Digitalni podatki na policah se dobro »počutijo«

Še štiri leta in pol je minilo, odkar smo zadnjič brskali po digitalnem arhivu. Tokrat bomo preverili delovanje disket, cedejev, devedejev in (zunanjih) diskov, starih do 45 let, in tudi, ali podatki in programi niso »izpuhteli«. Digitalna hramba je varna, če znamo ravnati s tehnologijo.

Ključno je, kako ravnamo s podatkovnimi nosilci in podatki na njih pa tudi z enotami, s katerimi podatke beremo in zapisujemo. Pazljivo ravnanje je nujno, če ne želimo dodatnih mehanskih ali elektromagnetnih poškodb, ki bi zmanjšale berljivost podatkov. Če iz kateregakoli razloga uničimo ali poškodujemo stare bralne ali pisalne enote, s katerimi s podatkovnih nosilcev beremo, novih pa ne moremo več kupiti, so podatki izgubljeni za vedno, če jih nismo prej prenesli na nove tipe podatkovnih nosilcev za trajno hrambo podatkov.

Starodobni računalniki in njihovi podatkovni nosilci

Pred 20 leti so nas nekateri papirne dokumentacije vajeni arhivarji strašili, da digitalni magnetni podatkovni nosilci ne bodo zdržali prav dolgo, a danes trdim, da je njihova trajnost odvisna predvsem od načina hrambe.

Ko so sredi 90. let hišne računalnike izpodrinili namizni in podmizni peceji, je najprej v klet romal moj Commodore 64, nato pa še Atari 1040 STF. A kljub temu danes odlično delujeta ne le računalnika, ampak tudi njune diskete. Od zadnjih je le malo nedelujočih, hkrati pa Atarijev disketnik deluje brezhibno, odkar sem pred štirimi leti očistil njegovo glavo, zato čiščenje tokrat ni bilo potrebno. Tudi Commodorjev disketnik se je odlično odrezal, saj so brezhibno delovale vse diskete razen ene, pri kateri je bilo zaradi slabe izdelave (domnevno slabega lepila) že pred štirimi leti opaziti visoko degradacijo, zaradi katere že takrat ni več delovala.

Brezhibni test Commodorja 64 in njegovega disketnika

Sicer pa deluje Commodore 64 prek sodobnega televizorja LCD precej bolje kot v 80. letih prek aparata s katodno cevjo. Tudi Atari 1040 STF se odlično odreže na sodobnem monitorju LCD z analognim vhodom VGA, na katerem prikaže originalno monokromatsko sliko ločljivosti 640 x 400 pik v črni in beli barvi. Ob pomoči prav tako doma izdelanega kabla lahko Atarijev grafični izhod povežem tudi z vhodom SCART televizorja LCD, kar je še posebej zanimivo za igranje igric pri ločljivostih 320 x 200 in 640 x 200 v 16 oziroma štirih barvah.

Res pa je tudi, da večina programov za Commodore 64 in Atari 1040 STF deluje tudi v množici posnemovalnikov na peceju. Disketnik peceja lahko ob pomoči ustrezne programske opreme bere tudi Atarijeve diskete, zato je prenos starih programov v pece sorazmerno enostaven. Z ustrezno programsko opremo (npr. Steem SSE) pa je mogoče tudi posnemanje najzmogljivejših Atarijev z do 4 MB RAM, obenem pa lahko RAM dodajamo vse do 14 MB pa tudi skoraj poljubno višamo ločljivost zaslona ...

Brezhibni test Atarija 1040 STF

Po rezervne dele na splet

Novih originalnih 5,25-palčnih in 3,5-palčnih disket in disketnih enot za namensko vodilo v pecejih že dolgo ne moremo več kupiti. A vendar lahko stare disketnike še sorazmerno poceni dobimo v spletnih trgovinah, kot je e-Bay (ebay.com). Za delujočo 5,25-palčno disketno enoto bomo odšteli okoli 80 USD, medtem ko je 3,5-palčnih disketnikov s priključkom USB, ki jih lahko uporabljamo tudi z novimi peceji, na pretek (stanejo okoli 30 USD).

Starih Commodorjev 64 in disketnikov Commodore 1541 zanje za zdaj na e-Bayu ne manjka. Izplača se poiskati ugodno ponudbo, ki bo denarnico olajšala za okoli 100 do 300 USD, odvisno od tega, ali kupujemo samo računalnik ali pa tudi disketnik in kasetofon. Podobne cene dosegajo tudi atariji.

3,5-palčne diskete za PC

Je za arhivarja kaj lepšega kot stara umazana rumena disketa proizvajalca Dysan z gostoto 2HD z datoteko Poslovanje brez papirja.doc, posneta 17. 10. 2005, ki jo sodoben Microsoft Word odpre in postavi v način za urejanje brez težav? Priznam, da nisem vedel, kaj je na disketi. No, ampak vseeno deluje in je obenem starejša od računalnika, na katerem sem jo odprl, čeprav ima tudi ta že 14 let. Kaj pa gonilniki za prastari barvni tiskalnik HP 550 C na črni disketi? Čeprav gonilnikov nisem nameščal, je Word datoteko HPSETUP.INI odprl in postavil v način za urejanje brez težav. Nato sem poskusil skopirati še celotno vsebino skoraj popolnoma polne diskete, približno 1,38 MB od 1,44 MB. Deluje ravno tako dobro in hitro kot v starih časih, četudi 3,5-inčnga disketnika nisem uporabljal že nekaj let in je računalnik ves čas vključen, kar pomeni, da tudi skozi disketnik vsaj malo vsesava prah.

Edina nedelujoča disketa za Commodore 64

Lotim se še kopiranja diskete z enojno gostoto zapisa, ki sem jo z vrtanjem luknje na levi strani sam nekoč predelal v HD, ki je napolnjena nekje do polovice, torej kakih 0,7 MB od 1,44. Tudi ta deluje brez težav. Za vsak primer vzamem še eno predelano disketo, na kateri piše TRANZISTORJI s podatkovnimi polami starih bipolarnih močnostnih tranzistorjev v zapisu PDF. Čeprav je zasedenih 1,2 MB od 1,44, je tudi na tej vsebina brezhibna. Naslednja je disketa s programi za prastari Qbasic z dvojno gostoto zapisa (s kapaciteto 720 kB), ki jo računalnik prav tako prebere brez težav, obenem pa programe lahko urejamo v kateremkoli urejevalniku besedil. Čeprav Qbasic ni združljiv s 64-bitnimi Windowsi, je programe mogoče predelati za poganjanje v sodobnejšem okolju za poganjanje skript, Powershell. Naj povem še to, da so omenjene datoteke nastale med letoma 1991 in 1998, kar pomeni, da so nekatere stare tudi več kot 30 let. Hramba disket v suhem in ogrevanem stanovanju tako več kot očitno ne predstavlja nevarnosti za izgubo podatkov. Do spontanega razmagnetenja disket in zato izgube vsebine torej vsaj v mojem primeru ni prišlo. Branje disket namreč poteka hitro in brez zatikanja. Vsekakor pa so med disketami tudi slabe, vendar so te slabo delovale že kot nove.

Plošče CD in DVD

Z omare zvlečem ploščo CD s starimi besedili, prirejen za 12-kratno hitrost snemanja, in ga poskušam vtakniti v enoto za branje in pisanje plošč CD in DVD, ki sem jo kupil pred več kot 10 leti. Pladenj za vlaganje plošč DVD prileze na plan šele v drugem poskusu, nakar vstavim CD in počakam, da Windows sistem prebere glavni datotečni imenik. Poskusim skopirati celotno vsebino – cca 400 MB od 650 MB. Hitrost kopiranja, cca 4 MB/s, je približno 5-krat manjša kot pri današnjih podatkovnih ključkih, ampak več kot 20 let stara plošča CD, ki je bila shranjena v plastičnem ohišju, je kot nova. Nato v Powerpointu odprem še neko staro predstavitev, ki deluje brezhibno.

Poskus z isto ploščo CD ponovim še na starem bralniku plošč CD in DVD ter pisalniku plošč CD, ki pa ga je očitno v letih neuporabe uničil prah, zato kmalu izgubim upanje, da bo prebral podatke. Pred leti sem ga večkrat očistil z acetonom, a je še vedno slabo deloval – tokrat sem ga raje pustil, da »počiva v miru«, s saj je lahko za slabo delovanje kriva tudi obrabljena laserska dioda, česar ni mogoče popraviti s čiščenjem. A pomembneje je, da je s podatki na plošči CD vse v redu. Razloga za preplah vseeno ni, saj ploščo CD prebere tudi enota DVD v sodobnem notesniku.

Množica starih cedejev in devedejev

Naslednji poskus sem naredil s 16 let staro ploščo DVD-R, ki sem ji, ko je bila nova, naredil ovitek kar iz pole A4. Najprej je enota DVD v namiznem peceju ni hotela brati, prebrala je le datotečni imenik, pri branju vsebine datotek pa se je zataknilo. Novejša enota DVD v notesniku je podatke prebrala brez težav. Tudi na površini plošče ni bilo opaznih vidnih znakov degradacije.

Kako shraniti digitalne podatke za potomce?

Sprotno prenašanje digitalnih zapisov (fotografije, slike, besedila, programi ...) na nove oblike podatkovnih nosilcev, ki jih lahko neposredno preberemo z novimi računalniki, je vsekakor nujna. Pomembno je tudi pretvarjanje starih oblik zapisov v nove, podprte s sodobno programsko opremo, vendar lahko pri najpopularnejših programskih orodjih, kot je bil Word Star za pisanje besedil, ohranimo tudi originalne zapise, saj jih večina sodobnejših orodij zna prebrati oziroma pretvoriti v nove oblike.

Poskus sem ponovil z eno izmed dražjih plošč DVD-RW priznanega proizvajalca. Notesnik jo je takoj »zagrabil« in prebral vso vsebino. Vseeno me je zanimalo, ali jo bo prebrala tudi enota DVD v namiznem računalniku, ki je imela z DVD-R težave, a tokrat je šlo gladko.

Navadno je zapis podatkov na ploščah CD in DVD v redu, če zgornja plast z nalepko ni poškodovana, spodnja plast, skozi katero prodre laserski žarek, pa hkrati nima preveč prask. Priznam pa, da se pred več kot 20 leti za arhiv ni izplačalo kupovati plošč CD in DVD s slabo zgornjo plastjo, ki sčasoma razpade, s čimer postopno izgubimo tudi podatke. A k sreči imam teh samo za vzorec, vse ostale pa odlično delujejo. Tako kot tudi 10 let stare plošče DVD z 8,5 GB (Blu-ray) oziroma dvojno gostoto zapisa.

Izkazalo se je, da so veliko večji problem trajnost in obraba enot za branje in pisanje plošč CD in DVD kakor tudi umazanija (denimo prstni odtisi), ki se je z leti nabrala na ploščah in v enotah. Če jo previdno odstranimo, ne da bi pri tem v spodnji del plošče naredili (nove) raze, tudi 10 let stare spet delujejo. Obenem z zgornje strani plošč le obrišemo morebiten prah, medtem ko čiščenje s čistili ni priporočljivo, da morebiti ne poškodujemo podatkovnega zapisa.

Z veliko več truda lahko umazanijo odstranimo tudi z bralno-pisalnih glav enot CD in DVD, saj moramo večino razstaviti in ponovno sestaviti. Čiščenja se navadno lotim s koškom vate, namočenim v 100-odstotni alkohol ali aceton. Dobro je tudi to, da so sodobne enote DVD in Blu-ray združljivi za nazaj, kar pomeni, da bomo z njimi lahko prebrali tudi stare plošče CD. Obenem nove enote zaradi večje natančnosti bolje berejo stare plošče CD in DVD, kot bi jih enote iz časa, ko so te nastale. Ker pa enote DVD v nove računalnike vse manj vgrajujejo, jih moramo pogosto dokupiti.

Skoraj 20 let star dokument s cedeja sodoben urejevalnik besedil tudi danes odpre brez težav.

Trajni bralno-pisalni pomnilniki

Zapisovanje podatkov v bliskovni RAM na podatkovnih karticah in ključkih je hitro in enostavno. Pa jim lahko zaupamo? Pri normalni uporabi podatkovne kartice in ključki zdržijo dolgo, saj nimajo gibljivih delov, še posebej tisti, ki jih redko uporabljamo. Za zdaj se mi še ni zgodilo, da bi podatkovno kartico ali ključek za nekaj let shranil, nato pa z njega ne bi mogel več prebrati podatkov. Res pa je, da lahko podatkovni ključek hitro uničimo, če poskušamo spremeniti delovanje njegovega krmilnika s katerim od programov, ki jih uporabljajo proizvajalci pri množični proizvodnji. Prav tako za zdaj ni težav z bliskovnimi pomnilniki za hrambo BIOS na starih pecejevskih matičnih ploščah ...