Do 8 megabitov in naprej
Prišel je leta 2001 in postal stalnica številnim internetnim uporabnikom. Govorimo seveda o širokopasovni tehnologiji ADSL, ki je marsikomu omogočila stalno, hitro in ne predrago povezavo v internet.
Letnica 2001 seveda ne pomeni leta nastanka tehnologije ADSL, temveč le njeno splošno dostopnost v Sloveniji. Pravzaprav ne ravno splošno - ADSL ste lahko dobili le, če ste imeli telefonsko povezavo ISDN in ste internetni dostop kupovali pri Siolu. Oboje je bilo le posledica političnih odločitev brez pravega tehnološkega ozadja. In če slednja omejitev že dalj časa ne velja več, so uporabniki klasičnih telefonskih linij (oziroma PSTN, kakor ta način priklopa imenujejo telekomovci) do svojega kosa pogače prišli šele letos. Pričakujemo lahko, da se bo zaradi tega - pa tudi zaradi prihoda novih (tujih) internetnih ponudnikov, zaradi česar lahko pričakujemo znižanje cen - širokopasovni dostop med slovenskimi uporabniki širil še hitreje kot doslej. Priznajmo, internet ni "tisto pravo", dokler vanj niste priključeni s širokopasovno "pipico".
xDSL
ADSL je le del družine tehnologij DSL (digital subscriber line), ki izkorišča proste zmogljivosti bakrenega kabla, ki vodi od vaše hiše do telefonske centrale. Za prenos govora po klasični telefoniji (PSTN) namreč ne potrebujemo kaj dosti - prenašati je treba le frekvence pod 4000 hertzi (4 kHz). Malce bolj zahteven je ISDN, ki uporablja frekvence do 80 kHz. Kabli pa so, sploh na kratke razdalje (in večina uporabnikov telefonskega omrežja od centrale ni oddaljena več kot nekaj kilometrov), zmožni prenašati še bistveno višje frekvence. Za izkoriščanje teh pa ne zadošča strojna oprema na uporabnikovi strani, nadgraditi je treba tudi telefonske centrale, zato je od zasnov tehnologij DSL pa do njihove praktične uveljavitve minilo kar nekaj let.
Če si ogledamo frekvenčni plan v trenutno najbolj uporabljani širokopasovni tehnologiji ADSL, vidimo, da so nižje frekvence (do 4 kHz ali do 80 kHz, odvisno od tipa telefonskega priključka) še vedno uporabljene v običajne namene - se pravi za telefoniranje, pošiljanje telefaksov, če je treba, pa tudi za modemski priklop. Potem je del frekvenc izpuščen (zaradi zmanjševanja motenj), sledi frekvenčno območje, uporabljeno za prenos podatkov od uporabnika od ponudnika internetnih storitev, na najvišjih frekvencah pa najdemo področje za prenos podatkov k uporabniku. Ker je "telefonski" del frekvenčnega prostora na analogni (PSTN) in digitalni (ISDN) povezavi različno širok, se izvedba ADSL za ti dve povezavi lahko razlikuje - ADSL na analogni liniji lahko izkoristi več frekvenc za prenašanje podatkov.
Področji za prenos podatkov sta naprej razdeljeni na majhne kanale (pri ADSL so velikosti 4,3125 kHz), ki so med seboj neodvisni. Ob vzpostavitvi povezave strojna oprema izmeri kakovost vseh kanalov in nato uporabi le tiste, ki imajo dovolj dobro razmerje med signalom in šumom. Napaka, ki nastane na neki frekvenci, tako ne povzroči prekinitve linije, temveč le malo zmanjša hitrost prenosa podatkov. Zaradi takega pristopa tehnologije DSL delujejo tudi pri večjih razdaljah med končnim uporabnikom in centralo, zmanjšuje se le hitrost povezave.
Večina konkretnih izvedb DSL, sem spada tudi ADSL, definira različno hitre povezave od uporabnika in k uporabniku. Od tod tudi A (asimetrično) v kratici ADSL. Številni uporabniki namreč ne potrebujejo hitre povezave v svet, saj od sebe pošljejo le kakšno poštno sporočilo, koristi pa jim hitra povezava do sebe, saj lahko le tako izkoristijo sodobne spletne vsebine, polne najrazličnejše grafike. Seveda to ne velja za vse - uporabniki z lastnimi spletnimi strežniki so še posebej nezadovoljni s počasnejšo povezave od sebe.
Standard ADSL definira kanala 8 Mb/s (k uporabniku) in 1 Mb/s (od uporabnika), a v Sloveniji take hitrosti nikoli ni bilo mogoče doseči. Včasih so bile najhitrejše dostopne povezave 8 Mb/s proti uporabniku in 768 Kb/s od njega (to navadno zapišemo kot 8M/768K), dandanes pa lahko najamemo le povezavo do 4M/700K. 8M ADSL dobite le, če pri Siolu kupite paket z IP televizijo. V tem primeru je polovica povezave uporabljena za prenos slike in je ne morete izkoristiti za prenos podatkov. Na spodnjem koncu pa je ponudba zelo raznolika, nekateri prodajajo ADSL že od hitrosti 128K/64K naprej. Velika možnost izbire je hkrati tudi velika težava za internetne uporabnike, zato bomo v naslednji številki predstavili celosten pregled širokopasovne ponudbe v Sloveniji.
ADSL 2+ in naprej
Seveda hočemo ljudje vedno več od tistega, kar nam je na voljo, in tudi ADSL je v zadnjih letih že postal prepočasen. Zato se že uveljavljajo novi standardi, ki omogočajo še večje hitrosti. To dosegajo s pametnejšo izrabo frekvenčnega prostora, še bolj pa z uporabo še višjih frekvenc, a to posledično pripelje do tega, da so velike hitrosti dosegljive le na zelo kratkih razdaljah od centrale.
Zadnje čase se vse večkrat omenja tehnologiji ADSL 2+ in VDSL. Prva je nadgradnja standarda ADSL, ki omogoča hitrosti do 24 Mb/s do 3,5 Mb/s od njega. Še bolj zanimiv bo verjetno VDSL, ki poleg asimetričnih omogoča tudi simetrične prenose (enaka hitrost od uporabnika in k uporabniku) in je zaradi tega zelo zanimiv za podjetja z lastnimi strežniki.
Pričakujemo pa lahko, da se bo VDSL uveljavil predvsem v večjih mestih. Najvišjo hitrost, 55 Mb/s v obe smeri, namreč lahko dosega le na razdaljah do nekaj sto metrov. Pri oddaljenosti do enega kilometra naj bi deloval s hitrostjo 26 Mb/s (prav tako v obe smeri), pri razdalji 1500 metrov pa le še s 13,5 Mb/s. Ob večjih razdaljah se začnejo hitrosti hitro zmanjševati.
Prvi je VDSL ponudil novi akter na slovenskem trgu, T-2. Ponudili so velik izbor paketov od 1M/256K do 20M/10M, med katerimi po zanimivosti izstopata 1M/1M (za 6000 SIT na mesec) in 10M/10M (za 14.000 SIT). Zahtevana maksimalna oddaljenost od centrale je 1200 metrov, kasneje pa bodo to mejo morda dvignili.
Kako se bodo obnašali hitre širokopasovne tehnologije v praksi, lahko le še ugibamo. Potrudili se bomo, da vam bomo kar najhitreje postregli s praktičnimi izkušnjami in z bolj realnimi številkami.
