Digitalna televizija: prehod, pasti, nasveti
Izklop analognih oddajnikov in prehod na digitalno televizijsko oddajanje se nezadržno bližata. V pomoč vsem, ki vam podrobnosti in posledice te spremembe še niso jasne, smo pripravili odgovore na bolj ali manj vsa vprašanja, ki bi se vam lahko porodila ob razmišljanju o "digitalnem".
Digitalno in digitalizacija sta v zadnjih nekaj (deset) letih besedi, ki sta odločilno zaznamovali naš vsakdanjik. Odkar smo ugotovili, da računalniki razmišljajo v obliki enic in ničel in so torej digitalni (čeprav mnogi še danes trdijo, da bi bili lahko analogni računalniki veliko zmogljivejši, če bi v njihov razvoj resno vlagali), je digitalno že prav vse - od komunikacij do zabave. In že kar po definiciji velja, da če se nekaj "digitalizira", potem to pomeni, da se "izboljša". Zboljša kakovostno, trajnostno, kakorkoli že. In prav enako to velja za digitalizacijo televizijskega oddajanja, čeprav na prvi vtis ni videti tako.
Povprečen uporabnik ob tej digitalizaciji, ki mu grozi, najverjetneje pomisli: "Zadeva deluje, zakaj jo moram(o) spreminjati, še posebej, ker mi bo to prineslo stroške?" Res, sliši se kot nekakšna državna prisila, stroški pa nesprejemljivi, glede na to, da že tako ali tako vsi (uporabniki električne energije) za "televizijo" redno plačujemo. No, v resnici plačujemo za RTV Slovenija, ki z digitalizacijo nima nič več kot drugi ponudniki televizije, resnični pobudnik te pa je država, oz. kar naddržava - Evropska skupnost. In v resnici ima digitalizacija televizije prednosti za nas kot družbo (sprostijo se frekvence, ki jih bomo lahko uporabili za kaj drugega) in za nas kot posameznike, saj bomo deležni kar precej boljše kakovosti slike, v prihodnosti tudi visoko ločljive.
Po zadnji raziskavi podjetja Mediana (in ocenah RTV Slovenija in ministrstva za šolstvo, znanost in tehnologiji) nas je takih gledalcev, ki se nas bo prehod dotaknil, okoli tretjina. Takih torej, ki televizijski program spremljamo prek sobne ali strešne antene. Vsi drugi, ki televizijo spremljajo prek kabelskih, IP ali satelitskih povezav, so lahko glede prehoda mirni, saj za digitalizacijo ali nedigitalizacijo, tudi z ustreznimi sprejemniki, poskrbijo njihovi televizijski operaterji. Po raziskavi tudi sledi, da približno petina Slovencev o prehodu na digitalno oddajanje televizije še vedno ni nič slišala. Ker se bliža prvi december, ko bodo analogni oddajniki ugasnili, je to zaskrbljujoče, saj bo potencialno kar nekaj ljudi šokiranih, ko "bodo televizorji nehali delovati". No, tudi med tistimi, ki so o digitalizaciji slišali in jih zadeva, je kar okoli 200.000 gospodinjstev, ki še niso ustrezno opremljena s televizorji oz. sprejemniki DVB-T. V pol leta bo torej nujnih 200.000 nakupov teh naprav in čisto možno bo, da bo v zadnjem trenutku česa (npr. zunanjih dekodirnikov) zmanjkalo.
Pri ozaveščanju o napovedani digitalizaciji oddajnega signala se že dalj časa trudimo mediji (Monitor je prvi podroben članek na to temo objavil že leta 2006, ko se je Slovenija, v nasprotju z okoliškimi državami, odločila za kodiranje MPEG-4), nikakor pa nam ustrezno ne sledi država. Ministrstvo že dolgo obljublja posebne informacijske zloženke, ki naj bi jih dobilo vsako gospodinjstvo in klicni center z ustreznimi informacijami za državljane, vendar ni od obojega zaenkrat še nič. Zadnja informacija pravi, da naj bi bile zloženke nared konec aprila.
Še vedno pa ni informacije o morebitnem (so)financiranju nakupa sprejemnikov oz. pomoči za socialno ogrožene gledalce. Taki so vsi, ki so oproščeni plačila prispevka RTV in nekatere kategorije invalidov, po različnih ocenah pa jih je okoli 10.000. Na direktoratu za informacijsko družbo se po zagotovilih direktorja Nikolaja Simiča za to skupino pospešeno prizadevajo najti denar. Čisto prava subvencija za vse gledalce menda po evropskih zakonih ni mogoča. No, v resnici je enako nemogoče sofinanciranje digitalnega oddajanja televizijskih postaj, vendar je bila ob zagroženem bojkotu hiše Pro Plus (POP TV, Kanal A) hitro najdena rešitev, ki nas bo letos stala pol milijona evrov - ministrstvo televizijskim hišam pomaga sofinancirati analogno oddajanje, dokler je še potrebno ...
Pod državno informiranje o digitalnem prehodu lahko trenutno štejemo le oglase za neslavno nalepko Digi, o kateri smo tudi v Monitorju že pisali. Gre sicer za hvalevreden poizkus pomoči gledalcem oz. kupcem televizorjev in sprejemnikov, s katerim naj bi na nedvoumen način pokazali izdelke, ki so popolnoma združljivi z oddajnimi parametri, ki so v veljavi pri nas (video MPEG-4, zvok AAC ...). Žal se je poizkus popolnoma ponesrečil, kajti izdelovalca vsako testiranje naprave (ali družine naprave) stane 2500 evrov, to pa lahko ob večjih prodajnih programih hitro zraste v hud strošek. Zato se je večina izdelovalcev odločila, da se tega enostavno ne gre. Nalepko so do zdaj pridobili le televizorji Philips, LG in Telefunken ter trije zunanji sprejemniki (Homecast, Viewmedia in Clint) in še ti s sprejeto odločitvijo za vstop v projekt Digi danes niso več zadovoljni. Delo piše, da je predstavnik Philipsa Slovenija, ki je kot eden prvih dobaviteljev za svoje televizorje pridobil nalepko Digi, pojasnil, da so to storili, ker so predvidevali, da bodo za dokaj majhen strošek lahko bolje promovirali svoje izdelke. Izkazalo pa se je, da kampanja ni dosegla namena in da je povsem zvodenela. Še več, Gorenje se je raje odločilo za "svojo nalepko", ki naj bi kupcu zagotovila, da je naprava ustrezna, kar je pravzaprav svojevrstno izigravanje osnovne zamisli.
Kakorkoli že, zaenkrat še ni bilo slišati resnih pozivov k prestavitvi izklopa analognih oddajnikov, zato se bo do prvega decembra nujno ustrezno tehnično opremiti. Na naslednjih straneh si zato lahko preberete nekakšen FAQ oz. odgovore na bolj ali manj vsa vprašanja, ki bi se vam lahko porodila ob razmišljanju o "digitalnem".
Koristni naslovi
www.monitor.si/clanek/digitalna-slika-v-dnevni-sobi/
www.monitor.si/clanek/digitalna-slika-na-racunalniku2/
www.monitor.si/clanek/vse-o-digitalnem-sprejemu-tv/
www.monitor.si/clanek/preizkus-vmesnikov-dvb-t/
Osnove
Kaj se bo pravzaprav zgodilo?.
Konec letošnjega leta bodo slovenske televizijske postaje spremenile način prizemnega oddajanja. To pomeni, da nekateri gledalci z obstoječo opremo ne bodo več mogli spremljati televizijskega sporeda. Natančneje, namesto analognega signala (kodiranje PAL) bodo oddajali digitalni signal (kodiranje DVB-T). Nekaj podobnega se je v računalniškem svetu zgodilo, ko smo analogne modeme zamenjali z digitalnimi ISDN in kasneje ASDL, čeprav stanje ni povsem primerljivo.
Kaj je prizemno oddajanje?
To je oddajanje radijskega ali televizijskega programa, ki se širi v bližini zemeljskega površja. Po domače - prizemno oddajanje je tisto, ki ga sprejemate s sobno ali hišno anteno (ne pa s satelitsko anteno - v tem primeru signal pride s precejšnje oddaljenosti iz komunikacijskega satelita).
Zakaj bo prišlo do sprememb?
Iz dveh razlogov. Prvi je, da je standard za analogni prenos slike (PAL) že zelo star in jim je iz njega uspelo iztisniti že vse, kar omogoča. Z drugimi besedami - z analognim prenosom slike po standardu PAL si ne morete privoščiti večje ločljivosti, tridimenzionalne slike, prostorskega zvoka ...
Drugi, še pomembnejši razlog pa je, da je v zraku nad našimi glavami prava gneča. Spekter elektromagnetnih frekvenc, ki ga lahko izkoristimo za prenos slike (radiofrekvenčni spekter), je zelo omejen. Majhen del celotnega elektromagnetnega spektra, ki ga smeta izrabljati radio in televizija, je razdeljen na še manjše pasove, široke 8 MHz (kanali UHF), in ti kanali so dandanes bolj ali manj že vsi zasedeni. Poleg tega sosednje države ne smejo uporabljati istih elektromagnetnih pasov (da ne motijo druga druge), podobno pa velja tudi za sosednje oddajnike znotraj ene države. Digitalni prenos slike omogoča bolj zgoščen prenos podatkov, pri katerem lahko v enem 8 MHz pasu prenašamo več kot en televizijski program, to pa bo omogočilo večje število tako državnih kakor tudi krajevnih televizijskih programov.
Kratice, kratice...
PAL Phase Alternate Line, način analognega prenosa slike, rabljen v večini Evrope (razen v Franciji in Rusiji).
DVB-T Digital Video Broadcasting - Terrestrial, prizemno oddajanje digitalnega slikovnega signala.
DVB-T2 Izboljšani standard DVB-T, ki še ni v javni rabi.
DTT Digital Terrestrial Televizion, digitalna prizemna televizija.
H.264 Del kodeka MPEG-4, ki opisuje stiskanje slike kot v slovenskem digitalnem omrežju.
AAC Del kodeka MPEG-4, ki opisuje stiskanje zvoka. Tak standard uporablja drugi slovenski multipleks.
HDTV High Definition TV, televizija visoke ločljivosti.
HDMI High-Definition Multimedia Interface, standard za povezavo naprav s podporo visoki ločljivosti.
SCART Syndicat des Constructeurs d'Appareils Radiorécepteurs et Téléviseurs, standardni 21-nožični priključek, ki na enem konektorju združuje različne analogne signale (kompozitni, S-Video, RGB, zvok).
EPG Electronic Program Guide, elektronski vodnik po televizijskem sporedu.
Kakšne prednosti prinaša digitalna televizija?
Ker se po enem kanalu UHF pri digitalni televiziji oddaja več kot en televizijski program, omogoča digitalni način boljšo izrabo radiofrekvenčnega spektra oziroma večje število programov, ki jih lahko sprejema gospodinjstvo z individualno prizemno anteno.
Poleg tega omogoča digitalno kodiranje prenos bolj kakovostne slike standardne ločljivosti (ni napak, ki nastajajo pri analognem kodiranju, denimo razmazanih barv), prenos slike visoke ločljivost in slike širokega formata, prostorski zvok, prenos več kot dveh zvočnih kanalov ob eni sliki in prenos dodatnih informacij (elektronski programski vodnik, podatkovni kanali).
Primerjava kakovosti analognega in digitalnega signala pri sprejemu s sobno palično anteno.
Zakaj zamuda?
Kdaj bo prišlo do sprememb?
Prvo omrežje (oziroma multipleks, več o tem kasneje) je v času, ko to pišemo, že bolj ali manj vzpostavljeno. Nadgrajujejo in usklajujejo le še nekatere oddajnike.
Po sklepih EU moramo analogno oddajanje opustiti do leta 2012. Slovenski Zakon o digitalni radiodifuziji (Uradni list RS št. 102/07, www.uradni-list.si/_pdf/2007/Ur/u2007102.pdf) pa določa, da se mora to zgoditi najkasneje konec letošnjega leta.
Zakaj tako hitro?
Pravzaprav je bilo časa več kot dovolj. O prehodu z analognega na digitalno oddajanje se je začelo v nestrokovnih krogih govoriti že leta 2006. Že takrat smo o prehodu in o standardu za kodiranje digitalne slike pisali v Monitorju (www.monitor.si/novica/slovenija-gre-v-mpeg4/). Že leta 2007, torej pred tremi leti, pa je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) pozvala uporabnike, naj ob nakupu televizijskega sprejemnika preverijo, ali je združljiv s standardom MPEG-4 (www.monitor.si/novica/dvb-t-pri-nas/). Za pripravo je bilo torej več kot dovolj časa.
Res pa je, da so šele v zadnjem letu na voljo združljivi digitalni sprejemniki, ki stanejo manj kot 100 evrov. Še vedno pa imate do konca leta več kot dovolj časa, da preverite, ali je vaš sprejemni sistem združljiv z novo ureditvijo.
So spremembe samo v Sloveniji?
Ne, na digitalno oddajanje prehaja večina sveta. Nekateri (ZDA, Anglija, Švedska, Finska ...) so prehod že izvedli, drugi (Španija, Italija) so sredi priprav, tako kakor mi. Rusija, denimo, pa s prehodom še ni začela. Stanje prehoda posameznih držav si lahko ogledate na spletni strani
Kaj pa se dogaja pri naših sosedih?
Avstrijci so prehod pretežno opravili, Italijani se nanj šele pripravljajo, Madžari prav tako, Hrvati pa so že začeli ugašati analogne oddajnike v Istri, Kvarnerju in Gorskem Kotarju.
Kako naj se odločim?
Na področju slike visoke ločljivosti se spopadata dva standarda, od katerih noben še ni dosegel bistvene prednosti pred drugim. Skoraj zagotovo bomo v naslednjih desetih letih srečevali oba, zato je koristno razumeti razliko med njima.
Slikovno manjši je standard 720p, pri katerem se 50-krat na sekundo prenese slika ločljivosti 1280 x 720. Zaradi neprepletenosti (vedno se prenaša celotna slika) je zelo primeren za posnetke s hitrim dogajanjem (šport).
Konkurenčni standard 1080i prinaša bistveno večjo ločljivost, 1920 x 1080, toda z majhno zvijačo. Celotna slika se prenese le 25-krat na sekundo. Prikaz je tak kot pri analogni televiziji - prenaša se 50 polovičnih sličic na sekundo. Sličice so izmenično sestavljene iz sodih in lihih vrstic, sprejemnik (ali televizor) pa jih združi v celoto. Na voljo je tudi standard 1080p (50 polnih sličic 1920 x 1080 na sekundo), a se zaradi zahtevnosti (velika poraba pasovne širine) ne uporablja za javno oddajanje.
Pri izbiri sprejemnika morate bolj kakor na združljivost z obema standardoma paziti na prisotnost dekodirnika slike HD. Sprejemniki - tako tisti s (približno) 720 slikovnimi vrsticami kakor tudi tisti s (približno) 1080 vrsticami - znajo prikazovati oba standarda. Prvi imajo več dela s standardom 1080i, pri katerem morajo sliko zmanjšati na 720 vrstic, drugi pa s standardom 720p, ki ga morajo raztegniti na svoj format slike, a oboji to delo kar dobro opravijo. Zgodi pa se, da nekatere (predvsem cenejše) naprave ne znajo dekodirati slike HDTV (znajo jo samo prikazati), in mora to delo prevzeti zunanji dekodirnik. Pri nakupu bodite zato pozorni na oznake, ki sporočajo stopnjo združljivosti s standardom HDTV.
Naprava prikazuje signala 720p in 1080i, a nima dekodirnika.
Naprava lahko sprejema, dekodira in prikazuje standarda 720p in 1080i.
Naprava prikazuje signale 720p, 1080i in 1080p, ima razločljivost A si se odločil za razločljivost, Matjaž? Jaz predlagam dobro staro ločljivost. To je star termin iz fizike, mu nič ne manjka.
Naprava lahko sprejema, dekodira in prikazuje standarde 720p, 1080i in 1080p ter ima razločljivost prikaza 1920 x 1080.
Kakšen bo prehod?
Na območju Slovenije so sprostili radiofrekvenčni spekter v dveh kanalih UHF. Žal zaradi tehničnih težav ta kanala nista enaka po vsej državi. Paziti moramo namreč tudi na združljivost z omrežji sosednjih držav (ne smemo uporabljati istih kanalov, ker v obmejnem prostoru sicer pride do prekrivanj signala). Zato bo Slovenija razdeljena na tri območja - zahod, center in vzhod - ki bodo uporabljala različne frekvence.
Razdelitev Slovenije na tri digitalna območja
Na enem od teh dveh kanalov že lahko sprejemamo digitalni televizijski program. Ko bo ta dosegel dovolj veliko pokritost prebivalstva, bomo začeli ugašati analogne oddajnike. S tem bomo pridobili dodaten frekvenčni prostor, v katerega bomo lahko postavili še pet digitalnih omrežij (torej jih bo skupaj sedem), ki pa morda ne bodo vsa uporabljena za prenos televizijskega in radijskega signala. Načrtujejo, da bodo nekatera uporabljena tudi za prenos dvosmernih komunikacij (telefonija, brezžična omrežja WiMax).
Ali me sprememba prizadene?
Če sprejemate slovenske televizijske programe prek satelita (z naročniško kartico RTV Slovenija ali v sistemu Total TV), ste priključeni v kabelski sistem ali gledate internetno televizijo (IPTV), pa naj pride ta do vas po bakru (ADSL, VDSL) ali optiki, potem se za vas ne bo nič spremenilo. Še naprej boste sprejemali enak signal kakor zdaj. Izjemoma bi lahko kabelski operater sprejemal paket DVB-T programov in ga nespremenjenega prenašal v kabelskem sistemu. V tem primeru bi za sprejem potrebovali enako opremo kakor uporabniki z individualno anteno. Res pa je, da še nismo slišali za kabelskega operaterja s takimi načrti.
Če sprejemate televizijo prek sobne ali strešne prizemne antene (pa naj bo ta hišna ali deljena blokovska), pa boste morali poskrbeti za ustrezen dodatek, ki bo digitalno sliko pretvoril v signal, razumljiv vašemu televizorju. Lahko pa seveda tudi kupite nov televizijski sprejemnik, ki bo znal neposredno sprejemati digitalni signal.
Koliko nas je?
V Sloveniji je približno 680 tisoč gospodinjstev z vsaj enim televizijskim sprejemnikom. Približno 30 % sprejema televizijski signal s prizemnih oddajnikov. Teh (približno) 200 tisoč gospodinjstev bo moralo poskrbeti za novo strojno opremo.
Na druge, to je okoli 285 tisoč gospodinjstev s kabelskim omrežjem, 170 tisoč uporabnikov internetne televizije in približno 25 tisoč gospodinjstev s satelitskimi sprejemniki Total TV, pa prehod ne bo vplival.
Ali potrebujem nov televizor?
Ne! Namesto novega televizorja si lahko omislite digitalni sprejemnik (set-top box) v samostoječi različici, namenjeni za priklop na televizor, digitalni sprejemnik USB, namenjen priklopu na računalnik, ali odkodirno kartico CI, ki jo lahko vstavite v nekatere novejše modele televizorjev.
Ali potrebujem novo anteno?
Digitalna prizemna televizija uporablja za oddajanje ista frekvenčna območja kot analogna prizemna televizija. Lahko pa se vseeno zgodi, da imate anteno, ki ni primerna za sprejem kanalov, na katerih se oddaja digitalni program. V tem primeru boste morali nadgraditi antenski sistem z dodatno anteno ali ga zamenjati z novo, ki bo omogočala sprejem aktualnih kanalov. Večinoma pa naj ne bi prihajalo do takšnih težav.
Ali potrebujem nov radijski sprejemnik?
Ne. Na radijskem področju se ne bo kaj dosti spremenilo, saj se radijske analogne frekvence ne ukinjajo. Digitalni radio se le počasi uvaja in zaenkrat o njem v povezavi z digitalnim oddajanjem DVB-T še ni govor.
Kako naj izberem?
Kako naj se izognem težavam?
Če boste kupovali televizijski sprejemnik, potem poskrbite, da bo podpiral stiskanje slike MPEG-4 H.264 (stiskanje MPEG-2 ni združljivo s slovenskim digitalnim omrežjem!) in kodiranje zvoka AAC. Vsi taki sprejemniki podpirajo tudi stiskanje slike MPEG-2 in zvok po standardu MPEG-1/II in so s tem primerni za spremljanje digitalnega signala italijanskih, avstrijskih in hrvaških omrežij. Dokaj svež (a verjetno ne povsem popoln) seznam takšnih sprejemnikov najdete na strani
dvb-t.apek.si/informacije_o_ponudbi_mpeg_4_dvb_t_sprejemnikov.
Kako naj izberem digitalni sprejemnik?
Tudi pri tem morate poskrbeti za podporo ustreznih standardov (MPEG-4 H.264 in AAC). Poskrbite tudi, da bo sprejemnik imel vrsto izhoda, ki jo podpira vaš televizor. Če imate novejši televizor, ima morda vgrajen digitalni vhod HDMI, sicer pa boste uporabili analogni vhod SCART ali kompozitni vhod. Več o tem smo pisali v Monitorju:
www.monitor.si/clanek/digitalna-slika-v-dnevni-sobi/
in
www.monitor.si/clanek/preizkus-vmesnikov-dvb-t/.
Nekaj informacij boste našli tudi na spletišču Agencije za pošto in elektronske komunikacije:
dvb-t.apek.si/kaksen_sprejemnik_izbrati.
Cene ustreznih sprejemnikov se danes začnejo pri 65 evrov (če upoštevamo cenovni portal ceneje.si).
Tako je videti tipičen sprejemnik DVB-T
Kako naj izberem dekodirno kartico CI?
Predvsem najprej preverite, ali vaš televizor podpira tak tip razširitve. Dekodirno kartico lahko uporabite tudi z nekaterimi sprejemniki DVB-T, ki sami po sebi podpirajo le stiskanje MPEG-2, a tudi pri teh morate najprej preveriti združljivost. Priporočamo vam, da se obrnete na prodajalca dekodirnih kartic, ki vas bo usmeril na svež seznam združljivih naprav.
Kako naj izberem sprejemnik USB?
Velja isto kakor pri drugih vrstah naprav - podpirati mora MPEG-4 H.264 in AAC. Na srečo je pri digitalnih sprejemnikih USB to stvar programske opreme in dandanes praktično vsi podpirajo omenjene standarde. V pomoč pri izbiri sta vam lahko preizkusa v Monitorju: www.monitor.si/clanek/digitalna-slika-na-racunalniku2/,
Tehnikalije
Kaj je Digi?
Ministrstvo za gospodarstvo je pooblastilo ustanovo Sintesio za ugotavljanje skladnosti MPEG4 DVB-T sprejemnikov s slovenskimi specifikacijami zahtev. Na podlagi ugotovljene skladnosti ta ustanova izdaja oznako Digi, zeleno nalepko, ki pomeni, da sprejemnik ustreza tem specifikacijam. Seznam ustreznih sprejemnikov je objavljen tudi na strani
dvb-t.apek.si/test_dvb_t_sprejemnikov.
Ker pa se večina uvoznikov naprav, ki so sicer popolnoma združljive z našimi specifikacijami, ne pomuja s testiranjem (ki seveda tudi ni zastonj!), boste nalepko le redko videli v trgovinah. Pri izboru naprave se zato raje zanašajte na tehnične podatke izdelovalca, naše preizkuse in izkušnje drugih kupcev (pobrskajte po internetu!).
O testiranju sprejemnikov in oznaki Digi smo pisali v reviji Monitor:
www.monitor.si/clanek/digi-ali-ne-digi/
Kakšna je razlika med MPEG-2 in MPEG-4?
MPEG-2 in MPEG-4 sta zelo razširjena standarda za stiskanje slike. Stiskanje je nujno potrebna komponenta digitalnega prenosa, saj zagotavlja dovolj majhno pasovno širino signala in s tem omogoča oddajanje več televizijskih programov na enem kanalu.
Stiskanje MPEG-2 je starejše in sliko stisne manj od novejšega MPEG-4. Zaradi starosti so dekodirni čipi že dolgo časa v proizvodnji, zato niso dragi in jih najdemo v vseh napravah, namenjenih sprejemu digitalnega videa.
MPEG-4 stisne sliko bolj oziroma pri isti stopnji stiskanja prinaša boljšo kakovost, so pa dekodirniki dražji od tistih, ki podpirajo le MPEG-2 in jih zato še ne najdemo v vseh napravah. Kljub temu se je večina držav, ki se je v zadnjih nekaj letih odločala za digitalni standard, odločila za stiskanje MPEG-4. Zaradi prednosti (boljše stiskanje) se bo stiskanje MPEG-4 uporabljalo tudi za večino kanalov visoke ločljivosti, ki bodo nastali v naslednjih letih.
Ali potrebujem televizijski sprejemnik visoke ločljivosti?
Digitalno oddajanje samo po sebi še ne pomeni televizije visoke ločljivosti. Vsi slovenski programi v prvih dveh multipleksih (omrežjih) bodo oddajani v standardni ločljivost (SDTV). Lahko pa pričakujemo, da se bodo s sprostitvijo radiofrekvenčnega spektra (po izklopu analognih kanalov) pojavili tudi programi HDTV. Če boste zaradi prehoda na digitalni signal kupovali nov televizor, potem le poskrbite, da bo podpiral tudi visoko ločljivost slike, sicer se lahko zgodi, da boste čez leto ali dve iskali novega.
Kako je z digitalno tv in teletekstom?
Teletekst se v DVB-T oddaja kot samostojen podatkovni tok. Če signal sprejema in prikazuje televizor, potem z njegovim prikazom ni nobenih težav. Prav tako ni težav, če signal sprejema zunanji sprejemnik, ki je s televizijo povezan z analognim kablom. V tem primeru bo sprejemnik sestavil sliko, zvok in teletekst v enoten analogni signal in ga poslal televiziji, ta pa bo signal obdelala in prikazala natanko tako, kakor če bi prispel z analognim prizemnim oddajanjem.
Malce pa se zaplete, če sta zunanji sprejemnik in televizor povezana s kablom HDMI. Ta namreč ne omogoča prenosa teleteksta, zato za prikaz le-tega ne more poskrbeti televizor. Teletekst bo v tem primeru dekodiral sprejemnik in ga televizorju poslal kot slikovni zapis. Pri tem pa so sprejemniki zelo različno uspešni - nekateri teletekst dekodirajo odlično, drugi pa imajo z njim velike težave. Zatakne se tudi pri šumnikih - nekateri jih znajo prikazati, drugi pa ne in namesto njih prikažejo sičnike.
Kako je z digitalno televizijo in podnapisi?
Digitalna televizija podpira obe vrsti podnapisov, ki smo jih vajeni iz analogne, ter dodaja še enega.
Trenutno lahko gledate dve vrsti podnapisov - tiste, ki so narisani čez sliko in se jih ne morete znebiti (v branži jim pravijo "odprti"), ter teletekstne podnapise. Slednje lahko prižgete ali ugasnete - enostavno tako, da odprete teletekst in prikažete posebno stran s podnapisi. Teletekstni podnapisi so torej praktični (skrijemo in prikažemo jih po želji), a grdi. Črke namreč riše čip, ki ima vgrajeno pisavo nespremenljive širine, namenjene prikazu teleteksta.
DVB-T podpira še podnapise, podobne tistim s plošč DVD. Podnapisi DVB so oddajani kot ločen podatkovni tok z bitnimi slikami. Oddaja se lahko tudi več jezikov, pa tudi več podnapisov za en jezik, na primer različica za normalno slišeče in za gledalce z okvarjenim sluhom. Digitalni sprejemnik na željo gledalca dekodira enega od teh tokov in podnapise lepi čez dekodiran video signal.
Kaj je multipleks?
Za potrebe televizijskega oddajanja je radiofrekvenčni spekter razdeljen v pasove, imenovane kanali. V digitalnem oddajanju na takem kanalu oddajamo paket več televizijskih programov (in morebitnih drugih storitev), ki ga imenujemo multipleks.
Kako je sestavljen digitalni signal?
Digitalni signal enega multipleksa vsebuje več podatkovnih tokov. Nekateri so standardni in obvezni (glavna tabela, tabela programskih tokov, podatki o omrežju), drugi pa vezani na posamezen televizijski kanal (tok s sliko, tok z zvokom, tok s teletekstom, tok s podnapisi, tok z elektronskim vodnikom). Tokovi so razbiti v majhne podatkovne enote, velike 188 bajtov, ki se oddajajo multipleksirano (po domače - pomešano). Sprejemnik tokove demultipleksira (sestavi v logične tokove), interpretira (dekodira sliko in zvok) ter prikaže.
Kaj najdemo v multipleksu?
Poleg sistemskih tokov (razne tabele) se v multipleksu za vsak televizijski program oddaja vsaj tok s sliko in z zvokom. Opcijsko je možno oddajanje več zvočnih tokov (sinhronizacija v različnih jezikih). Oddaja se tudi programski vodnik (EPG), ki gledalcu olajša izbor programa in poenostavi snemanje, če sprejemnik to podpira, pa teletekst in podnapisi. V slovenskem digitalnem oddajanju podnapisov DVB-T zaenkrat ne boste našli (še vedno pa se seveda oddajajo podnapisi, ki so del slike, in teletekstni podnapisi).
Koliko multipleksov je v Sloveniji?
Do izklopa analognih oddajnikov je v radiofrekvenčnem spektru prostora le za dva multipleksa. Imenujeta se multipleks A in multipleks B.
Kje lahko sprejemam multipleks A in kaj oddaja?
Multipleks A je viden že po večini Slovenije. Prenaša program RTV SLO 1, 2 in 3, POP TV, Kanal A, TV 3, in TV Pika. Na zahodnem območju se oddajata še programa Koper/Capodistria in TV Primorka, na vzhodnem TV Maribor in RTS, na osrednjem pa Vaš kanal.
Tehnični podatki o multipleksu (frekvence in druge nastavitve) so na voljo na naslovu
Pokritost Slovenije s signalom multipleksa A na 25. 1. 2010 (vir: APEK)
Kje lahko sprejemam multipleks B in kaj oddaja?
Multipleks B zaenkrat oddaja le testni signal in je viden le v okolici Ljubljane, Maribora in Slavnika.
Tehnični podatki o multipleksu (frekvence in druge nastavitve) so na voljo na naslovu
Pokritost Slovenije s signalom multipleksa B na dan 9. 12. 2009 (vir: APEK)
Kje lahko sprejemam sliko visoke ločljivosti?
Poskusna oddajanja televizije visoke ločljivost lahko spremljate v okolici Ljubljane na 26. kanalu (oddajnik na gradu - Šance). Tam si lahko v kratkem obetate nogometno prvenstvo v visoki ločljivosti.
(original sličice so na http://dvb-t.apek.si/sprejemniki_kaj_pomenijo_oznake)