Objavljeno: 14.11.2008 10:24 | Avtor: Boris Horvat | Monitor Oktober 2008

Digitalna televizija v Sloveniji

Samo dobrega četrt stoletja digitalne tehnologije za široko potrošnjo je omogočilo digitalizacijo besedila, zvoka, slike in na koncu videa. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo začel proces digitalizacije tudi pri produkciji in distribuciji televizije (in filma).

Prav letos je neopazno minila petindvajseta obletnica izdaje prvega kompaktnega diska (CD), s katerim se je začel zaton vinilnih plošč. Digitalna telefonija (ISDN) je med nami šele dvajset let; v Sloveniji šele dvanajst. V Monitorju smo o prvem digitalnem (seveda črno-belem!) fotoaparatu Logitech za široko potrošnjo poročali leta 1993 in o prvi video kartici za digitalno urejanje posnetkov DV leta 1997. Vedno večje zmogljivosti pomnilniških nosilcev (diski, kartice) in prenosnih sistemov (širokopasovni internet, optična omrežja) omogočajo obdelavo, hranjenje in prenos vedno večje količine podatkov. Pri digitalni film je bil posnet leta 2002 (Star Wars Episode II).

In čeprav je produkcija televizije v Sloveniji pretežno še vedno analogna, se distribucija televizijskega signala v Sloveniji že nekaj let digitalizira.

IP televizija (IPTV)

Začetnik digitalne televizije v Sloveniji je bil SIOL, ki je storitev predstavil spomladi leta 2003 na sejmu Teleinfos in jo ponudil jeseni istega leta, ko je bila ta ponudba novost tudi v evropskem merilu. Leta 2005 se mu je pridružil T-2 s svojo lastno rešitvijo in lani še AMIS in Tuš Telekom, ki pa svojim naročnikom samo posredujeta v bistvu povsem enako ponudbo, kot jo ima SIOL in jo zdaj vsem trem zagotavlja Telekomova hčerinska družba Planet 9. Medtem ko T-2 ponuja vse televizijske kanale v originalni kakovosti MPEG-2 (in s spremenljivo bitno hitrostjo), pa Planet 9 originalne televizijske kanale pred posredovanjem v omrežje internet primerno "prilagodi" zmogljivosti Telekomovega širokopasovnega omrežja, tako da podatkovni tok digitalne televizije predhodno prekodira ("transkodira") v signal z nižjo in fiksno bitno hitrostjo. Pred letošnjim poletjem pa je Planet 9 začel distribuirati IPTV obenem tudi v kodiranju MPEG-4, ki zaradi bolj učinkovitega stiskanja potrebuje manjšo pasovno širino in lahko tako doseže še več internetnih naročnikov ali pa omogoči hkratno spremljanje dveh različnih televizijskih programov pri istem naročniku. To rešitev je od Planeta 9 prevzel tudi AMIS, medtem ko se je Tuš Telekom odločil za razvoj lastne rešitve sprejema televizije, prav tako v varčnejšem formatu MPEG-4.

Vsako zmanjšanje pasovne širine ali prekodiranje signala iz MPEG-2 v MPEG-4 lahko vpliva na kakovost slike - o tem kasneje člankih. Na manjših zaslonih (24-32 palcev) razlike verjetno niti ne bomo opazili, pri večjih zaslonih, 42 palcev in več, pa bomo kaj hitro opazili neostro ali "kockasto" sliko kot posledico varčne digitalizacije. Ponudniki IPTV zaradi že omenjenega varčevanja originalnemu signalu navadno "odrežejo" še večkanalni zvok, teletekst in elektronski programski vodnik (ki pa ga lahko nadomesti s spletnim vodnikom). Za sprejem televizije IP ponudnik zagotovi poseben sprejemnik (set top box), saj prav noben televizijski aparat ne podpira direktnega sprejema IPTV.

Digitalna kabelska televizija (DVB-C)

Začetnik digitalne kabelske televizije v Sloveniji je bil Ljubljanski kabel v začetku leta 2005, sledil mu je KRS Rotovž in UPC Telemach (z omejeno ponudbo peščice programov v dodatnem paketu, ki pa jo je ta mesec bistveno razširil).

Digitalna kabelska televizija (DVB-C) omogoča precej več kot analogna (večje število programov, programski vodnik EPG, zaščito posameznih programov itd.), vendar je kabelski operaterji do zdaj niso pretirano ponujali. Na DVB-C tudi ni prenosnih omejitev, ki jih pozna IPTV, tako da programov ni treba dodatno stiskati (in s tem poslabšati kakovosti slike). Ker se vsi programi hkrati prenašajo po kablu, lahko gledamo več programov hkrati, seveda pa za vsak program potrebujemo svoj sprejemnik (STB - set top box) ali televizijski aparat. So pa tudi sprejemniki, ki omogočajo hkratno gledanje (ali vsaj snemanje) več kanalov obenem.

Kaže, da je šele konkurenca (digitalne) internetne televizije vzpodbudila kabelske operaterje, da so začeli bolj ponujati tudi digitalne pakete. UPC Telemach je tako sredi septembra v celotnem svojem omrežju ponudil digitalno kabelsko televizijo, ki jo je do takrat ponujal samo prek Ljubljanskega kabla, katerega je prevzel sredi lanskega leta.

Digitalni kabelski ponudnik je tudi Telekom Slovenije, ki prek optičnih priključkov ob analogni televiziji (CATV) ponuja tudi digitalno televizijo (IPTV), žal pa v enaki kakovosti kot prek širokopasovnih priključkov ADSL - čeprav v optičnem omrežju ni omejitev in bi lahko ponudil originalen, torej bistveno boljši signal. Tudi za sprejem digitalne kabelske televizije potrebujemo poseben sprejemnik ali pa novejši televizor, saj že številni izdelovalci televizorjev vgrajujejo ustrezen tuner v svoje televizorje (na primer Phillips, Sony, Sharp), medtem ko drugi takšne modele načrtujejo v prihodnosti (Bang&Olufsen, Hitachi, Pioneer).

Digitalna satelitska televizija (DVB-S)

Satelitska televizija je med nami že skoraj tako dolgo kot kabelska televizija. V začetku osemdesetih let, torej pred kakšnimi 25 leti, ko smo lahko sprejemali samo peščico TV programov prek zemeljskih TV oddajnikov, je satelitska ponudba (takrat še analognih kanalov) prinesla v naše kraje tuje televizijske programe. Večji stanovanjski bloki so takrat postavljali lastne satelitske antene na strehe in tako dobili dodatnih nekaj angleških in nemških programov. Kasneje so te programe začeli ponujati kabelski operaterji prek kabelskih omrežij, pionirji so bili v Mariboru KRS Rotovž (danes del UPC Telemacha), kasneje v Ljubljani Meglič Telekom (predhodnik Ljubljanskega kabla, ki je danes prav tako del UPC Telemacha). Danes imamo na satelitih na tisoče televizijskih in radijskih programov, velika večina je digitalnih. Ob nekaj tisočih programih v standardni ločljivosti jih je v Evropi že kakšnih 150 tudi v visoki ločljivosti (HDTV). Za tiste, ki prisegajo na najširšo izbiro programov je verjetno najboljša rešitev lastna satelitska antena, po možnosti vrtljiva za sprejem več satelitov. Na satelitih je tudi nekaj slovenskih programov, v paketih pri različnih ponudnikih (glej tabelo v okviru). Za sprejem satelitske televizije je načelno potreben poseben zunanji sprejemnik (set top box), pri čemer je zaradi hude konkurence na trgu izredno velika izbira najrazličnejših sprejemnikov. Nekateri izdelovalci televizorjev pa digitalni satelitski sprejemnik že vgrajujejo v svoje televizorje (na primer Pioneer v svoji elitni seriji Kuro).

Seznam satelitov v Evropi

Seznam slovenskih TV kanalov na satelitih

program

ponudnik

spletni naslov

satelit

frekvenca

TV Slovenija 1

RTVSLO

www.rtvslo.si

HotBird 8 na 13 E

12303 V

TV Slovenija 2

RTVSLO

www.rtvslo.si

HotBird 8 na 13 E

12303 V

TV Slovenija 3

RTVSLO

www.rtvslo.si

HotBird 8 na 13 E

12303 V

TV Pika

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

Pop TV

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

Kanal A

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

TV 3 Slovenija

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

Sport Klub Slovenija

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

INFO TV

Total TV

www.totaltv.tv

Eutelsat W2 16 E

12726 V

MTV Adria

VPK

www.vpk.si

AMOS 2 na 4 W

11586 H

Čarli TV

VPK

www.vpk.si

AMOS 2 na 4 W

11586 H

Golica TV

VPK

www.vpk.si

AMOS 2 na 4 W

11586 H

Prizemeljska "satelitska" televizija (MMDS)

Konec devetdesetih let so nekateri kabelski operaterji začeli ponujati tudi brezžični sprejem televizijskega signala s sistemom na 2,5 GHz, kasneje pa se je uveljavil digitalni sistem na 12 GHz MMDS (Multipoint Microwave Distribution System - mikrovalovni večtočkovni distribucijski sistem). Gre za iste frekvence, kot jih sicer uporablja satelitska televizija, to pa pomeni, da lahko za sprejem uporabimo običajni satelitski sprejemnik. MMDS je alternativa kabelski televiziji, zato jo imenujemo tudi "brezžični kabel"; tista področja, na katerih ni omrežja kabelske televizije, lahko doseže signal s "satelitskega oddajnika", ki ga postavimo na visok hrib. To je veliko ceneje kot izstrelitev satelita v orbito 36.000 km nad zemljo ali zakup oddajne kapacitete na satelitu. Omejitev sistema MMDS je samo v tem, da moramo namesto neposredne vidljivosti do satelita (kar je skoraj vedno zagotovljeno) imeti neposredno vidljivost do oddajnika na visokem hribu, kamor usmerimo satelitsko sprejemno anteno (krožnik premera približno 40 cm). V Sloveniji je kar nekaj takšnih ponudnikov, ob Ljubljanskem kablu (Lastovka) še KATE Nova Gorica, Gorosan in drugi. Z istim sprejemnikom (če le omogoča priključitev več satelitov) in dodatnim krožnikom lahko hkrati sprejemamo tudi programe z običajnih satelitov. MMDS je lahko resna alternativa prizemeljski digitalni televiziji (DVB-T), ker omogoča prenos večjega števila kanalov in tudi kanalov v visoki ločljivosti (HDTV).

Total TV

Podjetje Total TV je pred tremi leti v Beogradu ustanovil srbski kabelski operater Serbia Broad Band. Total TV ponuja televizijske programe v lastnem paketu prek satelita Eutelsat W2 na legi 16 vzhodno, za sprejem katerega zadostuje satelitski krožnik, velik 60 cm. Najprej je bila ponudba omejena samo na Srbijo in Črno goro, od novembra lani pa Total TV ponuja televizijske programe tudi v Sloveniji, menda pa načrtuje ponudbo tudi na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Kot satelitski ponudnik je Total TV namenjen predvsem območjem, kjer ni pokritosti s kabelskim omrežjem. Naročnik prejme brezplačno satelitski sprejemnik CDVB5668 kitajskega izdelovalca Coship (pod tržno znamko Echolite) in kartico za enkripcijo NDS (VideoGuard), s katero lahko spremlja vse programe paketa Total TV. Total TV prek devetih satelitskih transponderjev distribuira okrog 70 televizijskih programov, od tega 46 za Slovenijo, med njimi tudi šest slovenskih komercialnih programov in en sam radijski program. Z istim satelitskim krožnikom in istim sprejemnikom lahko sprejemamo tudi stotine nekodiranih programov s sosednjih dveh satelitov; Astra na legi 19,2 stopinje vzhodno in Hot Bird na legi 13,0 stopinje vzhodno.

Sprejemnik CDVB5668 za Total TV je poceni in nezahteven.

V slovenskem predstavništvu Total TV so nam prijazno posodili sprejemnik z delujočo kartico NDS. Priključitev je sicer enostavna, nekoliko več dela je bilo s priključitvijo dveh dodatnih satelitov. Sprejemnik zadovoljivo opravlja osnovne funkcije satelitskega sprejema. Na Hrvaškem je podoben ponudnik Digi TV (ki oddaja s satelita Thor 5 na legi 1 stopinja zahodno). Hiter pogled pokaže, da oba ponudnika na en sam satelitski transponder stisneta ducat in več programov, to pa kaže na varčevanje s pasovno širino, ki ne zagotavlja optimalne kakovosti slike.

Digitalna prizemeljska televizija (DVB-T)

DVB-T nam je "usojen", saj Zakon o digitalni radiofuziji (ZDRad) določa, da se najkasneje do začetka leta 2011 opusti oddajanje analognega televizijskega signala - doslej je za distribucijo analognega signala skrbela Radiotelevizija Slovenija s svojim sistemom Oddajniki in zveze - in se preide na sistem prizemeljske digitalne televizije (DVB-T). Podzakonski akti zakona določajo, da se oddaja v formatu MPEG-4. Zaenkrat je ponudba bolj skromna, Oddajniki in zveze Televizije Slovenija na enem multipleksu (digitalnem kanalu) prenašajo šest osnovnih programov (TVS1, TVS2, TVS3, TV3, Pop TV in Kanal A; na obmejnih območjih še Tele M in TV Koper) s petnajstih oddajnikov, ki pokrivajo vsaj tri četrtine Slovenije. Drugi multipleks je bil ponujen komercialnim ponudnikom, na razpis Agencije za pošto in elektronske komunikacije za upravljanje tega multipleksa, ki se je končal 1. septembra, so se prijavili trije ponudniki (avstrijski ORS, luksemburški BCE (RTL), skupaj s Teletechom iz Maribora, in norveški Telenor, skupaj s Telesisom iz Gornje Radgone). Odločitev o izbiri upravljavca drugega multipleksa bo znana 15. oktobra. Za kaj več pa bo treba počakati do leta 2011, ko se bodo sprostile analogne frekvence. Z oddajnika na Ljubljanskem gradu (Šance) pa je Televizija Slovenija meseca avgusta poizkusno prenašala olimpijske igre v formatu HDTV, o čemer smo poročali že v septembrski številki. Vendar pa prenosa programov v visoki ločljivosti prek DVB-T ne moremo kaj hitro pričakovati, saj ga APEK zaenkrat izrecno prepoveduje. Za sprejem televizije DVB-T zopet potrebujemo poseben sprejemnik ali pa televizor, ki ima vgrajen tuner DVB-T. Pri tem moramo paziti, da tuner lahko dekodira tudi MPEG-4, ki ga uporabljamo v Sloveniji, in ne samo MPEG-2. Ustrezne televizorje že ponujajo LG, Phillips, Pioneer, Sharp in Sony, še letos jih načrtujejo tudi pri Gorenju.

Lastovka TV

Če kolesarimo po Ljubljanskem barju, vidimo na številnih hišah satelitske krožnike, ki so namesto proti jugu obrnjeni proti severu v smeri Krvavca, kjer ima "brezžični kabelski oddajnik" Ljubljanski kabel, zdaj del skupine UPC Telemach. Ljubljanski kabel je storitev začel ponujati v začetku leta 2005 pod imenom "Lastovka TV". Razen na Krvavcu ima Lastovka TV oddajnik tudi na Trdinovem vrhu nad Novim mestom, poizkusni oddajnik pa je menda tudi na Krimu na obrobju Ljubljanskega barja. UPC Telemach zaenkrat ne načrtuje širjenja ponudbe brezžičnega kabla, saj se bo najprej posvetil digitalni ponudbi na navadnem kabelskem omrežju. V prihodnosti pa razmišljajo o nadgradnji sistema Lastovka TV, ki bi omogočal trojček storitev, torej tudi telefonijo in internet. Podobno storitev je pred nekaj leti načrtoval AMIS pod imenom Air Triple Play, vendar je načrte opustil.

Interaktivna televizija

Televizija je bila v zgodovini enosmeren komunikacijski medij; operater zagotavlja naročene televizijske kanale, potem pa je stvar gledalcev, kaj gledajo, kdaj gledajo in kako gledajo. Vendar pa bi si kdaj želeli še kaj več; na eni strani bi operaterja zagotovo zanimalo, kaj gledamo in kdaj gledamo, gledalci pa bi si želeli od operaterja dobiti še kaj več; na primer, ogledati točno določen film ali posneti oddajo, ki jo trenutno gledajo. Tudi operater bi lahko gledalcem ponudil dodatne storitve, na primer aktivno TV prodajo (takojšen nakup reklamiranega izdelka) ali sklepanje stav oziroma igralništvo, če bi le lahko kako komuniciral z gledalci. Kdo bi si zaželel tudi elektronsko pošto po televiziji ali udobno klepetanje iz naslanjača. Glasovanja za kontaktne oddaje bi namesto prek telefona ali sporočil SMS opravljali kar z daljincem in tudi predvolilne ankete bi postale enostavnejše.

UPC skeptičen glede novih tehnologij?

UPC se je v Sloveniji, podobno kot na Češkem, odločil za klasično enosmerno tehnologijo digitalne kabelske televizije, čeprav drugod (npr. na Nizozemskem, Poljskem, v Avstriji itd.) že ponuja tudi interaktivno digitalno televizijo, ki omogoča številne dodatne storitve (na primer video na zahtevo - VOD ipd.). Z interaktivno televizijo bi zagotovo še laže konkuriral ponudnikom televizije IP v Sloveniji, ki že vsi ponujajo video na zahtevo. Glede na potencialno veliko širšo naročniško bazo v kabelskih omrežjih kot v internetu pa bi lahko v primeru interaktivne televizije ponudil tudi atraktivne dodatne storitve (npr. teleprodaja, telestavnica ipd.), s katerimi bi lahko nadomestil izpad prihodkov, ki je nastal kot posledica vedno večje konkurence, ki so jo povzročili ponudniki televizije IP.

Problem povratnega kanala

Različne tehnologije prenosa televizijskega signala imajo različne možnosti za posredovanje povratne informacije, te pa so navadno omejene na posameznega ponudnika in njegovo infrastrukturo. Na primer angleški satelitski ponudnik Sky že vrsto let opremlja svoje naročnike s posebnimi satelitskimi sprejemniki, ki jih priključimo na navadno telefonsko linijo. Če si želimo ogledati izbrani film iz ponudbe najnovejših filmskih uspešnic pa sistemu "pay-per-view" (plačaj za ogled), zadostuje pritisk na tipko daljinca, ki našo željo prek telefonskega priključka sporoči v centralo operaterja in potem prek satelita aktivira našo naročniško kartico za gledanje izbranega filma. Tudi nakupovalni kanali (ponudnik SKY jih ima vsaj ducat!) to možnost s pridom uporabljajo. Največji nemški satelitski ponudnik Premiere ima povratni kanal narejen bolj okorno; za gledanje filmske uspešnice moramo po telefonu poklicati določeno številko ali poslati SMS z zahtevkom, na podlagi katerega bo operater aktiviral našo naročniško kartico za čas gledanja filma.

Interaktivna televizija po internetu

Ponudniki televizije IP nimajo teh težav, saj je internet že po definiciji dvosmerna komunikacija in televizija IP lahko samo profitira s povratnim kanalom, ki ga omogoča internet. Gledalci so za ponudnike televizije IP "odprta knjiga", zlati rudnik podatkov o njihovih navadah, poleg tega pa gledalcem lahko ponudijo videoteko (VoD - video on demand) in omrežni snemalnik (PVR - Private Video Recorder), z malo domiselnosti pa bi se dala najti še kakšna atraktivna storitev, ki bi gledalcem globlje segala v njihove denarnice (in ne samo ambietalni razpoloženjski video posnetki "za sproščanje", ki jih ponuja eden od slovenskih ponudnikov televizije IP).

Interaktivna televizija na kablu

Ponudba televizije prek kabelskih omrežij je bila v analognem času strogo enosmerna, z digitalizacijo kabelskih omrežij in internetom na kabelskih omrežjih pa se kabelski internet ponuja kot povratni kanal za interaktivne storitve kabelske televizije. To možnost že dalj časa uporabljajo kabelski operaterji v Ameriki, pa tudi nekateri kabelski operaterji v Evropi svoje naročnike že opremljajo s sprejemniki z vgrajenim kabelskim modemom in jim potem ponujajo, podobno kot operaterji televizije IP, ogled filmov iz filmoteke operaterja. Takšnemu sprejemniku (imenujejo ga MediaBox) navadno pripada tudi brezžična tipkovnica, po kateri je laže tipkati kot na daljincu.

Standard za interaktivno televizijo

Žal so take rešitve navadno narejene za posamezne operaterje, ni pa še standarda za digitalne kabelske sprejemnike (in televizorje) za dvosmerno komunikacijo. V Ameriki, kjer ima digitalna kabelska televizija daljšo tradicijo kot v Evropi (s tem pa je tudi zmešnjava različnih individualnih rešitev posameznih operaterjev večja), se že nekaj časa dogovarjajo o sprejetju skupnega standarda za dvosmerno komunikacijo (in upajo, da bo sprejet pred letom 2010), tako da ne bi vsak operater iskal svojega načina povratne komunikacije in bi izdelovalci kabelskih sprejemnikov, predvsem pa digitalnih televizorjev, ob poenotenem standardu lahko poenostavili in pocenili sprejemnike. Kot je v navadi, sta v igri dva konkurenčna predloga za standard, ki se bojujeta za prevlado; True2Way (prej OPAC - OpenCable), ki ga zagovarja NCTA (National Cable & Telecommunications Association), in DCR+ (Digital Cable Ready Plus), ki ga zagovarja ameriška CEA (Consumer Electronics Association). Tak kabelski sprejemnik (ali, še bolje, kar televizor) naj bi potem postal hišni večpredstavni center (MHP - Multimedija Home Platform).

Televizor ali set-top-box?

Posebni sprejemniki za gledanje digitalne televizije (ne glede na to, ali gre za DVB-S, DVB-C, DVB-T ali IPTV) so seveda nepotrebno breme, saj zahtevajo svoj prostor in dodatni daljinec za upravljanje. Najbolj elegantna rešitev bo, ko bo lahko digitalni televizor opravljal tudi vse funkcije digitalnega sprejemnika (set-top-box). Izdelovalci digitalnih ploskih televizorjev (plazemskih in LCD) v najnovejše televizorje vgrajujejo funkcije, ki so jih doslej opravljali zunanji sprejemniki. Skoraj vsi boljši televizorji imajo že pripravljene reže PCMCIA za različne čitalnike naročniških kartic (Conditional Access Module). Televizorji posameznih izdelovalcev že imajo vgrajen tuner za sprejem digitalne kabelske televizije (DVB-C), pa tudi tuner za sprejem prizemeljske televizije (DVB-T), nekateri celo tuner za sprejem satelitske televizije (DVB-S ali DVB-S2). Da pa bo standardni televizor znal komunicirati tudi v nasprotni smeri z operaterji in postal večpredstavna hišna centrala, bomo morali počakati še kar nekaj časa. Na sejmu IFA v Berlinu je bila to ena osrednjih tem, kako uskladiti standarde, tako za digitalno televizijo DVB-T in DVB-C kot tudi za interaktivno televizijo.

Nekateri novejši televizorji premorejo tudi že vrata za dekoder, v katerega sodi tudi dekoder za DVB-C oz. digitalno kabelsko televizijo

Snemanje in shranjevanje posnetkov digitalne televizije

Digitalno televizijo lahko pri nas (trenutno) spremljamo na štiri različne načine (DVB-C, IPTV, DVB-T, DVB-S & MMDS). Če ustreznega sprejemnika nima že sam televizijski aparat, bomo potrebovali poseben sprejemnik, tako imenovani set-top-box (STB), to pa pomeni tudi dodatni daljinec. Če bi hkrati želeli spremljati digitalno televizijo iz dveh različnih virov, bomo potrebovali dva različna sprejemnika, ali takšnega, ki ima vgrajena dva tunerja (npr. DVB-C in DVB-T, ali IPTV in DVB-T). Če bi želeli kdaj kak program tudi posneti, si moramo nabaviti še snemalnik (z diskom in DVDjem), to pa bo zahtevalo še en daljinec, ali pa najti sprejemnik STB, ki ima vgrajen disk (DVR), ali izbrati operaterja, ki ponuja storitev omrežnega snemanja (PVR). Ker tehnologija zelo hitro napreduje, pri tem pa standardi še niso dorečeni, je odločitev danes težka.

Čas klasičnih videorekorderjev VHS je nepreklicno za nami (mimogrede, ali ste že presneli vse svoje kasete VHS na nove nosilce, DVD ali disk, preden bodo posnetki "zbledeli"?), nadomestile so jih snemalne naprave z lastnim diskom. Nekatere med njimi imajo vgrajen tudi snemalnik DVD za trajno arhiviranje posnetkov. Vendar pa, vse takšne snemalne naprave povezujemo s televizijskim sprejemnikom (ali kakšnim drugim sprejemnikom) prek analognih povezav in naprava analogni signal spremeni v digitalnega (navadno v MPEG-2, novejše tudi v MPEG-4). Če imamo kot izvor analogne kanale zemeljske televizije ali analogne kanale na kabelskem priključku, je to še razumljivo, ni pa smiselno, da na tak način (torej z dvojno konverzijo signala) shranjujemo posnetke, ki so že v originalu digitalni (IP televizija, digitalna satelitska ali digitalna kabelska televizija) in jih sprejemamo s posebnim digitalnim sprejemnikom ("set top box" - STB). V takšnem primeru se bo namreč digitalni signal najprej pretvoril v analognega in potem še enkrat v digitalnega in vsakokrat se bo kakovost posnetka nekoliko zmanjšala.

Avtorske pravice

Lastniki avtorskih pravic se zelo bojijo kakršnekoli možnosti presnemavanja kakovostnega videa, predvsem seveda filmov. Analognega snemanja na kasete VHS iz običajnega video izhoda televizijskega sprejemnika ni bilo mogoče preprečevati, drugače pa je v digitalni dobi, ko je na voljo veliko možnosti zaščite (včasih pa tudi kakšna "obvoznica" za zaščito). To je verjetno tudi razlog, da televizijski ponudniki ne ponujajo preveč radi sprejemnikov z diskom. No, pri internetni televiziji (IPTV) lahko z malo spretnosti sliko sprejemamo tudi z osebnim računalnikom in primerno programsko opremo in nimamo več nobenih omejitev snemanja. Podobno velja za satelitsko ali kabelsko televizijo (DVB-S ali DVB-C), pri kateri vgradne kartice za PC s primerno programsko opremo omogočajo tudi snemanje programov.

Najbolj drastično je zaščita izvedena pri posnetkih v visoki ločljivosti HD, kjer lahko povezujemo samo naprave, ki poznajo protokol HDCP (High Definition Copy Protection). Pri sprejemniku ponudnika Sky, ki ima vgrajen disk, sicer lahko naredimo digitalni posnetek oddaje v originalni ločljivosti HD, lahko pa ga gledamo samo na tem istem sprejemniku in samo tako dolgo, dokler imamo veljavno naročniško kartico. Posnetka ne moremo presneti v izvirni kakovosti na kak drug nosilec, vedno pa lahko naredimo posnetek v nizki ločljivosti prek analognega video izhoda. Tudi pri novem digitalnem kabelskem sprejemniku UPC Telemach Handan CV-6000 DVR (preizkus objavljen v septembrski številki) lahko naredimo digitalne posnetke in jih prek povezave USB celo prenesemo v osebni računalnik, vendar samo posnetke tistih kanalov, ki niso zaščiteni z naročniško kartico.

"STB z DVR"

Najbolj elegantna in enostavna rešitev je, če ima naš digitalni sprejemnik že vgrajen disk, na katerega se digitalni posnetki shranjujejo v originalni digitalni kakovosti. Kljub "nesramno poceni" diskom pa se v ponudbah televizijskih operaterjev takšni digitalni sprejemniki pojavljajo šele v zadnjem času (čeprav je sprejemnikov vedno več na trgu). V Sloveniji pravzaprav ni še nikogar, vsi trije operaterji internetne televizije (in podobno velja tudi za operaterje digitalne kabelske televizije) svojim naročnikom ponujajo digitalne sprejemnike brez diska, in sprejemnika z diskom ni mogoče dobiti niti za doplačilo. Enako velja tudi za ponudnike digitalne kabelske televizije. Edina (svetla) izjema, ki smo jo pohvalili že v septembrski številki, je nova ponudba operaterja UPC Telemach, ki je ta mesec naročnikom digitalne kabelske televizije začel dobavljati digitalni sprejemnik/snemalnik ("digital video recorder" - DVR) Handan CV-6000 DVR, ki omogoča snemanje celo do štiri programe hkrati. Sprejemnik smo že preizkusili v septembrski številki.

Najboljša rešitev - sprejemnik STB z vgrajenim diskom.

IP snemalnik (PVR)

Nekateri ponudniki internetne televizije namesto digitalnega sprejemnika z možnostjo snemanja ponujajo storitev omrežnega snemanja ("omrežni videorekorder"). Tako je SIOL že lansko pomlad ponudil omrežni snemalnik, s katerim pa je imel ves čas težave in dalj časa sploh ni deloval. Trenutno menda celo deluje, vendar SIOL storitve ne zaračunava, ker ne more jamčiti za kakovost delovanja. T-2 je svojo storitev spletnega snemalnika ponudil letos maja, vendar je (zaenkrat?) omejena samo na štiri slovenske programe, skratka bolj je neuporabna kot ne. Pri Tuš Telekomu o omrežnem snemalniku ne razmišljajo. V uredništvu menimo, da storitev omrežnega snemanja trenutno še ni zrela (sprašujemo se, če sploh bo kdaj) in bi televizijski operaterji namesto tega naj raje ponudili digitalne sprejemnike (STB) z vgrajenim diskom. Če primerjamo cene diskov in cene storitve omrežnega snemanja, se nakup nekoliko dražjega sprejemnika z diskom izplača že v manj kot letu dni. Tak sprejemnik naj bi omogočal tudi povezavo z računalnikom, da bi lahko posnetke arhivirali na DVD v računalniku (če že ne bi imel lastnega snemalnika DVD) - a tukaj naletimo že na sivo področje avtorskih pravic.

Snemanje programa na televiziji T-2 je po novem zelo enostavno, vendar zaradi licenčnih pravic deluje le na štirih slovenskih programih.

Internetna videoteka (VoD)

Ponudniki televizije IP so za večjo konkurenčnost kabelskim operaterjem morali ponuditi kakšen priboljšek in našli so ga v "videoteki". Gre za filme, ki so shranjeni v strežniku ponudnika in si jih lahko naročniki vsak trenutek ogledajo, seveda za plačilo. Videoteko trenutno ponujajo vsi štirje IP ponudniki televizije, AMIS, SIOL, T-2 in Tuš Telekom, z več ali manj naslovi. V uredništvu smo podobno kot do osebnih spletnih snemalnikov skeptični tudi do spletnih videotek. Ob trenutni ponudbi video vsebin v internetu verjetno nima smisla, da vsak ponudnik dela svojo videoteko, in to samo za svoje uporabnike, saj bo ponudba nujno vedno omejena. Dodatno smo še ugotovili, da je kakovost teh videotek kompromisna, saj nekateri operaterji izvirne posnetke, ki jih dobijo od filmskih distributerjev največkrat na diskih DVD v formatu MPEG-2, zaradi omejene prepustnosti omrežja dodatno stisnejo (prekodirajo) v isti format MPEG-2 z manjšo pasovno širino ali v format MPEG-4, s tem pa se po zakonih fizike hočeš nočeš določen del informacije izgubi (pri tem so eni bolj in drugi manj uspešni). Ekonomsko se bodo verjetno splačale le specializirane spletne videoteke z mednarodnim dosegom, ki bodo lahko kmalu po izidu ponudile "vroče" filmske naslove. Podobno, kot je Applu uspelo s storitvijo iTunes, bo komu prej ali slej uspelo s storitvijo spletnega videa na zahtevo. Dokler ne bo internet dovolj pretočen, pa lahko v internetu vedno najdemo veliko izbiro piratskih posnetkov (največkrat prav tako kompromisne kakovosti), ki jih pretočimo v računalnik in si jih ogledamo.

V svojih "videotekah" imajo ponudniki kar nekaj naslovov.

"Idealni" digitalni sprejemnik

Digitalni televizijski sprejemnik je v bistvu preprost, saj sprejema sliko že v digitalni obliki in ni bistvene razlike, ali gre za DVB-S, DVB-C, DVB-T ali IPTV. Pri nakupu novega sprejemnika zato velja razmisliti, kaj vse pričakujemo od njega. Televizijski ponudniki (predvsem IPTV) nam v paketu navadno ponudijo tudi sprejemnik, prav tako tudi (digitalni) kabelski operaterji ali operaterji MMDS. Ni pa nujno, sploh pri satelitski ali kabelski ponudbi, da izberemo ponujeni sprejemnik v paketu (kar je sicer res največkrat bolj ugodno), temveč lahko izberemo tudi kakšnega po svojih željah. Važno je predvsem, da lahko v sprejemnik vstavimo naročniško kartico našega ponudnika (na voljo je namreč več različnih standardov šifriranja).

Ponudniki nam televizijo do doma speljejo po koaksialnem kablu ali optični povezavi.

Tehnologija

Danes poznamo že sprejemnike, ki omogočajo hkraten sprejem v dveh različnih tehnologijah, smiselne kombinacije so na primer IPTV in DVB-T ali DVB-S in DVB-C (ali DVB-T) - na voljo so že satelitski sprejemniki, v katere lahko vgradimo dodatni modul DVB-C ali DVB-T. Ali pa sprejemnik z dvema moduloma DVB-C (npr. sprejemnik UPC Telemach, ki smo ga preizkusili v prejšnji številki), na katerega bi lahko teoretično priključili dve kabelski omrežji (če bi imeli v hiši dva konkurenčna kabelska operaterja). Tudi pri televizijskih aparatih je konkurenca opravila svoje, saj tako rekoč vsi novejši sprejemajo tako DVB-C kot tudi DVB-T, nekateri pa celo DVB-S.

Televizija na osebnem računalniku

Vsak računalnik lahko s primernim programom sprejema televizijsko ponudbo vseh ponudnikov IPTV (edini pogoj je, da smo priključeni na njihovo omrežje), tako da posebnega sprejemnika niti ne potrebujemo (potrebujemo pa seveda naročnino ...). Res je delo z računalnikom nekoliko bolj zahtevno, zato pa lahko programe sproti posnamemo disk računalnika (in kasneje, če želimo, arhiviramo na vgrajeni snemalnik DVD).

Da je možno televizijski sprejemnik spraviti na USB ključek, nam pred nekaj leti ne bi nihče verjel.

Za spremljanje drugih virov digitalne televizije (DVB-S, DVB-C ali DVB-T) na osebnem računalniku pa potrebujemo ustrezen sprejemnik (in anteno). Sprejemnik je lahko v obliki vgradne PC kartice, lahko pa je tudi na miniaturnem USB privesku.

Na hitro smo preizkusili dva različna priveska, Gigabyte U8000 USB 2.0 TV Dongle in Pinnacle PCTV nano stick. Z obema smo lahko brez težav sprejemali tako DVB-C (MPEG-2) kot tudi DVB-T (MPEG-4), vendar samo programe v običajni ločljivosti, sprejem programov v visoki ločljivosti pa se je bolj ali manj zatikal, čeprav smo poizkušali tudi z bolj zmogljivimi računalniki (Core 2 Quad) in z različno programsko opremo.

Kodiranje

V Sloveniji smo, vsaj za format DVB-T, obsojeni na kodiranje slike v formatu MPEG-4, zato moramo izbrati sprejemnik, ki ob običajnem formatu MPEG-2 pozna tudi novejši in učinkovitejši format MPEG-4, posebej še, če upamo na sprejem televizije v visoki ločljivosti, ki se "po zraku" prenaša zgolj v formatu MPEG-4.

DVR in PVR

Glede na dosedanje izkušnje s spletnimi videosnemalniki priporočamo nakup sprejemnika, ki ima vgrajen disk, na katerega bomo lahko sami posneli oddaje iz poljubnega programa in jo shranili dalj časa. Arhivsko snemanje na DVD je nekoliko težje, saj bi moral imeti sprejemnik vgrajen tudi zapisovalnik DVD (takih tako rekoč ni) ali pa mora imeti možnost povezave z računalnik prek priključka USB ali, še raje, prek priključka ethernet.

Priključki za video

Danes imajo že vsi sprejemniki vse običajne analogne video izhode, kompozitni (RCA), S-Video in komponentni (RGB ali Y/Pb/Pr), ki pa jih v digitalni dobi niti ne potrebujemo več. V Evropi je znan tudi kombinirani priključek SCART, ki prek svojih 21 žic prenaša različne kombinacije analognih video signalov. Če imamo novejši ploski televizor (ali projektor), bomo digitalni sprejemnik povezali z digitalnim kablom prek priključka HDMI ali DVI-D. Programov v visoki ločljivosti pa tako ali tako ne moremo prikazati drugače kot prek digitalnega priključka. Paziti moramo še, da zaščito HDCP omogoča samo priključek HDMI (DVI-D pa ne).

Priključki za zvok

Iz zgodovinskih razlogov imajo vsi sprejemniki še vedno analogni avdio priključek (ali samostojen ali v okviru priključka SCART), v digitalni dobi pa ne moremo brez digitalnega optičnega priključka S/PDIF (ali redkejše alternative, digitalnega koaksialnega S/PDIF), če bomo želeli uživati v večkanalnem filmskem zvoku (5.1), ki ga uporabljajo predvsem filmski programi.

Naročniška kartica

Televizijski ponudniki komercialne vsebine šifrirajo, tako da jih lahko spremljamo samo ob plačilu naročnine. Naročniki prejmejo naročniško kartico in jo vstavijo v sprejemnik. Poznamo več različnih šifrirnih sistemov, tako da moramo izbrati tak sprejemnik (če ga že ne dobimo v paketu), ki zna brati naročniške kartice našega ponudnika. Najbolj razširjeni sistemi so Conax, CryptoWorks, MediaGuard, VideoGuard (NDS), Nagravision, Irdeto, Viaccess ipd.

Povezava z računalnikom: Večina sprejemnikov ima vsaj klasični vmesnik RS232 za povezavo z računalnikom, ki pa je namenjen samo za nadgradnjo programske opreme (nadgradnjo programske opreme lahko izvede tudi operater prek satelita, kabelske ali internetne povezave). Če hočemo z računalnikom bolj resno komunicirati, potrebujemo priključek USB (po možnosti novejšega tipa 2.0) ali, še raje, omrežni priključek (ethernet). Kaj vse lahko počnemo s takšno povezavo, prepuščamo domišljiji bralca ...

Dreambox 8000

Dreambox 8000.jpg

Novi model Dreambox 8000 je "sanjski" televizijski sprejemnik.

Ljubitelji digitalne televizije konec leta nestrpno pričakujejo nov sprejemnik Dreambox 8000, ki naj bi bil idealni "sanjski" ("dream") digitalni televizijski sprejemnik, saj je zasnovan na odprtokodnem sistemu Linux. Lahko sprejema poljuben digitalni signal (DVB-S, DVB-T, DVB-C), tako v SDTV kot tudi v HDTV, prepoznava naročniške kartice različnih standardov, vanj lahko vgradimo disk poljubne velikosti in še snemalnik DVD, ne nazadnje pa ga lahko priključimo v krajevno računalniško omrežje oziroma internet in ima lasten WiFi oddajnik. Glede na odprtokodno zasnovo lahko prej ali slej pričakujemo tudi prilagoditev sprejemnika za neposreden sprejem televizije IP. Prav tako programske opreme ne bo težko nadgraditi za interaktivne televizijske storitve - ko bodo standarizirane. Že dosedanji modeli Dreambox omogočajo deskanje po spletu, pisanje elektronske pošte (ob pomoči brezžične tipkovnice) in igranje računalniških igric. Dreambox 8000 (in njemu podobni odprtokodni sprejemniki) lahko torej nekoč postanejo hišna večpredstavna centrala (MHP - Multimedia Home Platform).

Prosti trg televizijskih ponudnikov

Minili so časi, ko smo televizijske programe lahko spremljali samo prek antene na strehi in klasičnega televizorja s katodno cevjo. Če so pred davnimi tridesetimi leti televizijski oddajniki na najbližjem hribu prenašali samo za prste ene roke programov, srečneži na robovih Slovenije pa so ujeli tudi kak tuj program (italijanski ali avstrijski), se je s prihodom kabelske oziroma satelitske televizije pred četrt stoletja ponudba začela počasi povečevati, skokovito pa narašča z nastankom digitalne televizije in konkurenco med različnimi televizijskimi operaterji. Po podatkih APEka danes okrog 60 odstotkov gospodinjstev v Sloveniji spremlja televizijske programe prek omrežij kabelske televizije, 20 odstotkov pa že tudi prek ponudnikov internetne televizije (IPTV), ki je svoj pohod začela šele pred petimi leti.

siol-antene.jpg

Vendar pa ni vseeno, na kakšen način spremljamo televizijske programe. Ker smo že pri testih projektorjev, kjer postanejo zaradi velikega formata razlike v kakovosti slike hitreje očitne, opazili razlike med posameznimi ponudniki televizijskih programov, smo se lotili celovitega in temeljitega pregleda kakovosti posameznih ponudnikov oziroma različnih digitalnih tehnologij prenosa (IPTV, DVB-C, DVB-T, DVB-S in MMDS). Na tem mestu zavestno izpuščamo tehnologijo DVB-H za sprejem televizije z ročnimi napravami (dlančniki, telefoni ipd), saj je njena kakovost "onkraj konkurence", druge tehnologije, skupaj z večjimi ponudniki, pa smo zbrali v priloženi tabeli.

oznaka

tehnologija

digitalno

ponudniki

VHF, UHF

antena in televizijski oddajnik

Oddajniki in zveze RTVSLO

CATV

priključek v kabelsko omrežje

UPC Telemach, Triera ...

CATV-FTTH

priključek v optično omrežje

Telekom Slovenije

DVB-S

satelitska antena in satelit

RTVSLO, Total TV, VPK

MMDS

satelitska antena in oddajnik

Lastovka TV, KATV, Gorosan, ...

DVB-C

priključek v kabelsko omrežje

UPC Telemach, Ljubljanski kabel, Triera

DVB-T

antena in televizijski oddajnik

Oddajniki in zveze RTVSLO

xDSL-IPTV

priključek v širokopasovno omrežje

Telekom, T-2, Tuš Telekom, AMIS

FTTH-IPTV

priključek v optično omrežje

T-2, Telekom, Teleing

Glede na prihod digitalne dobe se bomo v pregledu omejili predvsem na ponudnike digitalnega signala. Nekateri sicer pravijo, da je analogna slika lepša, bolj prijetna za oko in sploh boljša. Podobne navdušence, ki prisegajo zgolj na analogne gramofonske plošče, imamo tudi v avdio svetu. Lahko se strinjamo, da je digitalizacija analogne slike lahko problematična, vendar bo prej ali slej produkcija slike zgolj digitalna in na digitalno sliko se bomo morali hočeš nočeš "navaditi". Res pa je, da so tudi v svetu digitalne televizije velikanske razlike v kakovosti slike.

kakšna fotka iz podimenika paket-slik-anten; Grozdi anten nedvoumno kažejo na to, kje je doma ponudnik digitalne televizije.

Tipična "omara" v prostorih ponudnika televizijskega signala.

Katerega ponudnika izbrati?

Liberalizacija telekomunikacijskega trga je opravila svoje, zdaj imamo tudi pri izbiri televizijskega operaterja lahko (vsaj v teoriji) na voljo več različnih ponudnikov in tehnologij. Mnogokrat pa je odločitev še vedno odvisna od tega, kje smo. Zunaj urbanih naselij, kjer ni niti kabelskega niti širokopasovnega omrežja, lahko izbiramo samo med klasično analogno televizijo (ali danes DVB-T), tam pa imamo samo peščico programov. Izbiro lahko popestrimo z "brezžičnim kablom" (MMDS) ali s satelitskimi programi (ali s kombinacijo obojega, saj gre v obeh primerih za sprejem s satelitskim krožnikom in satelitskim sprejemnikom). Tudi če je telefonsko omrežje prisotno, mnogokrat ni dovolj dobro za nemoten prenos televizije IP prek širokopasovnega priključka ADSL. V mestih lahko ob tem dodatno izbiramo še med kabelskim ponudnikom (največkrat enim samim) in internetnimi ponudniki v širokopasovnem omrežju ali celo v optičnem omrežju. Če smo med tistimi srečneži, ki lahko izbiramo med več možnostmi (največkrat med televizijo IP in kabelsko televizijo), potem si oglejmo, koliko programov želimo sprejemati, bi radi poslušali tudi radio, ne nazadnje je tudi kakovost slike pri različnih ponudnikih različna. Ali nas zanimajo dodatne storitve (spletni snemalnik, spletna videoteka) ali bi imeli radi sprejemnik z vgrajenim lastnim diskom? Bi radi bili med prvimi, ki bomo lahko uživali tudi v televiziji visoke ločljivosti? Oglejmo si podrobneje posamezne elemente, ki lahko vplivajo na našo odločitev.

Varčevanje tudi pri HDTV

Operaterji tudi pri sliki visoke ločljivosti (HDTV), ki naj bi imela velikost 1920 x 1080 pik, bolj ali manj varčujejo, saj le redke izjeme oddajajo v polni HDTV ločljivosti, večina pa uporablja format 1440 x 1080 pik (tako kot nekatere HD kamere - HDV) ali celo samo 1280 x 1080 pik. Gre seveda za prepleteni format s 50 polslikami na sekundo. Pravzaprav ni jasno, zakaj le redki uporabljajo polovični HDTV format (720p) z ločljivostjo 1280 x 720 pik. Kot pozitivno izjemo smo že prejšnji mesec omenili slovenski Info TV, ki se je odločil za prav tak format (enako tudi avstrijski ORF)! Če na hitro preračunamo, je lahko takšna slika v resnici boljša, saj vsebuje več informacije - 50 polnih slik 1280 x 720 pik (=921.600 pik) na sekundo je več kot 50 polslik 1440 x 540 pik (= 777.600 pik) na sekundo). Seveda pa se polni HDTV format veliko bolj imenitno sliši in je zato marketinško lahko bolj odmeven (in zato razlog za njegovo večjo uporabo?).

Število različnih programov

Medtem ko ima analogna kabelska televizija omejitev okrog 60 kanalov, pri digitalni televiziji praktično ni omejitve. Vsi ponudniki, tako na kablu kot tudi internetu, imajo od približno 90 do 140 različnih televizijskih, za povrh pa še nekaj radijskih programov - a pri teh je ponudba zaenkrat bolj skromna (menda zaradi slabega zanimanja). V tabeli so zbrani trenutni ponudniki in število kanalov (podatki se seveda lahko hitro spreminjajo) - podatki so bili zbrani konec avgusta.

operater

število TV

število RA

tehnologija

programov

UPC Telemach

CATV

Ljubljanski kabel

CATV

Triera KRS Rotovž

CATV

Telekom/SIOL

CATV

Teleing, Ljutomer

CATV

Telekom/SIOL

120

IPTV

AMIS

IPTV

Tuš Telekom

IPTV

T-2

134

IPTV

Teleing, Ljutomer

142

IPTV

UPC Telemach

DVB-C

Ljubljanski kabel

111

DVB-C

Triera KRS Rotovž

111

DVB-C

Teleing, Ljutomer

DVB-C

KATE, Nova Gorica

DVB-C

Total TV

DVB-S

Ljubljanski kabel

MMDS

KATV Nova Gorica

MMDS

Gorosan

MMDS

Oddajniki in zveze

DVB-T

Izbor sprejemnika

Vsi ponudniki digitalne televizije svojo ponudbo vežejo z ustreznim sprejemnikom, ki pa morda ne ustreza našim željam. Kot smo že napisali, v vsakem primeru lahko IPTV gledamo tudi neposredno z osebnim računalnikom, z dodatno kartico (ali ključem USB) pa lahko na računalniku spremljamo tudi satelitsko, kabelsko ali televizijo DVB-T. Ali ima sprejemnik digitalni video izhod (HDMI)? Bo isti sprejemnik omogočal tudi sprejem HDTV? Ali sprejemnik omogoča snemanje programov (PVR)? Če nam sprejemnik, ki ga ponuja operater v paketu, ni všeč, ali lahko izberemo tudi kak drug sprejemnik?

Priključitev več televizij, spremljanje več programov hkrati

Pri IPTV bo to bolj težko zaradi omejene prepustnosti širokopasovnega omrežja ADSL. Če je naš pogoj, da lahko spremljamo televizijo v več prostorih hkrati, potem se moramo odločiti ali za kabelskega ponudnika ali za ponudnika IPTV na optičnem priključku. Morda bo dovolj tudi VDSL2, če smo dovolj blizu centrale.

HDTV

Če želimo čim prej uživati v sliki visoke ločljivosti, se vprašajmo, ali nam bo izbrani ponudnik lahko takšno kakovost (in ustrezni sprejemnik) prej ali slej ponudil. V širokopasovnem omrežju (xDSL) nimamo zagotovila, da bomo lahko spremljali tudi programe HDTV (izjema je VDSL2, če smo dovolj blizu centrale in je naš ponudnik T-2), na optičnem priključku ali digitalnem kabelskem priključku pa je to možno (da o satelitu ne govorimo).

HDTV v digitalnih omrežjih

Čeprav so se prvi poizkusi televizije visoke ločljivosti začeli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v analogni tehniki, so šele digitalna tehnika, zmogljivejši procesorji in pomnilniški nosilci omogočili praktični razvoj in uporabo televizije visoke ločljivosti. Ugotavljamo, da je prav letošnje leto prelomno, saj se število programov v Evropi skokovito povečuje (od začetka leta za skoraj petkrat, na 150). Vendar pa televizije visoke ločljivosti ne bomo dobili pri vseh digitalnih ponudnikih. V omrežju prizemeljske televizije (DVB-T) jo (vsaj do nadaljnjega) izrecno prepoveduje APEK (razen za testne namene, Televizija Slovenija je dobila trimesečno dovoljenje za poizkusno oddajanje z Ljubljanskega gradu). V širokopasovnem omrežju Telekoma Slovenije (ADSL) je SIOL sicer že pred dvema letoma poizkusno prenašal evropsko nogometno prvenstvo, vendar je kasneje načrte opustil, ker je ugotovil, da širokopasovno omrežje ni dovolj prepustno. Tako nam za sprejem televizije visoke ločljivosti ostajajo samo naslednje tri poti - optični priključek (FTTH), digitalni kabelski priključek (DVB-C) ali satelitski sprejem (DVB-S).

Paketna ponudba

Pri naši odločitvi za ponudnika televizije bo igrala nemajhno vlogo tudi cena naročnine in morebitna paketna ponudba, saj kabelski operaterji v paketu ponujajo še internet in telefon, IP operaterji pa še televizijo in telefon. Tudi eden izmed ponudnikov MMDS načrtuje paketno ponudbo, torej v paketu s televizijo še telefon in internet (takšno ponudbo je pred dvema letoma načrtoval AMIS - pod blagovno znamko AMIS Air Triple play - vendar je po začetnih testih ni izpeljal).

Je DVB-T alternativa?

DVB-T verjetno ne bo nikoli alternativa prej naštetim možnostim, saj ne moremo pričakovati, da se bo na ta način prenašalo sto ali več programov iz siceršnje ponudbe kabelskih ali IP operaterjev. Bo pa dopolnitev v primerih, ko ponudbe programov iz DVB-T ne bomo mogli drugače sprejemati. Na primer, če imamo IPTV na širokopasovnem priključku ADSL, potem bomo HDTV lahko sprejeli samo prek antene s televizijskega oddajnika. V takšnem primeru se velja odločiti za kombinirani sprejemnik, ki sprejema tako IPTV kot tudi DVB-T (v svoji ponudbi ga bo imel na primer Tuš Telekom).

Preizkus kakovosti televizijske slike

Če imamo srečo, da lahko glede na kriterije, naštete v prejšnjem poglavju, še vedno izbiramo med več ponudniki, se bomo na koncu lahko odločali tudi na podlagi kakovosti slike, ki jo posamezen ponudnik (oziroma tehnologija) omogoča. Na kakovost digitalnega posnetka vpliva na eni strani format kodiranja, potem izbira kodeka (MPEG-2 ali MPEG-4), še najbolj pa stopnja stiskanja (glede na želeno oziroma razpoložljivo pasovno širino).

Zaradi omejene pasovne širine v širokopasovnem omrežju vsi ponudniki IPTV (razen T-2) zmanjšujejo pasovno širino originalnega signala in s tem vplivajo na kakovost slike. Nekateri originalnemu signalu odrežejo tudi teletekst, elektronski programski vodnik in kak "odvečen" avdio kanal (npr. 5.1-kanalni zvok). V digitalnem kabelskem omrežju in optičnem omrežju, kjer ni takšne omejitve s pasovno širino, lahko ponudniki posredujejo originalni signal.

Format

Digitalni zapis televizijske slike standardne ločljivosti (SDTV) je definiran kot 720 x 576 pik (to je razmerje stranic 5 : 4). Če gre za običajni format 4 : 3, je treba sliko pri predvajanju nekoliko "raztegniti" po horizontali in pokazati v formatu 768 x 576 pik. Če gre za širokozaslonski format 16 : 9 v anamorfnem način (Pal Plus), pa je treba sliko še bolj raztegniti in pokazati v formatu 1024 x 576 pik. To "raztegovanje" opravi slikovni procesor v sprejemniku (ali televizorju ali projektorju). Širokozaslonski format 16 : 9 se razen v omenjenem anamorfnem načinu (ki ga uporabljajo predvsem televizije nemškega govornega območja) prenaša tudi v tako imenovanem "letter-box" načinu, ko je pod sliko in nad njo črn rob; v tem primeru je slikovne informacije za četrtino manj, samo 720 x 432 pik. Tak način na primer uporabljajo slovenske televizijske hiše pri predvajanju filmov in trendovskih oddaj (Studio City, Hribar ipd.) ob predpostavki, da ima večina gledalcev še vedno zastarele televizorje, ki ne znajo sprejemati preklopnega signala WSS (Wide Screen Signalling) in ustrezno prilagoditi formata slike.

Če je televizijska slika v originalu analogna, potem njena horizontalna ločljivost ni 720 pik, zato se pri digitalizaciji varčuje in se digitalizira samo s 544 (ali še manj) pikami v horizontali, na primer tretji program Televizije Slovenije samo s 352 pikami. Slika televizijskih programov, ki so že v produkciji digitalni (ob predpostavki, da je produkcija kakovostna), je zato že na prvi pogled bistveno ostrejša. Iz priložene tabele je razvidno, v kakšnem formatu ponudniki digitalne televizije posredujejo slovenske programe (ki večinoma nastajajo še v analogni tehniki).

program

na satelitu

na kablu

Čarli TV

528 x 576

Golica TV

528 x 576

INFO TV

544 x 576

704 x 576

Kanal A

544 x 576

352 x 576

MTV Adria

720 x 576

NET TV

704 x 576

Pop TV

544 x 576

352 x 576

Sport Klub Slovenija

640 x 576

720 x 576

TV 3 Slovenija

544 x 576

720 x 576

TV Paprika

704 x 576

TV Pika

544 x 576

TV Slovenija 1

544 x 576

TV Slovenija 2

544 x 576

TV Slovenija 3

352 x 576

Če se širokozaslonski format 16 : 9 ne prenaša s polno ločljivostjo 720 x 576 pik, temveč samo s 544 x 576 pikami, ob tem pa se sliki še doda črni rob zgoraj in spodaj, bo uporabne slikovne informacije ostalo pičlih 544 x 432 pik. Če jih preštejemo (544 x 432 = 235.008 pik), je to bistveno manj informacije kot v optimalnem primeru (720 x 576 = 414.720 pik). Izkušnje kažejo, da so ljudje, ki prvič vidijo kakovostno digitalno sliko v polnem formatu 720 x 576 pik in brez pretiranega varčevanja pri kodiranju, prepričani, da gre za sliko visoke ločljivosti.

Stopnja stiskanja

Število pik pa še ni vse. Dodatno lahko pri prenosu videa varčujemo s stopnjo stiskanja podatkov, saj tako formata MPEG-2 kot tudi MPEG-4 omogočata tako rekoč poljubno stopnjo stiskanja, ob tem pa se format MPEG-4 še neprestano razvija in izboljšuje (tukaj nas ne zanimajo tehnične podrobnosti teh postopkov). Ker pasovna širina, predvsem na satelitih, ni poceni, se poskuša optimalno varčevati, tako da posamezen satelitski oddajnik (transponder) oddaja več programov hkrati, pri tem pa se posameznemu programu sproti določa potrebna pasovna širina (proces se imenuje multipleksiranje).

Varčevati je treba tudi pri prenosu televizijske slike prek interneta, vendar je v tem primeru variabilna pasovna širina nepraktična, saj lahko ob maksimumih preseže zagotovljeno pasovno širino širokopasovnega omrežja. Zato ponudniki IPTV originalni video signal s spremenljivo pasovno širino prekodirajo v signal s fiksno pasovno širino. Lahko si mislimo, da pri prekodiranju posnetka v MPEG-2 z variabilno pasovno širino, recimo, 5-10 Mb/s v posnetke MPEG-2 s fiksno pasovno širino 4 Mb/s (ali pa v posnetke MPEG-4 s fiksno pasovno širino 2 Mb/s) izgubimo del slikovne informacije. Če je v posnetku malo informacije (npr. statična slika ali veliko enobarvnih ploskev) in zaseda nizko pasovno širino, dodatno stiskanje ne bo poslabšalo posnetka, pri posnetkih z veliko informacije (gibljiva slika ali slika z veliko podrobnostmi) pa bo dodatno stiskanje posnetek nujno poslabšalo.

Razlika v kakovosti na manjših zaslonih morda niti ne bo opazna na prvi pogled, zagotovo pa jo bomo videli na večjih in boljših ploskih zaslonih (42 palcev in več, da o projekciji 80 palcev in več niti ne govorimo). Če pa že izvirna slika ni preveč dobra (analogna produkcija), je tudi dodatno stiskanje ne bo preveč poslabšalo.

Ker pri manj kakovostnih programih (npr. digitaliziranih analognih programih slovenskih televizij) dodatno stiskanje ne poslabša slike bistveno, smo primerjali, kako ponudniki IPTV prikazujejo kakovostne programe, ki jih dobijo na satelitih in so že v originalu posneti v digitalni kakovosti. Razlike so očitne, to pa se najlepše vidi na statičnih besedilnih napisih ali na slikah, kjer je veliko gibanja.

Kako dobro televizijo gledamo?

Na koncu si oglejmo še nekaj praktičnih zgledov, kako različni formati in tehnike prenosa vplivajo na kakovost slike. Pri televiziji standardne ločljivosti smo primerjali najprej analogno sliko in digitalno sliko (prenos s smučarskega tekmovanja). Slika je bila posneta v digitalni tehniki (format 720 x 576 pik) in na avstrijski televiziji predvajana v digitalni tehniki, na slovenski televiziji pa je bila pred predvajanjem pretvorjena v analogni zapis. Kot smo že omenjali, analogni zapis slike nima horizontalne ločljivosti 720 pik tako kot digitalni, temveč samo ločljivost, ki bi ustrezala približno 350-450 pikam. Na priloženih dveh slikah se ta razlika vidi v manjši ostrini besedila - na drugi sliki je napis "3000 m über dem Meer" nečitljiv - in v zabrisanih gubah blaga. Za slike se zahvaljujemo Tonetu Martinjaku iz Kranja.

Kakovost digitalne slike je, kot smo prav tako že omenili, odvisna od pasovne širine, torej od količine podatkov, ki se uporabi za digitalno kodiranje videa, in od tehnike kodiranja (MPEG-2 ali MPEG-4). Primerjali smo digitalne posnetke zelo kakovostnega prvega programa nemške nacionalne televizije (ZDF), katere produkcija in prenos sta v celoti digitalizirana, kakor nam jih posredujejo različni televizijski ponudniki v Sloveniji. Medtem ko slovenski digitalni kabelski ponudniki in internetni ponudnik T-2 sliko prenašajo v originalni kakovosti, pa jo internetni ponudniki Telekom, Tuš Telekom in AMIS pred prenosom prekodirajo na nižjo (in fiksno) pasovno širino. Na priloženih izsekih iz slik so dobro vidne posledice varčevanja s pasovno širino.

Ogledali smo si tudi kakovost slike prizemeljske digitalne televizije (DVB-T) in jo primerjali z istimi programi, ki se prenašajo prek satelita oziroma digitalnega kabla (DVB-C). Primerjava programov SLO1 in SLO2 ni pokazala bistvene razlike (razen posledic digitalizacije, ki se opazijo predvsem pri "odmevih" okrog podnapisov), saj gre v obeh primerih za kodiranje ne preveč dobre analogne slike v digitalno.

Slika programa SLO3, ki se prek satelita oziroma kabla prenaša v "varčnem" formatu (352 x 576 pik), je v DVB-T seveda boljša, saj se kodira in prenaša v formatu 720 x 576 pik. Najboljša slika na DVB-T je pri programu TV3, ki ga tuji ponudnik Viasat posreduje v Slovenijo v digitalni obliki.

Slovar izrazov

CAM - Conditional Access Module

CPE - Customer Premisses Equipment

STB - Set Top Box

DVB - Digital Video Broadacasting

DVB-S - Satelitte

DVB-C - Cable

DVB-T - Terrestial

IPTV - Internet Protocol TV

MMDS - Multichannel Multipoint Distribution Service

Multipoint Microwave Distribution System

PVR - Personal Video Recorder

PCMCIA -

DVR - Digital Video Recorder

VoD - Video on Demand

HDMI - High Definition Media Interface

HDCP - High-bandwidth Digital Content Protection

DVI-D - Digital Video Interface

SDTV - Standard Definition TV

HDTV - High Definition TV

S/PDIF - Sony/Philips Digital Interconnect Format ali Sony Philips Digital InterFace

WSS - Wide Screen Signalling

VPS - Video Programming Signal

MHP - Multimedia Home Platform

PPV - Pay Per View

Najboljša slika na DVB-T je pri programu TV3, ki ga tuji ponudnik Viasat posreduje v Slovenijo v digitalni obliki.

Čeprav je produkcija televizije v Sloveniji pretežno še vedno analogna, se distribucija televizijskega signala v Sloveniji že nekaj let digitalizira.

Primerjava slike SLO1 in SLO2 ni pokazala bistvene razlike (razen posledic digitalizacije, ki se opazijo predvsem pri "odmevih" okrog podnapisov), saj gre v obeh primerih za kodiranje ne preveč dobre analogne slike v digitalno.

Medtem ko T-2 ponuja vse televizijske kanale v originalni kakovosti MPEG-2 (in s spremenljivo bitno hitrostjo), pa Planet 9 originalne televizijske kanale pred posredovanjem v omrežje internet primerno "prilagodi" zmogljivosti Telekomovega širokopasovnega omrežja.

Ob nekaj tisočih programih v standardni ločljivosti je v Evropi že kakšnih 150 tudi v visoki ločljivosti (HDTV).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Digitalna televizija v Sloveniji

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki