Dinamični pogled na svet
To, kar je videl fotoaparat, lahko kasneje vidi silno veliko ljudi. A človek kljub temu vidi več. Več v smislu razpona barv in svetlobe. V cerkvi si lahko ogledujemo temna marmorna tla in svetle vitraje. Posneta fotografija pa je pretemna, le tam, kjer bi morala biti okna, se bohotijo beli madeži svetlobe. Koliko sončnih zahodov je bilo tako spektakularnih, da smo odbrzeli po fotoaparat, ob ogledu fotografij na zaslonu ali papirju pa ostali hladni in razočarani.
bkt.jpg
Sila podobna težava je pestila francoskega fotografa Gustava Le Greya že davnega leta 1850. Takratna tehnika fotografije je uporabljala kemične spojine, nanesene na steklo, ki so bile nadvse občutljive za svetlobo. Čas osvetljevanja je moral biti natančno določen. A še kljub temu so bili določeni deli presvetljeni. Le Greyeva ljubezen do motivov sončnega zahoda, neba in morja je slavnega fotografa privedla do genialne ideje. Ker je bilo nemogoče na enem negativu zajeti ustrezno osvetljeno nebo in morje, je za eno fotografijo uporabil dva različno osvetljena negativa.
Le Greyeve fotografije so bile za tiste čase tehnološko izjemno izpopolnjene.
HDR in mapiranje tonov
To, kar je storil Le Grey, je bilo začetek zajema fotografij v tehniki HDR oz. bolj postopka, ki ga poimenujemo "tone mapping".
HDR (high dynamic range) je posebna tehnika obdelave in zajema fotografij, ki omogoča zapis večjega svetlobnega dinamičnega razpona. Najbolj razširjen zapis digitalnih fotografij JPEG omogoča zapis le 256 nivojev svetlosti za posamezno barvo. Boljši fotoaparati omogočajo zapis v surovih (RAW) formatih, ki so najpogosteje 12- ali 14-bitni (kar ustreza 4096 oz. 16.384 nivojem), čeprav ponavadi niso izkoriščeni vsi biti. Zapis HDR pa je najpogosteje 16- ali celo 32-biten. Zato potrebujemo za en zapis HDR več fotografij, ki so različno osvetljene. Podosvetljene uporabimo za zapis svetlih, nadosvetljene pa za zapis temnih predelov. Število na tak način združenih fotografij v teoriji ni omejeno.
Pri ogledu fotografije nas poleg dinamičnega razpona posnetka omejuje tudi razpon prikazovalnika. Pri računalniških zaslonih podatek o razponu podaja kontrastno razmerje, ki žal vse prepogosto rabi le za privabljanje kupcev. Podatek o kontrastu zaslona je namreč razlika med najsvetlejšim in najtemnejšim prikazom, ki ga zmore zaslon. In ker povprečnega kupca najbolj prepričajo številke, se pri cenejših zaslonih izdelovalci bolj kot celotnemu prikazu posvečajo le skrajnim mejam. Barvna in svetlobna pravilnost na vmesnih področjih pa je postavljena na drugi tir. Kakorkoli že, dinamični razpon, ki ga premorejo boljši zasloni, meri okrog 1000 : 1. Za prikaz fotografij HDR veliko premalo. Postopek obdelave, ki prilagodi fotografijo HDR običajnim prikazovalnikom, pa se imenuje "tone mapping".
Najpreprostejši in najbolj neposreden način je stiskanje barvnih tonov. Najsvetlejša in najtemnejša vrednost pike na fotografiji postaneta najsvetlejša in najtemnejša vrednost, ki jo zmore prikazati zaslon, druge vrednosti pa se razporedijo vmes. Z omenjenim postopkom se seveda ne moremo izogniti izgubi podrobnosti, saj se več vmesnih stopenj svetlosti združi v eno. Boljše rezultate pa dosegajo bolj zapleteni algoritmi, ki upoštevajo to, da je človeško oko občutljivo za lokalni kontrast. Tako ne prilagajajo le vrednosti posameznih pik po vnaprej predpisani formuli, temveč v svojih zapletenih matematičnih algoritmih upoštevajo tudi množico sosednjih pik.
Brez tehnike zajema HDR bi težko, če sploh, prikazali takšno raven podrobnosti neenakomerno osvetljenega prostora.
Adaptivni algoritmi tone mappinga zaradi upoštevanja sosednih področij pri kontrastnih prehodih pogosto povzročijo nekakšen sijaj.
Zakaj bi sploh imeli HDR?
Zapis HDR je v osnovi namenjen zajemanju barvno pravilnejših fotografij, ki bi se kar se le da približale človeški zaznavi in bi vsebovale podroben zapis svetlosti. Med fotografi pa se je termin HDR uveljavil za že obdelane fotografije HDR s postopkom tone mappinga. Takšne fotografije nimajo cilja ohranjati verodostojnega zajema, temveč bolj všečen, bolj kontrasten, spektakularen in zato pogosto tudi nerealen prikaz. Fotografije tako dobijo novo razsežnost, s katero pa se hkrati ohranjajo zelo svetla in temna področja, ki bi bila na običajni fotografiji brez vsakršnih vidnih podrobnosti.
Pionirsko delo v računalniškem združevanju fotografij v posnetek HDR je opravil tudi Paul Debevec, Američan slovenskih korenin, s programom HDR Shop. Danes pa je za manipulacijo fotografij s tone mappingom na voljo več namenskih programov, ki pogosto lahko delujejo tudi kot vtičnik znotraj Photoshopa, ki pa zna od različice CS3 naprej tudi sam ustvarjati in obdelovati fotografije HDR. A preprost tone mapping v njem ni mogoč.
Dinamični razpon
Na fotografiji z izrazom "dinamični razpon" označimo območje med najmanj in najbolj svetlim delom, ki je še pravilno zapisan na nosilec. Če bi bilo kaj le malenkost temneje od spodnje meje dinamičnega razpona, bi bilo torej črno, in vsi temnejši deli se med seboj ne bi ločili. Nasprotno velja pri svetlih delih, kjer bi bil vsak bolj svetel del od zgornje meje razpona bel. Izgubijo se torej detajli na obeh skrajnih mejah.
Za všečno oz. kontrastno fotografijo velja, da obsega celotno dinamično območje, ki ga je nosilec zmožen prikazati (npr. papir, zaslon).
Človeško oko ima izjemen dinamični razpon, saj je razmerje med najtemnejšim in najsvetlejšim objektom, ki ga lahko zaznamo, kar ena proti milijardo. A to je občutljivost človeškega očesa v celoti. Z zenico namreč prilagajamo pretok svetlobe na mrežnico, vendar so te prilagoditve na določenem območju razmeroma hitre. Zato nimamo takih težav z zaznavanjem scen, ki so zelo kontrastne oz. različno osvetljene, kot tipala v fotoaparatih. Ta namreč pogosto zajemajo tudi večji vidni kót kôt naše oko, zato je potreba po večjem dinamičnem razponu na fotografiji pogosta.
Zajem fotografij HDR in težave
Za fotografijo HDR, kot smo že omenili, potrebujemo več različno osvetljenih fotografij. Za tone mapping je sicer dovolj le en posnetek, a možnosti so zelo omejene, rezultati pa so bistveno slabši. Najpogosteje se zato uporabijo trije posnetki: podosvetljeni, pravilno osvetljeni in nadosvetljeni. Uporabniki naprednejših foto kamer so tu v prednosti, saj te omogočajo t. i. bracketing funkcijo oz. avtomatsko kadriranje. Kamera naredi tri zaporedne posnetke, tem pa lahko stopnjo nad- in podosvetljenosti nastavimo sami. Če vaš fotoaparat ne omogoča omenjene možnosti, uporabite tri posnetke, ki jim z ročnimi nastavitvami nastavite ustrezno pod- in nadosvetlitev. Z vrednostmi lahko eksperimentirate, priporoča pa se razlika +/- 2 zaslonki (EV). V primeru najpreprostejših napravic za zajem slike, ki ne omogočajo nikakršnih ročnih posegov v delovanje, pa boste morali misel o posnetkih HDR žal opustiti.
Z vklopom funkcije kadriranja kljub temu še niste izmaknili vragu repa. Trije zaporedni posnetki zahtevajo približno eno sekundo že pri kamerah DSLR, pri kompaktnih pa še občutno več. In toliko časa je vaša roka le stežka dovolj mirna. Programi za obdelavo HDR sicer omogočajo poravnavanje premaknjenih fotografij, a uporaba stativa ali vsaj trdne podlage je več kot priporočljiva. Tudi če programu uspe ustrezno poravnati posnetke med seboj, pa vas tresenje roke omejuje še pri daljših časih osvetlitve. Nadosvetljena fotografija je namreč pri vrednosti +2EV osvetljena štirikrat dlje od običajne.
Druga ovira pri zajemu je občutljivost ISO, ki pogojuje šum digitalnih fotoaparatov. Ob uporabi tone mappinga se namreč šum pogosto še bolj izrazi, zato so ob zajemu priporočljive čim nižje vrednosti občutljivosti.
Naslednja težava tiči v ostrenju. Točka ostrenja mora ostati pri vseh treh fotografijah enaka. Če se aparat pri enem od posnetkov odloči drugače, je serija fotografij neuporabna. Če uporabljate ostrenje s prekadriranjem, je treba zato samodejno ostrenje po izostritvi prvega posnetka izklopiti.
V času zajemanja treh fotografij pa se lahko spremeni tudi sam kader. Pri slikah pokrajine se v vetru zibajo veje dreves, travne bilke, v mestu kar mrgoli premikajočih se objektov ... Na združeni sliki HDR je to vidno v obliki t. i. "ghostinga" oz. duhovljenja, če prevedemo popolnoma dobesedno. Premikajoči objekti se prikažejo kot nekakšni duhovi, temne in svetle sence, ki pogosto pokvarijo tudi ostrino posnetka. Včasih pa robovi "duhov" postanejo vpadljivo obarvani. Programi vam sicer omogočajo možnost bolj ali manj učinkovitega odstranjevanja premikajočih se objektov, a deformacije so pogosto očitne. Če si zato res želite učinek tone mappinga na fotografiji s premikajočimi objekti, se splača razmisliti tudi o uporabi psevdoposnetka HDR, ki ga dobimo iz ene same fotografije.
Funkcija samodejnega kadriranja (bracketing) zelo olajša fotografiranje različno osvetljenih posnetkov.
Za zajem fotografije z visokim dinamičnim razponom so potrebni trije različno osvetljeni posnetki. Med prikazanimi je razlika +-2EV. Časi osvetlitve so tako 1/500, 1/125 in 1/30 sekunde.
Zaradi nenatančne poravnave združenih fotografij izgubimo na ostrini in pravilnosti posnetka.
Na določenih prehodih prihaja do napak osvetljenosti, ki so posledica tone mappinga. Opaznost je odvisna tudi od uspešnosti obdelave programa.
Izbor primernih kompozicij
Prednosti fotografije HDR v primerjavi z običajnimi posnetki so v zmožnosti zajema velikega območja svetlosti. Manipulacija s tone mappingom pa v ospredje postavi kontrastne dele.
Najzanimivejše so zato kompozicije z veliko razliko med svetlimi in temnimi območji. Dobro izpadejo tudi kontrastni motivi. Takšni so na primer notranji prostori z neenakomerno osvetlitvijo, kadri pokrajin, ki vsebujejo nebo z oblaki, nevihte, sončni zahodi ... Ob pazljivi obdelavi so zelo zanimivi tudi portreti, ki pa jih je pogosto treba kombinirati tudi z običajnimi posnetki. Zanimive so tudi panorame, sestavljene iz več posnetkov, ki pogosto zahtevajo visok dinamični razpon. O programih za ustvarjanje panoram pa smo več pisali februarja lani.
Še največ idej boste dobili s poskušanjem in s fotografiranjem ter s samo obdelavo. Sčasoma boste dobili občutek, katera scena bo po obdelavi HDR izpadla dobro. Odvisno je seveda tudi od vašega sloga. Nekateri boste obdelavo uporabili le za rahlo poudarjanje kontrasta, drugi za pravilnejšo reprodukcijo barv, tretji pa bodo posegali po ekstremnejših izdelkih in pravljičnem, včasih morda celo pretiranem videzu fotografij.
Modeli naj bodo pri slikanju čim bolj pri miru. Veliko fotografij pa vsebuje kolaž tone mappinga ozadja in naravnega posnetka portretiranca.
Zapuščene zgradbe so dober motiv za tako fotografijo. Paziti pa je treba na stresenost, saj so časi dolgi. Še posebej, če si želimo večjo globinsko ostrino.
Monitor HDR 13.jpg
S manipulacijo tonov se hitro ustvari apokaliptični videz neba.
Programska oprema
Ustvarjanje fotografij HDR in tone mapping programsko nista preprosti nalogi. Izbrali smo glavnino programske ponudbe in preverili njihovo učinkovitost poravnavanja zamaknjenih fotografij, odstranjevanja napak zaradi premikajočih se objektov, hitrost sestavljanja in izdelavo končne datoteke, preprostost in, seveda, uporabnost. Vsi programi so obdelovali iste fotografije ločljivosti 10 milijonov pik surovega formata NEF (Nikonov RAW), tekli pa so na prenosnem računalniku z dvojedrnim procesorjem AMD Turion s taktom delovanja 2 GHz, ki si je pomagal z dvema GB pomnilnika RAM.
Artizen HDR
Artizen HDR
Kaj: Program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping ter preprosto urejanje slikovnih datotek.
Dosegljiv: www.supportingcomputers.net.
Preizkusna različica: Neomejeno, izdelki vsebujejo napis.
Cena: 28 EUR.
Podprti OS: Windows.
Za: Okenca pri poprejšnjem ogledu, preprostost tone mappinga.
Proti: Poravnava fotografij, končni izdelki, omejena funkcionalnost.
Prvi med preizkušenimi je kanadski Artizen HDR, ki poleg ustvarjanja fotografij HDR ponudi še nekaj drugih možnosti, ki so tokrat nepomembne, a bodo morda komu vendarle koristile. Omogoča dodajanje napisov, pacanje s čopiči in razpršilci ter nekaj drugih učinkov. Uporaba dodatnih programov torej ni nujno potrebna.
Uporabniški vmesnik je prijeten, a bi bil lahko preglednejši. Združevanje slik teče brez posebnosti, težave pa je povzročala poravnava. Program nam ponuja možnost avtomatske in ročne poravnave, ki jo tudi izvede in na majhnem predogledu je vse videti tako, kot je treba. Ko pa proces potrdimo, program po temeljitem razmisleku izvrže neporavnano sliko HDR. Dolgo smo se ukvarjali tudi z možnostjo izvoza poravnanih datotek HDR, a brez uspeha.
Tone mapping je razmeroma preprost, zato so naše možnosti tudi nekoliko omejene. Na izbiro imamo tri prednastavitve, ki so prilagojene dramatičnemu, naravnemu in prikazu na zaslonu. A le malo je nastavitev, ki se neposredno tičejo procesa HDR. Natančnost predogleda je sicer nastavljiva, a časovni davek je visok. Pohvaliti pa velja zamisel o treh okencih, kamor si lahko za kasnejšo primerjavo odložimo predoglede in njihove nastavitve.
Rezultati tone mappinga niso navdušili. Zaradi nedelovanja poravnave so vsi posnetki, posneti iz roke, neostri. Na drugih pa je kar nekaj šuma. Ko smo uporabili poskus tone mappinga le ene fotografije, pa so nastale zelo moteče napake v obliki zrnatosti in nadvse izstopajočih barvnih nepravilnosti v temnih delih.
Nizka cena pri Artizenu pogojuje tudi nekoliko slabšo funkcionalnost.
Preizkusna različica programa naj bi bila polno funkcionalna. A je nadležna. Ob nekaterih ukazih nam odpira sporočilo o ceni in možnosti nakupa, hkrati pa zažene spletni brskalnik in ga usmeri na njihovo domačo stran. Poleg tega imajo vsi izdelki še napis.
Program Artizen HDR nas ni najbolj prepričal. Najslabši vtis naredi zaradi hroščave poravnave slik. Cena je resda nizka, a ne odtehta funkcij, za katere smo prikrajšani.
Spletne galerije
Morda iščete navdih, morda bi radi le videli, kaj se sploh da storiti. Ali pa želite svoje stvaritve manipulacije dinamičnega razpona pokazali tudi drugim. Zato podajamo nekaj povezav do spletnih galerij s fotografijami HDR. A omeniti velja, da so pri njih poleg tone mappinga uporabljeni tudi učinki drugih programov za obdelavo fotografij in kombinacije z običajnimi posnetki.
www.photosig.com/go/photos/browse?sort=rating-d
www.flickr.com/groups/hdr/pool/
seimphotography.com/hdr-portraits/
browse.deviantart.com/?qh=§ion=&q=hdr
Ker je končni rezultat tone mappinga posnetka HDR fotografija, je na voljo tudi množica filmov, sestavljenih iz takih fotografij. Za ogled (pogosto silno kičastih) filmskih posnetkov obiščite www.youtube.com in v iskalno polje vnesite niz "hdr timelapse".
Dynamic Photo HDR
Dynamic Photo HDR
Kaj: Program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping z množico dodatnih učinkov in orodij.
Dosegljiv: www.mediachance.com/hdri.
Preizkusna različica: 30 dni, izdelki vsebujejo napis.
Cena: 46 EUR.
Podprti OS: Windows, OSX.
Za: Preprostost in poljudnost, odziven poprejšnji ogled.
Proti: Ni naprednejših možnosti manipulacije, na izdelkih so ponekod moteče napake.
Programerska hiša Mediachance prisega na preprosta večpredstavna orodja, ki bolj kot profesionalcem rabijo nadobudnim domačim ustvarjalnežem. In Dynamic Photo HDR bo res pisan na kožo tistim, ki bi radi prišli do zanimivih in unikatnih rezultatov, ne bi pa se radi poglabljali v podrobnosti.
Uporabniški vmesnik je všečen in pregleden. Na desni se nam ponujata okni, ki nas vodita skozi postopek generiranja fotografije HDR in razlago možnosti, ki se nam ponujajo. Po izbiri fotografij, ki jih bomo združili, se odpre okno za poravnavo posnetkov. Premike uravnavamo s smernimi tipkami, ponuja se nam tudi avtomatska poravnava, ki ne dela čudežev, a manjše nepravilnosti slikanja iz roke kljub temu odpravi. Na voljo nam je še čopič, s katerim označimo premikajoče se objekte, ki jih program potem poskuša odpraviti. A takih rezultatov, kot so prikazani na uradni spletni strani izdelka, nam ni uspelo doseči. Pojavijo se ostri barvasti robovi, ki pa so kljub vsemu laže odstranljivi pri kasnejši obdelavi.
Dynamic Photo HDR nam na desni ves čas ponuja hitro in sprva tudi uporabno pomoč
Naslednji korak je tone mapping. Ponudijo se nam opcije, ki so jih Mediachancovi programerji poimenovali "metode" in imajo zveneča imena v slogu "očem všečna obdelava", "ultra kontrast", "človeško oko" itd. Vsekakor dobrodošle opcije za vse tiste, ki se v tehniki fotografije HDR še lovijo ali pa se v podrobnosti ne želijo spuščati, mikajo pa jih rezultati. Do teh pa se je kljub vsemu dobro še malo preklikati in preizkušati nastavitve svetlosti, barvne nasičenosti in drsnika, ki uravnava stopnjo dramatičnosti svetlobe. Vsaj tako so ga poimenovali. Svojstveno je tudi orodje "light tuner", kjer z miško premikamo nekakšno kroglo in s tem spreminjamo fotografijo. Včasih se je sicer obnašalo v nasprotju s predogledom, a je bilo to prej naključje kot pravilo. Zanimivi so tudi filtri, ki so namenjeni fotografijam neba in kože.
Predogled je zelo uporaben in odziven. Če pa se nam na kateri od stopenj urejanja zazdi, da bi si ogledali natančnejši prikaz, kliknemo gumb in program si vzame nekoliko več časa.
Presenetili so nas rezultati procesa psevdo HDR, ki mu je le iz ene fotografije uspelo narediti zelo dober približek visoko dinamičnega posnetka.
Ko smo s tone mappingom zadovoljni, se nam fotografija odpre v urejevalniku fotografij, ki s svojimi učinki spominja na Photoshop. Ponuja nam množico filtrov in tudi unikatno zabavnih učinkov. Tako lahko ustvarimo fotografsko manipulacijo, imenovano mali planet, ki nam fotografijo zvije okrog sredinske točke. In če je bilo nebo razprostrto čez vso dolžino, smo pravkar naredili fotografijo planeta. Srčkano. A hkrati nadvse hitro pozabljeno.
slika: Monitor HDR 05.jpg "
Dynamic Photo HDR res ni najuporabnejši za napredne fotografe. Mešanja poljudnih bombastičnih izrazov med fotografske termine je vendarle preveč. A to tudi odkrito priznava. Svoji ciljni publiki pa omogoča hitro in predvsem poljudno ukvarjanje s posnetki visokega dinamičnega razpona, ki privede do solidnih in privlačnih rezultatov.
EasyHDR PRO
EasyHDR PRO
Kaj: Program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping.
Dosegljiv: www.easyhdr.com.
Preizkusna različica: Časovno neomejeno, izdelki vsebujejo napis.
Cena: 30 EUR.
Podprti OS: Windows.
Za: Preglednost, odstranjevanje premikajočih se objektov.
Proti: Res nadležni napisi v preizkusni različici, težave s šumom.
Program EasyHDR je iz študentskega projekta prerasel v diplomsko nalogo, ta pa v razmeroma uspešen komercialni izdelek. Vsaj po besedah poljskega avtorja, ki se ukvarja tudi s strojno implementacijo procesiranja HDR v integrirana elektronska vezja.
Uporabniški vmesnik je ličen in preprost. Nalaganje in pretvarjanje fotografij sicer traja skoraj dve minuti, odzivnost med spreminjanjem nastavitev tone mappinga pa je zadovoljiva. A pri obdelavi nas je kar malo stiskalo pri srcu, saj je predogled poln šuma. Če nam kazalec miške od skrbi zastane na katerem od gumbov, se nam prikaže okence, ki nas poskusi potolažiti s svojim sporočilom o obilici šuma, ki bo po končni pretvorbi najverjetneje precej manj moteč. In delno ima prav. Pohvalna pa je možnost popolnega predogleda le izseka fotografije, ki je dobrodošla pri obdelavi težavnejših predelov.
Pregleden vmesnik programa Easy HDR PRO.
Program ponuja možnosti avtomatske in ročne poravnave. Ob tem ne prekaša konkurence, presenetljivo pa se obnese pri odstranjevanju premikajočih se objektov. Nekateri so sicer še vedno vidni, a prehodi niso nujno moteči. Če je premikajočih se objektov vendarle preveč, uporabimo postopek z eno fotografijo, ki sliši na ime "LDR enhancement" in ponuja polno funkcionalnost, a zaradi pomanjkanja informacij o dinamičnem razponu daje tudi slabše rezultate pri podrobnostih in količini šuma.
Nastavitve tone mappinga niso najobširnejše. Standardnim parametrom, kot so gama, jakost, nasičenje in glajenjem, delajo družbo še histogram z možnostjo nastavitev bele in črne točke ter nastavitev kontrasta s krivuljami. Morda bi si želeli kaj več, a tudi z omenjenimi nastavitvami je program zmožen ustvariti všečno fotografijo visokega dinamičnega razpona. S klikom tretjega jezička se nam ponudijo še nastavitve nasičenja, ločene na svetle in temne dele, ter nastavitev temperature fotografije. A žal je pred tem treba nad fotografijo izvesti celoten tone mapping.
Program zadovoljivo opravi svojo nalogo in lahko zadovolji marsikaterega manj zahtevnega uporabnika. Zahtevnejši pa bodo pogrešali nekatere nastavitve in nizka cena jim ne bo odtehtala pomanjkljivosti končnih izdelkov.
Avtor na spletni strani ponuja tudi brezplačen EasyHDR Basic, a ta omogoča le najpreprostejši način manipulacije in generiranja fotografij HDR, ki niti približno ne ustvari človeškemu očesu všečnih fotografij.
Za malo bolj lene ...
... ki imajo poleg tega še Adobe Photoshop, je za 39 evrov na voljo vtičnik Topaz Adjust (www.topazlabs.com), ki vam ponudi množico prednastavitev za stvaritev navidezne fotografije HDR iz posnetka nizkega dinamičnega razpona. Tudi tu velja, da je zelo priporočljivo uporabiti vsaj surov posnetek fotoaparata, ki vsebuje več informacij kot datoteka JPG. Šuma je sicer na končnem izdelku še vedno preveč, a posnetek je ustvarjen zelo hitro. In všečno. Vsaj za manj zahtevno publiko. Datotek HDR pa vtičnik ne podpira.
Vtičnik Topaz Adjust gostuje v Photoshopu, a ima svoj grafični vmesnik z različnimi temami.
Poleg prednastavljenih tematskih obdelav lahko po omejenem naboru parametrov brskate in preizkušate različne nastavitve tudi sami. Vmesnik je prijeten in pregleden.
Preizkusna različica je v polni funkcionalnosti na voljo za trideset dni. Brez nadležnih napisov, kar je pohvalno.
Essential HDR
Essential HDR
Kaj: Preprost program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping realnih prikazov.
Dosegljiv: www.imagingluminary.com.
Preizkusna različica: Časovno neomejeno, ločljivost izdelkov le ene megapike, napis.
Cena: 38 EUR.
Podprti OS: Windows.
Za: Preprostost, naravni videz, hitrost.
Proti: Omejena uporabnost, ni možnosti paketne obdelave.
Potrebe so različne. V Imaging Luminary so se odločili, da naredijo orodje za tiste, ki ne potrebujejo risankastih učinkov, temveč le več detajlov na fotografijah, ki kljub temu delujejo naravno. Podobne rezultate lahko dosežemo tudi z drugimi orodji, a se moramo dodobra poučiti o možnostih in še vedno imamo precej dela. Essential HDR pa skoraj vse postori namesto nas.
Essential HDR ima veliko uporabniško vrednost pri fotografiranju nepremičnin.
Program si vzame še največ časa za pretvorbo več posnetkov v visoko dinamično fotografijo. Nato vse teče kot po maslu. Možnosti je malo. Na fotografijo vplivamo le z nekaj drsniki, ki določajo količino detajlov, svetlost in barvno nasičenost, ter s histogramom, pri katerem lahko nastavljamo mejo temnih in svetlih tonov. Na voljo nam je še nekaj barvnih popravkov, to pa je tudi vse. Predogled se obnavlja silno hitro in tudi čas za apliciranje sprememb tone mappinga ni omembe vreden. Spremembe, ki jih lahko povzročimo, pa so v razmeroma majhnem okviru.
Zaradi neekstremnega manipuliranja je manj napak vidnih tudi na HDRih, narejenih iz le enega posnetka RAW.
Poravnava in odstranjevanje premikajočih se objektov sta dobra. Vsaj kolikor nam je uspelo razbrati iz izvožene datoteke, ki je pri preizkusni različici omejena na ločljivost milijon pik.
Program je zelo primeren za obdelavo fotografij notranjih prostorov, saj je slika ob naravnem videzu polna podrobnosti, ki bi jih klasična ekspozicija prikrila. Tudi delovanje je hitro, nastavitve pa preproste in pogosto celo nepotrebne. Zato bi še toliko bolj prišla prav možnost paketnega obdelovanja, sploh pri poslovni rabi. A Essential HDR je žal ne vsebuje. Njegova uporabna vrednost pa je morda celo večja pri profesionalnih fotografih kot pri domačih ustvarjalnežih.
FDRTools Advanced
FDRTools Advanced
Kaj: Program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping.
Dosegljiv: fdrtools.com.
Preizkusna različica: Časovno neomejeno, izdelki vsebujejo mrežo.
Cena: 39 EUR, študenti 24 EUR.
Podprti OS: Windows, OSX.
Za: Nadzor pri združevanju fotografij, poravnava.
Proti: Predogled, nekontrastne izvožene datoteke, pomanjkljiv tone mapping.
Sad nemškega znanja, program FDRTools, je ubral nekoliko svojstven pristop. Uporabniški vmesnik je razbit na okenca, ki jih moramo sami razporediti po zaslonu. Nekoliko zoprno je, da se nobeno izmed oken noče razprostreti čez ves zaslon in rabiti tudi kot ozadje. Izjema je predogled pri tone mappingu, ki pa postane veliko prepočasen, če je tako velik.
Fotografije, ki jih želimo združiti, najprej uvozimo v program tako, da ustvarimo nov projekt. Uvoz in priprava trajata razmeroma dolgo, a med pripravo se izvede zelo učinkovita poravnava fotografij.
Uporabniški vmesnik FDRTools se nepregledno razmeče po zaslonu.
Program nam ponudi več načinov ustvarjanja HDR, na katere lahko precej vplivamo sami. Določamo lahko namreč krivulje histogramov, s katerimi izbiramo tonske vrednosti, upoštevane iz posameznih ekspozicij. Čakanje na predogled je vsaj na začetku precej mučno, saj je rezultate težje predvideti. Sploh glede na to, da tone mapping šele sledi. Tudi tu imamo na voljo več možnosti, a vse so razmeroma skope. Zanimive učinke lahko kljub temu dosežemo, a imamo manj ustvarjalne svobode. Zelo dobrodošlo pa je okno s 100 % povečavo dela fotografije, ki upošteva vse nastavitve.
A predogled nas v nekaterih primerih prevara. Fotografija je bila glede na predogled tone mappinga kontrastna in lepih barv, izvožena datoteka JPG pa je bila sprana in dolgočasna. Z nekaj urejanja v Photoshopu smo sicer popravili napako, a izgubili velik del informacije dinamičnega razpona.
Poravnavi fotografij zaradi učinkovitosti ne zamerimo časovne potratnosti. Razmeroma uspešno je tudi odkrivanje in prikrivanje premikajočih se objektov, odpravljanje šuma pa bi bilo lahko boljše.
FDRTools Advanced bi bil kar solidno in inovativno orodje, če bi imel bolj zmogljiv tone mapping. Sčasoma bi mogoče bolj cenili možnosti pri samem ustvarjanju HDR, a na rezultate posameznega poskusa je treba predolgo čakati. Sploh ker, kot kaže, ne moremo zaupati predogledu.
Kako fotoaparati merijo svetlost
Fotografiji črnega in belega lista, posneti s fotoaparatom, nastavljenim na popolno avtomatsko delovanje, se med seboj ne bosta razlikovali. Obe bosta sivi. Aparat namreč določi parametre (zaslonko, občutljivost in čas osvetlitve) tako, da je povprečna svetlost fotografije na sredini njegovega dinamičnega razpona, kar ustreza sivini. V povprečju so rezultati zadovoljivi, pri dinamično bogatih kadrih pa prihaja do pod- in nadosvetljenosti predelov brez podrobnosti.
Photomatix
Photomatix
Kaj: Naprednejši program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping.
Dosegljiv: www.hdrsoft.com.
Preizkusna različica: Časovno neomejeno, izdelki vsebujejo napis.
Cena: 78 EUR.
Podprti OS: Windows, OSX.
Za: Učinkovito in pregledno orodje, dober nadzor nad rezultati.
Proti: Nekoliko počasen predogled med tone mappingom.
Če vas ime programa spominja na Matrico, ga preberite še enkrat. Kot kaže, gre to francoskim avtorjem programerske hiše HDRsoft pošteno na jetra, saj nam to povedo že na svoji osnovni spletni strani, ki je resda zelo pregledna, poučna, a prav nič bombastična.
In tudi program noče vzbujati pozornosti z vmesnikom ter množico funkcij. Ob zagonu se nam odpre okno z najpomembnejšimi velikimi gumbi, med katerimi je tudi možnost hitrega uvajanja v obdelavo fotografij visokega dinamičnega razpona. Ob kliku na "ustvari sliko HDR" pa se nam ponudi okno za izbiro fotografij, ki jih želimo združiti. Brskalno okno je nekoliko neodzivno, a nam omogoča predogled izbranih fotografij.
Sledi izbira možnosti samodejne poravnave fotografij, zmanjševanja kromatične aberacije in šuma. Izberemo lahko tudi možnost "poskusi odstraniti napake zaradi premikajočih se objektov", a je to za razliko od avtomatske poravnave le pogojno uporabno.
Tonsko manipuliranje nam ponuja več naprednih možnosti. Nastavitve parametrov so ločene na tonske, barvne in nastavitve glajenja, pri čemer nekatere lastnosti nastavljamo posebej za temne in svetle dele. Temeljne opcije manipulacije posnetkov HDR pa so na voljo pri vrhu okna.
Na voljo imamo tri velikosti predogleda, ki je sicer natančen, a počasen. Hitrost osvežitve je odvisna od velikosti. Za tiste, ki so že bolj domači med parametri, pa je na voljo možnost osvežitve predogleda na zahtevo. Še bolj podroben predogled nam ponudi orodje "lupa", ki prikaže 100 % izrez označenega območja, a žal upošteva le nastavitve detajlov, samih tonskih nastavitev pa ne.
Program se pri obdelavi izkaže zelo dobro. težave ima s premikajočimi se objekti, a so prisotne pri vseh konkurentih. Zato pa se nam odkupi z več kot zavidljivim tone mappingom le ene fotografije, s čimer se z nekaj kompromisi izognemo prej omenjenim težavam. Nadzor nad nastavitvami je odličen. Po začetnem spoznavanju parametrov se kasneje med njimi hitro znajdemo in kmalu je mogoče predvideti nastavitve za dosego želenega rezultata. Parametre lahko tudi shranimo za kasnejšo rabo ali uporabimo paketno procesiranje (t. i. batch process).
Photomatix je močno orodje, ki se ga bodo razveselili vsi, ki imajo nekaj znanja računalniške obdelave fotografij in tisti, ki se ne prestrašijo lastne začetne zmedenosti ob uporabi. Njegovi končni izdelki so vsekakor vredni nekaj potrpljenja med prvimi koraki. In višje cene.
Photomatix se je izkazal za enega najboljših med našim preizkusom.
Qtpfsgui
Qtpfsgui
Kaj: Naprednejši odprtokodni program za ustvarjanje slikovnih datotek HDR in tone mapping.
Dosegljiv: qtpfsgui.sourceforge.net.
Cena: Brezplačen.
Podprti OS: Windows, OSX, Linux.
zZa: Cena, množica različnih pristopov, podpira tudi Linux.
Proti: Zapletenost, počasnost, občasna muhavost, ni poravnave.
Odprtokodna scena ni ostala brez predstavnika za ustvarjanje in manipulacijo s HDRi, za kar je poskrbel program z imenom Qtpfsgui. Žal pa se zapletenost ne konča pri imenu.
Fotografije združimo v posnetek visokega dinamičnega razpona intuitivno. Ko pa smo zagnali proces tone mapping, se nam je za nekaj trenutkov zdelo, da program ni v celoti preveden v angleščino. A izkazalo se je, da nam je na voljo kar osem različnih pristopov, ki so poimenovani po njihovih avtorjih.
Svojstveno pomanjkanje predogleda in nadomeščanje z manjšimi končnimi izdelki v odprtokodnem programu Qtpfsgui.
Zmedo dopolni to, da nam predogled ni na voljo. Nadomeščen je kar z možnostjo ustvarjanja manjših končnih rezultatov, ki v imenu datoteke vsebujejo podatke o uporabljeni metodi in nastavitvah. Okna z rezultati se nam kopičijo na zaslonu in če jih ne zapiramo sproti, imamo pred seboj kmalu pisan kolaž. Izdelava končne datoteke v polni ločljivosti pa traja celo večnost. Zanimivo pa je tudi, da je bil pri nočnem posnetku končni izdelek tone mappinga v nizki ločljivosti popolnoma drugačen od izdelka v polni ločljivosti.
Metode imajo od enega do pet drsnikov, ki so poimenovani po parametrih metod. In dobili smo vtis, da bi se morali o vsaki temeljito poučiti. Na pogled se je najbolje obnesla metoda "Fattal", pri kateri smo premikali drsnika "alpha" in "beta", ne da bi vedeli, kaj počnemo. Dokumentacija samega programa pa je tudi zelo skopa. Vsaj kar se tiče samih metod. Našli smo le namig, da se dobre rezultate dobi z dvema metodama, ki ju kasneje lahko združimo v zunanjem urejevalniku.
Žal program ne obsega poravnave fotografij, to moramo zato postoriti v kakem zunanjem programu. Drugače so rezultati stresenih slik neuporabni. Avtorji nam na spletnih straneh predlagajo odprtokodno rešitev align_image_stack.
Rezultati Qtpfsguia so sicer dobri in za brezplačno polno funkcionalno igranje s HDRi je program odlična izbira. Kdor pa se je pripravljen tudi teoretično poučiti o uporabljenih tehnikah, bi znal iz programa iztisniti še več.
Več na blog.monitor.si/2009/03/visoka-dinamicnost-fotografij/