Dogodivščine nekega uporabnika

V Monitorju že od vsega začetka preizkušamo in primerjamo naprave, velikokrat tudi programsko opremo, zelo redko pa tudi storitve, ki smo jih deležni kot uporabniki. Preizkušali smo že servise računalniške opreme, kaj več pa že skorajda ne. No, tokrat sem se uporabniškega testa lotil kar sam, zaradi odločitve, da (morda) zamenjam ponudnika svojega domačega interneta.

Kot tehnik sem, kar se tiče računalnikov in »računalnikov«, zelo potrpežljiva duša, saj se zavedam, da popolnoma zanesljive naprave pač ni in je nikoli ne bo. Napake se dogajajo, oprema ne deluje vedno in tako, kot bi si želel. In kot tak sem že takoj med prvimi (številka pogodbe je tam nekje okoli 100) prestopil k takrat novemu operaterju T2 – zavedal sem se, da bo v začetku nekaj težav, a je bil firbec preizkusiti novost prevelik. V (skoraj) desetih letih mi v resnici ni bilo žal, zavrelo je šele v zadnjem času, ko so moji družinski člani (kdo ve, zakaj) spet začeli gledati televizijo. In spet ugotovili, da menda ne deluje, da »cuka«. Pa podnapisov da ni. Ker smo to pred časom že večkrat »popravljali«, sem vedel, da servis ne bo veliko zalegel. Ponavadi smo zamenjali vse naprave in z meritvami ugotovili, da ima naša bakrena parica X metrov od nas neko napako, ki povzroča motnje, prijava na Telekom pa je prinesla odgovor, da se Telekom s tem ne strinja. In to je to, krog sklenjen, napaka ostane. Tako da sem družini, tipično računalniško, odgovarjal – »ah, na novo zaženi vmesnik, pa še modem, pa bo bolje«. Pa menda ni bilo bolje. In tokrat se niso dali – prisilili so me, naj poiščem alternativo.

Vem pač, da sem obsojen na bakreno parico, torej xDSL, saj optike in kabla pri nas pač ni. Pozor, bolj ali manj v središču Ljubljane. (Pozor, moja tašča, ki živi v neki vasi na Dolenjskem, bogu za hrbtom, ima optiko hitrosti 100 Mb/s! Fouš!). Sestavil sem torej elektronsko sporočilo, v katerem sem popisal, kaj imam zdaj, priložil zadnji račun T2, in ga poslal preostalima dvema ponudnikoma xDSL – AMIS in Telekom. Da, vem, vsi ponudniki imajo v spletu kopico informacij, paketov in informacij o paketih, a, sram me je priznati, tudi zame, urednika računalniške revije, so enostavno preveč zapleteni. Naj se sami potrudijo, mar ne? »Tu sem, toliko dam, kaj imate?«

Prvi je odreagiral AMIS, ki je po elektronski (in navadni) pošti kar avtomatsko poslal pogodbo. Nato je nekaj minut kasneje priletela še pošta uslužbenke, ki mi je pojasnila, da mobilne telefonije (ki jo zdaj imam v paketu in bi jo imel tudi pri novem ponudniku) nimajo. Da je to v resnici Simobilova ponudba, za katero se moram domeniti na Simobilu. Oprostite, toda v spletu (www.amis.net/amismobil) tega nisem tako razumel. Sem čuden jaz ali oni? Skratka, enostavnega (in poceni!) četvorčka tukaj očitno ne bo.

Bolj zabaven je bil Telekom. Poklicala me je gospa, ki je prve pol minute porabila za to, da mi je povedala, da se pogovor snema (itd., itd., itd.), nato pa se zelo prijazno ponudila, da bodo preverili, kakšne možnosti sploh so na moji lokaciji. Super, sem pomislil, premerili bodo parico in morda ugotovili, da bo čeznjo steklo več kot doslej! Po treh dneh me pokliče še enkrat (in spet porabi pol minute za opozorilo o snemanju …) in pove – da v naših koncih ni optične povezave in da mi preostane le xDSL. Tri dni? Za podatek o tem, ali imajo nekje optiko?? V nadaljnjem pogovoru sem se moral prebijati med imeni paketov, zavračanji storitev, ki jih nočem (stacionarna telefonija), in prošnjami za storitve, ki bi jih rad imel (mobilna telefonija). Kar težko je verjeti, toda gospa me je za slednje napotila kar na »nekdanji Mobitel, to imajo pa oni čez, račun bo pa potem skupen«. Resno? Po vsem večletnem združevanju in ukinjanju blagovne znamke Mobitel me zdaj pošiljajo na – Mobitel? Na koncu, zmeden od imen paketov, sem jo kljub temu prosil za pisno ponudbo. Najprej je še poskušala, če bi mi narekovala naslov URL do ustrezne spletne strani, na koncu pa se je le, nekoliko razočarano, predala, da mi bo ponudbo poslal oddelek za pisno komuniciranje. Dobil sem jo nekaj dni zatem in notri spet našel ponudbo za – stacionarno telefonijo. Eh.

Medtem je naključje hotelo, da sem se v podjetju pogovarjal s prodajnikom T2, in ponudil se je, da bo moj domači televizijski problem »eskaliral«, kot se reče. In televizija odtlej deluje brez težav, mi pravi žena. Ne, očitno ni bila kriva (večletna) »napaka na parici, X metrov od doma« – serviser, ki me je poklical, je omenil, da je zamenjal komunikacijska vrata do moje parice/hiše. Kar bi očitno lahko (nekdo) naredil že pred leti. Menda da ni, ker imajo šele od nedavnega poln dostop do opreme, ki je v kolokaciji pri Telekomu. Kar me v resnici ne zanima.

Kot kaže, torej ostajam pri T2. In upam, da bo družina končno (spet) nehala gledati televizijo, ker so z njo očitno le težave. Kdo sploh potrebuje televizijo, hudimana??