Digitalni ortodonti

Mnogi morajo uporabljati tehnološke izume, pa čeprav je jasno, da niso izboljšali pogojev njihovega dela. Prav tako se veliko delovnih procesov prenovi, da sodijo v digitalno dobo, čeprav s tem povzročijo ogromno težav. Na drugi strani pa imamo tudi izredno pozitivne primere digitalizacije procesov. Enega izmed teh najdemo tudi v ortodontskih ordinacijah.

Vsi, ki smo bili rojeni pred letom 2000 in smo v otroških letih potrebovali ortodontsko obravnavo, se verjetno zelo dobro spomnimo neprijetnega občutka, ko je ortodont delal odtis naših zob. Polna usta odtisne mase, ki jo je bilo treba dobro ugrizniti. In biti popolnoma pri miru, ko jo je ortodont odstranjeval, saj nismo smeli pokvariti odtisa. Iz tega je sledil mavčni model zobovja, na katerem so naredili zobni aparat. In med samim zdravljenjem se je postopek lahko še večkrat ponovil. Verjetno nisem edini, ki še vedno začutim ta »plastelin« v ustih, ko se spomnim nanj. No, resnici na ljubo za ta občutek niti ni treba biti zelo star. Ponekod se še vedno uporablja, predvsem pri ortodontih javne zdravstvene mreže.

Vendar se na tem področju danes dogaja zares veliko, v zadnjih letih namreč prihod računalniške tehnologije povsem spreminja delo ortodonta. Lahko bi rekli, da ga postavlja na glavo. In to ne na silo in ne samo zaradi digitalizacije same. Tehnologija je dovolj zrela, da so jo, vsaj nekateri ortodonti, že posvojili, saj predstavlja korak naprej k prijetnejšemu zdravljenju tako za pacienta kot tudi za ortodonta.

3D-skener in 3D-tiskalnik

Orodje, ki je najbolj spremenilo ortodontsko zdravljenje, je 3D-skener oziroma intraoralni skener. Seveda uporaba takšnega skenerja za seboj potegne celo paleto orodij, ki so morala biti razvita, da je celoten proces sploh mogoče izpeljati. Da, orodja CAD/CAM, ki so nujno potrebna, da si sploh lahko pomagamo z digitalnim prostorskim posnetkom zobovja.

3D-skener je bil izumljen že leta 1960, 3D-tiskalnik pa šele 1981, preteči pa je moralo kar precej vode, da sta oba izuma dobila tudi svojo zares uporabno vrednost in skupaj zaplavala na področje, kjer sta zares uporabna. In da sta postala dovolj natančna. Marsikatero področje zahteva veliko natančnost, zobozdravstvo in ortodontija pa še posebej – 1 mm v ustih presneto dobro čutimo, včasih je na plombi moteča že odvečna desetinka milimetra.

Tudi v zobozdravstvu je bil intraoralni skener v uporabi precej prej kot 3D-tiskanje modela zobovja. Če je bil skener prvič uporabljen leta 1980, pa se je tiskanje modelov začelo šele na pragu tisočletja. Seveda je minilo veliko časa, preden se je uporaba resno razširila, razlog pa je v dozorevanju tehnologije. Osnovni princip digitalizacije je, da mora ta izboljšati procese in zanesljivost, in to, kar imajo danes na voljo sodobni ortodonti, je zares velik korak naprej od klasičnega postopka (beri: plastelina). Samo dobra orodja pa seveda niso dovolj, tudi uporabniki (ortodonti) morajo dozoreti ter narediti miselni preskok v glavi, da lahko začnejo uporabljati popolnoma drugačne metode in tehnologije, kot so jih naučili na fakulteti. Težko si sicer predstavljamo starejšega ortodonta, da bi šel v tako korenito spremembo svojega dela zadnjih nekaj let svoje kariere, za mlajše pa so morebitne ovire verjetno postavljene le s financami in pripravljenostjo na učenje.

Ni vse v strojni opremi

Programi, ki jih ortodonti uporabljajo za skeniranje zobovja, načrtovanje zdravljenja, izdelavo modela, izdelavo zobnega aparata, so zelo dodelani in izredno prijazni do uporabnika. Skeniranje zobovja je pravzaprav tako enostavno, da bi ga po nekajminutni predstavitvi delovanja za silo zmogel že laik. S skenerjem, ki ima obliko malce debelejšega pisala, je treba le posneti čisto vsak zob, skorajda tako, kot bi ga ščetkali. Računalnik, ki zajema do šest tisoč slik na sekundo, vse to pridno sestavlja in s tem ustvarja 3D-model vsega vidnega zobovja. Če kakšen del ni dobro prebran, ga povsem enostavno še enkrat posnamemo in računalnik bo dodal manjkajoče dele. Po nekaj minutah imamo na zaslonu 3D-model zob. Klasičen način dela je bil časovno precej potraten, za uporabnika neprijeten, hkrati pa potraten z materiali. Če bi ostali pri skeniranju, bi na 3D-tiskalnik le še naredili fizični model in ortodont bi lahko nadaljeval svoj klasični način dela, kot ga je poznal vrsto let.

Vsak teden nov aparat

Seveda pa je digitalizacija procesa za seboj potegnila tudi razvoj zobnih aparatov. Ideja je v osnovi zelo preprosta – imamo 3D-model zobovja, zakaj ne bi kar natisnili aparata za zobe? Ideja se je, relativno pozno, izkazala za zelo dobro. Šele leta 2014 so začeli prva klinična testiranja natisnjenih zobnih aparatov in izkazali so se z zadovoljivimi rezultati. Do danes je tovrstna metoda napredovala in se razširila po vsem svetu, saj je cenovno dokaj dostopna.

Če so bili klasični zobni aparati zahtevni za izdelavo ter kasneje fiksni zobni aparati precej neprijetni za paciente, so natisnjeni precej bolj prijetni, in kar je najpomembnejše, želeni rezultati so hitreje dosegljivi. Na tržišču nastopa več proizvajalcev tovrstnih zobnih aparatov in vsak ponuja svoje rešitve, ki pa so si med seboj precej podobne. Na osnovi 3D-posnetka trenutnega stanja zob ortodont pripravi načrt premikov zob do želenega stanja, pacient pa že ob začetku zdravljenja prejme niz natisnjenih zobnih aparatov, od katerih bo vsak malenkost premaknil zobe v pravo smer. Aparate se menjuje enkrat tedensko, končna oblika zob pa tako napreduje k želenemu rezultatu. S tem je poskrbljeno, da so zobje praktično vseskozi pod pritiskom, sila, ki jih premika, pa je nežna.

Pri fiksnih zobnih aparatih mora ortodont redno »zategniti« aparat, česar pa seveda ni mogoče opraviti vsak teden in v majhnih korakih, zato ga ob obisku malce bolj napne, kar pacienta nekoliko boli, potem pa gredo zobje v pravo smer in aparat je na zobeh do naslednjega obiska bistveno manj učinkovit kot prve dni po zategovanju. In ob naslednjem obisku se postopek ponovi, zato tovrstno zdravljenje lahko poteka tudi dve leti in več.

Pri natisnjenih aparatih se čas zdravljenja skrajša, zdravljenje je časovno predvidljivejše, saj vsak teden nov aparat na zobe pritiska enakomerno, zato se zobje tedensko premaknejo za približno 0,2 mm. In če se premikajo redno vsak teden, se v enem letu lahko premaknejo že za 1 cm. Koliko pa v ustih pomeni 1 cm, si lahko predstavljamo – veliko!

3D-tiskalnik ni koristen le za tiskanje zobnih aparatov, pač pa tudi za tisk zobovja ali manjkajočih zob. In pri tem je izredno natančen.

Boljši vpogled

In kaj so še prednosti digitalnega zdravljenja? Ortodont lahko zobovje pacienta vidi na veliko, na zaslonu, tam ga lahko poveča, obrača in si ogleda čisto vsako podrobnost posameznega zoba. Pri klasični metodi je imel le odtis zob, ki je bil velik točno toliko, kot so zobje. Tudi delo od doma za ortodonta pri digitalni metodi ni več nemogoče, saj za pripravo načrta zdravljenja potrebuje le dostop do računalnika. Seveda je še vedno potreben stik s pacientom v ordinaciji, mnogo dela pa dejansko lahko opravi kjerkoli, pri čemer mu pomaga računalnik.

V ortodontski ordinaciji, kjer uporabljajo 3D-skener, lahko ob prvem ortodontskem obisku naredijo 3D-posnetek zob ter v nekaj minutah pacientu pokažejo računalniško simulacijo njegovega nasmeha po končanem zdravljenju. To jim omogoča kar program za načrtovanje zobnih aparatov, ki samodejno pripravi precej dobro simulacijo končne podobe. Marketinško vsekakor dober pripomoček – le kdo ne bi rad videl lepše različice sebe? Seveda je to le predpregled. Simulacija, ki jo pripravi ortodont za izdelavo natisnjenih aparatov, je bistveno natančnejša.

Pacienti pa z aplikacijami

V razvoju so tudi orodja za oddaljeno oskrbo pacientov. Najbolj odvečni so redni obiski pri ortodontu, še posebej, če pacient ne živi v bližini, hkrati pa so nujno potrebni, da se lahko spremlja potek zdravljenja. Prav zato že obstajajo t. i. remote care orodja, ki so v resnici telefonske aplikacije, s katerimi pacient lahko sam posname zobovje in s tem posreduje potrebne informacije o poteku zdravljenja.

Dobra stran digitalnega zdravljenja je še digitalni arhiv vseh pacientov, ki je na razpolago ves čas. Za varnost podatkov poskrbi kar proizvajalec zobnih aparatov. Pravzaprav proizvajalec zobnih aparatov nudi ortodontu orodja za popolnoma vse, proces od začetka do konca. 3D-skener, programsko opremo, postopek tiskanja aparatov itd. ter seveda usposabljanje, da bo znal primerno upravljati opremo. In seveda, če bi se ortodont odločil za drugega proizvajalca, bi moral menjati veliko drage opreme in se hkrati priučiti drugačnim postopkom ter programom.

Zakaj se ne bi lotil tega kar v lastni režiji?

Že vse odkar je tudi smrtnikom na voljo 3D-tehnologija, se pojavljajo primeri, ko se ljudje ortodontskega posla lotevajo sami. 3D-skeniranje je enostavno, 3D-tisk pa je tudi na povsem povprečnih tiskalniki že zelo dober. Ortodonti sicer tovrstno početje toplo odsvetujejo.

Ortodonti imajo veliko potrebnega znanja, ki ga računalnik (še) nima. Računalnik ne pozna oblike čeljusti in ostalih bioloških posebnosti organizma, ki so 3D-skenerju skrite, zato bo zobe vedno lepo poravnal in naredil lep nasmeh. Ali je te premike mogoče varno doseči tudi v praksi, pa ve le ortodont. Poznani so primeri, ko so se ljudje sami lotili ravnanja zob, končalo pa se je klavrno – zobje so začeli lesti navzven, nekaterim so izpadali ali se začeli majati. Ortodont ve, kako in na kakšen način določen zob spraviti v neki položaj, s čimer se računalnik ne ukvarja.

Glede na trenutni razvoj vseh mogočih tehnologij je verjetno le še vprašanje časa, kdaj bo računalnik znal poskrbeti tudi za tisto, kar danes opravi ortodont. In čeprav se na prvi pogled morda res zdi enostavno, je v ozadju vse prej kot to. Nenazadnje tudi materiali niso vsi primerni, da bi jih imeli ves čas v ustih.

INTERVJU, Gordana Čižmek, dr. dent. med., OrthoDental

Kaj je po vašem mnenju v zadnjih 30 letih največji tehnološki preskok v ortodontski ordinaciji?

V zadnjih 30 letih smo v ortodontiji doživeli številne inovacije, vendar bi kot največji tehnološki preskok izpostavila razvoj in uporabo tridimenzionalnega slikanja in 3D-tiskanja. Ti dve tehnologiji sta prispevali k natančnosti razpoznavnih postopkov v postopku prepoznavanja nepravilnosti in drastično spremenili način načrtovanja zdravljenja ter izdelave ortodontskih pripomočkov, kot so zobni aparati in retainerji. Omogočata nam veliko večjo natančnost in individualizacijo zdravljenja za vsakega pacienta posebej.

Ali se vam zdi, da proizvajalci opreme sledijo željam in napredku ortodontov? Kdo po vašem mnenju narekuje razvoj? Razvijalci ali ortodonti?

Proizvajalci opreme igrajo ključno vlogo pri uvajanju inovacij v ortodontsko prakso, vendar je treba poudariti, da sta dialog in sodelovanje med ortodonti in proizvajalci opreme nujna za napredek v tem polju. Ortodonti narekujejo potrebe na podlagi kliničnih izkušenj in zahtev pacientov, razvijalci pa te potrebe preoblikujejo v tehnološke rešitve.

Umetna inteligenca sili v vse pore naših življenj. Se vam zdi, da ste tudi ortodonti lahko ogroženi, vsaj v nekem segmentu svojega dela, zaradi umetne inteligence?

Umetna inteligenca nedvomno preoblikuje številne poklice, vključno z ortodontijo, vendar je ne čutim kot grožnjo. To je odličen pripomoček pri delu, ne more pa popolnoma nadomestiti strokovnega znanja in kliničnih izkušenj, ki jih ortodonti pridobimo v letih dela s pacienti.

Ali je ortodontsko delo še vedno lahko toliko neodvisno od računalnikov, da ga lahko opravljajo tudi tisti, ki si z računalniki niso blizu?

Pred časom smo tudi v ortodontski ordinaciji računalnike uporabljali predvsem za naročanje pacientov in hranjenje dokumentacije. Danes je drugače. Ortodonti, ki morda niso tako vešči v računalništvu, so pri svojem kliničnem delu kljub temu še vedno lahko odlični, saj osnovno znanje o bioloških osnovah in mehaniki premikov zob ostaja skozi čas enako, pri uvajanju digitalnih komponent v svojo prakso pa bi morali sodelovati z drugimi strokovnjaki ali s tehničnimi asistenti, ki bi jim priskočili na pomoč pri upravljanju digitalnih komponent.

Vendar pa je za ohranjanje konkurenčnosti in zagotavljanje najboljše oskrbe pacientov pomembno, da se ortodonti tudi sami seznanimo z osnovnimi digitalnimi orodji in tehnologijami.