Digi ali ne Digi?

Počasi bomo lahko rekli, da že vrabci na strehi čivkajo, da se nezadržno približuje december 2010. December, ko bomo ugasnili analogne televizijske oddajnike in prešli na digitalno oddajanje DVB-T. Kljub temu še vedno ni zaupati državi, da bo vse speljala, kot je treba.

Vedno, ko po televiziji vidim kak oglas, ki ga plača katero izmed ministrstev ali katera druga državna ustanova, se primem za denarnico - spet zapravljajo moj denar! Nazadnje sem se tako zagrabil, ko sem videl oglas o tem, da moramo biti na delovnem mestu pazljivi; saj veste, oglas za Varstvo pri delu ... Pa naj zdaj tega preskočim in raje skočim v tehnične vode - oglas za oznako Digi. Oglas nas seznanja s tem, da bomo konec leta prešli na digitalno oddajanje televizije in da bomo za to potrebovali nov, digitalni tv sprejemnik ali poseben sprejemnik za signal DVB-T. To velja za tistih 200.000 gospodinjstev, ki televizijo gledajo s strešnimi ali sobnimi antenami. In da naj si pri nakupu nove opreme pomagamo z znakom Digi, ki zagotavlja, da je oprema absolutno skladna s tehničnimi standardi digitalnega oddajanja, ki veljajo v Sloveniji. Sliši se kot koristno obvestilo, vendar v resnici ni.

Najprej nekoliko ozadja, o katerem smo v Monitorju sicer že večkrat pisali. Slovenija se je za digitalno distribucijo odločala zelo pozno (pravzaprav bolj po diktatu Evropske unije), zato je bil za kodiranje signala izbran kodek MPEG-4, bolj ali manj vsa Evropa pa že dalj časa uporablja MPEG-2. Na prvi pogled čudna odločitev, vendar v resnici ni bila taka - MPEG-4 je naprednejši kodek, z njim je mogoče imeti "v zraku" hkrati več programov. Sploh pa zdaj tudi Evropa počasi prehaja na MPEG-4. Slaba stran te odločitve pa je bilo to, da so bili televizorji in sprejemniki/dekoderji, ki so v Evropi že leta brez težav delovali, pri nas neuporabni. Televizorjev z MPEG-4 ni bilo, zunanjih sprejemnikov še manj, pa še veliko dražji so bili od modelov MPEG-2. No, danes bolj ali manj ni več tako, kajti televizorji, ki se ponašajo z oznako DVB-T in se prodajajo pri nas, skoraj vsi po vrsti podpirajo tudi MPEG-4, samostojni sprejemniki pa so na voljo že od dobrih 80 evrov naprej. Še vedno pa ostaja dejstvo, da bomo potrebovali nov sprejemnik za vsakega od televizorjev, ki jih morebiti imamo, pa še z dodatnim daljincem se bomo morali zapletati, vendar drugače pač ne gre.

Težave s prehodom na digitalno distribucijo se sicer že od začetka vrstijo tudi na ravni ponudnikov in države. Npr. zamuda pri vzpostavitvi drugega multipleksa (skupka programskih vsebin), ki naj bi ga vzpostavil na razpisu izbrani tuji ponudnik Norkring. Ne, 1. septembra 2009, kot je bilo podpisano, Norkringovo omrežje še ni delovalo, podjetje pa prostodušno zagotavlja, da do decembra 2010 zagotovo bo ... Apek pa nič. Ali pa bojkot komercialnih televizij (beri: Pro Plusa), ki je pred časom izstopil iz prvega multipleksa, ker se ni strinjal, da bi moral v poskusnem obdobju plačevati dvojne stroške oddajanja. Moč Proplusa je bila dovolj velika (prvi multipleks brez Pro plusovih programov deluje "nekoliko" prazen), da mu je država odobrila 500.000 evrov pomoči za analogno oddajanje ... Prav zanimivo, da se za pomoč ponudniku televizije najde zakonsko pokritje, za subvencioniranje običajnim državljanom pa ne. Pa bodo ti morali dodatno plačati za televizijo, ki jo kot obvezen davek (kar naročnina na RTV Slovenija de facto je) že tako ali tako vsak mesec plačujejo. Na delno subvencijo lahko menda računajo le socialno ogrožena gospodinjstva.

In zdaj k znaku Digi. Če ga hoče izdelovalec nalepiti na svoj izdelek, ga mora predati neprofitnemu (!) zavodu Sintesio, ki bo testiranje opravilo za 2500 evrov. Testiranje po naših informacijah traja približno en mesec. 2500 evrov se za razmeroma drage televizorje ne sliši tako zelo veliko, kajti dejstvo je, da tam cele serije televizorjev (različnih velikosti in dodatkov) uporabljajo isto strojno osnovo in je potrebno le eno testiranje. Samo kot primer - Philips je z enim testom pokril kar 37 modelov televizorjev. Po drugi strani pa je strošek absurden za prodajalce samostojnih sprejemnikov, ki stanejo manj kot 100 evrov. Še posebej, ker je prodajalcev teh sprejemnikov (in modelov) veliko, torej so tudi prodajne količine ustrezno majhne. Mimogrede - naši viri pravijo, da je v prestolnici prodaja precej borna, za razliko od obmejnih krajev (npr. Pomurja), kjer je mogoče s sprejemnikom loviti tudi avstrijske, hrvaške in madžarske signale (vsak sprejemnik MPEG-4 obvlada tudi tuje signale MPEG-2). In seveda italijanske, v Primorju.

Posledično torej testiranje za znak Digi enostavno ne deluje. Zaenkrat je certifikat pridobil le en sam zunanji sprejemnik (pa še za testiranje tega se je ponudnik odločil bolj zaradi "lastnega dobrega občutka", kot se je izrazil), nekaj Philipsovih televizorjev in nekaj televizorjev Telefunken (tu se je verjetno potrudil sam izdelovalec ...). Nekaj blagovnih znamk sicer še testirajo, vendar se ni moč izogniti občutku, da se je večina prodajalcev enostavno odločila za bojkot. Kajti, bodimo pošteni - za nakup ustreznega digitalnega sprejemnika ali televizorja je danes dovolj od prodajalca zahtevati le podporo MPEG-4 in zvokovnemu kodiranju AAC. In morda, za vložek v prihodnost, še zvokovnemu kodeku E-AC3. Druge lastnosti, ki jih zagotavlja znak Digi in kjer so nekateri testirani sprejemniki "padli", so namreč že v sklopu tistega, kar smo pri nas vajeni že leta - ne delujejo šumniki v teletekstu ali elektronskem sporedu (slednjega trenutno tako ali tako bolj ali manj še ni), slabo prilagajanje formata slike itd. Res, super bi bilo, ko bi država poskrbela tudi za take podrobnosti, ki bi slovenski tehnični trg naredile bolj normalen, vendar Digi tukaj enostavno ne deluje. Upam si trditi, da zaradi "2500 EUR po komadu".

In zaradi vsega tega me prehod v svetlo digitalno prihodnost skrbi. Močno upam, da skrbi tudi koga, ki o tem odloča.

Prehod v svetlo digitalno prihodnost me skrbi. Močno upam, da skrbi tudi koga, ki o tem odloča.

...

Po oddaji v tiskarno...

Gorenje, ki je na tržišču televizorjev sicer eden manjših igralcev, se je odločilo, da bo znak Digi ignoriralo - na svoje televizorje so začeli lepiti svoj lastni znak DigiGo. Ta naj bi po njihovih besedah pomenil isto - kupcu sporočil, da je televizor pripravljen za prehod na digitalno oddajanje. In, seveda - taka nalepka je neprimerno cenejša od zelene Digi. Poznavalcem je sicer jasno, da Digi in DigiGo ni isto, povprečnemu uporabniku pa ne...

Državni Digi...

in Gorenjev Digi...