Divji zahod
Da se računalništvo preusmerja iz izdelkovne ekonomije v storitveno, je znano že dolgo. Ta prehod je tako temeljit, da je danes v resnici skorajda pomembneje kot to, "kaj naj kupimo", to, "kje naj kupimo" oz., posledično, kakšna bosta pripadajoča garancija in servis. Ko garancijska doba poteče, smo namreč na milost in nemilost prepuščeni znancem/znalcem in računalniškim servisom. Tam pa vlada Divji zahod.
Najbolj očitno je, da je samo z brskanjem po Googlu (ali Najdi.si) v resnici ne bo mogoče ugotoviti, kateri servis bo za naš osebni računalnik najboljši. Toda to tako ali tako že vemo iz iskanja serviserjev za pralne stroje. Vsekakor si bo treba še vedno pomagati vsaj z ustnimi priporočili znancev in prijateljev.
Preizkus računalniški servisov je članek, o katerem smo v Monitorju razmišljali že pred 15 leti. Dobesedno. Članek v slogu "skritega nakupovalca", ki pod krinko nepoznavalca stopi v trgovino in bralcem necenzurirano prenese vse zgode in nezgode, ki ga tam doletijo, se vsekakor sliši kot nekaj žurnalistično zanimivega. Pa ne samo to, iz zapisanega bo bralec zagotovo lahko razbral zvijače in pasti, ki so del takega poslovnega vsakdana in se jim bo v praksi zato znal izogniti.
Zakaj torej tega članka niste mogli brati že pred 15 leti? Zato, ker je njegova izvedba vse prej ko preprosta. Preizkus nekega izdelka, recimo, terja nekaj dni "igranja" in poganjanja različnih testnih programov. Primerjalni preizkus več podobnih izdelkov terja proporcionalno nekajkrat več takih dni. Preizkus servisa oz. celo primerjalni preizkus več servisov pa zahteva bistveno več.
Za začetek zahteva nekaj denarnih sredstev, saj je storitev pač treba plačati. Nato zahteva računalnik, ki je ravno dovolj "pokvarjen", da ga je mogoče dovolj preprosto popraviti, da servis ne bo trajal 30 ali celo 45 dni (po tem bi nam morali dostaviti novega ;), obenem pa "pokvarjenost" ne sme biti nekaj trivialnega. In seveda mora biti "pokvarjenost" taka, da jo lahko za vsak nov servis enako reproduciramo. Skratka, imeti mora "virus" ali dva. Ali več.
In zahteva uporabnika, ki je dovolj anonimen, da ga serviser, ki morda bere Monitor, ne bo prepoznal. Predvsem pa mora biti ta uporabnik dovolj "igralca", da bo komuniciral s serviserji in ne bo dajal vtisa poznavalca. Čeprav slednje vsekakor mora biti, da bo znal razbrati morebitne zvijače, s katerimi ga bodo hoteli prenesti naokoli. In seveda mora biti pripravljen za višje cilje trpeti tujce v svojem stanovanju vsak dan kar nekaj dni, pri tem pa mora biti stanovanje očiščeno preveč očitnih dodatnih "poznavalskih" računalniških delov. Da niti ne govorimo o tem, da mora vse videno, slišano in zapisano na koncu zapisati tudi v članek in vse skupaj tudi primerno oceniti in uravnotežiti.
Zaradi vsega tega se je zamisel o testu servisov v Monitorjevi zgodovini večkrat porodila in potem spet poniknila. Še več, nanjo so nas že večkrat spomnili tudi bralci in celo tisti, ki so pred nekaj leti sodelovali v internem anketiranju ob grafični prenovi revije.
Toda tokrat nam je vendarle uspelo. S projektom smo začeli že v začetku decembra, sredi februarja pa je v urednikove roke končno priromal tudi članek. Ne domišljamo si, da smo z devetimi preizkušenimi servisi naredili popoln pregled trga, nikakor ne. Še posebej ne, ker gre za očitno zelo "kavbojsko" področje, kjer bi v današnji krizi očitno prav vsak rad zaslužil dodatnih 30 evrov. Kljub temu upamo, da je članek zapisan dovolj zabavno in obenem dovolj konkretno, da si boste ob morebitnih težavah znali pomagati z njim. Ne nazadnje smo imeli z nekaj izbranimi serviserji zelo dobre izkušnje, z nekaterimi pa tudi zelo slabe, o tem si lahko preberete v posebnem okvirčku.