Dobrobit otrok in bitke za prihodnost spleta

Vrsta ameriških zveznih držav ubira nove taktike v želji, da bi mladoletnim osebam preprečili dostop do pornografskih vsebin, vendar preverjanje starosti z osebnim identifikacijskim dokumentom vpliva na vse uporabnike in stopa na tanki led omejevanja dostopa.

Ob sprejetju zakonov, ki predpisujejo, da morajo uporabniki ob vsakem obisku pokazati osebni dokument s fotografijo, se pornografske spletne strani pogosto raje odločijo preprečiti dostop do svojih vsebin za uporabnike iz zveznih držav, kjer ti zakoni veljajo. Če v Teksasu obiščete priljubljeno pornografsko spletno stran Pornhub, vas namesto pričakovanih vsebin pozdravi video povsem oblečene pornozvezdnice Cherie DeVille s pojasnilom, zakaj nenadoma ne morete več do njihove ponudbe. Pornhub in mnogi drugi ponudniki tovrstnih vsebin so se namreč odločili, da ne želijo striktno preverjati starosti uporabnikov in se ukvarjati z vsem, kar sodi zraven, zato so v zvezni državi raje prenehali ponujati svoje storitve. Teksas ni edini, enaka zgodba se odvija tudi v Utahu, Severni Karolini, Louisiani in Virginiji, medtem ko drugod po ZDA in tudi onkraj njenih meja podobno zakonodajo še pripravljajo. Dostop do Pornhuba, ene najbolj priljubljenih spletnih strani na svetu, naj bi bil kmalu onemogočen vsakemu četrtemu Američanu.

Državi dopustiti vsesplošne pristojnosti nikoli ni dobra ideja, saj takšna moč lahko hitro privede do manipulacije.

Zagotovo se vsi strinjamo, da je treba storiti več za zaščito mladoletnikov na spletu in da je potrebna premišljena regulacija tehnoloških platform, a mladoletniki niso homogena skupina (kar je škodljivo za 13-letnika, ni nujno tudi za 17-letnika), omejevanje dostopa pa vpliva na vse uporabnike in odpira prostor manipulacijam.

Temna stran dobrih namenov

Ko mora spletna stran preveriti starost uporabnika, da mu lahko omogoči dostop do vsebin, je postopek lahko bolj ali manj invaziven in lahko poteka na več načinov: prek osebnih dokumentov s fotografijo ali z biometričnimi podatki ali pa kar s kvadratkom, s katerim mora uporabnik potrditi, da je starejši od 18 let. Pristopi očitno niso vsi enako natančni, saj lahko kvadratek odkljuka prav vsak, in čeprav se ponudniki vsebin trudijo mladoletne osebe izločiti tudi z drugimi zalednimi postopki, se ti z nekaj spretnosti zlahka izognejo preverjanjem. Dovolj natančno je seveda preverjanje starosti z osebnimi dokumenti, kot ga po novem za dostop do pornografskih vsebin zakonsko zahtevajo prej omenjene ameriške zvezne države, a to predstavlja velik poseg v zasebnost uporabnika in dodatna varnostna tveganja za ponudnika.

Nasprotniki opozarjajo, da so zakoni slabo in nenatančno napisani ter da bodo uporabnike potisnili še globlje na temno stran spleta. Večina velikih priljubljenih pornografskih strani, kot je Pornhub, se je umaknila iz držav s temi zakoni, manjši odstotek, med njimi xHamster, jih je uvedel predpisano preverjanje starosti, medtem ko se bolj obskurne strani temu izogibajo in menijo, da jih sodni sistem ne bo dosegel. Večina večjih spletnih ponudnikov pornografije trdi, da zadovoljivo skrbijo za varnost in preverjanje uporabnikov ter vsebin, čeprav se je pred leti prav v primeru Pornhuba izkazalo, da to ne drži. New York Times je takrat razkril, da ponujajo tudi videoposnetke posilstev, spolnih zlorab otrok in podobnih vsebin. A kot pri vseh ponudnikih načelno velja, da so velike in obiskane strani prisiljene bolje skrbeti za varnost, saj so tudi pogosteje pod drobnogledom lastnih oglaševalcev, vlad in regulatorjev. Pornhub je v EU celo na seznamu zelo velikih spletnih platform, ki so na podlagi Akta o digitalnih storitvah (DSA) pod večjim nadzorom. Preverjanje starosti uporabnikov zanima tudi Evropsko komisijo, ki je junija pozvala Pornhub, Stripchat in Xvideos k predložitvi podrobnosti o mehanizmih za preverjanje starosti uporabnikov, saj želi med drugim vedeti, kako zagotavljajo, da so njihovi uporabniki starejši od 18 let.

Pornografija je vedno na tnalu moralnih debat in aktualna ni nič novega, težava je v tem, da se vedno išče tehnološko rešitev, ki bi jo nato bilo preveč preprosto aplicirati na druga področja. V središču nuje za uvajanje teh novih zakonov, ki naj bi na hitro rešili stanje na spletu, se vse pogosteje znajdejo pravice otrok, kjer se, nepresenetljivo, vedno vsi strinjamo. Za otroke gre! Kelsy Burke, profesorica na Univerzi v Nebraski in avtorica knjige Pornography Wars opozarja, da so ti zakoni pravzaprav le del širše moralne vojne, ki se bije po svetu, najbolj javno pa prav v ZDA. Čeprav naj bi načrtovane spremembe preprečevanja dostopa do pornografije služile predvsem varovanju mladoletnikov, žal ne rešujejo tega problema, temveč mladoletnike, pa tudi druge uporabnike, potiskajo le bolj globoko v nevarnejši in manj nadzorovani del spleta. Burke nadalje razlaga, da večina teh zakonov, ki zahtevajo preverjanje starosti, ni napisana dovolj natančno, predvsem so ohlapni pri definiciji »škodljivih vsebin«. Prav zato se lahko hitro uporabijo za omejevanje dostopa do marsičesa, ne zgolj pornografije. Tako v Kansasu vsebine, ki so škodljive za mladoletnike, vključujejo tudi homoseksualnost (acts of homosexuality), kar široko odpira vrata različnim interpretacijam – potencialno je mogoča zahteva za preverjanje starosti celo za dostop do Wikipedije. Ti zakoni z mnogo nejasnostmi puščajo odprt prostor manipulacijam, teme in skupine, ki so že na udaru določenih politik – ki jih pogosto izkoriščajo tudi za razdvajanje javnosti –, pa lahko hitro postanejo tudi tarče omejitve dostopa do koristnih informacij.

Zasebnost na udaru

Vendar to ni edina težava tovrstnega načina preverjanja starosti uporabnika, gre namreč za poseganje v temeljne človekove pravice. Kot je opozoril Daniel Kahn Gillmor iz Ameriške zveze za državljanske svoboščine (ACLU), bi s preverjanjem identitete naša spletna aktivnost lahko postala povezana, spremenila bi naše obnašanje in omogočila nenehen korporativni ter državni nadzor. Zakoni preverjanja starosti bi tako lahko koristili predvsem korporacijam in represivnim režimom, saj bi te protipornografske ukrepe lahko aplicirali tudi na druga področja. Spletne strani bi seveda morale narediti več za zaščito otrok, a če uporabniki potrebujemo dokument za brskanje po spletu – ali pa tudi zgolj za dostop do večine legitimnih spletnih strani –, s tem izključimo tiste uporabnike, ki svojih identifikacijskih podatkov ne želijo deliti, denimo zaradi skrbi za lastno varnost, pa tudi tiste, ki jih nimajo. Predstavljajte si, da ste študent na izmenjavi in vaši osebni dokumenti v državi študija niso sprejeti kot veljavna identifikacija za dostop do večine spletnih strani. Še več, če spletna stran, ki mora spoštovati tak zakon, ne more zagotoviti preverjanja starosti oziroma ji to povzroča prevelik strošek, se lahko preprosto odloči in prepreči dostop do vsebin v neki državi. S tem se izogne kakršnimkoli morebitnim pravnim postopkom in ravno to je storil Pornhub. Tokrat v Teksasu niso na voljo pornografske vsebine, a v prihodnosti se podobno lahko zgodi tudi s številnimi drugimi.

Tokrat v Teksasu niso na voljo pornografske vsebine, a v prihodnosti se podobno lahko zgodi tudi s številnimi drugimi.

Mnogi podporniki zakona poskušajo identificiranje z dokumenti prikazati v podobni luči kot identifikacijo, ki je v trgovini potrebna ob nakupu cigaret in alkohola, a to ni enako. V trgovini osebni dokument le pokažemo zaposlenemu, da preveri našo starost, ta pa si podatkov ne zapiše v svoj sistem niti jih ne poveže z našim nakupom. Resda trgovine to lahko storijo s karticami zvestobe, a te so ločeno regulirane in niso obvezne ne za kupca ne za trgovino. A če morajo spletne strani zahtevati identifikacijski dokument, ki ga je izdala država, potem morajo shraniti te podatke, da dokažejo preverjanje. Poleg tega pa potrebujejo povezavo z državnimi sistemi, ki preverjajo istovetnost uporabnikovega dokumenta s podatkovno zbirko države. To odpre številna varnostna vprašanja in obenem ukinja anonimnost na spletu. Seveda se vsi strinjamo, da je spletna anonimnost ključna pri razrasti marsičesa, denimo trpinčenja na spletu, a omejitev dostopa do storitev, pa naj gre za pornografijo, družbena omrežja ali morda kaj drugega, ni na mestu.

In seveda trčimo še na diskriminacijo, saj nekatera orodja dokazano ne delujejo najbolje. Če bi, denimo, družbena omrežja implementirala biometrična orodja, bi uporabnik moral odobriti fotografiranje, preden bi lahko dostopal do omrežja. Potem bi najverjetneje zunanji ponudnik za družbena omrežja poskušal z nekim orodjem s podporo umetne inteligence določiti našo starost, pri čemer bi nedvomno prišlo do napak – nekoga mlajšega bi identificirali za starejšega, nekomu starejšemu pa ne bi dovolili dostopa. Večkrat je bilo že tudi dokazano, da so biometrični sistemi manj natančni pri ženskah in temnopoltih ljudeh, pri čemer je stopnja natančnosti seveda odvisna od podatkov, na katerih so se orodja urila. Ker bi preverjanje identitete najverjetneje izvajali zunanji ponudniki, to prinaša dodatne varnostne pomisleke. Eno večjih podjetij, ki se ukvarjajo z preverjanjem identitete, AU10TIX, ki med drugim sodeluje z Uberjem in s Tiktokom, je po poročanju Gizmoda imelo varnostno težavo, ki bi lahko privedla do razkritja osebnih podatkov uporabnikov, a do tega naj ne bi prišlo. A ko so ti podatki enkrat kompromitirani, so uporabniki lahko žrtve ribarjenja podatkov (phishinga), izsiljevanja ali kraje identitete. Kar izgubo anonimnosti in zasebnosti le še »nadgradi«.

Normalizacija pristopa

Pri teh zakonih je »boj« za zaščito mladoletnikov le prvi korak v širšem valu načrtovanih sprememb, ponekod namreč želijo zahteve za preverjanje starosti vključiti tudi na družbena omrežja. Tako namerava Velika Britanija z napovedanim zakonom o spletni varnosti (OSA) med drugim zahtevati od družbenih omrežij, da poskrbijo za preverjanje starosti uporabnikov. Čeprav način še ni določen, predlog vključuje podobne identifikacijske postopke kot v ZDA. Onkraj Atlantika med tem poskušajo sprejeti zakon za varnost otrok na spletu (KOSA), ki bi omogočal državnim organom preiskavo in sprožitev pravnih postopkov proti spletnim stranem, za katere menijo, da mladim povzročajo psihične težave. Državi dopustiti tovrstne vsesplošne pristojnosti nikoli ni dobra ideja, saj takšna moč lahko hitro privede do manipulacije.

Zavedati se moramo, da hitre in preproste rešitve za ta vprašanja ne obstajajo. Nedvomno je, da morajo ponudniki pornografije in tudi družbenih omrežij ter drugih spletnih strani in storitev narediti več za zaščito mladostnikov – in na splošno za zaščito uporabnikov, vendar pa bi zahteva po uporabi dokumentov za izkazovanje istovetnosti odprla Pandorino skrinjico potencialnih zlorab moči in varnostnih tveganj, za katere bi kasneje še težje našli rešitve. Kot je opozoril Daniel Kahn Gillmor iz ACLU, bi lahko hitro sprejetje tega načina preverjanja istovetnosti za pornografijo v imenu zaščite najranljivejših skupin hitro normaliziralo pristop tudi na drugih področjih. Tako se kopja še enkrat lomijo na plečih najmlajših uporabnikov, ker pri njih pač najlažje strnemo vrste.