Digatilizacija diapozitiva

Optični bralniki fotografskega filma še vedno povezujejo analogno in digitalno fotografsko tehnologijo. Še pred nekaj leti so bili praktično edini način za kakovosten prenos diapozitivov in negativov, posnetih z analognimi fotoaparati, v digitalno obliko. Resda so na trgu že dolgo na voljo številni namizni optični bralniki, ki že v nižjem cenovnem razredu ponujajo zadovoljivo kakovost branja papirnih predlog, a kakovosti, ki jo zagotavljajo namenski bralniki za diapozitive in negative, ne dosegajo. Eden od razlogov za to je tudi vmesna stopnja - razvijanje fotografij na fotografskem papirju.

Kar nekaj namiznih bralnikov sicer ustrezno podpira branje prosojnih predlog (tudi negativov in diapozitivov), a zaradi povečevanja bitne globine in optične ločljivosti po kakovosti niso primerljivi s "pravimi" optičnimi bralniki fotografskega filma. Tako so v najzahtevnejših okoljih dolgo kraljevali bobenski bralniki - velike, zapletene, počasne, občutljive, drage, a hkrati tudi zelo dobre naprave, ki berejo predloge (negative in diapozitive), vpete na vrtljiv boben. Lastnikov bobenskih bralnikov je bilo seveda malo in glede na ceno ni čudno, da je bila večina tistih, ki so potrebovali svoje fotografije v digitalni obliki in v visoki kakovosti, obsojena na plačevanje visokih cen za optično branje svojih predlog. Kompromis med omejeno kakovostjo ploskih namiznih optičnih bralnikov in pregrešno dragimi bobenskimi bralniki so bili (in so še vedno) namenski optični bralniki za fotografski film. Večinoma gre za bralnike fotografskega filma z diagonalo 35 milimetrov, ki ga po "domače" imenujemo kar format "leica".

Optični bralniki fotografskega filma so bili pred leti zelo zanimiva fotografska tehnologija, ki je bila deležna tudi precejšnje pozornosti razvojnih in marketinških oddelkov računalniških podjetij. A danes je stanje v svetu fotografije bistveno drugačno. Digitalna fotografija zaradi hitrega razvoja prevzema vse večji delež med fotoaparati, hkrati s tem pa se manjša potreba po optičnem branju fotografskega filma. Kljub temu je na našem trgu, glede na stanje pred dobrim letom in pol, kar nekaj novih modelov (čeprav jih je skupno malo manj), predvsem nova Nikona Coolscan V ED in Super Coolscan 5000 ED pa pomenita zanimiv napredek - tako po kakovosti branja kot tudi po hitrosti. Na trgu je še vedno eden izmed modelov, ki smo ga preizkusili že pred letom in pol - Canon Canoscan FS 4000US. Že takrat je veljal za enega izmed boljših in je to še danes. Microtek ponuja nekoliko manj zmogljiva bralnika Filmscan 1800 in 3600, Umax pa model Powerlook 270 Plus. Vse bralnike smo preizkusili z enakimi diapozitivi in negativi, ogledali pa smo si tudi funkcionalnost gonilnikov, nosilcev za različne okvire in filme, izmerili hitrost delovanja in seveda ovrednotili kakovost prebranega materiala.

Zlati Monitor

Med preizkušenimi optičnimi bralniki fotografskega filma si najvišje priznanje zasluži model Nikon Coolscan V ED. Po razmeroma ugodni ceni ponuja veliko optično ločljivost, dober dinamični razpon, hitro branje, opremljen pa je tudi s tehnologijo ICE4 za odpravljanje napak pri zajemanju. Za zahtevnejše uporabnike je primeren tudi drugi Nikonov model Super Coolscan 5000 ED. Ta je še hitrejši in ima še večji dinamični razpon, poleg tega je zanj na voljo tudi večje število dodatkov, skupaj z dodatki, ki omogočajo paketno branje večjega števila okvirov in branje nerazrezanega filma. Je pa skoraj še enkrat dražji.

Za manj zahtevne je zanimiv tudi najcenejši model Umax Powerlook 2700, ki ponuja solidno kakovost branja z dokaj visoko ločljivostjo, ima pa tudi osnovno tehnologijo ICE, ki poskrbi, da na pravilno zajemanje ne vplivata prah in poškodbe na fotografskem filmu.

Odpravljanje napak

Fotografski film je bil vedno med bolj občutljivimi nosilci, s katerimi je treba ravnati pozorno in pazljivo. Kljub temu se hitro zgodi, da se površine filma dotaknemo s prsti, da se na njej nabere prah ali se poškoduje, barve pa lahko začnejo zaradi staranja bledeti. Podrobnosti na filmu so zelo majhne, zato se vse te drobne napake tako pri branju kot tudi pri razvijanju filmov na fotografije izkažejo za velike napake. Izdelovalci se z nadlogami spopadajo z različnimi tehnologijami za zmanjševanje ali celo odpravljanje napak pri optičnem branju fotografskih filmov. Najbolj priznana tehnologija za odpravljanje napak je ICE (Image Enhancement Correction). V osnovni različici ob pomoči dodatnega infrardečega kanala omogoča "branje" prahu in poškodb na filmu ločeno od drugih vidnih vsebin in napake med branjem ustrezno popravlja, razen pri črno-belih filmih in filmih vrste kodachrome. V boljši različici se tehnologija imenuje ICE3. Poleg funkcij že omenjene tehnologije ICE omogoča ICE3 tudi odpravljanje napak zaradi zrnatosti filma s tehnologijo GEM ter osvežitev barv in kontrasta zaradi zbledelosti filma, kar je posledica staranja - za to poskrbi tehnologija ROC. Najnovejša različica je tudi najbolj zmogljiva in se imenuje ICE4, poleg že omenjenih "priboljškov" pa vsebuje tudi tehnologijo DEE (Dynamic Exposure Extender), ki poudari slabo vidne orise na senčnih in močno osvetljenih delih s kompenzacijo osvetlitve. V Canonu svojo tehnologijo za odpravljanje napak imenujejo FARE (Film Automatic Retouchment and Enhancement), po zmogljivosti pa je še najbližje tehnologiji ICE3. Bolj na programsko opremo vezano rešitev pa predstavlja Silver Fast, ki ga dobimo skupaj z Microtekovima in Umaxovim optičnim bralnikom fotografskega filma, omogoča pa nekoliko manjši vpliv na napake, a dobro popravlja barve in intenzivnost prebranih slik. Silver Fast lahko uporabljamo tudi z drugimi bralniki, saj je sorazmerno zmogljiv program za branje in barvno obdelavo fotografij - a ne tako zmogljiv kakor tehnologiji ICE4 ali FARE.

Vsaka od teh tehnologiji seveda močno vpliva na čas optičnega branja negativa ali diapozitiva. Ti bralniki namreč niso hitre naprave in je branje predvsem večjega števila predlog dolgotrajno in zahtevno opravilo. Pri tem je doslej celo veljalo nenapisano pravilo, da je boljše tudi počasnejše, a Nikonova novinca sta tudi tu prijetno presenetila, saj postavljata dobesedno nova merila o hitrosti delovanja tovrstnih optičnih bralnikov. Če je, denimo, s prejšnjimi Nikonovimi modeli in tudi s Canonom FS 4000US optično branje predlog z ločljivostjo 4000 × 4000 pik na palec trajalo od dve do tri minute, z uporabo katere izmed dodatnih tehnologij za odpravljanje napak ali izboljšanje barv pa se je ta čas podaljšal tudi za več kot dvakrat, sta nova Nikona opravila enake naloge v le 38 sekundah - uporaba vseh možnosti ICE4 lahko ta čas vendarle podaljša tudi na tri minute.

Trije najpomembnejši tehnični pojmi

Ločljivost

Je osnovni in najbolj znan podatek za vsak optični bralnik. Če je za branje razvitih fotografiji dovolj že 300 × 300 pik na palec (kolikor znaša večinoma ločljivost fotografij, razvitih na fotopapir), pa je za "sprejemljivo" branje fotografskega filma potrebna vsaj ločljivost 1800 × 1800 pik na palec, za boljše branje pa je treba 3000 × 3000 pik na palec in več (fotografski film namreč to ločljivost nemalokrat presega).

Barvna globina

Pove, koliko barvnih odtenkov lahko optični bralnik teoretično zajame. Osem bitov pomeni 256 odtenkov, šestnajst bitov zagotavlja 65.536 odtenkov in tako naprej. Pri optičnih bralnikih fotografskega filma sega barvna globina od 36 do 48 bitov ali največ 281.474.976.710.656 odtenkov. Večje število odtenkov pomeni več barvnih podrobnosti - te pa vplivajo na število zajetih podrobnosti, na natančnost in s tem tudi verodostojnost prebranih podatkov. Poleg tega vpliva je barvna globina pomembna tudi pri nadaljnji obdelavi prebranih slik. S popravljanjem barv, kontrasta in svetlobe se namreč izgubi del barvne informacije, to pa se zna precej poznati na kakovosti popravljenih slik. Žal podatek o barvni globini pove le malo o dejanski zmožnosti zajemanja večjega števila odtenkov, saj je to bolj ali manj odvisno predvsem od kakovosti optike in tipala CCD.

Dinamični razpon

Pove veliko več o sposobnosti zaznavanja različnega števila odtenkov kakor barvna globina. Podatek nam pove, kolikšen je razpon med najbolj črno in najbolj belo svetlobo, ki jo tipalo lahko zazna. Dinamični razpon dobimo iz razlike med največjo in najmanjšo gostoto svetlobe, ki jo zmore bralnik zajeti - torej med "najbolj črno" in "najbolj belo". Gostoto merimo logaritmično in je lahko med 0 in 4, pri čemer 0 pomeni popolnoma belo, 4 pa popolnoma črno. Gostota 3 je tako desetkrat bolj intenzivna od gostote 2. Dinamični razpon tiskovin in fotografij je manjši od 2 (črna odbija svetlobo, bela jo vpija), negativi imajo dinamični razpon do 3, diapozitivi celo do 3,6. Izdelovalci radi navajajo pretirane podatke o dinamičnem razponu - neredko podajajo namesto razpona tipala CCD kar največji razpon, ki bi ga lahko pretvoril analogno-digitalni pretvornik.

Programska oprema in nosilci

Priložena programska oprema optičnih bralnikov za film najpogosteje obsega gonilnike in program za, denimo, obdelavo zajetega gradiva - večinoma je to Adobe Photoshop Elements. Glede na ceno in namen teh bralnikov to ni presenetljivo, a bodo zahtevnejši uporabniki verjetno uporabljali svoja orodja.

Gonilniki so za prijetno delo z bralnikom zelo pomembni, saj uporabnik prek njih komunicira z napravo in upravlja vse možnosti, ki jih ta zagotavlja - od določanja ločljivosti, barvne globine, ročnega ali samodejnega ostrenja pa do nastavljanja možnosti tehnologij ICE ali FARE za odpravljanje napak.

Branje diasov s fotoaparatom

Lastnikom digitalnih fotoaparatov nekateri izdelovalci ponujajo zanimive dodatke, s katerimi lahko diapozitive v pretvorimo digitalno obliko enostavno tako, da jih fotografiramo. Take rešitve večinoma ponujajo "tretji" izdelovalci. Nikon je ponudil lastno rešitev - to smo tudi preizkusili.

Nastavek za kopiranje diapozitivov nosi oznako ES-E28, združljiv pa je z aparati Coolpix serije 8xx, 9xx in tudi novejšimi modeli 4500, 4300, 5000 in 5400. Uporaba je enostavna - privijemo ga na objektiv z ustreznim prehodnim členom (nekateri modeli ga niti ne potrebujejo), ga z obračanjem poravnamo s tipalom CCD, vstavimo diapozitiv, izberemo ustrezno podporo z menujev in pritisnemo sprožilec. Nikon sicer predloge zajame le na sredinskem delu (kjer je najmanj uklona), zato so slike dvakrat manjše ločljivosti, kot jo omogoča fotoaparat, ob uporabi štirimilijonske ločljivosti pa še vedno dobimo približno 1600 × 1100 pik veliko sliko, kar je dovolj tudi za tisk, kakovost pa je bistveno boljša kakor ob uporabi cenenih ploskih optičnih bralnikov. Seveda je boljši tudi dinamični obseg. Žal smo pri fotografiranju omejeni na posamezne okvire, ni pa seveda prav nobene podpore za posnetke brez okvirov. Poleg tega ne moremo pričakovati, da se bomo tako izognili napakam, ki jih povzročata prah ali poškodbe filma. A rešitev je vendarle zanimiva za tiste, ki imajo kak diapozitiv, ki bi ga radi prenesli v računalnik, in ustrezen Nikonov digitalni fotoaparat.

Nikon ES-E28

Vrsta dodatka: Nastavek za kopiranje diapozitivov.

Ustreza modelom: Nikon serije Coolpix 8xx, 9xx, 4xxx in 5xxx.

Cena: 21.723 tolarjev (vmesni člen za Coolpix 4300 stane 3888 tolarjev).

Prodaja: Grafo, (01) 433 73 92.

Za: Omogoča enostavno in hitro optično branje diapozitivov za rabo doma.

Proti: Ločljivost je zaradi fizičnih omejitev omejena.

Canonovi gonilniki omogočajo široko paleto nastavitev, a so nekoliko nepregledni, podobno velja tudi za Nikonove gonilnike, ki so sicer po zmogljivosti v samem vrhu. Njihov uporabniški vmesnik je vse prej kot enostavno uporabljati, pa tudi nastavljanje določenih možnosti bi lahko bilo veliko bolj "okensko". Najboljši in najpreglednejši so gonilniki Silver Fast, vendar gre za namensko rešitev iz tretje roke - pa tudi raba teh gonilnikov zahteva kar nekaj učenja. Prav gonilniki Silver Fast imajo sicer najboljšo podporo za različne vrste negativov - pri drugih je treba za "eksotične" filme precej več ročno popravljati barve.

Od programske podpore je še najbolj odvisno tudi to, kako dobro bo optični bralnik prebral negative. Za razliko od diapozitivov imajo ti namreč posebno oranžno prevleko za korekcijo barv pri razvijanju na fotopapir. Ob branju je to oranžno prevleko seveda treba upoštevati, a pri tem nastanejo določene težave, saj se odtenki oranžne barve na različnih vrstah filma razlikujejo. Od možnosti zaznave vrste filma oziroma vsaj zmožnosti izbire le-tega je zato precej odvisna tudi kakovost branja negativov. Če smo že pri razliki med negativi in diapozitivi, omenimo tudi, da lahko negativi kljub manjšemu dinamičnemu razponu nosijo več očesu vidnih informaciji, saj temne odtenke (za katere je človeško oko bolj občutljivo) hranijo kot svetle (torej negativne) odtenke in ne potrebujejo tako velike gostote, medtem ko morajo imeti diapozitivi veliko večji dinamični razpon, da bi zajeli enako količino temnejših odtenkov. Prav zaradi velikega dinami

Predvsem pri opravilih, kot je arhiviranje, je smiselno imeti bralnik, ki omogoča tudi samodejno branje večjega števila posnetkov. Polovica preizkušenih bralnikov - Canon in oba Microteka - sicer zna samodejno prebrati celotne nerazrezane fotografske filme (t. i. "rolce"), večina jih podpira tudi format APS, že pri branju razrezanih filmov ob pomoči nosilcev za narezane trakove ali posamezne diapozitive pa se hitrost in elegantnost dela zmanjšata. Najcenejši Microtek pa posebnega nosilca za večje število razrezanih posnetkov sploh nima - v tem primeru je treba material prebirati sliko za sliko, saj zna samodejno brati le nerazrezan fotografski film. Celotnih filmov ne znata prebrati niti Nikonova bralnika, saj sta omejena na zgolj posamezne diapozitive ali na največ šest posnetkov dolge trakove fotografskega filma. Res pa je, da Nikon ponuja lepo število dodatkov za bralnike (predvsem za zmogljivejši Super Coolscan 5000 ED), med drugimi tudi kaseto za filme APS, kaseto za 35-milimetrski nerazrezan film, nosilec za 50 dia-okvirov in celo nosilec za laboratorijsko steklo, s katerim se prelevi v nekakšen digitalni mikroskop. Takih dodatkov drugi izdelovalci ne ponujajo.

Ogrožena vrsta?

Kot smo omenili že na začetku, se je razvoj optičnih bralnikov fotografskega filma precej upočasnil, a se kljub temu nadaljuje. Glede na vse večji razmah digitalne fotografije se bo to v prihodnje verjetno nadaljevalo, tovrstne naprave pa bodo postale še bolj namenske, kot so bile že v času analognih fotoaparatov. Predvsem lastniki kakovostnih analognih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi včasih ne čutijo velike potrebe po prehodu na digitalno fotografijo, tudi zaradi velikih stroškov, ki so s tem povezani. Mnogi so namreč več let izpopolnjevali zbirko fotografske opreme za lastne potrebe - tudi dražji profesionalni digitalni fotoaparati pa imajo manjša tipala od filma, zato je kot objektiva bistveno manj izkoriščen. Dragi širokokotniki se tako spreminjajo v povprečne širokokotne objektive, za kaj več pa je treba kupiti nove prilagojene objektive. Ti so dragi, tako kot so, ne nazadnje, še vedno dragi tudi digitalni fotoaparati profesionalnega razreda. Kljub temu da niti optični bralniki fotografskega filma niso poceni naprave, se lahko račun marsikomu kljub vsemu izide v prid bralnika, še posebej tiskani mediji in tudi grafični studii pa bodo še nekaj časa vezani tudi na fotografski film.

Optični bralniki fotografskega filma bodo še nekaj časa potrebni tudi zaradi digitalizacije oziroma arhiviranja starih posnetkov na filmu. V teh primerih pogosto niti niso potrebne največje ločljivosti, manj zahtevni uporabniki pa verjetno sploh ne bodo posegali po namenskih bralnikih, temveč jih bo zadovoljila že kakovost ploskih optičnih bralnikov z ustreznim dodatkom za branje diapozitivov in negativov. Lastniki nekaterih digitalnih fotoaparatov (denimo Nikonovih boljših kompaktnih modelov) lahko dokupijo tudi poseben nastavek za objektiv, s katerim diapozitive (ne pa tudi negativov) preprosto fotografiramo, za diapozitive pa je najcenejša, a ne tudi najboljša možnost neposredno fotografiranje s projekcijskega platna. Še dolgo pa se bodo zagotovo obdržali bobenski optični bralniki, saj po kakovosti v kombinaciji s kakovostnimi filmi še vedno presegajo tudi digitalne fotoaparate, zato bodo bržkone še lep čas ostali uporabni v najzahtevnejših okoljih, kjer potrebujejo vrhunsko fotografijo z dobrimi podrobnostmi, odličnimi barvami in drugimi zahtevami pri grafičnem oblikovanju.

Potreba po namenskih optičnih bralnikih fotografskega filma torej ostaja tudi po preboju digitalne fotografije, res pa je, da se pomen in obseg rabe zmanjšujeta. Tako bo verjetno še nekaj časa. Tudi v prihodnje lahko pričakujemo le malo napredka in razvoja, zdajšnji bralniki pa bodo verjetno le počasi deležni prenove in izboljšav - predvsem boljše programske opreme in gonilnikov ter morda kakega dodatnega nosilca za enostavnejše samodejno branje predlog.

Canon Canoscan FS 4000US

Ločljivost tipala (barvna globina): 4000 × 4000 pik na palec (42 bitov).

Dinamični razpon: 3,6.

Cena: 269.880 tolarjev.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.

Za: Visoka ločljivost, kakovostno branje, tehnologija FARE, pregledni gonilniki.

Proti: Počasen, nima dodatkov za branje večjega števila okvirov ali nerazrezanega 35 mm filma, tudi posamezen okvir je treba namestiti na nosilec.

Canoscan FS 4000US je zmogljiv optični bralnik fotografskega filma, ki se ponaša z optično ločljivostjo kar 4000 × 400 pik na palec in 42-bitnim analogno-digitalnim pretvornikom, ki zadostuje za potrebe vgrajenega optičnega tipala. Tipalo se ponaša z uradno navedbo o dinamičnem razpon 3,6, to pa je dovolj tudi za kakovostno zajemanje barvnih podrobnosti z diapozitivov.

Ohišje naprave je globoko in na prednji strani poudarjeno zaobljeno, z veliko izstopajočo režo, v katero vstavljamo okvire za hkratno branje štirih okvirov, ali na največ šest posnetkov razrezanega filmskega traku. Samodejnega branja nerazrezanega filma FS 4000US ne omogoča, razen če gre za film vrste APS, kateremu je namenjena posebna kaseta. Canon uporablja za iskanje poškodb in prahu na posnetkih tehnologijo FARE, ki je podobna tehnologiji ICE, poleg iskanja napak pa omogoča tudi odpravljanje pomanjkljivosti pri branju zaradi zrnatosti filma, pa tudi osveževanje obledelih filmov in večkratno branje istega filma. Z računalnikom bralnik povežemo prek vmesnika SCSI-II ali USB 1.1, a je slednje vse prej kot priporočljivo zaradi majhne hitrosti prenosa, ki jo ponuja vmesnik USB.

Gonilniki so med boljšimi, omogočajo pa veliko nastavitev in vplivanja na način branja. Možnosti lahko sicer nastavljamo tako za več predlog kot tudi za vsako posamezno predlogo posebej. No, glede na široke zmožnosti ni presenetljivo, da so tudi nekoliko manj pregledni in traja kar nekaj časa, da se jih navadimo.

FS 4000US ni med najhitrejšimi, za branje predloge pri najvišji ločljivosti (in brez uporabe tehnologije FARE) potrebuje približno tri minute, a to je pri tako visoki ločljivosti branja tudi razumljivo. Pri branju predlog z manjšo ločljivostjo se čas branja ustrezno krajša - a pri večini modelov še zdaleč ni tako. Kar zadeva kakovost branja, lahko rečemo, da Canon ponuja - poleg Nikonovega Super Coolscana 5000 ED - najboljše branje, pa tudi tehnologija FARE se pri prašnih in poškodovanih diapozitivih obnese zelo dobro. Škoda le, da Canon za svoj bralnik ne ponuja tudi dodatkov za lažje samodejno branje večjega števila predlog, denimo okvirov, manjka pa tudi možnost branja nerazrezanega filma.

Microtek Filmscan 1800

Ločljivost tipala (barvna globina): 1800 × 1800 pik na palec (42 bitov).

Dinamični razpon: 3,4.

Cena: 84.240 tolarjev.

Prodaja: JAE, www.jae.si, (01) 589 62 00.

Za: Hitrost branja, zna brati nerazrezan film, cena.

Proti: Ni dodatkov, omejeno programsko popravljanje prebranih predlog, slabša ločljivost in kakovost branja.

Cenejši izmed obeh Microtekovih optičnih bralnikov fotografskega filma nosi oznako Filmscan 1800. Kot pove že ime, gre za bralnik z optično ločljivostjo 1800 × 1800 pik na palec, to pa nikakor ni optimalno za branje tako zahtevnega materiala, kot je fotografski film. Microtek je namenjen predvsem manj zahtevnim domačim uporabnikom, pa tudi arhivarjem, ki jim visoka ločljivost ni najpomembnejša. Za pretvarjanje signala v digitalni zapis je uporabljen kar 42-bitni analogno-digitalni pretvornik. Čeprav dinamični razpon, ki ga zmore tipalo CCD, ne presega 3,4 - niti po uradni navedbi, ki je seveda tudi pretirana (kot pri vseh bralnikih). Zajeto gradivo je vendarle solidne kakovosti, pa čeprav so podrobnosti v primerjavi z močnejšimi modeli že slabše, slike so manj ostre, barve pa intenzivne in točne, le barvne podrobnosti zajema so po pričakovanju slabše kakor pri zmogljivejših modelih. V vsakem primeru so rezultati precej boljši kot pri branju s ploskimi optičnimi bralniki z dodatki za prosojne predloge - to je, navsezadnje, tudi namen naprave, kakršna je Filmscan 1800. Če že ne po kakovosti, se vsaj po hitrosti uvršča med hitrejše preizkušene optične bralnike, kar je glede na nižjo ločljivost tudi normalno. Za branje predloge ne glede na uporabljeno ločljivost branja potrebuje 45 sekund, uporaba nižjih ločljivosti od 1800 pik na palec pa je vprašljiva že zaradi kakovosti. Za branje ločljivosti 1800 pik na palec očitno ni potrebna visoka hitrost vmesnika, zato je vgrajen le vmesnik USB, ne pa tudi firewire, kot pri zmogljivejšem Microtekovem bralniku.

Sicer lahko v napravo vstavimo le po en okvir ali pa prek reže ob robu fotografski film - razrezan ali nerazrezan. Kakšnih dodatkov, ki bi lahko omogočali samodejno branje večjega števila okvirov ali celo branje filma APS, pa Microtekov Filmscan 1800 ne ponuja. Poleg Microtekovega gonilnika Cyberview 35 dobimo z napravo še šibkejšo različico programa za popravljanje barv v prebranih posnetkih Silver Fast SE in program za obdelavo bitnih slik Adobe Photoshop Elements.

Microtek Filmscan 3600

Ločljivost tipala (barvna globina): 3600 × 3600 pik na palec (36 bitov).

Dinamični razpon: 3,6.

Cena: 130.560 tolarjev.

Prodaja: JAE, www.jae.si, (01) 589 62 00.

Za: Ločljivost, hitrost branja pri nižjih ločljivostih, zna brati nerazrezan film.

Proti: Ni dodatkov, omejeno programsko popravljanje prebranih predlog.

Microtekov Filmscan 3600 je zanimiv za tiste, ki si želijo visoko ločljivost branja in jim je hkrati pomembna tudi cena izdelka. Microtekov zmogljivejši bralnik je naprodaj po ugodni ceni, čeprav gre za napravo z optično ločljivostjo 3600 × 3600 pik na palec. Bralnik lahko bere z barvno globino 36 bitov, pri čemer ima naveden dinamični razpon 3,6. To bi moralo zadostovati tudi za dobro branje diapozitivov, a je navedba seveda kar malo pretirano "marketinška". Kakovost je taka, da bo zadovoljila večino zahtev, ni pa mogoče reči, da so prebrane predloge povsem brez napak ali primerljive s tistimi dražjimi bralniki s tega preizkusa, saj se nekaj podrobnosti izgubi - še posebej pri podrobnostih, kjer barvne razlike niso tako očitne. Hitrost branja je dobra - dve minuti in 32 sekund za branje pri največji ločljivosti, z manjšanjem te pa pridobimo hitrost, saj potrebuje pri ločljivosti 1800 × 1800 pik na palec le še hitrih 38 sekund.

Zasnova naprave je preprosta - v bralnik lahko vstavljamo po en okvir ali pa filmski trak, narezan ali nerazrezan, ki mu je namenjena reža na stranskem delu ohišja. Drugih dodatkov Filmscan 3600 nima, še najbolj bodo uporabniki pogrešali možnost samodejnega branja večjega števila okvirov. Poleg bralnika so priloženi Microtekovi gonilniki TWAIN in program za obdelovanje bitne grafike Adobe Photoshop Elements, kot alternativa gonilnikom pa tudi zmogljivejša različica programa Silver Fast Ai, ki omogoča tudi nekaj popravljanja prebranih predlog, a ne toliko kakor strojne tehnologije, kot sta ICE ali FARE. Tako smo omejeni predvsem na različne popravke barv, odpravljanje prahu in prask z infrardečim kanalom, odpravljanje zrnatosti in podobni "priboljški" pa pri tem bralniku žal odpadejo. Sicer optični bralnik fotografskega filma z računalnikom komunicira prek vmesnika firewire, kartica pa je priložena samemu bralniku, prav tako ustrezen kabel za povezavo.

Nikon Coolscan V ED

Ločljivost tipala (barvna globina): 4000 × 4000 pik na palec (42 bitov).

Dinamični razpon: 4,2.

Cena: 199.900 tolarjev.

Prodaja: Grafo, (01) 433 73 92.

Za: Visoka ločljivost, hitrost branja, tehnologija ICE4.

Proti: Nepregledni gonilniki, nima dodatkov za branje nerazrezanega filma in večjega števila okvirov.

Nikonov Coolscan V ED je namenjen predvsem domačim uporabnikom, zaradi njegove kakovosti pa ga bodo verjetno veseli tudi v kakem "resnejšem" okolju. Omogoča branje z optično ločljivostjo kar 4000 × 4000 pik na palec in vanj je grajen 42-bitni analogno-digitalni pretvornik.

Izdelovalec obljublja dinamični razpon kar 4,2. To je teoretično sicer možno, a v praksi le malo verjetno. Vendarle lahko rečemo, da je Coolscan V ED pri branju barvnih podrobnostih nadvse občutljiv in natančen, rezultati pa so odlični. Nikon za osvetljevanje namesto najbolj razširjenih halogenskih žarnic uporablja tehnologijo LED. Tako se izognemo času, ki ga potrebuje bralnik za ogrevanje, samo branje pa se lahko začne hitreje. Hitrost je Coolscanu V ED lahko v ponos. S predlogami namreč opravi v vsega 38 sekundah; to je za ta cenovni razred zelo hitro. Omenjeni čas resda dosega z branjem brez uporabe dodatnih tehnologij za izboljševanje kakovosti in odpravljanje napak. Naprava se namreč ponaša tudi s tehnologijo ICE4, ki združuje tako tehnologijo za odpravljanje napak na sliki zaradi prahu in poškodb (ICE), odpravljanje zrnatosti (GEM), osveževanje obledelih posnetkov (ROC) in novo tehnologijo DDE, s katero lahko poudarimo podrobnosti na zelo zatemnjenih in zelo osvetljenih delih slike. Vse to zelo vpliva na čas branja, ki se tako podaljša tudi do treh minut.

Branje upravljamo z Nikonovim programom Nikon Scan različice 4, ki omogoča dober nadzor in upravljanje vseh možnosti bralnika, po drugi strani pa je zgrajen modularno. Moduli so različno zasnovani, zato menimo, da bi lahko bili veliko bolj pregledni in intuitivni za uporabo. Poleg tega bi lahko Nikon v osnovni izvedbi hkrati prebral tudi več kot le en okvir ali trak razrezanega fotografskega filma, dolg največ šest posnetkov. Na voljo so dodatki za branje filma APS, branje posameznih neokvirjenih posnetkov ter dodatek za branje z mikroskopskega stekla - ni pa dodatka za branje celotnega filma ali velikega števila okvirov. Tako Coolscan V ED ni ravno primeren branje velike količine predlog, niti za arhiviranje, povsod drugod pa bi lahko bil zanimiv izbor po sprejemljivi ceni.

Nikon Super Coolscan 5000 ED

Ločljivost tipala (barvna globina): 4000 × 4000 pik na palec (48 bitov).

Dinamični razpon: 4,8.

Cena: 399.900 tolarjev.

Prodaja: Grafo, (01) 433 73 92.

Za: Visoka ločljivost, hitrost branja, tehnologija ICE4, veliko dodatkov.

Proti: Nepregledni gonilniki, ni priložen nastavek za branje nerazrezanega filma.

Super Coolscan 5000 ED je eden izmed treh novincev med optičnimi bralniki fotografskega filma, ki so jih pred kratkim predstavili v Nikonu. Namenjen je predvsem zahtevnejšim uporabnikom - arhivarjem, grafičnim oblikovalcem in medijskim hišam. Odlikuje ga namreč visoka ločljivost 4000 × 4000 pik na palec in kar 48-bitna analogno-digitalna pretvorba, ki omogoča teoretični dinamični razpon kar 4,8 - to izdelovalec tudi navaja, čeprav je podatek skoraj zagotovo pretiran. No, pretiran ali ne, občutljivost za barvne podrobnosti je pri tem modelu zares osupljiva in posnetki, prebrani z njim, zares "zaživijo" v vseh podrobnostih, ki jih uspe zajeti fotografski film - diapozitivi in negativi (za slednje so še izboljšali bralne algoritme, da so rezultati zelo dobri). Tako kakor manj zmogljivi Coolscan V ED tudi ta bralnik za osvetljevanje predlog uporablja svetlobo LED, ki ne potrebuje ogrevanja, zato je bralnik hitrejši, pa še toplote, ki bi lahko škodovala filmu, ne oddaja. In če smo že pri hitrosti, lahko rečemo, da je Super Coolscan 5000 ED osupljivo hiter, saj za branje predloge potrebuje vsega 20 sekund, za ogled pa le 9. Ob tem ponuja tudi korekcijsko tehnologijo ICE4, s katero se lahko izognemo branju prahu, poškodb, medlih barv zaradi obledelega filma, preveliki zrnatosti filma, na zatemnjenih in osvetljenih delih pa lahko poudarimo podrobnosti. Tudi pri tem bralniku to zelo upočasni branje, tudi za več minut.

Gonilniki so v bistvu pravi program za branje Nikon Scan 4. Ta je sicer zelo zmogljiv in učinkovit, po drugi strani pa je nepregleden in zahteva veliko učenja, preden ga zares obvladamo. Med osnovno opremo mu je priložen le nastavek za branje enega okvira in branje traku narezanega filma, dolgega največ šest posnetkov, ga je pa mogoče nadgraditi tudi z dodatkom za branje filma APS, z dodatkom za branje posameznih neokvirjenih posnetkov, z dodatkom za branje z mikroskopskega stekla, z dodatkom za branje nerazrezanega filma in z dodatkom za samodejno branje večjega števila okvirov.

Umax Powerlook 270 Plus

Ločljivost tipala (barvna globina): 2700 × 2700 pik na palec (36 bitov).

Dinamični razpon: 3,4.

Cena: 75.120 tolarjev.

Prodaja: JAE, www.jae.si, (01) 589 62 00.

Za: Hitrost branja, cena, ICE.

Proti: Ni dodatkov, tudi posamezen okvir je treba namestiti na nosilec.

Umax Powerlook 270 Plus je najcenejši med preizkušenimi modeli. Zmore optično ločljivost 2700 × 2700 pik na palec. To je vsaj za ta cenovni razred zelo dobro. Slike pretvarja z barvno globino 36 bitov in to zadostuje tudi za uradno in verjetno pretirano navedbo o dinamičnem razponu 3,4. Priključimo ga prek vmesnika SCSI-II. Ustrezni vmesnik je priložen, prav tako kabel.

Umax nima lastnih gonilnikov, namesto tega mu je priložen Silver Fast Ai, ki omogoča poleg dobrega nadzora nad optičnim branjem tudi številne možnosti predvsem popravljanja barv. Sicer pri Umaxu nismo omejeni zgolj na programsko popravljanje predlog, saj ponuja tudi osnovno tehnologijo ICE, ki s posebnim infrardečim kanalom odkriva napake zaradi prahu in poškodb in jih na prebranih predlogah ustrezno odpravi. Za to ceno zares dobrodošel dodatek. Žal namestitev v Windows XP ni potekala brez težav, saj namestitveni program ni našel gonilnikov - odgovor smo našli na podporni strani Umaxa, namestiti smo morali še dodatno datoteko, ki je pri izvirniku očitno ni bilo. Dobite jo na www.umaxfirstaid.de/ftp/DummyInf.zip. Kar zadeva hitrost branja, Umaxu ne moremo ničesar očitati, saj s predlogami opravi v vsega 33 sekundah, ogled pa prebere v 17 sekundah. Po kakovosti očitno zaostaja za dražjimi in boljšimi modeli s tega preizkusa, lahko pa se povsem primerja s sicer nekoliko dražjima Microtekoma. Predvsem podrobnosti so preveč mehčane, tudi občutljivost za barvne razlike na zahtevnih predlogah že "na oko" ne dosega dinamičnega razpona, ki bi ustrezal obljubljenim 3,4. Kljub temu bo primeren le za neprezahtevne uporabnike.

Delo z aparatom je nekoliko nerodno, ker ne moremo brati posameznih okvirov, temveč moramo te vstaviti v poseben okvir, ki sprejme največ štiri posnetke hkrati, na voljo pa je tudi okvir za branje filmov, narezanih na trakove (do šest posnetkov) - v okvir nameščene posnetke lahko bere tudi samodejno v paketu. Drugih dodatkov žal ni.