Digitalizacija ima (vsaj) 30 let

Če ne bi izbrskal malce zaprašenega kupa prvih letnikov Monitorja in jih po dolgih letih ponovno prelistal, bi o tem, kakšno je že bilo računalništvo in poslovanje v tistih časih, moral zelo resno razmisliti …

Prvi Monitorji so izhajali še v času pred internetom in elektronsko pošto, ko je bilo povezovanje računalnikov v omrežja bolj kot ne omejeno na univerzitetne računalnike. Za domačo rabo in tudi za izmenjevanje besedil med člani uredništva Monitorja smo ob začetkih revije uporabljali elektronske oglasne deske BBS. Povezane so bile v slovensko omrežje AdriaNet z entuziasti v večjih mestih, ki so na svojih računalnikih, povezanih prek modemov na telefonsko omrežje, gostili forume ter omogočali izmenjavo datotek.

Na takratni sceni BBS je bilo aktivnih kar nekaj članov uredništva, zato ne preseneča, da je imel tudi Monitor svoj BBS, na katerega smo se priključevali. Telefonske zveze niso bile prav zanesljive, zato smo skrbno poslušali začetno »cviljenje« modemov, značilen vzorec za vzpostavitev komunikacije. Pogoj je seveda bil, da ti je uspelo dobiti telefonski priključek, kar takrat prav tako ni bilo samoumevno. Če BBS trenutno ni deloval, pa itak ni bilo druge možnosti kot pot pod noge in do uredništva.

Tudi v podjetjih računalniki takrat večinoma še niso bili povezani v omrežja. Večja podjetja so bila takrat pri nas še pod vplivom močnega IBM, zato so v računalniških oddelkih računalnike povezovala z omrežji token ring. Ostali računalniki pa večinoma niso bili povezani, čeprav so se počasi že uveljavljali omrežni operacijski sistem Novell Netware in omrežja ethernet. Takrat še s koaksialnimi povezavami in brez omrežnih stikal, kakršna uporabljamo danes. Spomnim se, koliko pregovarjanja je bilo treba v moji prvi službi, da smo lahko navrtali »spomeniško zavarovan« zid in skozenj potegnili koaksialni kabel ter z njim povezali računalnike v oddelku. Potem pa smo še razvili lasten brskalnik za prikaz dokumentov in nekaj, čemur bi danes rekli preprosti wiki, da smo lahko urejali skupne dokumente.

Za izmenjevanje besedil med člani uredništva Monitorja smo ob začetkih revije uporabljali elektronske oglasne deske BBS.

Pa programska oprema? Sistem Windows je bil še svež in poslovna programska oprema je večinoma tekla še na DOS. Mimogrede, ravno takrat je izšla različica 5.0, v Sloveniji pa smo imeli akcijo legalizacije tega operacijskega sistema. Naprednejši programi so bili takrat največkrat pisani v Pascalu, za shranjevanje pa smo uporabljali Btrieve. Večina takratnih »digitalizatorjev« programske rešitve je sicer pisala še v Clipperju, v večjih podjetjih pa so kraljevali Cobol sistemi. Tudi nekaj let pozneje, ko smo v takratni prvi številki Sistema, predhodnici Monitorja Pro, izvedli anketo med večjimi slovenskimi podjetji, ni bilo dosti drugače: Clipper in Cobol sta z naskokom zasedala prvi dve mesti.

30 let kasneje

Je danes bistvo kaj drugačno? Pogosto je na jedilniku beseda digitalizacija ali besedna zveza digitalna transformacija. Še posebej v mesecih pandemije, ko so številna podjetja iskala načine za prilagoditev poslovanja omejenim fizičnim stikom, zaprtim lokalom in trgovinam ter delu od doma. Digitalizacija je postala sinonim za skoraj vse spremembe v poslovanju, od uvajanja zares inovativnih rešitev, ki uporabljajo možnosti tehnologije za povsem nove storitve, do uvedbe programov za sestanke na daljavo in (še kar zmeraj) brezpapirnega poslovanja.

Brezpapirno poslovanje? Res se zdi, da se nam papirja v pisarnah nikakor ne uspe znebiti, pa čeravno je Monitor o tem pisal že v prvi številki. »Papir iz pisarn« je bila ena od udarnih tem na naslovnici, pri čemer takrat nismo uporabljali besede digitalizacija, pač pa smo govorili o pisarniški avtomatizaciji. V tistem Monitorju predstavljeni programi so obetali, da bi se lahko pri poslovanju v doglednem času znebili papirja. A se ga nismo, četudi je svet danes precej drugačen, kot je bil takrat.

Današnja »digitalizacijska« orodja so povsem drugačna in namesto grajenja vsega od začetka je bistveno večji poudarek na povezovanju storitev na inovativne načine. V vseh teh letih se je nabralo veliko število pripravljenih komponent, marsikatera tehnologija pa se je razvila do točke, ko je končno uporabna. Primer – sistem za upravljanje poslovnih procesov. Podjetja so tudi bolj pragmatična – če smo pred leti razmišljali o zamenjavah sistemov z novimi, zdaj raje najdemo načine, kako jih nadgraditi, spremeniti vmesnike, celo simulirati človeški vnos prek orodij RPA (robotic process automation).

Če nam bo s tem uspelo in se bomo končno znebili papirja kot nosilca poslovnega procesa, hkrati pa bomo avtomatizirali rutinske procese, ki zdaj zahtevajo človeški vnos podatkov, bomo lahko ob pomoči tehnologije z velikimi koraki začeli spreminjati tudi poslovne modele. To pa že je digitalizacija. Zdaj je res videti, kot da se bo v poslovanju veliko spremenilo. Kaj kmalu.

Prav zanima me, kako bo današnji čas videti s tridesetletne distance. Ali se bo ta pričakovana transformacija zares zgodila ali se bo spet pokazalo, da je uvajanje sprememb počasnejše, kot pričakujemo?

Robert Sraka, nekdanji urednik Sistema in Monitor Pro