Digitalni videorekorder leta

Ni dolgo, kar smo si v Monitorju natančno ogledali digitalne videorekorderje z vgrajenimi diski (junij 2006), a izdelovalci seveda ne počivajo na lovorikah in v trgovine vsak mesec prihajajo novi.

Videorekorder, ki smo ga tokrat vzeli pod drobnogled, ni kar katerikoli nov model, temveč smo ga izbrali zato, ker si je ravno pred nekaj dnevi prislužil laskavi naziv evropskega videorekorderja leta 2006/2007 po izboru urednikov strokovnih revij, združenih v organizacijo EISA (European Imaging & Sound Association). Poglejmo torej, kaj je bilo evropskemu strokovnemu tisku tako všeč.

LGjev novi videorekorder sicer ni kakšen poseben oblikovalski dosežek, pa tudi plastično ohišje z razmeroma majhnim prikazovalnikom deluje bolj ceneno kot ne. Po drugi strani pa že bežen ogled pokaže, da imamo očitno opravka z zmogljivim videorekorderjem. Na zadnji strani je tako rekoč popoln nabor priključkov, skupaj z zdaj že tako rekoč obveznim HDMI. En komplet priključkov je tudi pod pokrovom na prednji strani, kjer najdemo prav tako skoraj obvezni vhod DV za priklop digitalne videokamere. Marsikoga utegneta še bolj razveseliti dve reži za pomnilniške kartice, ki se prav tako skrivata pod pokrovom in v kateri lahko vtaknemo tako rekoč vse vrste pomnilniških kartic in si ogledamo na njih posnete fotografije ali poslušamo glasbo. Na seznamu podprtih kartic manjkajo le dandanes že zastarele SmartMedia.

Daljinski krmilnik je soliden, a prav tako nič zelo posebnega. Z njim lahko krmilimo tudi televizor, a poleg LGjevih so na seznamu podprtih samo še Zenithovi, Samsungovi, Hitachijevi in Sonyjevi.

LGjev videorekorder sodi med devedejske univerzalneže, saj zna snemati na vse vrste zapisljivih plošč, tudi z DVD-RAM. Malo manj univerzalen je pri predvajanju, saj ne zna predvajati naprednih glasbenih plošč DVD-Audio in SACD. A ker jih ne zna predvajati še noben tak videorekorder, mu tega ne smemo prav hudo zameriti, poleg tega večina tako ali tako nima teh plošč.

Predvajati zna seveda tudi računalniški video (divx), glasbo (mp3 in wma) in slike (jpg). Pri diviksih se solidno izkaže, saj je kos številnim različicam in zna brati tudi štiri različne vrste podnapisov. Žal se mu rahlo zatakne pri slovenskih krilatih znakih. Ali, če smo čisto natančni, pri enem samem, namreč č-ju, in za popolno podporo bo treba počakati na nadgradnjo vgrajene programske opreme.

Z ne preveliko mero upanja smo v predal za plošče vtaknili tudi DVD z diviksi v visoki ločljivosti. Nekateri predvajalniki z izhodom HDMI jim namreč že znajo predvajati. LG žal ne sodi mednje in ko smo pogledali v priložena navodila, smo videli, da je res kos le videu do ločljivosti 720 x 576 pik. In ko smo že ravno pri visoki ločljivost, tudi na vhodu DV ne prebavi videa visoke ločljivosti. Zna pa zato na izhodu HDMI ločljivost navadnega videa povečati na višjo ločljivost televizorja LCD.

Kot vedno smo hitro preverili, ali zna predvajati empetrije, posnete na devedeju, kajti marsikateri digitalni videorekorder jih zna brati samo, če so zapisani na cedeju. LG je veselo prebavil tudi DVD z glasbo. Prav tako nas je razveselilo, da lahko empetrije prepišemo na disk in si tam naredimo glasbeno zbirko. Tudi tega namreč marsikatera podobna naprava ne omogoča. Ne zna pa na disk presneti glasbenih cedejev. In ko smo že ravno pri predvajanju, lahko pohvalimo lepo narejene in pregledne menuje, ki precej olajšajo delo z napravo.

Pri predvajanju se je LG torej dobro izkazal, kako pa mu gre od rok snemanje? 250-gigabajtni disk je za snemanje videa udobno velik, vsaj če ga ne zapolnimo z glasbeno zbirko. Pri snemanju lahko izbiramo med štirimi stopnjami stiskanja; to je manj, kot zmorejo nekateri tekmeci. Tudi največja stopnja stiskanja ni med najučinkovitejšimi, saj lahko z njo posnamemo na en DVD "samo" 6 ur videa. A po drugi strani s stiskanjem videa v časih, ko ena plošča stane samo še okoli 100 tolarjev, tako ali tako nima smisla pretiravati.

Na pogled torej nič posebnega, a LGjev videorekorder skriva v rokavu aduta. Tega bi lahko, mimogrede, tudi spregledali, saj so ga dodali šele v najnovejši različici in v priloženih navodilih sploh še ni omenjen. Videorekorder namreč videa ne zna snemati samo v zapisu MPEG-2, tako kakor vsi drugi, temveč tudi v zapisu MPEG-4 oziroma, natančneje, XviD. Snemanje je v tem primeru bolj ekonomično, saj naj bi bilo na disku namesto za največ 345 ur (MPEG-2 pri največji stopnji stiskanja) prostora za kar 570 ur videa.

Na žalost je to doseženo tudi na rovaš kakovosti videa. Kakovost je namreč še malce skromnejša kakor pri največji stopnji stiskanja MPEG-2. Poleg tega je snemanje v zapisu MPEG-4 izvedeno nekoliko nerodno. Nastavimo ga namreč posebej, ločeno od "navadnih" načinov snemanja, zaradi česar utegne včasih priti tudi do zmešnjave. V zapisu MPEG-4 lahko snemamo samo neposredno na disk, na DVD pa teh posnetkov ne moremo shraniti. Vsaj nam ni uspelo in morda je to posledica tega, da smo preizkušali enega prvih modelov. Marsikaj je namreč pri teh napravah mogoče popraviti in izboljšati z bolj dodelano vgrajeno programsko opremo.

Drugače je snemanje, bodisi sprotno ali programirano, zelo enostavno. Snemamo lahko na disk ali neposredno na DVD. Videorekorder seveda omogoča snemanje s časovnim zamikom in vse druge sladkosti digitalnega videorekorderja z diskom. Programiramo lahko snemanje do 16 oddaj za en mesec vnaprej; to je za videorekorder z diskom razmeroma skromno. Je pa res, da v to število ni všteto snemanje ponavljajočih se oddaj. Večerna poročila lahko, recimo, snemate vsak dan, pa boste za to porabili le eno mesto v programskem pomnilniku videorekorderja. Posamezna "oddaja", ki jo nameravate posneti, lahko traja največ 12 ur.

Videorekorder podpira sistema za lažje programiranje ShowView in VPS, ne pa tudi naprednih elektronskih sporedov. A tega mu, vsaj dokler pri nas takih sporedov sploh še ni, tudi ne smemo pretirano zameriti.

Posneti video lahko različno urejamo, razdelimo na več delov, dele med seboj združimo, poimenujemo in podobno. Na koncu ga lahko seveda shranimo na DVD in mu pri tem predhodno tudi spremenimo stopnjo stiskanja. Na plošče lahko snemamo z največ 12-kratno hitrostjo (hitrost je odvisna od vrste plošč). To pomeni, da lahko DVD posnamemo v dobrih 6 minutah.

Kakovost videa in zvoka je dobra, tudi pri večjih stopnjah stiskanja, in morda le za odtenek zaostaja za najboljšimi digitalnimi videorekorderji, ki smo jih doslej preizkusili. Najzahtevnejši uporabniki bodo, recimo, pogrešali različne naprednejše ročne nastavitve, s katerimi lahko sliko prilagodimo svojemu okusu, viru signala ali televizorju. Je pa res, da se z njimi večina uporabnikov ne obremenjuje in pri LG so očitno stavili na enostavno rabo.

Na splošno lahko ugotovimo, da LGjev digitalni videorekorder sodi v, recimo temu, vrh zlate sredine. Ne ponaša se z nekaterimi najnaprednejšimi tehnologijami, recimo samodejnim preskakovanjem reklam, pametnim sodelovanjem s televizorjem ali elektronskim sporedom, zato pa zna vse tisto, kar od sodobnega digitalnega videorekorderja sicer pričakujemo, in še kaj za povrh. Vgrajeni ima reži za pomnilniške kartice, snemati zna v zapisu MPEG-4, podpira vse vrste zapisljivih devedejev in ima spodobno velik disk. Na disku imamo lahko glasbeno zbirko, upravljanje je enostavno, kakovost dobra in glede na vse, kar ponuja, je tudi cena zmerna. Za videorekorder leta ga sicer bržkone res ne bi razglasili, je pa trenutno vsekakor eden zanimivejših novih digitalnih videorekorderjev.

LG RH200MHS

Kaj: Digitalni videorekorder z 250 GB diskom.

Izdeluje: LG, www.lge.com.

Prodaja: BigBang, www.bof.si.

Cena: 149.990 tolarjev.

Za: HDMI, disk, reži za pomnilniške kartice, podpora DVD-RAM, snemanje MPEG-4.

Proti: Snemanje MPEG-4 nerodno izvedeno, glasbenih cedejev ne moremo presneti na disk, daljinski krmilnik ne podpira vseh televizorjev.