Domača digitalizacija analognih zvočnih posnetkov

V času, ko vladajo "empetriji", dobre stare vinilne plošče sicer uporabljajo samo še didžeji in najbolj zagrizeni avdiofili, a marsikdo ima doma večjo ali manjšo zbirko plošč, kaset ali celo magnetofonskih trakov, ki jih lahko rešimo pred pozabo z digitalizacijo.

Za začetek si oglejmo, kakšno opremo potrebujete. Brez zvočne kartice seveda ne gre in čeprav je načeloma uporabna katerakoli, tudi tista, vgrajena na matični plošči, se splača, vsaj če mislite z digitalizacijo resno, opremiti s katero od boljših. Pisec teh vrstic na primer uporablja Creativovo E-mu 0404, ki je za domačo digitalizacijo zelo primerna.

Na analogni vhod zvočne kartice priključite vir, torej gramofon, kasetofon ali magnetofon. Za to boste najverjetneje potrebovali kabel, ki ima na eni strani dva vtiča RCA (za priklop na vir zvoka) in na drugi 3,5 mm vtič za priklop na zvočno kartico.

Kabel za povezavo ojačevalnika, kasetofona ali magnetofona na računalnik

Vendar, pozor! - gramofona ne smete priključiti kar neposredno na računalnik, temveč le prek ojačevalnika z gramofonskih vhodom (Phono). Posnetki na ploščah so namreč posneti s frekvenčno prilagoditvijo RIAA (nizki toni so posneti precej tiše, ker bi bila drugače gramofonska brazda preširoka) in za gramofonskim vhodom ojačevalnika se skriva poseben izenačevalnik frekvenc, ki posnetku vrne izvirno obliko.

Kaj pa, če imate katerega od sodobnih ojačevalnikov, ki gramofonskega vhoda sploh nima? Najenostavneje je, če si omislite samostojen gramofonski predojačevalnik, na voljo pa so tudi zvočne kartice, ki ga imajo vgrajenega (recimo zmogljivejši modeli E-mu).

Če ne gre drugače, lahko gramofon priključite na mikrofonski vhod zvočne kartice in frekvenčno krivuljo popravite z ustreznim izenačevalnim filtrom v programu za digitalno obdelavo zvoka. Prilagajo ga na primer zvočnim karticam Terratec, program za snemanje plošč DC 6 pa ima ustrezen filter RIAA kar vgrajen.

Pri digitalizaciji je seveda koristno uporabiti tudi čim boljši gramofon in ojačevalnik, ki si ju morda za to priložnost lahko tudi izposodite. In seveda nikar ne pozabite dobro očistiti plošče, ki jo nameravate digitalizirati.

Terratecova zunanja zvočna kartica Phono PreAmp Studio USB z gramofonskim predojačevalnikom. V tujini jo dobite za okoli 25 tisočakov.

Programi za snemanje

Ploščo ali kaseto bi sicer lahko na disk posneli s katerimkoli programom za snemanje, tudi s špartanskim Sound Recorderjem, ki je priložen Oknom, a je seveda precej bolje, če uporabite zmogljivejši program. Pri snemanju iz analognih virov, še posebno, če plošče ali kasete niso brezhibne, boste namreč najverjetneje hoteli posnetek še tako ali drugače izboljšati.
Programov za restavracijo zvočnih posnetkov je precej, od cenenih in preizkusnih programov za rabo doma do tistih, ki jih uporabljajo profesionalci. Nekateri od teh programov so specializirani za snemanje iz analognih virov, drugi pa so bolj univerzalni in imajo samo vgrajena različna orodja, koristna pri obnovi analognih posnetkov. Zmogljivejši programi omogočajo tudi uporabo različnih dodatnih filtrov, ki jih moramo kupiti posebej in so posebej narejeni za, denimo, odpravljanje šuma kaset.

Med bolj znanimi progami za domačo digitalizacijo analognih posnetkov je bil Steinbergov Clean Plus, ki ga sicer tu in tam še vedno lahko kupite, a so ga očitno pri Steinbergu nehali razvijati. Nekaj pogosteje rabljenih programov za domačo digitalizacijo analognih posnetkov smo našteli v okvirčku.

Med zmogljivejšimi programi za snemanje in digitalno obdelavo zvoka omenimo Steinbergov WaveLab in Adobov Audition, nekoč bolj znan kot Cool Edit. Oba programa imata veliko orodij, uporabnih pri digitalizaciji plošč, že vgrajenih, omislimo pa si lahko tudi dodatne filtre, narejene posebej za restavracijo analognih posnetkov.

DC 6 je zmogljiv program za digitalizacijo plošč.

Programi za snemanje plošč in kaset

Audio Cleaning Lab 10 DeLuxe  site.magix.net    6500 tolarjev

Spin It Again www.acoustica.com 7000 tolarjev

Wave Corrector 3.2 www.wavecor.co.uk 9000 tolarjev

Dart XP Pro www.dartpro.com  20.000 tolarjev

DC 6 www.enhancedaudio.com 40.000 tolarjev

Audition 2.0 www.adobe.com   70.000 tolarjev

WaveLab 6  www.steinberg.de  170.000 tolarjev   

Snemanje

Lotimo se torej snemanja. Najprej morate nastaviti primerno raven snemanja. Najbolje je, da najprej poslušate ploščo, ki bi jo radi posneli, vsaj njene najglasnejše dele, in se prepričate, da pri nastavljeni ravni snemanja zvočni signal nikoli(!) ne preseže 0 dB. Pri tem pa vas ničla ne sme zmesti, kajti tako je pač označena najvišja vrednost zvočnega signala, ki jo zvočna kartica še lahko digitalizira brez popačenja.

Raven snemanja ne sme biti niti prenizka, ker s tem zmanjšate dinamiko posnetka in poslabšate razmerje med signalom in šumom. Ali, povedano po domače, posnetek bo bolj šumel, vsaj če ga boste hoteli poslušati primerno naglas. Treba se je torej malce poigrati z drsnikom za nastavljanje ravni snemanja.

Pred snemanjem morate izbrati tudi kakovost digitalizacije. Večinoma uporabite kar tako, kot jo najdemo na CD ploščah, torej 16-bitno ločljivost in 44,1 kHz vzorčenje. Pri zmogljivejših zvočnih karticah lahko izberete tudi večjo kakovost, recimo s 24 biti in 96 kHz. Tak posnetek boste namreč lahko natančneje digitalno obdelali, recimo odstranili šum, pa čeprav bodo razlike v domačem studiu verjetno komaj slišne, če sploh. Upoštevati morate tudi, da bo v tem primeru posnetek na disku zasedel precej več prostora.

Pri programih, ki podpirajo snemanje plošč ali kaset, lahko izberete samodejno deljenje posnetka na skladbe ali pa posnetek na koncu ročno razkosate. Samodejno deljenje na primer pogosto ne deluje pri koncertnih posnetkih, ker med posameznimi skladbami ni premolka.

Pred snemanjem izberite ustrezno kakovost.

Popravljanje zvoka

Ko je posnetek na disku in razdeljen na posamezne skladbe, je delo lahko že kar končano, najverjetneje pa se ga boste hoteli lotiti še s katerim od filtrov. Od posameznega programa je odvisno, katere filtre boste lahko uporabili in kako učinkoviti bodo. Pisec teh vrstic na primer uporablja Clean Plus, kjer Declicker poskrbi za odstranjevanje pokov, značilnih za spraskane vinilke, Decrackler odstrani značilen prasketajoči šum, značilen za zelo stare zvočne posnetke, Denoiser pa odstrani šum in je uporaben predvsem pri digitalizaciji kaset.

Filtre lahko uporabite na vsem posnetku ali pa samo na posameznih delih. Poleg tega lahko uporabite privzete nastavitve ali pa se pozabavate z ročnimi. V zmogljivejše programe so vgrajeni čarodeji, ki vam bodo pri tem pomagali, na splošno pa velja pravilo, da bo uspeh toliko večji, kolikor več truda boste vložili.

Poleg naštetih lahko uporabite še različne druge filtre. Koristno je na primer odstraniti vse frekvence, nižje od 20 Hz, ker te pri večini analognih posnetkov predstavljajo samo neželeni šum. Pri snemanju kaset je včasih koristno uporabiti filter za fazni popravek (Phase Correction), ki odpravi oziroma zmanjša napake, ki nastanejo, če kot med trakom in predvajalno glavo ni idealen. Pri snemanju se lahko zgodi, da se gramofon ali kasetofon ne vrtita s povsem pravilno hitrostjo, in tudi to lahko digitalno popravite z ustreznim filtrom (Vari Speed).

Od vseh teh filtrov seveda ne smete pričakovati čudežev in spraskane in šumeče vinilke ne boste spremenili v brezhibno zveneč CD ali mp3. A učinek je pogosto prav presenetljiv in z malce preizkušanja različnih nastavitev lahko iz plošče ali kasete, ki se je skoraj ne da več poslušati, izvlečete vse, kar je v domačih razmerah mogoče izvleči.

V programe za snemanje so vgrajeni različni filtri za obnovo analognih posnetkov.

Z ročnimi nastavitvami bo učinek filtrov boljši, a zahtevajo nekaj znanja in preizkušanja.

Magnetofonski trakovi

Gramofon in kasetofon ima še vedno marsikdo doma, zaplesti pa se utegne, če bi radi digitalizirali magnetofonske trakove, magnetofona pa nimate. V tem primeru vam ne preostane nič drugega, kot da se razgledate naokoli in si ga poskušate izposoditi. Z malce sreče vam bo uspelo, saj magnetofon malokdo vrže v smeti, pa čeprav se mu morda že dvajset let praši na podstrešju.

Kaj lahko pa se zgodi, da magnetofon ne bo podpiral hitrosti, s katero je bil posnet trak. Magnetofoni so namreč snemali z različnimi hitrostmi, večina modelov pa podpira le dve ali tri hitrosti. V rabi so bile naslednje hitrosti: 2,38 - 4,76 - 9,52 - 19,05 - 38,1 - 76,2 cm/s. Čim večja je hitrost, tem boljši je posnetek.

Če torej magnetofon, ki ga boste uporabili za digitalizacijo, ne podpira hitrosti, s katero je bil posnet trak, vam bo na pomoč priskočil računalnik. Na magnetofonu izberite hitrost, ki najbolj ustreza posnetku, in posnetek presnemite na disk, nato pa mu spremenite frekvenco vzorčenja.

Najbolje bo, da si ogledamo zgled. Trak je posnet s 4,76 cm/s, na magnetofonu pa je najpočasnejša hitrost 9,52 cm/s. Ko posnetek zdigitaliziramo, bo namesto 1 uro dolg samo pol ure, ker se je pač trak vrtel dvakrat hitreje, zvok pa bo zato ustrezno popačen. S tem, ko posnetku vzorčenje spremenimo s 44,1 kHz na 22,05 kHz, ga raztegnemo na eno uro in zvok bo spet tak, kot mora biti. S takim prevzorčenjem sicer nekoliko poslabšamo kakovost zvoka, zato se splača, če seveda lahko, posnetke, ki jih nameravamo digitalno "raztegniti", digitalizirati z 88,2 ali 96 kHz.

Enako zvijačo (oziroma ravno nasprotno, ker moramo posnetek skrčiti) lahko uporabimo tudi pri snemanju starih plošč, ki bi jih morali predvajati z 78 obrati na minuto, saj dandanes le še zelo redki gramofoni podpirajo to hitrost.