Do zadnje kaplje

Zgodb o težavah s poceni brizgalnimi tiskalniki ne manjka. Packe pri tisku, nenadne odpovedi, mehanske težave, mašenje šob in glav ter pregovorno drage kartuše strašijo vsakega kupca brizgalnih tiskalnikov. Cene tiska so res astronomske, a zarot za tem ni, ker niso potrebne. Že brez njih proizvajalci zaslužijo dovolj.

Malokatera računalniška komponenta je med domačimi uporabniki tako osovražena kakor brizgalni oziroma kapljični (inkjet) tiskalniki. Razlogov ne manjka, najpogosteje pa se omenjajo slaba kakovost tiska, kvarjenje tiskalnikov in žafransko drag tisk. A ni problematična cena tiska, uporabnike motijo novi in novi pristopi, s katerimi proizvajalci dvigujejo ceno tiska, ob čemer dajejo uporabnikom občutek izkoriščanosti.

Zamisel kapljičnega tiska ni nova, saj ima temelje že pred poltretjim stoletjem. Leta 1749 je Jean-Antoine Nollet ugotovil, kako električni naboj vpliva na velikost kapljic in njihov tok. Čeprav mu odkritja ni uspelo izpopolniti do praktične uporabnosti, so bili temelji postavljeni. Leta 1878 je lord Rayleigh razložil mehanizem nastanka kapljic iz toka tekočine, kar je leta 1951 privedlo do prvega Siemensovega kapljičnega tiskalnika. Ta je uporabljal kontinuirni način z neprekinjenim tokom kapljic (CIJ), medtem ko današnji tiskalniki doma uporabljajo prekinjeni tok kapljic (drop on demand – DoD). V 60. letih so razvili tiskalnike DoD na elektrostatičnem sistemu, v 80. letih pa so pri Canonu in HP razvili toplotne kapljične tiskalnike.

Iz česa so črnila

Sodeč po ceni kartuš s črnilom, bi morda menili, da so tiskalniška črnila ene najredkejših spojin na svetu. Preračunano na liter cene dosegajo nekaj tisoč evrov, medtem ko so posamezne sestavine poceni, izdelava pa tudi.

Črnilo za kapljični tisk sestoji iz barvila ali pigmenta, veziva, topila in aditivov. Barvilo je nosilec obarvanja in predstavlja manjši del črnila, približno desetino. Dandanes se namesto barvil pogosto uporabljajo pigmenti, ki so cenejši in imajo boljšo svetlobno obstojnost, a so slabše topni in lahko mašijo šobe. Veziva zagotavljajo lesk, odpornost proti drgnjenju in pomagajo vezati barvilo ali pigment na substrat. To so največkrat različni polimeri. Topilo zagotavlja, da je črnilo dovolj tekoče za pot skozi šobe, da nima nizko stopnjo viskoznosti in da se primerno (ne prehitro, ne prepočasi) suši. Na koncu so v črnilih še aditivi, ki skrbijo za obstojnost (konzervansi), uravnavanje pH, viskoznost in električne lastnosti. Proizvodna cena črnil znaša okrog deset evrov na liter, plastične kartuše pa nekaj evrov.

Danes kapljični tisk delimo na neprekinjeni tok črnila (DIJ) in prekinjeni (DoD). V prvo skupino sodi tisk z binarnim in večkratnim odklonom, v drugo pa s termičnim, piezo in z elektrostatičnim nanosom. Črnila so večidel tekoča, obstajajo pa tudi takšna na osnovi taline. Substrat je v pisarni seveda papir.

Kartuša

V tem prispevku se ne bomo ukvarjali s podrobnostmi delovanja tiskalnikov niti z njihovo zgodovino. Zanimalo nas bo, zakaj je kapljični tisk tako zelo drag, kakšne trike uporabljajo proizvajalci za večje zaslužke in kaj lahko storimo, da se temu izognemo. Vse se začne in konča s kartušami.

Te se bile v prvih slovenskih slovarjih definirane kot okviru podobni arhitekturni okrasi ali posode za smodnik, ki se nosi ob pasu. Šele v novejši inačici je dobila tudi pomen posodice s tekočim barvilom za tiskanje, ki se vstavi v tiskalnik. Moderne kartuše (cartridge) povezujemo predvsem s tiskalniki. Kartuše z vgrajenimi tiskalnimi glavami imajo rezervoarje za črnilo in prekate, na šobah katerih se tvorijo kapljice, ustrezno tehnologijo za tvorbo teh kapljic in nekaj elektronike za komunikacijo s preostalimi komponentami v tiskalniku. Preprostejše kartuše pa so le rezervoar za črnilo.

Večina komercialnih tiskalnikov za pisarniško rabo uporablja toplotni tisk. Kartuše imajo več prekatov z grelci (modulatorji). Električni tok skoznje segreje črnilo, ki se upari in ustvari mehurček. Ta poveča tlak v prekatu, ki skozi šobo iztisne kapljico črnila. Novo črnilo v prekate doteka zaradi kapilarnega vleka. Izjema so tiskalniki podjetij Epson in Brother, ki uporabljajo piezoelektrični efekt na modulatorjih. V prekatih imajo piezoelektrično snov, ki ob pritisnjeni napetosti spremeni obliko, kar poveča tlak v prekatu in skozi šobo iztisne kapljico črnila.

Prodaja ponovno napolnjenih kartuš je zakonita

Čeprav so proizvajalci tiskalnikov svoje kartuše večinoma zaščitili s patenti, ne morejo preprečevati prodaje ponovno napolnjenih rabljenih kartuš. V ZDA je to jasno povedalo vrhovno sodišče leta 2017, ko je v primeru Impression proti Lexmarku soglasno razsodilo, da je pravica iz patenta izčrpana s prvo prodajo.

Lexmark je prodajal dvoje kartuš: drage, ki jih je bilo mogoče ponovno napolniti, in cenejše brez te možnosti. Tehnično je bil edina razlika čip, ki je onemogočil uporabo cenejših kartuš, če bi jih ponovno napolnili. Hkrati so se morali kupci strinjati, da teh kartuš ne bodo zbirali, polnili in preprodajali.

Impression pa je odkupoval te iste rabljene kartuše (tudi v tujini), jih napolnil s črnilom, jim zamenjal mikročip (ki je preprečeval uporabo) in prodajal. Lexmark je trdil, da je to početje nezakonito, ker je v nasprotju z dogovorjenimi omejitvami s strankami. Prav tako Impression naj ne bi smel uvažati teh kartuš v ZDA. Sodišče se s tem ni strinjalo in je razsodilo, da se s prvo prodajo kartuše pravice iz patenta izčrpajo, zato Lexmark ne more omejevati nadaljnjih prodaj in modifikacij prodanih izdelkov.

Podobna pravna ureditev velja tudi v Sloveniji, zato je prodaja rabljenih in ponovno napolnjenih kartuš zakonita. Prodaja kompatibilnih, a neoriginalnih kartuš pa je zakonita, dokler so jasno označene kot take in ne kršijo nobenega patenta (saj gre za prvo prodajo).

Medtem ko potrebujejo termični tiskalniki ustrezno črnilo, ki je dovolj hlapno, so pri piezoelektričnem načinu dražje tiskalne glave, ki pa so lahko ločene od rezervoarja črnila. Termični tiskalniki trpijo zaradi deformacije šob, ki se stalno segrevajo, a je mehanizem cenejši.

Ko govorimo o ceni tiska in težavah s tiskalniki, običajno bentimo nad kartušami. Te so drage, se zasušijo, packajo pri tisku in podobno. Rešitev je običajno nakup nove kartuše, kar pa ni poceni. Pri tem so proizvajalci neverjetno domiselni.

Britvice in rezila

Proizvajalci brizgalnih tiskalnikov delujejo po principu britvice in rezil (razor and blades), kjer je vstopna cena za potrošnika nizka, a ga priklene v drag odnos. Najcenejši brizgalni tiskalniki, ki jih dandanes najdemo v trgovinah, stanejo okrog 70 evrov. To se zdi kot dobra kupčija, dokler ne pogledamo cen kartuš. Črna kartuša z deklarirano kapaciteto 120 strani stane 12 evrov, barvne pa 20 evrov. Komplet kartuš stane skoraj polovico tiskalnika, pa bomo z njim naredili le 120 strani – to ni niti ena obsežnejša diplomska naloga!

Na videz enake kartuše imajo različno količino črnila.

Takšne cene niso naključje. Tiskalniki se redno prodajajo pod proizvodno ceno, ker proizvajalci izgubo potem več kot nadomestijo s kartušami. Pri teh so marže astronomske in neredko presegajo tisoč odstotkov. Enačba je preprosta – čim cenejši je tiskalnik, tem dražji bo potrošni material.

V idealnem svetu bi to predstavljalo velikansko tržno nišo, ki bi jo zapolnili drugi proizvajalci cenejših kartuš. To se tudi dogaja – imenujemo jih neoriginalne ali združljive kartuše –, a se proizvajalci tiskalnikov proti temu borijo na domiselne načine. Eden izmed najpogostejših so čipi na originalnih kartušah, da tiskalniki ne tiskajo z neoriginalnimi. Proizvajalci teh so seveda začeli vgrajevati čipe, ki tej omejitvi kljubujejo. Protiudarec tiskalniške branže so redne posodobitve vdelane programske opreme (firmwara) na tiskalnikih, ki med drugim blokirajo znane kopije čipov. Leta 2020 je devet proizvajalcev tiskalnikov izdalo kar 900 posodobitev. To je tako veliko, da kljub velikemu številu modelov tiskalnikov deluje vsaj malce nenavadno.

Pogost izgovor proizvajalcev tiskalnikov je cena razvoja. Trdijo, da vlagajo ogromne količine denarja v raziskave in razvoj tiskalnikov ter črnil, zato je cena pač visoka. Četudi to drži, so materiali za proizvodnjo črnila in kartuš tako zelo poceni, da to težko upravičuje večtisočodstotne marže. Namesto da bi se kartuše cenile, se krčijo. Pred leti je bila standardna prostornina črnila v njih 20 ml, zdaj so običajne 10-, 5- in celo 3-mililitrske kartuše, ki stanejo enako. Tudi fizično so videti enake, le v njih je manj blazinice s črnilom. Povrhu pa »stare«, 20-mililitrske kartuše pogosto ostajajo na prodaj, le da z oznako XXL in ustrezno višjo ceno. »Skrčflacija« pri tiskalnikih ni nič novega.

To je še posebej problematično, ker se mnogo črnila nikoli ne porabi za tisk. Ne govorimo le o odmetu, ki je normalna posledica tiskanja, ampak o tem, da se čedalje več črnila porabi za različne diagnostike, preizkusne strani, čiščenje glav in podobno. Po nekaterih ocenah potrošniki na tak način zavržejo že polovico vsega drago plačanega črnila.

Onstran spodobnega

Zmanjševanje količine črnila in drago zaračunavanje originalnih kartuš še lahko razumemo, a proizvajalci gredo neredko še dlje. Številni barvni tiskalniki imajo skupno kartušo za vse tri barve. Ko zmanjka katerekoli izmed njih, tiskanje ni več mogoče, dokler ne kupimo nove. Če odpremo nadzorni program in pogledamo stanje črnila, bomo videli opozorilo, da gre le za oceno količin. To je stari trik, na katerega je raziskava TÜV Rheinland opozorila že davnega leta 2007. Najbolj »pošteni« tiskalniki so kartušo označili kot prazno, ko je bilo v njej še 20 odstotkov črnila, Kodakov EasyShare 5300 pa je potratil kar 64 odstotkov črnila – pokazal je, da je kartuša prazna. Situacija se odtlej ni bistveno popravila, saj je tudi leta 2015 Epson 9900 – ki je stal več tisoč evrov (!) – še vedno »obupal« nad kartušo, ko je bilo v njej še približno 20 odstotkov črnila.

HP je letos blokiral neoriginalne kartuše.

Že pred dvema desetletjema, davnega leta 2003, je Hewlett-Packard v čipe v kartušah (vsaj za tiskalnik HP BusinessJet 2200C) zapisal rok trajanja. Po preteku tega roka tiskanje tudi s polno kartušo ni bilo več mogoče. Črnilo »naj bi« zaradi staranja postalo neustrezno.

Tiskalniki tudi strašno radi posodabljajo strojno opremo, s čimer proizvajalci med drugim odpravijo kakšno luknjo za uporabo neoriginalnih kartuš. Zgodb ne manjka. Ko je Hewlett-Packard leta 2016 posodobil firmware, so lastniki številnih brizgalnih tiskalnikov obsedeli pred nedelujočimi kosi plastike. To se je 13. septembra 2016 zgodilo tudi tistim, ki mesece sploh niso bili povezani z internetom ali za katere je zadnja nadgradnja prispela marca 2016. HP je v posodobitve že leta 2015 zapisal datum 13. 9. 2016 kot trenutek, ko naj neoriginalne kartuše prenehajo delovati. Rešitev je bila le namestitev starega firmwara (iz leta 2014), ki pa ga na uradnih straneh ni bilo mogoče več dobiti.

V poznejših letih se je HP v več državah poravnal in izplačal milijonske odškodnine. Kupci tiskalnikov namreč s spremembo, ki jo je prinesla nadgradnja Dynamic Security, ob nakupu tiskalnika niso bili seznanjeni. A to ni bil razlog, da bi prakso spremenili, le jasneje so jo označili. Preselimo se lahko tudi v sedanjost. HP je maja letos ponovno posodabljal firmware, kjer jim je uspelo onesposobiti kar vse kartuše. Z nadgradnjo so želeli blokirati neoriginalne kartuše, a je šlo nekaj narobe, zato so bili vsi tiskalniki serije OfficeJet 902x neuporabni. Kasneje so težavo odpravili, a še vedno ostajajo blokirane kompatibilne kartuše na tiskalnikih, ki imajo oznako Dynamic Security. Pri teh je v informacijah zapisano, da delujejo le originalne kartuše, zato se tega ne da (legalno) obiti.

Tlačenje čipov na vse mogoče kartuše ima včasih tudi komične posledice. Ko je lani na trgu vladalo velikansko pomanjkanje čipov vseh vrst, zaradi česar so se zapirale tudi avtomobilske tovarne, so imeli proizvajalci tiskalnikov problem. Čipov za kartuše ni bilo dovolj. Canon je moral na trg dati kartuše brez čipov, zaradi česar so se kljub uporabi originalnih tiskalniki množično »pritoževali«, da so ponarejene. K sreči so vsaj nadaljevali tiskanje.

HP-jevi in Canonovi tiskalniki niso dovoljevali skeniranja brez kartuš.

Včasih ni nujno, da črnila zmanjka. Epson je v tiskalnike vgradil števec natisnjenih strani, s čimer ne bi bilo nič narobe. A ko ta doseže prednastavljeno vrednost, tiskalnik preneha delovati. Epson trdi, da se blazinice za črnilo (ink pads) napijejo in bi se lahko začele razlivati oziroma pacati po notranjosti. Sprva so morali uporabniki preprosto kupiti nov tiskalnik, sedaj pa je možno opozorilo za nekaj časa odstraniti z uporabo programa Maintenance Reset Utility ali pa kupiti ključe za servisni poseg na sumljivih spletnih straneh.

Sedem vzrokov za drag kapljični tisk

­ Tiskalniki zavržejo veliko črnila ob vzdrževalnih ciklih.

­ Kartuše zaradi opozorila menjamo, še preden so res prazne.

­ Tiskalniki se prodajajo pod proizvodno ceno.

­ Čipi omejujejo uporabo nadomestnih neoriginalnih kartuš.

­ Neelastičnost ponudbe in veliko povpraševanje.

­ Stroški razvoja tiskalnikov so vračunani predvsem v kartuše.

­ Kompleksnost izdelave.

Za konec omenimo še dva resnično prefrigana načina, ki ju je uvedel HP. Večnamenske naprave, ki poleg tiskanja zmorejo tudi skeniranje, potrebujejo kartuše tudi za skeniranje! V ZDA so zato letos vložili kolektivno tožbo zoper HP, ki se brani s pojasnilom, da tega dejstva niso nikoli skrivali. Ob pomoči uporabnikom so dejstvo resda razkrili, v reklamnem gradivu pa je pisalo, da je skeniranje mogoče kjerkoli in kadarkoli. Pri tem HP ni edini, saj je Canon počel isto, zato se je moral lani v ZDA poravnati v kolektivni tožbi. Nagrado za predrznost pa gotovo dobi Epson, ki se v reklamah odkrito hvali, da so tiskalniki lahko skenirajo tudi, ko je treba kakšno kartušo zamenjati – a to velja le, če je prazna in nameščena. Če jo odstranimo, skeniranje spet ni mogoče.

Zadnja past je naročnina HP+, ki jo lahko uporabniki sklenejo sedem dni po nakupu (komponenta časovnega pritiska je pomembna). Na prvi pogled je ponudba mamljiva – pol leta brezplačnega tiska. A v resnici pridružitev HP+ na tiskalnik naloži posodobljen firmware, ki trajno onesposobi neoriginalne kartuše, sproti pošilja statistične podatke o tisku na HP in vzpostavi posodabljanje tiskalnika na daljavo. Iz HP+ je sicer moč izstopiti, a tiskalnik bo ostal zaklenjen.

Epsonovi tiskalniki so šteli število strani.

Kako privarčevati

Medtem ko ni nobenega dvoma o krčenju količine črnila v kartušah in aktivnem blokiranju neoriginalnih, se v javnosti pojavljajo očitki o res bizarnih prevarah, ki jih proizvajalci ne komentirajo. Eden izmed pogostih je, da pri tiskanju črno-belega besedila na barvnih tiskalnikih poleg črne dodajo še malo barve. Kupci v tem vidijo namerno tratenje barve, proizvajalci pa domnevno s tem ščitijo kartuše in glave pred izsušitvijo.

Večinoma naj bi šlo za programske trike, kot je odpoved tiskalnika po določenem številu natisnjenih strani ali onesposobitev tiskalne glave, če kartušo večkrat odstranimo in ponovno napolnimo. Teh navedb ni mogoče preveriti, lahko pa vseeno ravnamo tako, da zapravimo čim manj denarja. Prvo pravilo je ravno obratno kot pri ostali elektroniki: izključiti je treba vse samodejne posodobitve, naprave nikoli priključiti na internet (ali na omrežje, če je to izvedljivo) in se ne včlaniti v nobene programe ali naročnine (denimo, kot je HP+ ali Instant Ink).

Barvni modeli

S teorijo barv bi lahko napolnili celotno številko, zato se omejimo na najpomembnejše. Tiskalniki uporabljajo substraktivno (odštevalno) mešanje barv, saj je osnovni rezultat bel list papirja. Z nanašanjem črnila na papir preprečimo oziroma blokiramo odboj določenih valovnih dolžin, ki se odštejejo od barve vpadle svetlobe.

Najpogostejši substraktivni model se imenuje CMYK, kar pomeni cian, magenta, rumena in črna. Z mešanjem prvih treh lahko dobimo vse barve v tem modelu. Črna je dodana, ker je bolj ekonomično tiskati črnine s črno barvo kakor z mešanjem vseh treh pigmentov. Hkrati je takšna črna tudi bolj črna od mešanice treh barv, ki je bolj umazana rjava kakor črna.

Monitorji pa uporabljajo aditivni model RGB, kjer se seštevajo rdeča, zelena in modra, ki dajo skupaj belo barvo, njihova odsotnost pa črno. Prevajanje med RGB in CMYK je mogoče – in poteka vsakokrat, ko kaj natisnemo –, a ni brez izgub, ker sta barvna prostora zelo različna.

Čeprav proizvajalci trdijo, da v razvoj črnil in tiskalnikov vlagajo milijarde, ki jih je treba nekako povrniti, kar verjetno drži, so neoriginalne kartuše povsem zadovoljive. Precej razvojnih stroškov je dejansko namenjeno preprečevanju uporabe teh drugih kartuš, zato ni prav nobenega razloga za nakup proizvajalčevih. Druga možnost je nakup rabljenih originalnih kartuš, ki so bile ponovno napolnjene. To je legalno (glej okvir).

Nekoliko bolj zapletena možnost je polnjenje kartuš. Na spletu lahko kupimo črnilo na litre in orodje, ki omogoča polnjenje kartuš, ki jih že imamo. To je precej bolj umazan postopek, rezultati pa so pogosto slabi z razmazanim tiskom. Kartuše so žal oblikovane tako, da čim bolj otežijo ponovno polnjenje, zato je to najbolje prepustiti profesionalcem. Še bolj ekstremne možnosti, kot je izdelava lastnega črnila, pa so primerne zgolj za kakšne šolske poskuse.

Kaj pravijo proizvajalci

HP je že pred desetimi leti dejal, da v raziskave črnil vlagajo več kot milijardo dolarjev letno. V vseh teh letih so poudarjali, da je uporaba neoriginalnih kartuš škodljiva za tiskalnik, predvsem pa, da njihova cena, količina črnila v kartuši ali tudi cena tiskalnika ne more biti edini dejavnik. Uporabniki bi se morali osredotočati na ceno natisnjene strani, ki naj bi ostajala približno enaka. Tiskalniki danes pač porabijo manj črnila. Hm, zakaj se to ne prevede v nižje cene tiska?

Za komentar smo poprosili več proizvajalcev, odzval pa se je Canon. Njihovo uradno stališče je, da neoriginalnih ali ponovno polnjenjih kartuš ne priporočajo zaradi težav z glavami, ki jih povzročajo neustrezna črnila. Zagotovili so, da ne blokirajo njihove uporabe, si pa tiskalniki zapomnijo, da smo tiskali z neoriginalnim potrošnim materialom. Prav tako zatrjujejo, da njihova črnila nimajo roka trajanja, da tiskalniki ne prenehajo tiskati, če zmanjka le ene barve, in da tiskalniki ne zavržejo nič črnila, saj lahko tiskamo, dokler se pač še kaj vidi. Skratka, Canon zagotavlja, da se sumljivih praks ne gredo. Na internetu res ni najti tako veliko zgodb, kakršne so značilne za HP, čeprav je treba pošteno priznati, da je HP-jev tržni delež precej večji. Ne pozabimo pa, da se je Canon v ZDA poravnal v tožbi zaradi večnamenskih tiskalnikov, ki niso skenirali zaradi praznih kartuš.

Ob tem pa je Canon priznal, kar v resnici ni nobena skrivnost, da prodaja ugodnejših tiskalnikov ni dobičkonosna, zato je treba prodati tudi kakšno kartušo. Dodajajo pa, da obstajajo tudi novi modeli, ki imajo bodisi stekleničke črnila ali vzdrževalne kartuše, ki jih lahko polnijo uporabniki sami. Podobne prakse so začeli nuditi tudi drugi proizvajalci.

Zarote ni

Prodaja črnil je dovolj dobičkonosna, da potrebe po zarotah ni. Zadostuje, da proizvajalci dovolj prestrašijo uporabnike, mestoma pa s čipi prisilijo v nakup originalnih kartuš. Svet ni črno-bel, in čeprav jih ne bodo kupovali vsi, zadostuje, da jih vsaj občasno in vsaj nekateri. Žal gredo nekateri v tej vnemi predaleč.

Brizgalni tiskalniki imajo svoje mesto, kjer niso zahtevni uporabniki z velikim obsegom tiskanja. Proizvajalci sami priznavajo, da so namenjeni uporabnikom, ki mesečno natisnejo zgolj nekaj strani. Vsi ostali bodo posegli po laserskih tiskalnikih ali drugih rešitvah.