob vsebinah, ki to trdijo. S tem ko se na družbena omrežja sramežljivo, a vztrajno plazi vsaj odtenek uredniške politike, pa se ta iz oglasnih desk spreminjajo v medije. To pa prinaša večjo odgovornost upravljavcev, ki se je za zdaj še otepajo.