Digitalni tiskar

Postscript je opisni jezik, ki ga je razvilo podjetje Adobe in se uporablja za nadzor delovanja tiskalnikov. Z njim določimo lego posameznih elementov na strani, ki je ustvarjena za tisk. Njegovo pomembnost, ki je danes samoumevna, spoznamo, če skočimo v preteklost in si ogledamo, kako se je tiskalo nekoč.

Tiskarji so bili pred pojavom postscripta vezani na stroje enega podjetja. Delo z njimi je bilo zahtevno in specifično.

V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja so tiskarji večinoma uporabljali stroje podjetja Acme, ki so omogočali postavitev tipografije in slik ter izvajali samo tiskanje. Delo s temi napravami je bilo zahtevno in brez osnovnega, vsaj dva tedna trajajočega izobraževanja praktično nemogoče. Sistemi podjetja Acme so bili nezdružljivi s stroji drugih proizvajalcev niti ni bilo mogoče z njimi izmenjevati podatkov. Osebni računalnik v navezi z matričnim tiskalnikom je bil takrat zmožen uporabe zgolj prek nizkokakovostnega izpisa, ki je zadovoljil le največje zanesenjake, za profesionalno rabo pa ni bil primeren. Na trgu je zevala velika luknja, ki sta jo prva videla John Warnock in Charles Geschke.

John Warnock in Charles Geschke sta na raziskovalnem inštitutu podjetja Xerox razvila jezik interpress, ki velja za predhodnika postscripta.

John in Charles sta bila zaposlena na raziskovalnem inštitutu podjetja Xerox Parc, ki je svetu med drugim kasneje dostavil laserski tiskalnik, grafični uporabniški vmesnik ter povezovalno tehnologijo ethernet. Razvila sta jezik interpress za nadzor tiskalnikov podjetja Xerox. Prepričana sta bila, da je reč komercialno zanimiva in bi lahko pomenila revolucionarno prelomnico pri razvoju tiskanja. Ker vodstvo podjetja entuziazma z njima ni delilo, sta odšla na svoje in ustanovila podjetje Adobe. Prvotne načrte o lastnem supertiskalniku sta kasneje podredila razvoju orodij za druge proizvajalce v branži in zadela terno.

Postscript je prvi omogočil, kar je danes samoumevno. Da se je ista datoteka lahko kakovostno natisnila tako na domačem tiskalniku kot tudi na profesionalnem tiskarskem stroju.

Leta 1984 je novonastalo podjetje Adobe izdalo prvo različico jezika postscript, ki je bil na prvi pogled podoben drugemu računalniškemu jeziku po imenu forth. Postscript je za delovanje potreboval nadpovprečno zmogljiv sistem, v prvih nekaj letih so tiskalniki z njim imeli več procesorske moči kot računalniki, s katerimi so bili povezani. Ta požrešnost ni bila zaman, saj je imel jezik številne prednosti v primerjavi s tekmeci na trgu. Najprivlačnejša je bila zagotovo neodvisnost, saj je bilo sleherno datoteko postscript mogoče zagnati na katerikoli napravi s podporo jeziku. Ista datoteka je na laserskem tiskalniku natisnila rezultat v kakovosti 300 dpi (dots per inch – pik na palec), medtem ko se je na profesionalnem stroju za postavljanje strani iz nje razbohotila ostrina z 2.400 ali 2.540 dpi. Končni uporabnik ni bil več vezan na enega proizvajalca in je lahko izbiral med številnimi izhodnimi napravami ter izbiro prilagajal resničnim potrebam. Licenca za prevajalnik jezika postscript je bila dostopna vsem proizvajalcem, sintaksa pa na voljo sleherniku, ki je želel pisati programe v njem.

Ključni trenutek pri uspehu postscripta je nastopil, ko je Applov šef Steve Jobs iskal aplikacijo, ki bi prodajala (sicer Canonov) tiskalnik Apple Laserwriter in računalnike Macintosh.

Uspeh postscripta ni bil tako samoumeven, kot se danes zdi, saj bi se lahko hitro pripetilo, da Johnu in Charlesu tržišča ne bi uspelo prepričati o vrednosti svojega izuma. Na srečo sta za njegovo splavitev izbrala odličen trenutek, čas, ko je Applov šef Steve Jobs iskal paradno aplikacijo za računalnike Macintosh. Jobsu je bila tehnologija tako všeč, da je v podjetje Adobe vložil poltretji milijon ameriških dolarjev in prepričal Johna, da je spisal postscript krmilnik za Applov (v osnovi pa Canonov) tiskalnik Laserwriter. Čeprav naj bi Laserwriter z njim tiskal v kakovosti precej dražjih naprav, Jobsu to ni bilo dovolj. Skupaj s tretjim partnerjem je navezo postscripta in Laserwriterja dvignil še više. Partnersko podjetje je bilo Aldus, lepilo med postscriptom in Laserwriterjem pa program Pagemaker. Rodilo se je namizno založništvo, ki je rešilo Apple ter enormno povečalo premoženje podjetij Aldus in Adobe.

Tretji igralec, ki je (tudi) na račun postscripta obogatel, je bil Aldus, razvijalec programa Pagemaker.

Leta 1991 je podjetje Adobe objavilo posodobljeno različico postscripta, imenovano Level 2. Dolgo pričakovana nadgradnja je pohitrila izvajanje ukazov, izboljšala izkoriščanje pomnilnika, omogočila ločevanje barv in obdelavo drugih podatkov na enoti RIP, uvedla sestavljeno tipografijo, potrebno predvsem za azijski trg, ter pridobila številne druge zmožnosti, s katerimi naj bi tekmece znova pustila daleč za sabo. Podjetje se je s prehitro objavo specifikacije in premalo posvečanja implementaciji vseeno ujelo v lastno zanko, saj so jih tekmeci s hitrim posnemanjem javno precej osramotili. Kljub nespornim prednostim postscripta druge stopnje so aplikacije nove funkcionalnosti usvajale počasi. Ločevanje barv je tako založniški program QuarkXpress 5 znal uporabljati šele 11 let po izdaji nadgradnje.

PDF je na temeljih postscripta njegovo namembnost dodatno razširil.

Tretji postscript je luč sveta ugledal leta 1998. V primerjavi z drugim je bilo pridobitev manj, kar je bilo logično, saj so aplikacije še vedno imele težave pri usvajanju zmožnosti predhodnika. Med vidnejšimi je bila odprava omejitve nivojev sivin, kjer je v preteklosti občasno prihajalo do opaznih anomalij pri zlivanju barv. Postscript 3 je izboljšal ločevanje barv na podprti napravi, znal delati tako z datotekami PDF kot rezultati postscripta 2 in skladno s pričakovanjem javnosti omogočil spletno tiskanje. Leta 2001 je podjetje Adobe izdalo specifikacijo za dokumente PDF 1.4 in potrdilo namigovanja poznavalcev – novi kralj je prvič imel funkcije, ki jih v postscriptu ni bilo mogoče najti. S plastmi in prosojnostjo so pri podjetju nakazali, na katerega konja stavijo v prihodnje.

Dokončno so usodo postscripta zapečatili leta 2006, ko so pri podjetju Adobe na novo postavili arhitekturo procesorskih enot RIP ter predstavili Adobe PDF Print Engine (APPE), ki se ni več naslanjal na postscript, temveč je vlogo osrednjega opisnega jezika na tiskalnikih prevzel PDF. Poteza je oblikovalcem omogočila izvoz datotek PDF iz, na primer, programa Indesign in njihovo obdelavo ter uporabo neposredno na končnem tiskalniku. Celotna veriga postscripta naenkrat ni več potrebovala. PDF je imel številne prednosti, izhajal je iz postscripta, a je bila njegova namembnost širša. Format je bil nevezan na izhodno enoto oziroma je bil namenjen tako pripravi za tisk kot prenašanju prek spleta. Za nameček je imel kup uporabniških prednosti pred postscriptom, med katerimi je bila glavna njegova gledljivost. PDF visoke kakovosti, ki je bil ustvarjen za oddajo tiskarni, je uporabnik lahko enostavno odprl z bralnikom Acrobat Reader in videl natanko to, kar bo stiskano. Dokument je bil sicer navidezno zaklenjen, vendar ga je bilo mogoče s polno različico že omenjenega Readerja celo popravljati. Možnost sicer ni bila namenjena drastičnim spremembam, a je dobrodošlo priskočila na pomoč pri zatipkanem besedilu, premajhni sliki ali zgrešeni barvi.

Adobe postscripta danes ne podpira več. Industrija se je prilagodila in danes po večini uporablja delovne procese na osnovi formata PDF. Osamljeni primeri rabe postscripta se seveda še najdejo, a obstajajo zgolj zaradi zastarele programske opreme oziroma trme uporabnikov, ki so že v osnovi proti spremembam. Gonilniki postscript postajajo prava redkost, zato je le vprašanje časa, kdaj bodo izumrli tudi ti posebneži. Upokojitev legende je neizbežna, Adobe je med drugim napovedal, da z letom 2023 v svojih programih ne bo več podpiral tipografije Postscript Type 1. Tudi najbolj goreči zagovorniki starega in dobrega bodo tako počasi prisiljeni k predaji.