Digitalni nakup je v resnici najem
Ste vedeli, da čeprav kupimo film na Amazon Prime Videu ali pesem na iTunes, v resnici teh vsebin nikoli ne posedujemo? Z nakupom pridobimo namreč zgolj licenco za njihovo uporabo, ki jo lahko ponudniki kadarkoli prekličejo. Dobrodošli v sodobnem digitalnem svetu, kjer lastništvo ni več, kar je nekdaj bilo!
Pred leti sem si privoščil igro z Marvelovimi superjunaki. Imela je zgodbo in enoigralski način, a v osnovi je šlo za tako imenovano strežbo vsebine v živo, kjer razvijalci v rednih časovnih intervalih poskrbijo za svežo zabavo igralcev. Nekaj časa sem se z igro zabaval, nato pa pozabil nanjo. Igra je čakala v mojem katalogu kupljenih digitalnih naslovov, dokler ni sin toliko zrastel, da so človek pajek in člani druščine začeli zanimati tudi njega. Ko me je začel žicati, naj mu kupim neko igro s superjunaki, sem se spomnil, da si podoben naslov že lastim. Kako zelo sem živel v zmoti. Igro sem namreč iskal zaman in šele podrobna spletna raziskava mi je razodela, da jo je razvijalec ukinil. Ukinil? Ukinil, ja. Zbrisal! Puf! Ni je več. Šla je rakom žvižgat, skupaj z mojim denarjem.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Ste vedeli, da čeprav kupimo film na Amazon Prime Videu ali pesem na iTunes, v resnici teh vsebin nikoli ne posedujemo? Z nakupom pridobimo namreč zgolj licenco za njihovo uporabo, ki jo lahko ponudniki kadarkoli prekličejo. Dobrodošli v sodobnem digitalnem svetu, kjer lastništvo ni več, kar je nekdaj bilo!
Pred leti sem si privoščil igro z Marvelovimi superjunaki. Imela je zgodbo in enoigralski način, a v osnovi je šlo za tako imenovano strežbo vsebine v živo, kjer razvijalci v rednih časovnih intervalih poskrbijo za svežo zabavo igralcev. Nekaj časa sem se z igro zabaval, nato pa pozabil nanjo. Igra je čakala v mojem katalogu kupljenih digitalnih naslovov, dokler ni sin toliko zrastel, da so človek pajek in člani druščine začeli zanimati tudi njega. Ko me je začel žicati, naj mu kupim neko igro s superjunaki, sem se spomnil, da si podoben naslov že lastim. Kako zelo sem živel v zmoti. Igro sem namreč iskal zaman in šele podrobna spletna raziskava mi je razodela, da jo je razvijalec ukinil. Ukinil? Ukinil, ja. Zbrisal! Puf! Ni je več. Šla je rakom žvižgat, skupaj z mojim denarjem.
Veliko ljudi verjame, da ob nakupu digitalnih vsebin, kot so filmi, knjige ali igre, te tudi dejansko posedujejo. Ampak v digitalni dobi je koncept lastništva vsebin precej drugačen kot pri fizičnih medijih. Ko kupimo digitalni film, pesem ali igro, ne postanemo njihov dejanski lastnik, temveč pridobimo licenco za njihovo uporabo. Ta nam omogoča ogled ali poslušanje vsebine, dokler ima ponudnik pravico do distribucije. Če se te pravice spremenijo, če ponudnik ukine storitev ali morda celo propade ter neha poslovati, lahko izgubimo dostop do vsebin, za katere smo plačali. V licenčnih pogojih pri storitvah, kot so Amazon, Google Play in druge, je jasno zapisano, da uporabniki ne smemo prodajati, distribuirati ali kako drugače deliti kupljenih digitalnih vsebin. Ko se posamezne vsebine naveličamo, ta ne gre na Bolho, temveč v pozabo. V teh istih pogojih so tudi določila, ki omogočajo ponudnikom, da omejijo ali celo ukinejo dostop do kupljenih vsebin, če pride do sprememb v pogodbah s filmskimi studii ali z glasbenimi založbami.
Mi lahko kdo, prosim, pojasni, zakaj ima moja knjižnica na voljo le dva izvoda zadnje uspešnice? Saj se vendar plačuje posamezna izposoja!
Seveda so najranljivejše pretočne vsebine, saj uporabniki v teh primerih vemo, da plačujemo le dostop do njih. Če naročnino prekinemo, izgubimo vse shranjene filme, serije ali glasbo. To velja za storitve, kot so Netflix, Disney+ in Spotify. A vendar tudi storitve, kjer lahko digitalne vsebine kupimo, kot sta Apple iTunes ali Google Play Movies, ne zagotavljajo trajnega dostopa. Če ponudnik izgubi distribucijske pravice, lahko dostop do že kupljenih vsebin izgine, kot je to zapisano v njihovih pogojih uporabe. Čeprav je malo verjetno, da bi podjetja kar čez noč izbrisala vse kupljene vsebine svojih uporabnikov, so se v preteklosti že zgodili primeri, ko so zaradi poslovnih sporov ali sprememb v lastništvu vsebine preprosto izginile iz digitalnih knjižnic uporabnikov. Podobno se je najbrž zgodilo z mojimi superjunaki.
Uporabniki videoiger se pogosto soočamo s še strožjimi pogoji. Microsoft in Valve jasno navajata, da uporabniki ne kupujemo digitalnih izdelkov, ampak le licenco za njihovo uporabo, ki jo lahko podjetje kadarkoli prekine. Iger ne moremo posojati, prodajati niti prenašati z ene naprave na drugo, če ni ta iste baže. Podobno je pri knjigah, kjer velja, da je le piratsko kopijo izbranega naslova mogoče brati kjerkoli. Še naša nacionalna digitalna knjižnica ima tako vrlo zaščito, da jo na pravih e-bralnikih lahko bere le peščica bralcev in bralk. In ko smo že tu, mi lahko kdo, prosim, pojasni, zakaj ima moja knjižnica na voljo le dva izvoda zadnje uspešnice? Saj se vendar plačuje posamezna izposoja! Zdaj je videti tako, kot da so v sistem umetno dodali omejitve fizičnega sveta. Temu se lahko le cinično smejim, podobno kot doživljenjskim naročninam na priljubljene spletne storitve, kjer namesto naročnine plačamo zgolj enkraten znesek in izbrano storitev uporabljamo do konca življenja. Katerega življenja? Zagotovo ne našega!
Resnično lastništvo nad zbirko filmov, glasbe in drugih vsebin nam še vedno omogoča le fizični medij. Blu-ray diski, devedeji, cedeji, vinilne plošče, kartuše z igrami in podobni omogočajo popoln nadzor nad zbirko ne glede na prihodnje spremembe v digitalni industriji. Fizične kopije ne potrebujejo internetne povezave, ne morejo jih odstraniti zaradi licenčnih sporov in delujejo ne glede na spremembe v ponudnikih storitev. Poleg tega mnogi fizični mediji vključujejo tudi digitalne kode za prenos, kar nam omogoča dostop do vsebin na več napravah. Če želimo svojo zbirko resnično zaščititi pred digitalnimi omejitvami in morebitnimi spremembami v politiki velikih tehnoloških podjetij, je kombinacija fizičnih in digitalnih kopij najboljša izbira.
Spominjam se svojih srednješolskih časov, ko sem si namesto malice skoraj vsak teden v lokalnem antikvariatu kupil rabljeno vinilno ploščo. Medtem ko sem se oblačil za maturantski ples, sem lahko izbiral med 193 gramofonskimi ploščami. Če bi odraščal danes in bi ugasnili Spotify, bi si med želiranjem las lahko le požvižgaval: »Jaz pa pojdem in zasejem.«
