Digitalna slika v dnevni sobi

Zagotovo že veste, da bomo leta 2011 ugasnili analogne televizijske oddajnike in bo treba preklopiti na digitalni sprejem. Štiri leta je dolga doba, a ne predolga, zato smo si ogledali, koliko je slovenski trg že pripravljen na ta prehod.

O prehodu na prizemno digitalno oddajanje, kakor se pojmu terrestrial digital video broadcasting (DVB-T) reče v lepi slovenščini, smo pisali že pred letom in pol. Pa se je od takrat kaj zgodilo? Nekaj malega zagotovo - del televizijskih oddajnikov že deluje tudi v digitalnem načinu in nekaj sprejemnikov lahko že kupite v trgovinah. Marsikaj pa se dogaja v vsem znanem tempu slovenske birokracije. Razpis za drugi sklop kanalov, ki naj bi bil že zdavnaj opravljen, ni še niti pripravljen. Ravno zaradi tega rahlo dvomimo, da bodo analogni oddajniki izklopljeni ravno leta 2011. Morda se bo to zgodilo leto kasneje - a takrat se bo to zgodilo zagotovo. Dovoljenje za analogno oddajanje na sedanjih kanalih (to je nekaj, kar se ureja na evropski ravni) imamo namreč le še do leta 2012.

Zakaj sprememba?

Marsikdo se bo vprašal, čemu sploh spreminjati televizijske standarde. Odgovorov na to je več. Zagotovo je eden najpomembnejših ta, da je trenutni standard analognega oddajanja (PAL) star kot zemlja. No, star približno toliko kot računalništvo. Nastal je namreč leta 1963. Bi dandanes še uporabljali računalnik, izdelan pred 45 leti? Zagotovo ne. V televizijskem svetu pa se spremembe vrstijo bistveno počasneje in naslednja velika sprememba bo šele pol stoletja po vpeljavi barvnega analognega oddajanja (ravno zaradi barv je namreč nastal PAL).

Standard, ki je leta 63 obljubljal skoraj neverjetno - sliko ločljivosti 720 x 576, in to z barvami - je torej postal zastarel. Poznate še koga, ki ima na računalniku zaslon z ločljivostjo 800 x 600? Ne na mobilnem telefonu, na računalniku. Ne, seveda ne. Od računalnikov razvajena generacija hoče več, hoče bolje. Digitalna televizija prinaša ravno to. Boljšo sliko, ker lahko dobro odstranimo motnje, ki nastanejo pri prenosu signala, ter večjo ločljivost. Poleg slike standardne ločljivosti (SD, standard definition), ki je po ločljivosti enaka sedanji, nas bodo osrečili tudi s televizijskimi programi v visoki ločljivosti (HD, high definition), ki bo ali 1280 x 720 ali pa 1920 x 1080 pik. Za kateri standard se bo odločila Evropa, se še ne ve.

Drugi razlog je gneča v elektromagnetnem spektru. Za prizemno televizijsko oddajanje je rezerviran razmeroma majhen del spektra in ta del je dandanes že skoraj povsem zapolnjen. Z uporabo digitalnega oddajanja se bo večina spektra sprostila, zato se bodo lahko "v zraku" pojavile nove televizijske postaje. V frekvenčnem prostoru, ki ga trenutno zasede en analogni televizijski program, lahko na digitalni način oddajajo približno osem televizijskih programov. Približno zato, ker je ta številka odvisna od stopnje stiskanja, načina kodiranja in kakovosti zvoka. Slike seveda ne prenašajo v nestisnjeni obliki, ker s tem ne bi nič pridobili, temveč jo stisnejo s kodekom MPEG 2 ali MPEG 4. Zvok je lahko običajen, dvokanalni, ali prostorski, kodiran po standardu AC3, brez težav pa bodo ob enem slikovnem kanalu oddajali več zvočnih (recimo originalni in sinhronizirani zvok).

V praksi to pomeni, da bodo v prostor, potreben za dva analogna programa, spravili vso slovensko produkcijo in še kaj zraven. Ko bodo analogni oddajniki ugasnjeni, bo kar naenkrat nastalo silno veliko prostora, v katerega bo šlo kakšnih 50 digitalnih programov.

Zato bomo torej ugasnili analogne oddajnike. Pa ne samo v Sloveniji - to bo storila vsa Evropa, a ne ob istem času.

Leto izklopa analognega oddajanja

Kateri MPEG?

Omenili smo dva načina kodiranja - MPEG 2 in 4. Večina Evrope oddaja, oziroma bo oddajala signal standardne ločljivosti, kodiran v MPEG 2. Slovenija se je odločila za MPEG 4 (H.264) in to je sprožilo nemalo kritik strokovne javnosti in začudenja zunanjih opazovalcev. Se nam res splača eksperimentirati in uvajati kodek, ki ga bomo uporabljali le mi?

V resnici ni tako hudo. MPEG 4 bodo uporabljale tudi vse druge države, a le za kodiranje slike visoke ločljivosti. Standard bo torej na široko uporabljan in dobro preizkušen. Zna se celo zgoditi, da se nam bo pri izbiri kodeka pridružila še ena, doslej neodločena država - Rusija.

Zakaj pa smo se odločili za MPEG 4? Uradni razlog je bil, da lahko le tako zagotovimo dovolj veliko prisotnost dosedanjih TV programov v edinih dveh kanalih, ki sta nam na voljo za prehod. S kodiranjem MPEG 2 bi namreč namesto osmih v en kanal spravili le pet programov, to pa naj bi bilo premalo. No, ja - ali kdo od vas gleda več kot deset slovenskih televizijskih programov?

Slika, stisnjena z MPEG 4, je resda manjša in boljša od tiste, stisnjene z MPEG 2, a ima ta način dve veliki slabosti. Prva nas bo presenetila le enkrat - naprave za sprejem prizemne digitalne televizije, ki podpirajo tudi MPEG 4, so precej dražje od drugih. Navadni sprejemniki stanejo tudi že manj kot 50 evrov, take s podporo MPEG 4 pa boste težko dobili za manj kot 150 evrov. V naslednjih treh letih se bodo cene verjetno še krepko znižale, tako da leta 2011 najverjetneje ne bo več velike razlike. Še več - pričakujemo lahko, da bodo takrat kar vsi sprejemniki obvladali MPEG 4. Če se namenjate kupiti nov televizor, vam toplo priporočamo, da malce počakate. Trenutno je v Sloveniji moč kupiti le dva ali tri televizijske sprejemnike, ki imajo že vgrajen dekodirnik MPEG 4, pa še ti stanejo tam okrog 5000 evrov. Vsi drugi "razumejo" le MPEG 2, ta pa je pri nas neuporaben. Seveda je še srednja pot - nekatere sprejemnike lahko nadgradimo z dekodirno kartico (o tem več v okvirčku "Televizorji MPEG 4").

Drugo slabost bomo preklinjali iz dneva v dan. Preklop med kanali, kodirani z MPEG 4, traja namreč približno tri sekunde (med takimi, ki so kodirani z MPEG 2, pa le kakšno sekundo). Nič več ne bo besnega klikanja po daljincu in preklapljanja programov. No, ja, morda je to celo koristno.

720 ali 1080 vrstic

Omenili smo že zmedo pri standardih visoke ločljivosti. V igri sta namreč kar dva, evropski televizijski veljaki pa se nikakor ne morejo odločiti, katerega bi izbrali. Še sreča, da digitalni sprejemniki podpirajo oba.

Slikovno manjši je standard 720p. 720 pomeni število vrstic (število pik v vrstici je 1280), 'p' pa neprepleteni (progressive) način. Na kratko in ne da bi se spuščali v podrobnosti prikaza televizijske slike - to pomeni, da se 50x na sekundo prenese in prikaže celotna slika.

Konkurenčni standard 1080i prinaša bistveno večjo ločljivost 1920 x 1080, toda z majhno zvijačo. Celotna slika se prenese le 25x na sekundo. Prikaz je tak kot pri analogni televiziji - prenaša se 50 polovičnih sličic na sekundo. Sličice so izmenično sestavljene iz sodih in lihih vrstic, sprejemnik (ali televizor) pa jih združi v celoto. Ta sistem se imenuje prepletanje (interlacing, od tod 'i' v imenu).

Kateri je torej boljši? Hja, če bi bil odgovor na to vprašanje jasen, potem se televizijski veljaki ne bi že nekaj let prepirali - vsaj ne zaradi slike visoke ločljivosti. Povsem očitno je, da ima 1080i bistveno večjo ločljivost slike (2,25-krat več pik), a je zaradi prepletanja manj primeren za prikaz hitro spreminjajoče se slike (šport). In ravno športni kanali so med prvimi, ki bi radi oddajali v visoki ločljivosti ...

Mimogrede, slovenski poskusni digitalni kanal oddaja občasno tudi program v visoki ločljivosti 1080i. Morda je to že namig, kateri standard bo prevladal?

Od analognega do digitalnega

Vrnimo se k prehodu iz analognega v digitalni svet. Pravzaprav gre za klasični problem kure in jajca. Dokler so sprejemniki analogni, ni smiselno oddajati digitalnega signala, ker ga nihče ne bo mogel sprejemati. A dokler je oddajanje analogno, nimamo nobene motivacije za nakup televizij z digitalnimi sprejemniki. Očitno je treba nekako usposobiti zdajšnje televizorje za sprejem digitalnega signala.

Rešitev je majhna dodatna škatlica, ki sprejema digitalni signal in daje od sebe nekaj, kar razume vaš televizor (ta trenutek najbrž nekaj analognega, recimo kar običajni antenski signal, zelo kmalu pa bo večina novih televizorjev že imela vhod HDMI, po katerem bodo lahko sprejemali digitalni signal). Resnici na ljubo povejmo, da so taki sprejemniki z nami že vrsto let. Uporabljamo jih, recimo, za sprejem satelitskih tv programov. Poleg zunanjih naprav je na voljo tudi kar nekaj kartic DVB-T, namenjenih računalnikom PC, so pa tudi televizijski sprejemniki USB, pripravljeni za sprejem digitalnega signala.

Tehnično gledano torej ni težav. V vsako slovensko gospodinjstvo bomo postavili digitalni sprejemnik, pa bo. Pravzaprav je potencialnih strank še manj. Če sprejemate televizijski signal po kabelskem omrežju, čez satelit, po internetu ali brezžično (Lastovka), potem vas bo prehod iz analognega v digitalno popolnoma zaobšel. Digitalni sprejemnik bo potrebovalo le približno 200.000 gospodinjstev, ki sprejemajo signal z individualnimi antenami.

Do leta 2011 naj bi se digitalno oddajanje preselilo na dva prazna frekvenčna kanala, hkrati s tem pa bodo še vedno oddajali vsi analogni oddajniki. Ko bodo ocenili, da je stopnja sprejema digitalnega signala dovolj visoka, bodo ugasnili analogne oddajnike. Takrat se bo sprostilo še pet frekvenčnih kanalov, ki bodo za začetek verjetno prazni, potem pa jih bodo napolnile razne krajevne postaje, programi v visoki ločljivosti, morda pa bomo dočakali tudi, da se bo v ta prostor razširil kateri od kabelskih operaterjev in tako povečal svoj obseg na območje, na katero se jim ne izplača vlačiti kablov.

Priznam, malo sem poenostavljal. V resnici jim ni uspelo najti dveh frekvenčnih kanalov, ki bi bila prosta po vsej državi, zato so Slovenijo razdelili na tri območja. Na osrednjem območju se digitalna televizija oddaja na kanalu 37, v vzhodnem na kanalu 66, na zahodu pa je stanje bolj zapleteno - oddajnika Beli križ in Skalnica oddajata na kanalu 51, Tinjan na 67, Kuk in Trstelj pa na 31. Katere frekvence bodo uporabljene za drugi digitalni kanal, pa se še ne ve. (Več na www.rtvslo.si/dvb-t/moznost.php.)

Preizkus dekoderjev

Kot del strategije prehoda na digitalno oddajanje je država financirala preizkus digitalnih sprejemnikov na slovenskem trgu. Testiranje je pod okriljem Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) in z denarno podporo Direktorata za elektronske komunikacije, ki je del ministrstva za gospodarstvo, izvedlo podjetje Telesis in testni laboratorij Sintesio. Po eni plati pohvalno - preizkušali so namreč lastnosti, povezane s kakovostjo televizijskega signala, česar si v Monitorjevem laboratoriju nikakor ne moremo privoščiti. Potrebna je draga oprema, ki je v Sloveniji nima skoraj nihče, pa še tisti, ki jo imajo, bi bili pri takem testu pristranski, ker se profesionalno ukvarjajo z digitalnim oddajanjem ali sprejemom.

Bolj nas je zmotilo to, da jih nista kaj dosti zanimala slika in zvok, pa tudi to ne, ali sprejemniki pravilno dekodirajo teletekst in podnapise. V poročilu, objavljenem na dvb-t.apek.si/test_dvb_t_sprejemnikov, piše: "Testiranje ni zajemalo testiranja v smislu ugotavljanja kakovosti slike, kakovosti zvoka in dodatne funkcionalnosti pač pa je bilo osredotočeno na testiranje parametrov in funkcionalnosti, katera zagotavlja sprejem signala DVB-T standardne razločljivosti (SDTV) v Republiki Sloveniji in z njim povezanega prikaza slike ter zvoka." Eh, ja. Zanimivo, da v razpisu testiranja piše, da naj bi testni laboratorij preizkusil tudi uporabniško izkušnjo, denimo možnost snemanja programa, v Sintesiovih rezultatih pa takih podatkov ni najti.

Še dobro, da smo tu mi :), ki nas zanima tudi uporabniška izkušnja. Ogledali smo si kakovost slike in zvoka, preizkusili teletekst in si ogledali vse dodatne možnosti, ki jih ponujajo sprejemniki. Nismo pa preizkusili podnapisov DVB, zvoka AC3 in slike visoke ločljivosti, ker v testnem signalu tega pač ni bilo najti. Resnici na ljubo - slika visoke ločljivosti se občasno pojavi, pa spet izgine, a nikoli ni bila vidna dovolj dolgo, da bi preizkusili vse sprejemnike. Podatki o podpori HD v tabeli so zato le prepisani iz dokumentacije. Menda pa bo RTV Slovenija v visoki ločljivosti testno prenašala olimpijske igre - če vas mika digitalni sprejem, počakajte do takrat, da boste lahko sprejemnik takoj preizkusili in ga vrnili v trgovino, če dekodiranje HD signala ne bo dovolj dobro delovalo.

Primerjava APEKovega in našega preizkusa dobro ponazarja dinamično stanje na trgu. Preizkusili so osem sprejemnikov, od katerih smo jih mi dobili v roke le pet. Smo si pa zato ogledali pet sprejemnikov, ki jih v Sintesiovih laboratorijih niso preizkusili. Zapisali so tudi, da ima od preizkušenih le Gorenjev sprejemnik slovenske menuje, mi pa smo našli še dva taka. Skratka, sprejemnik, ki ste ga lahko kupili včeraj, jutri ne bo več na voljo, ali pa se bo imenoval drugače in bo imel nekaj novih zmožnosti. Skoraj prepričani smo, da čez tri leta ne boste mogli več kupiti nobenega od teh sprejemnikov, na trgu pa bo množica drugih.

Teletekst in podnapisi

Omenjali smo teletekst in podnapise. Predstavljali bi si, da s tem ne more biti posebnih težav, saj je to nekaj, kar prikazuje že stari analogni televizor. Pa žal ni tako.

V analognem oddajanju dobimo v enem frekvenčnem kanalu zakodirane vse informacije, potrebne za prikaz - sliko, zvok in teletekst. Vse je spravljeno v isti signal. Pri digitalni televiziji so ti podatki razdeljeni. Slika je spravljena v svoj tok, prav tako zvok (ali več zvočnih posnetkov za isto sliko), teletekst in podnapisi DVB (v enem ali več jezikih). Ti tokovi so sicer prepleteni, a na paketni ravni (multipleksiranje), sprejemnik pa jih razplete in obravnava vsakega zase. Iz slike, trenutno izbranega zvočnega kanala in teleteksta mora sestaviti signal PAL, ki ga pošlje televizorju. Pri HDMI je vse skupaj enostavneje, a digitalni sprejemnik bo večina bralcev priključila na star, analogni televizor. Na srečo je vse to neodvisno od kodiranja slike (MPEG 2 ali 4) ter že dodobra razvito in preizkušeno. Z zvokom in teletekstom zato ne boste imeli težav.

Zanimivo, da imajo prav vsi preizkušeni sprejemniki vgrajen tudi dekodirni čip za teletekst. To pomeni, da lahko teletekst generira kar sprejemnik in ne televizor. Uporabno, če vaš televizor tega sploh ne zna ali pa ima pomnilnik za le nekaj strani teleteksta. Sprejemniki si zapomnijo veliko strani (v primerjavi s količino pomnilnika, potrebnega za shranjevanje dekodirane slike, je poraba za teletekst zelo majhna) in omogočajo res hitro sprehajanje med stranmi.

Drugače je s podnapisi. Pravzaprav s podnapisi DVB. Zapletena zgodba, bom takoj razložil.

Trenutno lahko gledate dve vrsti podnapisov - tiste, ki so narisani čez sliko in se jih ne morete znebiti (v branži jim pravimo "odprti"), ter teletekstne podnapise. Slednje lahko prižgete ali ugasnete - enostavno tako, da odprete teletekst in prikažete posebno stran s podnapisi. V zadnjem času ima RTV Slovenija 1 na ta način podnaslovljene večerne risanke. Storitev je pri nas namenjena predvsem gluhim gledalcem. V marsikateri bolj razviti evropski državi je teletekstnih podnapisov bistveno več in so pri nekaterih oddajah na voljo v raznih jezikih. Vodi verjetno BBC, katerega program Prime lahko gledamo tudi na slovenskih kabelskih omrežjih in oddaja podnapise tudi v osmih jezikih za eno samo oddajo. Teletekstni podnapisi so torej strahovito praktični, a grdi. Črke namreč riše čip, ki ima vgrajeno pisavo nespremenljive širine, namenjene prikazu teleteksta.

Če imate predvajalnik DVD, zagotovo poznate še eno vrsto podnapisov. Podnapisi DVD združujejo prednosti odprtega sistema (lepa pisava) in teletekst podnapisov (več jezikov, lahko jih ugasnemo). Na ploščah DVD so podnapisi shranjeni kot bitne slike, ki jih predvajalnik na željo uporabnika lepi čez video.

Natančno tako delujejo tudi podnapisi DVB. Oddajani so kot ločen podatkovni tok z bitnimi slikami. Oddaja se lahko tudi več jezikov, pa tudi več podnapisov za en jezik, na primer različica za normalno slišeče in za gledalce z okvarjenim sluhom. Digitalni sprejemnik na željo gledalca dekodira enega od teh tokov in podnapise lepi čez dekodiran video signal. Zaplete pa se ravno pri dekodiranju.

Podnapisi DVB so sicer razmeroma star standard, a napisan tako kot večina računalniških standardov - precej odprto in s slabo definiranimi podrobnostmi. Ko so začeli izdelovati prve digitalne sprejemnike, se s podnapisi DVB ni še nihče ubadal, zadostovali so odprti in teletekstni. Zato izdelovalci sprejemnikov dekodiranja teh podnapisov niso mogli nikjer preizkusiti v praksi in so testirali le s svojimi testnimi podnapisi. Ko se je z oddajanjem podnapisov DVB končno začelo bolj zares, pa se je izkazalo, da imajo sprejemniki z njimi velike težave. Nekateri niso prikazovali nič, drugi so občasno pokvarili kak podnapis, spet tretji pa so se ob določenih kombinacijah bitov kar obesili. Na srečo se to hitro popravlja, ker v Nemčiji, ki je za izdelovalce sprejemnikov zelo pomemben trg, že kakšno leto stalno oddajajo take podnapise. Le upamo lahko, da bodo sprejemniki, ki bodo na voljo v Sloveniji, imeli ta del programske opreme dovolj posodobljen. Ker RTV Slovenija ne oddaja testnega toka s podnapisi DVB, njihovega prikaza nismo mogli preizkusiti.

Digitalni sprejemniki MPEG 4

Ko smo si začeli ogledovati digitalne sprejemnike, smo ugotovili, da imajo podporo MPEG 4 rešeno na dva načina. Nekateri imajo dekodirnik MPEG 4 že vgrajen, drugim pa je treba dodati kartico, ki opravlja to dekodiranje. Vsi taki sprejemniki na preizkusu so uporabljali isto kartico - Neotion MPEG-4 NP4. Že iz časa satelitskih sprejemnikov se je namreč uveljavil enoten standard za razširitve, CI (Common Interface). Gre za vodilo, zelo podobno PCMCIA, v katerega lahko vstavimo module, imenovane CAM (Common Access Module). Zanimivo, da popolnoma enak sistem razširitev uporablja tudi večina digitalnih (LCD, plazma) televizorjev. Tako lahko v marsikateri digitalni televizor, ki ima vgrajen le dekodirnik MPEG 2, dodamo tak modul in ga s tem pripravimo za sprejem slovenskih programov. (Več o tem v okvirčku.)

Da se pri posameznih opisih ne bomo preveč ponavljali, si oglejmo skupne lastnosti preizkušenih sprejemnikov. Z vidika podprtih vmesnikov so si zelo podobni. Vsi imajo (seveda) klasični antenski vhod, na katerega bomo priključili dosedanjo anteno, a bo ta po novem sprejemala digitalni signal. Vsi imajo tudi klasični antenski izhod. Tako lahko že zdaj priključite digitalni sprejemnik med anteno in televizor - televizor bo sprejemal in prikazoval analogne kanale, digitalni sprejemnik pa digitalne. Nekateri imajo tudi vhod za satelitski signal ("F-konektor") in lahko delujejo kot satelitski sprejemniki, prav noben pa ni bil pripravljen za dekodiranje kabelskega digitalnega signala DVB-C.

Povezavo za prikaz digitalne slike in zvoka lahko izvedemo različno. Prav vsi preizkušeni sprejemniki imajo dva izhoda SCART, v njem pa skrita kompozitni izhod in izhod S-Video. Na en vmesnik SCART priključimo televizor, na drugega pa videorekorder. Pri tem nastane manjši problem - videorekorder ne more izbirati digitalnih kanalov; snema lahko le tisto, kar mu pošlje sprejemnik. Sprejemnikom lahko sicer nastavimo, ob kateri uri naj preklopijo na kateri program, a pri tem ne morejo hkrati sprožiti še snemanja, tako da je treba snemalnik sprogramirati ločeno. Moteče je tudi to, da lahko snemamo le tisto, kar gledamo. Rešitev? Sprejemniki, ki znajo snemati na zunanje naprave USB ali pa pravi snemalniki PVR, ki znajo sprejemati in dekodirati digitalni signal (več o tem v okvirčku "Dreambox").

Poleg SCARTa so imeli skoraj vsi sprejemniki tudi kompozitni izhod (činč), poleg njega pa še stereo avdio izhod in digitalni zvočni izhod S/PDIF (večinoma v optični izvedbi). Redkejša sta komponentni izhod YCbCr in HDMI. Vsaj eden od njiju (raje HDMI) je nujno potreben za prikaz slike visoke ločljivosti.

Precejšnje razlike so v številu razširitvenih mest CI (od nič do dve) in številu bralnikov pametnih kartic (tudi od nič do dve). Slednje uporabljamo za odklepanje zaščitenih vsebin in vsaj na začetku ne bodo pomembne za sprejem prizemnega signala, saj noben program ne bo zakodiran. Opozoriti moramo, da omogočajo rabo pametnih kartic tudi sprejemniki, ki imajo le razširitvena mesta CI. Naprave CAM imajo namreč na zunanjem delu vgrajen bralnik pametnih kartic, kupimo pa lahko tudi bralnike CAM, katerih edini namen je branje takih kartic. Skratka, bolje je imeti več razširitvenih mest CI kakor več vgrajenih bralnikov.

Reži dveh bralnikov pametnih kartic, pod katerima sta dve razširitveni mesti CI. Spodnje je zasedeno s kartico za dekodiranje MPEG 4. Levo od njiju je vmesnik USB.

Kar se tiče drugih vmesnikov, je stanje za zdaj še precej slabo. Nekateri sprejemniki imajo zaporedni vmesnik RS-232, ki je uporaben le za nadgrajevanje programske opreme sprejemnika, nekateri pa enega ali dva vmesnika USB. To je precej bolj koristno, saj lahko pomnilnik USB ali zunanji disk s takim vmesnikom uporabimo za snemanje in zakasnjeno prikazovanje (timeshift), ter predvajamo glasbo in prikazujemo slike, shranjene na njih. Žal pa to velja le redko. Kar nekaj sprejemnikov ima vmesnik USB, a ga zna uporabiti le za nadgradnjo programske opreme. Več o tem pa pri opisu posameznih naprav.

S programske plati so si sprejemniki izredno podobni. Omogočajo nastavljanje programov, organizacijo v skupine ali izbor favoritov, prikaz elektronskih programskih vodičev (EPG), teleteksta in podnapisov (a tega nismo mogli preizkusiti). Vsi znajo predvajati digitalni radio in pri vseh lahko nekatere programe zaklenemo pred otroki. Prav pri vseh lahko tudi nastavimo seznam oddaj, ki si jih želimo ogledati. Ob nastavljenem času bo sprejemnik preklopil na želeni program (to pa je navadno tudi vse, kar naredi).

Večje razlike nastopijo le pri možnosti prikaza slik in predvajanja glasbe ter pri snemanju programa in zakasnjenem prikazovanju. Temu pa se bomo posvetili pri posameznih opisih. Lotimo se jih kar po abecedi.

Značilni vmesnik satelitskega sprejemnika

Na nekaterih sprejemnikih se lahko tudi igramo.

Clarke-Tech C-Tech HD 5000-C

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Da.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 349 EUR.

Prodaja: Pinosat, www.pinosat-sp.si.

Za: Satelitski sprejemnik, izhod S-Video, snemanje programa, podpora HD.

Proti: Ne prikazuje šumnikov, cena.

Clarke-Techov sprejemnik je eleganten in črn. Že na prvi pogled je videti, da ne gre za brezimno kitajsko napravo. Poleg vmesnika CI in bralnika pametnih kartic so vgradili vmesnik USB. Pogled na zadnjo stran le potrdi prvi vtis, saj ugotovimo, da zna sprejemati tudi satelitski signal. Ima tudi samostojen izhod S-Video (pri drugih je ta signal speljan le prek vmesnika SCART), komponentne izhode in HDMI. Skratka vse, kar potrebujete.

Clarke-Tech je eden redkih, ki omogočajo snemanje programa na napravo, vtaknjeno v vmesnik USB. Tak pomnilnik lahko uporablja tudi za zakasnjeno prikazovanje. Posnetki so shranjeni kot običajni digitalni tok (transport stream), zato jih lahko s primernim programom preprosto predelamo v računalniku domači MPG (za ta namen je uporaben VideoLAN VLC). Predvajati zna glasbo, shranjeno na USB, in prikazovati slike - a slednje počne izredno počasi. Očitno vgrajeni procesor ni ravno hitrostni rekorder.

Zamerimo mu predvsem, da ne zna prikazovati šumnikov. Na seznamu oddaj bomo zato videli razne čudne vijuge. Vsi drugi sprejemniki, tudi najcenejši, so šumnike že osvojili.

DTT6720

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 189 EUR.

Prodaja: Elti, www.elti.com.

Za: Cena, podpora HD.

Proti: Čeprav ima USB, ne zna snemati.

Sprejemnik s kriptičnim imenom in neznanim izdelovalcem spada na drugi konec ponudbe, med najcenejše. Na sprednji strani najdemo dva vmesnika CI, zadaj pa je vse pripravljeno za prikaz slike visoke ločljivosti. Na zadnji strani ima tudi vmesnik USB, ki pa ga ne zna pametno izrabiti - uporaben je le za nadgradnjo programske opreme, nanj pa ni mogoče snemati. Res škoda, morda pa bodo to v prihodnosti še popravili. Preizkušali smo namreč model, ki še ni prišel v redno prodajo in je imel različico strojne in programske opreme 1.0.

Nabor vmesnikov na zadnji strani je značilen za naprave s podporo HD - med drugim vmesniki najdemo tako HDMI kot komponentni izhod. Vgrajena sta celo dva digitalna zvočna izhod S/PDIF, optični in koaksialni.

Razen tega, da nima slovenskih menujev, mu ne moremo kaj dosti zameriti. Vse deluje, tudi šumnike prikazuje pravilno. Če bodo uredili še snemanje na USB, bo postal prav zanimiv.

Golden Interstar GI-T/S830 CI Xpeed

Visoka ločljivost: Ne.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Da.

Cena: 210 EUR (skupaj s kartico za dekodiranje MPEG 4).

Prodaja: AVSN komunikacijski inženiring, www.avsn.si.

Za: Satelitski sprejemnik.

Proti: Ni podpore HD.

Sprejemnik Golden Interstar je poleg Clarke-Techovega edini, ki ima vgrajen satelitski sprejemnik, in to po precej nižji ceni. Pravzaprav je le malo dražji od drugih sprejemnikov, ki obvladajo samo prizemno oddajanje. Žal pa razočara na drugem področju - ne zna prikazovati slike visoke ločljivosti.

Lepa srebrna škatla ima na sprednji strani kar dve reži CI in dva bralnika pametnih kartic, a ena od rež CI je stalno zasedena z dekodirnikom MPEG 4. Tudi nabor vmesnikov na zadnji strani ni skromen. Čeprav ne podpira HD, ima vgrajen komponentni izhod in optični vmesnik S/PDIF.

Snemanja seveda ne podpira, saj nima vrat USB, ima pa vgrajenega dovolj pomnilnika, da si lahko ponovite zadnjih deset sekund predvajane slike. Uporabno, kadar sodnik na tekmi naredi očitno napako, režiser pa je noče še enkrat pokazati.

Čeprav ima vgrajen satelitski sprejemnik, je Golden Interstar le pogojno uporaben, ker ne dekodira slike HD. Res pa je, da bo kljub temu zadoščal za naslednjih nekaj let, potem bo pa tako ali tako čas za novega.

Gorenje DVB 1000 CI

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Da.

Slovenski menuji: Da.

Cena: 199 EUR.

Prodaja: Gorenje, www.gorenje.si.

Za: Podpora HD, najboljša ocena na testu APEK.

Proti: Nima vmesnika USB.

Digitalni sprejemnik, ki nosi Gorenjevo ime, je bil prav gotovo izdelan na Daljnem vzhodu in ne v Sloveniji. Poleg lepe oblike ga krasi še to, da je dosegel prvo mesto na APEKovem testu sprejemnikov.

Gorenje DVB 1000 CI sicer ima slovenske menuje (a pri tem ni edini) in zna prikazovati sliko HD, a to je tudi vse. Vmesnika USB nima, zato je nadgradnja strojne opreme možna le po RS-232, snemanja in zakasnjenega predvajanja pa seveda nismo deležni. Oblika je lepa, nabor izhodov popoln, pa tudi programsko nismo opazili nobenih težav. Edino šumniki v teletekstu niso delovali, a to so menda že uredili.

Gorenjev sprejemnik je sicer lep, a ni najcenejši s takimi lastnostmi.

Homecast HT5101 CO

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 189 EUR.

Prodaja: Elti, www.elti.com.

Za: Podpora HD.

Proti: Nima vmesnika USB.

Homecastov sprejemnik je funkcionalno popolnoma enak Gorenjevemu, le z enim vmesnikom CI manj in 10 evrov cenejši. Nizka cena se pozna tudi na skromni opremljenosti.

V primerjavi z drugimi tako sprednja kot zadnja stran delujeta nekako prazno. Kljub temu mu ne manjka nič za prikazovanje slike visoke ločljivosti, vgrajen ima tako HDMI kot tudi komponentni izhod. Bolj moteče je, da nima nobenega razširitvenega mesta in le en bralnik pametnih kartic.

Programska oprema je klasična, brez slovenskih menujev. Snemanja ni. Skratka, gre za zelo osnovni sprejemnik brez dodatnih funkcij, ki pa zaradi tega spada med cenejše.

Inverto IDL 5540T CI

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Da.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 240 EUR.

Prodaja: AMF, www.amf.si.

Za: Snemanje, podpora HD, dva vmesnika USB, dva vmesnika S/PDIF.

Proti: Slaba ocena na testu APEK, brez bralnika pametnih kartic.

Neugledno oblikovani Inverto pokaže svoj pravi obraz, ko si ogledamo zadnjo stran. Na njej so vsi možni vmesniki (S/PDIF celo v dveh izvedbah), poleg njih pa še vmesnik USB. Pod vratci na sprednji strani, ki pokrivajo dva vmesnika CI, pa se skriva še en vmesnik USB.

Vmesniki USB so polno podprti. Poleg tega, da lahko iz njih nadgradimo programsko opremo in da zna Inverto prikazovati slike in predvajati glasbo, lahko ob vstavljeni napravi USB snemamo program, vključimo zakasnjeno prikazovanje in celo ponovimo zadnjih 30 sekund videa. Ob takšni dobri podpori sta tudi dva vmesnik USB smiselna. Sprednjega uporabimo za prikaz fotografij, na zadnjega pa priključimo pomnilnik USB (ali pa kar disk z vmesnikom USB), na katerega snemamo oddaje.

Na našem testu se je Inverto obnašal lepo in ni imel nobenih težav s prikazom slike, na APEKovem preizkusu pa so se pritožili ravno nad slabim dekodiranjem MPEG 2 in MPEG 4. Rahli dvomi o njegovi kakovost zato ostajajo, četudi je bila naša izkušnja dobra.

Iskra DVB-T4000

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Da.

Cena: 149,90 EUR.

Prodaja: Iskra Tela, www.iskra-tela.si.

Za: Cena, podpora HD.

Proti: Nima vmesnika USB, razširitvenega mesta USB in bralnika pametnih kartic.

Tudi Iskrinega sprejemnika zagotovo ne izdelujejo pri nas, temveč nekje na Kitajskem. Ima namreč popolnoma enak uporabniški vmesnik kot Gorenje in Vestel. Tako kot pri Gorenjevem sprejemniku ima tudi Iskra uporabniški vmesnik v slovenščini.

Kljub temu da gre za cenovno ugoden sprejemnik, celo najcenejši na preizkusu, zna prikazovati signal visoke ločljivosti. Ima tudi vse izhode, ki so za to potrebni. Manjka le vmesnik USB, a to smo pričakovali že, ko smo videli ceno.

Največja pomanjkljivost DVB-T4000 je popolna odsotnost razširitvenih mest. Poleg tega nima vgrajenega bralnika pametnih kartic, zato z njim ne boste mogli prikazovati nobenega kodiranega signala.

TechniSat Digit MF4-T

Visoka ločljivost: Ne.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 169 EUR (skupaj s kartico za dekodiranje MPEG 4).

Prodaja: Elti, www.elti.com.

Za: Cena.

Proti: Ne podpira HD, nima ne kompozitnega ne komponentnega izhoda.

TechniSatov sprejemnik je bil sicer drugi najcenejši na testu, a hkrati najmanj zmogljiv. Ne podpira HD, nima komponentnega izhoda, pa tudi vmesnik USB ali RS-232 bi zaman iskali. Skratka, gre za popolnoma osnovni sprejemnik, temu pa ustreza tudi cena.

Sprejemnik je lepo oblikovan in majhen. Na sprednji strani ima le režo za pametno kartico, edini vmesnik CI pa najdemo ob strani. Vanj moramo vstaviti kartico za dekodiranje MPEG 4, drugače si z njim v Sloveniji ne bomo kaj prida pomagali.

Nabor izhodov je skromen. Na zadnji strani (pričakovano) ni komponentnega izhoda in izhoda HDMI, a tudi kompozitni izhod bomo zaman iskali. Na njegovem mestu je sicer konektor prave oblike in barve (rumeni činč), a je nanj pripeljan signal S/PDIF.

Topfield TF7710HTCI

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Ne.

Cena: 229,9 EUR.

Prodaja: Pro EL, www.proel.si.

Za: Podpora HD.

Proti: Občasne težave s prikazovanjem elektronskega programskega vodiča, ne zna snemati.

Topfieldov sprejemnik nas je najprej presenetil s profesionalnim kovinskim ohišjem, dobrim naborom vmesnikov in vmesnikom USB, potem pa smo našteli kar nekaj napak.

Čeprav ima vmesnik USB, z njim ne moremo početi ničesar uporabnega. Namenjen je le nadgradnji programske opreme, ne moremo pa nanj snemati programa ali vsaj prikazovati slik, shranjenih na pomnilnik USB.

Prikaz slike je sicer dobro deloval, občasne težave pa so bile pri sprejemu in prikazu elektronskega programskega vodiča (EPG). Zanimivo, s to platjo dekodiranja drugi sprejemniki niso imeli težav.

Skratka - dobra strojna zasnova, a slaba programska oprema. Zaradi dokaj visoke cene smo vsekakor pričakovali več.

Vestel DVB 1040 Ci

Visoka ločljivost: 720p, 1080i.

Snemanje: Ne.

Slovenski menuji: Da.

Cena: 180 EUR.

Prodaja: Pro Saf, www.pro-saf.si.

Za: Dekodiranje HD, slovenski menuji.

Proti: Nima vmesnika USB.

Vestelov sprejemnik je še eden iz skupine sprejemnikov, ki podpirajo HD, a nimajo vmesnika USB in po ničemer ne izstopajo.

Na zadnji strani najdemo vse potrebne vmesnike, tudi HDMI in komponentni izhod, na sprednji pa le en vmesnik CI. Nikjer ni vmesnika RS-232, tako da smo precej omejeni pri nadgrajevanju programske opreme - možna je le, če novo različico odda televizijski operater znotraj digitalnega signala. (Zdaj pa sami ocenite, koliko je možnosti, da se bo to pri nas tudi zgodilo.)

Programska oprema je klasična, nima ne več ne manj kot drugi enostavni sprejemniki. Med zanimivosti bi lahko uvrstili le nastavitev "lip sync delay", pri kateri povemo, koliko naj zamuja zvok S/PDIF, da bo usklajen s sliko. Zanimivo? Hja, meni se zdi bolj primer slabega programiranja in skromne strojne opreme, ki ne uspe pravočasno dekodirati slike.

Vsemu navkljub pa je Vestel zanimiv že zato, ker je drugi najcenejši sprejemnik s podporo HD na preizkusu.

In zmagovalec je

Pravzaprav ga ni. Odločili smo se, da zlatega Monitorja ne podelimo. Sprejemnikov je še premalo, v testnem signalu pa ni dovolj različnih vsebin, da bi jih lahko res preizkusili. Poleg tega digitalnega prizemnega sprejemnika večina Slovencev še ne potrebuje. Tisti, ki bi radi gledali olimpijske igre v visoki ločljivosti, pa si boste že izbrali svojega favorita.

Na preizkus smo dobili tudi sprejemnik Neotion box DVR, a nikakor ni hotel zaznati tv programov. Škoda, kajti na Neotion lahko priključimo zunanji disk in snemamo nanj.

Matjaž Klančar: Razpis za testiranje sprejemnikov DVB-T

Pri razpisu v vrednosti 48.000 evrov (6000 evrov za test enega sprejemnika), s katerim so pri ministrstvu za gospodarstvo oziroma tamkajšnjem Direktoratu za elektronske komunikacije izbrali izvajalca testiranja sprejemnikov za prizemno digitalno televizijo (DBV-T), se poraja kar nekaj dvomov. Najprej se postavlja vprašanje, ali je bilo testiranje v tem trenutku sploh potrebno, saj bo do komercialne uvedbe digitalnega oddajanja preteklo še nekaj let in bodo do takrat testirani sprejemniki že zastareli. Drugi pomislek je udeležba povezanih oseb iz krogov Telekoma Slovenije, kranjskega Iskratela in ljubljanske Fakultete za elektrotehniko, ki so dobile razpis, pri čemer prihaja tudi direktor Direktorata za elektronske komunikacije iz Iskratela.

Razpis ni bil javen, kar sicer ni neobičajno, vendar pa je bil precej skromen izbor podjetij oziroma ustanov, ki so jih vabili. Niso bili povabljeni na primer Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani (Laboratorij za digitalno obdelavo signalov, slik in videa ali Laboratorij za telekomunikacije) niti Slovenski inštitut za kakovost (SIQ). Med vabljenimi so bili razen Inštituta Jožef Stefan in Fakultete za elektrotehniko iz Maribora še podjetje Teletech iz Maribora (podjetje, ustanovljeno šele leta 2004, je v kratkem času obogatelo z dodeljenim projektom prenosljivosti telefonskih številk), podjetje Telesis iz Murske Sobote in pa neprofitna (!) ustanova Sintesio z Bleda.

Ministrstvo je na razpis povabilo medsebojno povezane izvajalce, zaradi česar bi lahko sklepali, da sta bila izvajalec in podizvajalec del že vnaprej določena. Na razpisu je namreč zmagala ustanova Sintesio s podizvajalcem podjetjem Telesis iz Murske Sobote, ki jima je bil razpis pisan "na kožo". Ustanovo Sintesio so v začetku leta 2006 ustanovili dr. Janez Bešter (predstojnik Laboratorija za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko), mag. Željko Puljić (član uprave Telekoma Slovenije, prej zaposlen v Iskratelu) in dr. Bogdan Topić (direktor certifikacijske družbe TÜV Bayern Sava, prej direktor Slovenskega inštituta za standardizacijo (SIST). Vsi trije so telekomunikacijski lobisti, tesno povezani s kranjskim Iskratelom, Telekomom in vzvodi političnega odločanja. Direktor podjetja Telesis d.o.o. Daniel Cipot pa je član sveta za elektronske komunikacije in član projektne skupine za izdelavo strategije Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiofuzijo, ki jo je pripravilo ministrstvo za gospodarstvo.

Podjetje Telesis iz Murske Sobote, ki je izvedlo testiranje na podlagi postopkov, ki so jih pripravili v ustanovi Sintesio, doslej ni imelo nekih posebnih referenc, ustanovljeno je bilo leta 2005 in je imelo leta 2006 pičlih 2500 (dva tisoč petsto) evrov prometa. O poslovanju oziroma zaslužkih ustanove Sintesio ni nič javno znanega, saj jim kot neprofitni ustanovi ni treba razkrivati financ. Iz javnih virov pa je razvidno, da so njihovi pomembni pokrovitelji in donatorji podjetja, ki so hkrati veliki dobavitelji Telekoma Slovenije, od koder prihaja tudi eden izmed članov Sintesiove uprave.

Televizorji MPEG 4

Za sprejem prizemnega digitalnega signala zunanji sprejemniki niso nujno potrebni. Večina sodobnih ploščatih digitalnih televizorjev že ima vgrajen sprejemnik DVB-T. Problem pa je, da znajo dekodirati le MPEG 2.

Med redke izjeme, ki imajo vgrajen dekodirnik MPEG 4 in jih lahko kupimo v Sloveniji, spada Sharpov monstrum Aquos LC-52HD1E z diagonalo 52 palcev. Drugače povedano, čez zaslon meri 132 centimetrov. Seveda smo se potrudili in ga prinesli v laboratorij. (Ne brez muk, moram dodati. Za to, da smo ga vzeli iz škatle, pritrdili na podnožje in postavili na mizo, smo bili potrebni štirje močni fantje.)

MPEG 4 v Aquosu deluje dobro. Na televizor smo priključili navadno sobno anteno, prečesali frekvenčni prostor in takoj je našel tri testne programe. Žal med njegovim preizkušanjem na digitalni frekvenci ni bilo signala visoke ločljivosti, a čisto verjamemo, da takšna zverina nima nobenih težav s prikazom HD 1080i.

V glavnem članku smo omenjali dekodirno kartico Neotion MPEG-4 NP4, ki jo lahko vstavimo v nekatere sprejemnike in jih tako usposobimo za prikaz slike, kodirane z MPEG 4. Izkaže se, da lahko to storimo tudi z večino digitalnih televizorjev, ki imajo vgrajeno razširitveno mesto CI.

Od izdelovalca te kartice smo dobili seznam uradno podprtih televizorjev. Seznam ni popoln, zato utegne s tem dekodirnikom delovati tudi kak drug televizor in tudi televizorji kakega drugega izdelovalca.

Cena dekodirne kartice Neotion MPEG-4 NP4 je odvisna od prodajalca: 73 EUR pri AMF, 71,50 EUR pri Elti , 65 EUR pri AVSN komunikacijski inženiring.

Sharp Aquos LC-52HD1E je posodilo podjetje Tehnounion, www.tehnounion.si, stane pa 4999 EUR.

MPEG 4 na poti

Televizijski signal sicer navadno gledamo na televizorjih, včasih pa nam pride prav tudi sprejem na računalnikih. Še posebej priročni so zunanji sprejemniki, ki jih le vtaknemo v vmesnik USB.

Večina izdelovalcev sprejemnikov USB svoje programske opreme še ni nadgradila za dekodiranje MPEG 4. Na našem trgu je izjema le Pinnacle, ki je podporo vgradil v programsko opremo TV Center Pro.

Trenutno je stanje še malce zapleteno. Potrebujete najnovejšo različico TV Centra (najbolje, da jo poberete iz interneta), v njej pa dekodiranje MPEG 4 ni aktivirano. Odpraviti se morate na Pinnaclovo spletišče in vpisati aktivacijsko kodo, ki naj bi jo našli na menuju Help. Tega pa naša različica TV Centra sploh ni imela. Po daljšem praskanju po glavi, preklinjanju programerjev in besnem klikanju po TV Centru smo obupali in poklicali uvoznika, da nam je dostavil še novejšo različico programske opreme (novejšo od tiste, ki jo Pinnacle oglašuje kot "beta"), v kateri aktiviranje ni bilo potrebno. S to potem nismo imeli nobenih težav.

MPEG 4 s Pinnacli torej deluje. Razočaral nas je le nivo signala v Ljubljani, saj noben od preizkušenih sprejemnikov ni deloval s palično anteno, ki jo dobimo v kompletu. Šele, ko smo jih priključili na sobno anteno z lastnim ojačevalnikom, so začeli delovati. Prikaz slike je potekal brez zatikanja, žal pa zaradi že večkrat omenjenih razlogov nismo mogli preizkusiti prikaza slike visoke ločljivosti.

RTV Slovenija 1 v digitalni obliki, sprejeta s Pinnaclovim sprejemnikom.

Sprejemnike Pinnacle nam je posodilo podjetje Domex, www.domex.si.

Dreambox

Video snemalnikov (PVR) s podporo digitalnemu HD sprejemu in dekodirnikom MPEG 4 še ni na trgu. Čisto mogoče je, da bo prva taka naprava Dreambox 8000.

Dreambox je sprejemnik in snemalnik, zasnovan na Linuxu. Omogoča dekodiranje satelitske, kabelske in zemeljske digitalne televizije. Ker je programska oprema praktično vsa dostopna pod licenco GNU GPL, se je pojavilo kar nekaj paketov, ki so izboljšali njegove lastnosti. Kadarkoli izide nova različica programske opreme, jo lahko uporabnik sam namesti, namesto da bi čakal ponudnika. Tak način nadgradnje je uradno podprt tudi s strani izdelovalca. Na voljo je več različnih modelov, ki se razlikujejo po zmogljivosti strojne opreme. Poleg samega dekodiranja signala nam Dreambox omogoča tudi shranjevanje vsebine (tudi šifrirane) in oddajanje programa naprej s protokolom IPTV. Cena naprave se giblje od 180 pa tja do 460 evrov, odvisno od zmogljivosti.

Naprava sama trenutno ni dovolj zmogljiva za dekodiranje signala HD. Po pisanju uporabnikov je sposobna dekodirati ločljivosti HDTV nekje do 720p, pri ločljivosti 1080i pa postane slika premalo dobra in večkrat zamrzne. To pomanjkljivost bo odpravila napovedana serija 800 in 8000, ki pa bo cenovno dvakrat dražja od sedanje serije 7000.

Dreambox 7020

Več o digitalnem oddajanju

www.rtvslo.si/dvb-t/

dvb-t.apek.si

www.dvb.org

en.wikipedia.org/wiki/Digital_television

en.wikipedia.org/wiki/Digital_switchover

Dovoljenje za analogno oddajanje na sedanjih kanalih (to je nekaj, kar se ureja na evropski ravni) imamo le še do leta 2012.

MPEG 4 bodo uporabljale tudi vse druge države, a le za kodiranje slike visoke ločljivosti. Standard bo torej na široko uporabljan in dobro preizkušen. Zna se celo zgoditi, da se nam bo pri izbiri kodeka pridružila še ena, doslej neodločena država - Rusija.

Digitalni sprejemnik bo potrebovalo le približno 200.000 gospodinjstev, ki sprejemajo signal z individualnimi antenami.

Povsem očitno je, da ima 1080i bistveno večjo ločljivost slike (2,25-krat več pik), a je zaradi prepletanja manj primeren za prikaz hitro spreminjajoče se slike (šport).

Menda bo RTV Slovenija v visoki ločljivosti poskusno prenašala olimpijske igre - če vas mika digitalni sprejem, počakajte do takrat, da boste lahko sprejemnik takoj preizkusili in ga vrnili v trgovino, če dekodiranje signala HD ne bo dovolj dobro delovalo.