Digitalni sužnji ali uspešni poslovneži?

Ryan Kaji ima danes 11 let. Ko je bil star pet, je ob pomoči svojih staršev objavil prvi video na družabnem omrežju Youtube, v katerem se igra z Lego vlakcem in se uči šteti. Video ima danes skoraj 54 milijonov ogledov, Ryan pa je ena največjih zvezd otroških vplivnežev, ki je leta 2021 s svojimi video posnetki in sponzoriranimi objavami zaslužil dobrih 25 milijonov evrov.

So v digitalni ekonomiji otroci delavci ali se samo kratkočasijo?

V zadnjih letih se je fenomen otroških vplivnežev, ki služijo z objavljanjem video posnetkov oziroma objav na družabnih omrežjih, iz Združenih držav Amerike preselil tudi v Slovenijo, kjer več družin prek svojih otrok trži različne storitve in izdelke zabavne industrije.

Mlade mamice in očki, ki snemajo svoje otroke med igranjem, prehranjevanjem oziroma nošenjem sponzorskih oblek, lahko na tak način pridejo do dodatnega vira zaslužka, vendar to prinaša tudi etične dileme o otroškem delu in zasebnosti.

Slovenski divji zahod vplivnežev

V Sloveniji do pred kratkim področje vplivnežev ni bilo regulirano in je bilo zato idealno okolje za blagovne znamke, kjer so lahko izvajale prikrito oglaševanje, plasirale svoje izdelke v različne vsebine spletnih vplivnežev in tako vplivale na občinstvo novih digitalnih zvezdnikov.

Čeprav je zakonodaja pri označevanju oglaševalskih vsebin jasna, pa se do zdaj na tem področju inšpektorat za medije ni ukvarjal s posameznimi primeri, ker jih je težko dokazati in ker jih nihče ni prijavljal. Tudi slovenska oglaševalska stroka se že več let ukvarja s problemom neoznačenih oglaševalskih vsebin, ki jih v sodelovanju z velikimi slovenskimi in tujimi blagovnimi znamkami ustvarjajo slovenski vplivneži, a dlje kot do zaključkov okroglih miz in posvetov niso prišli.

V tujini se tako blagovne znamke kot tudi vplivneži zavedajo iskrenosti pri komuniciranju s ciljno javnostjo, velika družabna omrežja pa že omogočajo jasno označevanje oglaševalskih objav, ki jih plačujejo blagovne znamke. V Sloveniji tega zavedanja še ni, prav tako pa nihče ne problematizira početja blagovnih znamk, ki v poslih z vplivneži velikokrat »pozabijo« na pravila označevanja takih vsebin.

Velik premik smo na področju otroškega dela doživeli novembra 2022, ko je inšpektorat za delo izrekel kazen za dva slovenska vplivneža, ki v svojih videih »uporabljata« tudi svoje otroke. Po mnenju inšpektorata naj bi šlo na posnetkih za nezakonito delo otrok. »Inšpektorat je izdal prekrškovno odločbo z izrekom globe 1.500 evrov, ker vplivnež predhodno od inšpektorata ni pridobil dovoljenja za delo osebe, mlajše od 15 let,« so za 24ur pojasnili na inšpektoratu.

To je bil prvi primer take globe, saj bi morala starša za delo svojih otrok predhodno pridobiti dovoljenje inšpektorata za delo, česar pa nista naredila. V Zakonu o delovnih razmerjih namreč stoji izjema, da »otrok, mlajši od 15 let, lahko izjemoma, proti plačilu, sodeluje pri snemanju filmov, pripravi in izvajanju umetnostnih, scenskih in drugih del s področja kulturne, umetniške, športne in oglaševalne aktivnosti«.

Digitalno otroško delo

Dovoljenje za delo otrok je bilo do zdaj običajno uporabljano na področjih fizičnega dela, kjer bi lahko prišlo do fizičnega izčrpavanja otrok. A primer z digitalnim otroškim delom kliče po javni razpravi o digitalnemu otroškem delu, ki je prav tako, če ne še bolj, problematično. A zaradi velike razširjenosti praks in hkratnih razlik med posameznimi primeri otroškega dela na področju digitalnih vplivnežev bo potrebno še veliko razprav, preden bomo prišli do učinkovitih rešitev in varovalk na tem področju.

Zagovorniki otroškega dela pravijo, da se otroci samo igrajo, starši pa dejansko delajo.

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, ali gre v primerih otroških vplivnežev, ki se pred kamero igrajo z igračami, razkazujejo oblačila oziroma druge modne dodatke, dejansko za delo. Zagovorniki varovalk na tem področju trdijo, da o tem ne more biti nobenega dvoma, in opozarjajo, da gre za razmerje med dvema strankama, kjer prva plačuje drugi za opravljanje določenih aktivnosti. »Ni pomembno, da je delo v tem primeru odpiranje škatel z igračami oziroma igra,« poudarja Sheila James Kuehl, bivša otroška igralka in soavtorica prenovljene delovne zakonodaje v ameriški zvezni državi Kalifornija, s katero so izboljšali varovalke za otroške delavce na tem področju. »Če z aktivnostjo služiš, potem je to delo,« poudarja Sheila.

Nasproti ji stojijo starši otroških vplivnežev, ki menijo, da se njihovi otroci samo igrajo, medtem ko so starši tisti, ki pravzaprav delajo. Starši namreč sklepajo poslovne dogovore, pripravljajo scenarije za posnetke, jih nato montirajo in distribuirajo po družabnem spletu.

»Otroci se igrajo, mi pa delamo,« je jasna Ami McClure, mama dvojčic, ki spadata med otroške vplivneže. A da ne gre 'samo' za igro, je jasno iz poslovnih dogovorov, ki od vplivnežev zahtevajo objavo določenih vsebin v določenem obdobju. »Razumljivo je, da se otroci radi igrajo in da priprava vsebin ponavadi ni problem,« pojasnjuje Bee Fisher, mama treh otroških vplivnežev na omrežju Instagram. »Če pa se jim kdaj ne da, ponavadi zadevo rešimo s spodbudo v obliki sladkarij.« V nekaterih primerih gredo starši pri izkoriščanju svojih otrok v še večje ekstreme. V ZDA so leta 2019 na zaporno kazen obsodili mamo, ki je svoje otroke za potrebe vplivanjske kampanje na omrežju Youtube stradala, jih pretepala in škropila s solzilcem. Njihov Youtube kanal Fantastične pustolovščine (Fantastic Adventures) je imel na višku slave skoraj 250 milijonov ogledov.

Odgovornost velikih platform

Poleg staršev in njihovih otroških delavcev več kritikov ekonomije pozornosti in otroškega dela v informacijski družbi opozarja tudi na vlogo velikih platform in družabnih omrežij. Lastniki teh distributerskih mrež namreč igrajo veliko vlogo pri distribuciji uporabniških vsebin, saj z algoritmi analizirajo navade občinstva in jim strežejo vedno nove vsebine, ki ustrezajo njihovemu okusu.

To je še posebej aktualno pri kitajskem omrežju Tiktok, pri katerem so vedno glasnejša opozorila, da gre za politično orodje kitajskih oblasti, s katerim hkrati izobražujejo kitajsko mladino in poneumljajo mladino zahodnega sveta. Več študij namreč opozarja na fenomen algoritmov, ki kitajskim uporabnikom tega omrežja prikazujejo pametne in izobraževalne vsebine, medtem ko se zahodnim uporabnikom v časovnici ponavadi prikazujejo predvsem smešne in 'neumne' vsebine.

Tiktok namreč predstavlja neskončen tok vsebin, hkrati pa glavno distributersko vlogo igrajo algoritmi in ne ljudje. Tako se delo vplivneža sprevrže v preigravanje algoritemskih enačb, s katerimi doseže najširši krog uporabnikov določenega družabnega omrežja. Ne gre torej več za komunikacijo med ljudmi, temveč za igro med človekom in strojem.

V nekaterih državah Evropske unije oblasti že poznajo zakonodajo na področju vplivnežev in oglaševalskih poslov, prav tako je Evropska komisija v nedavno potrjenih Aktu o digitalnih storitvah in Aktu o digitalnih trgih zapisala enotna pravila za digitalno delo vplivnežev, ki ne sme biti zavajajoče, protizakonito in primerno za ciljno občinstvo.

A tukaj spet trčimo ob znani problem izvajanja zakonodaje in nadzora nad ustreznostjo vsebin, ki jih vplivneži producirajo za različne blagovne znamke z namenom prepričevanja ciljne javnosti.

Ena kazen še ne prinese pomladi

Če se na koncu vrnemo na začetek in premislimo o vplivu izrečene kazni inšpektorata za delo na področje dela otroških vplivnežev. Na spletu slovenske e-uprave namreč lahko najdemo dokument in pravilnik z naslovom Vloga za izdajo dovoljenja za delo otroka, mlajšega od 15 let, ki jasno razloži postopek za legalno obliko otroškega dela.

V Sloveniji smo dočakali prvo kazen zaradi neprijavljenega otroškega dela v digitalni ekonomiji.

Država od skrbnikov otroških delavcev zahteva natančen opis in časovni obseg dela ter starost otroškega delavca, na podlagi teh podatkov pa nato inšpektorat izdela oceno tveganja za njegovo varnost, zdravje, moralo, izobraževanje in razvoj.

Upoštevajoč večletna opozorila mednarodnih psihologov in socialnih delavcev, ki pri digitalnem delu otroških vplivnežev opozarjajo na psihološke probleme pri razvoju, bi lahko pričakovali, da bo inšpektorat vloge za dolgotrajno otroško delo na tem področju začel redno zavračati, a bo to pokazala praksa več prijav na tem področju.

Glede na razburjenje javnosti ob prvem izreku globe za neprijavljeno delo otrok je mogoče sklepati, da gre v vseh ostalih primerih otroških vplivnežev na slovenskem trgu za podoben problem. Zanimivo pa bi bilo videti, kakšna bi bila reakcija države, ki bi v nekem trenutku prejela večje število prijav domnevnih kršitev zakonodaje na tem področju. Praksa šteje.