Dnevnik nekega nostalgika

Ljudje smo družabna bitja. Tudi največji samotarji imajo v življenju koga, ki jih spremlja na zemeljski poti in mu lahko vsak dan potožijo o težavah in se mu zaupajo o dvomih, strahovih in željah. Najboljši prijatelj po svojih močeh pomaga, da je vsakdan znosen in preživet. V sodobnem svetu se v vlogi življenjskega sopotnika vedno bolj uveljavlja pametni telefon. Da ne pretiravam, ve vsakdo, ki je prijatelja že kdaj založil. Panika, nelagodje in nemoč so le nekatera od občutij, ki nas v nesrečnem trenutku prevevajo.

Telefoni so že davnaj prerasli okvirje aparata za komuniciranje. Pogovarjanje je postranskega pomena, kot razkrivajo že napovedi sodobnih modelov. Izdelovalci ne omenjajo več tehnologij, ki bi na primer zmanjševale hrup ali ojačale zvok tako na strani govorca kot sogovornika, temveč so jih polna usta o megapikah in mobilni povezljivosti četrte generacije. Pametni telefoni niso le nadomestili računalnika, fotoaparata, ure in televizorja, temveč so postali naš zaupnik, svetovalec in dežurni zabavljač. Raznovrstne potrebe narekujejo obliko, zato se telefoni večajo in krepijo. Večji zasloni omogočajo pristnejši stik, kipeče strojne mišice vestneje igrajo neskončno število vlog, ki smo jih namenili prijatelju. Razvoj gre v jasno nakazano smer. Pametni spremljevalci bodo postali osrednja naprava, brez katere ne bo kakovostnega življenja. Če so pred časom raziskovalci še izvajali številne poskuse, kako mesec dni živeti brez interneta, televizije ali telefona, se danes tako neplodnega početja sploh ne lotevajo več. Čim bolj je današnja družba digitalno povezana, tem bolj smo odvisni od (sodobnega) najboljšega prijatelja. Sliši se grozno, a v resnici ni. Si mar predstavljamo, da bi živeli brez sodobnih prevoznih sredstev, v denarnici ne imeli niti ene plastične kartice ali bi bili brez elektrike? Življenje se pač spreminja, ali na bolje, je pa vprašanje, na katero težko odgovorimo.

Lep zgled sprememb so tablice, ki so bile sprva hvaležna tarča posmeha. Sam nisem bil med krohotajočimi, ko je Jobs predstavil prvi iPad, sem se pa dodobra nasmejal vsakemu, ki se je sprehajal po mestu in s čudnim televizorjem fotografiral. Ob nedavnem obisku Londona sem ugotovil, da se mimoidoči smejejo meni, ko sem spomine ovekovečal s starim, majhnim fotoaparatom. V letalu so potniki sončni vzhod praviloma zajemali s tablico, dogajanje na ulicah s telefonom. Fotoaparatov ni več. Razen, če si profesionalec, kar nakažeš s faličnim simbolom v obliki čim večjega objektiva in torbo, ki bi polna hrane preživela manjšo afriško državo. Tablice se danes dobijo v najrazličnejših oblikah in velikostih, čeprav uporabnikov velikost očitno ne moti. Včasih potarnajo, da plošček A4 kljub vsemu ni pravšnji nadomestek za prenosnik, a tablico kljub temu pridno uporabljajo naprej. Navade se spremenijo, posamezniki prilagodijo življenje po nareku tehnologije, ki jo imajo. Zmotam pripisujemo zmanjšanje prodaje tablic in rast prodanih PCjev. Računalniki, kljub novim prijateljem, ne bodo kar odšli. Kot imamo v mesenem življenju nekateri več prijateljev od drugih, je tako tudi pri napravah, ki jih vsak dan nosimo s seboj.

Prodajne številke ne zmanjšujejo navezanosti posameznikov na pametne prijatelje. Poglejmo mladino, ki več gleda v mobilni zaslon kot okoli sebe. Polni so jih mestni avtobusi, vanje se zaletimo ob nepazljivem sprehodu po mestu, vidimo jih na pohajkovanju po naravi, ko sprehajamo psa, v predavalnicah, pri zdravniku, v trgovini in še bi lahko našteval. Priznajmo si, da smo od mobilnih spremljevalcev odvisni. Zjutraj najprej preberemo novice, zvečer pred spanjem knjigo, nekje vmes odigramo partijo šaha. Vse ob pomoči pametnega prijatelja. V primeru bolezni ali anomalije na telesu po diagnozi najprej povprašamo njega. Več ve od kateregakoli zdravnika! Ob obisku tujega kraja mu zaupamo vodenje. Ni ga boljšega vodnika, kot je s spletom povezan pametnjakovič. Med vožnjo nas pridno usmerja, na sprehodu opozori na znamenitosti, priskrbi nam udobno namestitev in priporoča najboljše restavracije. Če nam manjka družbe, pokramljamo z njim. Če znamo angleško, celo v govorjeni besedi.

Ob koncu dneva ugotovimo, da sploh ne znamo več uživati na staromoden način. Namesto druženja s prijatelji iz mesa in krvi na nas v vsakem trenutku čaka na milijone neznancev, ki so željni naše pozornosti, bodisi v družabnih omrežjih bodisi v izbrani igri ali programu za neposredno sporočanje. Knjigo vzamemo v roke le, če imamo na voljo tisoč naslovov. S pisalom sploh ne znamo več pisati, saj nam vse sproti zapisuje telefon. Mladim se našteto ne zdi težava. Rodili so se s telefonom v roki. Nasmihajo se mojemu tarnanju, kot sem se jaz smejal očetu, ki je prisegal na radio. Kljub temu mislim, da smo na veliki prelomnici, ko človeštvo ne bo nikoli več enako. Priznam, fino je imeti napravo, ki nadomesti številne druge. Kljub temu ne bom nikoli zanemaril človeških stikov, družabnih srečanj in veseljačenja, ki ne zahteva spletne povezanosti. Predlagam, da vi storite enako. Četudi vam zaide v roke superstroj prihodnosti, ki presega vse zgoraj našteto in še več. Človeške vezi, ki se stkejo ob vrčku piva, so močnejše od vsakega stroja, pa naj ima še tako velik zaslon in zmogljivo drobovje.