Uvodnik: Dinozavri

Desetletja smo že v kapitalizmu, vajeni, da je kupec car, in vendar so še vedno trgovine, kjer se obnašajo drugače. Trgovine, kjer menijo, da je tehnično blago mogoče kupiti, ne da bi ga preizkusil. In da bi to celo morali tako početi.

Povod za ta zapis je nakup »neumnega« telefona za mojega očeta, ki sem se ga lotil v Big Bangu. Živel sem v utvari, da je v trgovinah tega največjega slovenskega tehničnega trgovca res velika izbira, izdelki so razstavljeni, na dosegu roke, izbira torej ne bo težka. Začetek je bil obetaven, telefonov »na tipke« je bilo v trgovini res kar nekaj, čeprav je res, da so bili zaklenjeni v vitrini. Ko je prodajalec vitrino odklenil in mi izročil izbrani telefon, da bi ga preizkusil, pa … Telefon je bil ugasnjen.

– Ga lahko prižgem? Preizkusil bi, kako velike so črke, kakšen je uporabniški vmesnik, kako glasen je zvonec. (To so pač ključni parametri, po katerih starejši kupujejo telefone.)

– Žal ne, saj nima baterije.

– Kako to mislite? Pa jo vstavite, ne.

– Ne morem. Takoj ko vstavim baterijo, pomeni, da je bil telefon v uporabi, in ga morate kupiti.

– ?? Kako pa naj potem vem, ali mi telefon ustreza? Po barvi ohišja??

– Žal …

– Hja, prav, potem ga bom pa kupil in vam ga še isti dan vrnil, ker mi ne bo ustrezal.

In tako sem tudi naredil. Tako kot v času covida, ko je bilo prepovedano pomerjanje oblek, zato smo jih kupili, pomerili na veceju nakupovalnega centra in jih čez pet minut vrnili.

Trgovina se je raje odločila za prodajo telefona in naknadno vračilo denarja (in spremno papirologijo), kot da bi v razstavni telefon vstavila baterijo. In izkoristila še tisto edino prednost, ki jo ima pred prostranstvom svetovnih spletnih trgovin. Podobno izkušnjo sem imel pred časom v Hervisu, kjer sem želel preizkusiti pametno uro Garmin, pa mi tega ravno tako niso dovolili. Dinozavri očitno še niso dojeli, da imajo že dolgo zelo močno konkurenco v spletnih trgovinah, kjer nam stvari pošljejo na dom, vrnemo pa jih v lokalni poslovalnici. Poštni (vem, Pošta Slovenije je zgodba zase, ampak pustimo zdaj to) ali celo v poslovalnici Mimovrste, še posebej zdaj, ko zaradi odločbe inšpektorata ne smejo več zaračunavati osebnega prevzema.

Trgovina se je raje odločila za prodajo telefona in naknadno vračilo denarja, kot da bi v razstavni telefon vstavila baterijo. In izkoristila še tisto edino prednost, ki jo ima pred prostranstvom svetovnih spletnih trgovin.

Ljudje spletne nakupe res obvladajo. Kupujejo tudi tako, da kupijo po tri različne številke izdelka, nato pa vrnejo dva, ki jim ne ustrezata. Ne čudi, da ima povprečna fizična trgovina manj kot desetino vračil, na spletu pa se povprečni delež giblje med 15 in 30 odstotki. Še več, kot smo v Monitorju pisali pred časom – ameriški Sears je med preučevanjem primerov vračil odkril kar 1.400 ljudi, ki jim je nakupovanje pomenilo rekreacijo – skoraj vsak teden so kaj naročili in nato vse ali skoraj vse vrnili. Številni med njimi so to počeli celo pri velikih tehničnih izdelkih, kot so traktorji, kosilnice in hladilniki.

Taka vračila so za spletne trgovine seveda strošek, zagotovo večji, kot bi bil strošek testnega telefona z vstavljeno baterijo v fizični trgovini. S pošiljanjem in sprejemanjem se mora nekdo ukvarjati, trgovine velikokrat krijejo celo stroške pošiljanja nazaj, marsikateri šaljivec pa nazaj sploh ne pošlje samega izdelka, ampak, denimo, kak kamen. Dokler so količine dovolj majhne, recimo v majhni Sloveniji, to še deluje. Sam sem na Mimovrste pred kratkim kupil 20 odstotkov znižan izdelek, ker je imel poškodovano embalažo. Beri, nekdo ga je vrnil. Nobenih težav nimam z njim, če bi jih imel, bi ga pa tako in tako – vrnil. Enako sem pred kratkim kolegu svetoval nakup »odprtega« televizorja OLED. Ravno tako 20 odstotkov cenejšega. Ko pa številke narastejo, se velikanom z vračili sploh ne izplača več ukvarjati. Nekoč sem, denimo, od Amazona dobil novo tablico, okvarjene mi pa bilo ni sploh treba vrniti. V resnici podjetja na kupca prevalijo odstranitev izdelka, odmet na smetišče.

Zaradi vsega tega je bil moj nakup telefona v fizični trgovini zgolj izjema, ki se ne bo prav kmalu ponovila. Vsaj dokler se ne bo Amazonova poštnina, ki zdaj znaša okoli 11 evrov, še dodatno zvišala. K sreči slovenska še vedno ostaja okrog treh evrov, kitajska pa pri centih. Predvsem nakupovanje v kitajskih trgovinah je zame še vedno tudi zabava, saj sem po nekaj mesecih, ki minejo od takrat, ko sem izdelek naročil, res vesel darila, ki ga prinese poštar in na katero sploh nisem (več) računal!