Domača digitalna temnica

Časi domačih temnic so, razen za večne privržence filmske fotografske tehnike, mimo. To pa ne pomeni, da (digitalnih) fotografij ne moremo več "razvijati" kar doma. Razvijemo ali, bolje, natisnemo jih lahko na vsakem boljšem tiskalniku, poznamo pa tudi namenske tiskalnike, namenjene natisu zgolj fotografij.

Namenski foto tiskalniki pravzaprav niso nič novega. V Monitorju smo se do zdaj z njimi srečali že večkrat (nazadnje aprila 2006), ne nazadnje pa lahko med "namenske" štejemo tudi šest- in večbarvne foto tiskalnike, ki sicer tiskajo na papir formata A4 ali več. Razmeroma majhen trg teh specializiranih napravic pri nas (in tudi po svetu) sicer predstavlja težavo, saj uvozniki vseh teh izdelkov nimajo na zalogi, oziroma so dobavljivi zgolj po naročilu. Kljub temu nam je uspelo dobiti za preizkus nekaj aktualnih izdelkov, ki v teh poletnih dnevih, ko nastane največ novih fotografij s potepanj doma ali po svetu, pridejo še najbolj prav.

Pa vendar se moramo vprašati, komu so mali foto tiskalniki pravzaprav sploh namenjeni. Cenovno občutljivemu kupcu zagotovo ne, kajti poleg same cene tiskalnika (resnici na ljubo, so cene zdaj nekaj nižje kot včasih) je treba upoštevati tudi ceno posamezne izdelane fotografije - ta danes še vedno ni kaj prida nizka. Izdelava fotografij v fotostudiih ponekod stane tudi že manj kot 10 centov za fotografijo (manj kot 24 nekdanjih tolarjev), to je tudi do nekajkrat ceneje od tiska z namenskimi foto tiskalniki ali običajnimi brizgalniki velikosti A4 ali več.

Bistvena prednost je v hitrosti. Resda ima danes večina bolje založenih fotostudiev na voljo tudi razvijalne naprave, ki nam na pomnilniški kartici ali plošči CD prinesene posnetke izdelajo v nekaj minutah. A tako izdelani posnetki so seveda dražji (in povečini tudi manj kakovostni) od tistih, ki so razviti na velikih razvijalnih strojih in na katere moramo ponavadi počakati kak dan ali dva. V takih primerih se domači foto tiskalniki izkažejo kot hitra in (tudi) cenovno še sprejemljiva možnost.

Brizgati ali sublimirati?

V grobem delimo tiskalnike v dva razreda, odvisno od tiskalne tehnologije. Medtem ko bolj preprosti uporabljajo običajno tehnologijo "pljuvanja" barve na papir, uporabljajo tisti drugi tehniko toplotne sublimacije. Z drugimi besedami, gre za prenos barvila ustrezne barve s folije na nosilec (papir) pod vplivom toplote. Zaradi segrevanja se barvilo uplini, nato pa se na papirju spet (hitro) strdi. Tako sliko tiskalnik "sestavlja" po barvah, zato se sleherna fotografija po nanosu posamezne barve vrne v tiskalnik in postopek se ponovi še za drugi dve osnovni barvi. Velika prednost sublimacijskih tiskalnikov v primerjavi z običajnimi pljuvalniki je v četrti, zaščitni plasti, ki jo tiskalniki nanesejo nazadnje. Ta preprečuje neposreden stik barvila z zrakom, kar v praksi občutno podaljša življenjsko dobo fotografije, oziroma zmanjšuje nezaželeni učinek zbledelosti. Hkrati tudi varuje površino pred vlago, zato so tako natisnjene fotografije neobčutljive za pršenje, to pa za brizgalnike ne velja vedno.

Sublimacija pa ima tudi nekaj slabosti. Medtem ko je pri brizgalnikih na voljo foto papir različnih gramatur in vrst (mat, polmat, bleščeč), smo pri sublimaciji povečini omejeni na eno vrsto in velikost papirja. Poleg tega nobeden od treh tokrat preizkušenih sublimacijskih tiskalnikov ne omogoča tiska od roba do roba, zato moramo po končanem postopku fotografiji ročno odtrgati levi in desni rob po vnaprej pripravljeni perforaciji. Bolj kot samo opravilo pa je moteč hrapav rob, ki fotografiji odščipne nekaj elegance.

Kaj in kako smo preizkušali

Še pred začetkom preizkusa smo bili prepričani, da bo predvsem zaradi naglega razvoja digitalne fotografije takih tiskalnikov na trgu vsaj toliko kot ob zadnjem preizkusu aprila 2006. Izkazalo pa se je, da foto tiskalniki vsekakor ne sledijo hitremu razvoju fotoaparatov. Razpoložljivih tiskalnikov je namreč vsaj v naši deželi celo manj kot ob zadnjem preizkusu. Začudilo nas je tudi to, da je nekaj tiskalnikov s preteklega preizkusa še vedno naprodaj (npr. Samsung SPP-2020 in SPP-2040, Kodak Easyshare series 3), izdelovalci digitalnih fotoaparatov pa so že zdavnaj pokopali modele, ki so bili aktualni lani spomladi. Na naše presenečenje se je s tega dela trga umaknil Epson, saj v aktualnem katalogu namenskega malega foto tiskalnika ni več. Ponujajo zgolj še brizgalne foto tiskalnike A4 ali večje.

Preizkusa smo se sicer lotili podobno, kot se navadno lotevamo tiskalnikov. Natisnili smo našo testno fotografijo, s katere lahko "preberemo" pravilnost barv, ostrino ter številne podrobnosti. V desnem zgornjem kotu fotografije je izsek iz fotografije v sivinski tehniki, ki pokaže morebitne nepravilnosti pri reprodukciji sivinskih odtenkov - morebiten rdečkast ali zelenkast odtenek. Poleg omenjene fotografije smo natisnili vektorsko fotografijo iz programa CorelDRAW, za kar smo vsak tiskalnik namestili na računalnik in s tem hkrati preverili tudi, kako prijazni in uporabni so priloženi gonilniki. Zanimiv poizkus smo izvedli s fotografijo otroka, pri katerem je bil izrazit učinek rdečih oči. Nekateri tiskalniki naj bi to znali odpraviti samodejno; da pa smo stvar nekoliko otežili, smo rdečo "piko" očesa v programu za obdelavo slik prilepili še na drug del posnetka, ki z očmi nima nobene zveze. Nato smo bili pri izpisih pozorni, kako so se preizkušeni izdelki odzvali na omenjeno "provokacijo".

Poleg omenjenih testnih posnetkov smo natisnili tudi nekaj bolj življenjskih, npr. prizor s smučišča, pa jadralca na morju, posnetek z nogometnega igrišča itd. Fotografije iz preizkušenih tiskalnikov smo nato postavili drugo ob drugo, ugotovitve pa smo strnili v naslednjih opisih.

Zlatega Monitorja zaradi majhnega števila preizkušenih izdelkov nismo podelili.

Za preizkus trajnosti kartuše pri brizgalniku HP smo našo "papigo" tiskali toliko časa, da smo porabili vso kartušo. Natisnili smo natanko 138 odtisov.

Vse odtise smo postavili drugega ob drugega in jih med seboj neposredno primerjali. V resnici so za nevajeno oko prav vsi dobri, razlike med različnimi tiskalniki pa so ob neposredni primerjavi kljub vsemu kar precej opazne.

Priloženi gonilniki so večinoma povsem osnovni, le nekateri tiskalniki omogočajo tu in tam kakšno zmožnost več.

Pred tiskom s sublimacijskimi tiskalniki moramo poskrbeti za popolnoma čist papir. Že najmanjši drobci prahu ali druge umazanije na njem se namreč grdo poznajo na končnem izdelku.

Canon Selphy CP-720

Vrsta in navedena ločljivost: Sublimacijski, 300 × 300 pik.

Posebnosti: /.

Cena: 91,2 EUR.

Cena fotografije: 0,26 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Ugodna cena tiskalnika in odtisa.

Proti: Čas tiskanja, majhen zaslon LCD, vmesnik in nabor zmožnosti.

Canonov CP-720 je naslednik modela CP-710, ki smo ga preizkusili na našem zadnjem preizkusu. Od predhodnika se razlikuje le malo. Tako je zaslon LCD še vedno majhen, skorajda premajhen (model CP-730 ima večji zaslon, a je zaradi tega tudi cena tiskalnika višja). Majhen pa je resda tudi sam tiskalnik. To pride prav takrat, ko potrebujemo izpis fotografij na poti. Škoda le, da moramo akumulatorsko baterijo dokupiti posebej. Omenimo še zanimivo rešitev za priklop tiskalnika na fotoaparat - ima namreč izvlečni kabel, na koncu katerega najdemo standardni mini priključek USB.

Canon bi se moral nekoliko bolj potruditi z dodelavo zmožnosti uporabniškega vmesnika. Ta je namreč nadvse preprost. To, kar zadeva preprosto rabo, sicer ni nujno slabost, a je zgolj pregled in tisk fotografij vendarle nekaj, kar so ti tiskalniki zmogli že pred nekaj leti. Poleg tega to počne nekoliko prepočasi, to pa je moteče predvsem pri večjem številu na pomnilniški kartici shranjenih fotografij.

Sam tisk s postopkom sublimacije je sicer hiter, vendar si tiskalnik pred dejanskim začetkom tiskanja posamezne fotografije vzame tudi do 20 sekund časa, da izbrano fotografijo ustrezno pripravi za tisk. Čas je sicer odvisen od velikosti same datoteke JPG in to je pri današnjih aparatih z 8 in več megapikami pogosto nadležno. Nadejamo se, da bo v modelih Selphy CP-740 in CP-750, ki prihajata na trg jeseni, ta težava odpravljena. Kakorkoli že, tisk skupaj z obdelavo povprečne fotografije tako traja približno minuto in 15 sekund.

Kakovost tiska je zadovoljiva. Pravzaprav je bila večina natisnjenih fotografij brez resnih pomanjkljivosti, razen vektorske slike, ki se ni ravno posrečila. Odtisi so primerno svetli, nekoliko sta poudarjeni modra in zelena barva, a to ni nujno slabo. Malo manj nam je bil všeč zelenkasto-siv odtenek na sivinski fotografiji.

Cena izpisa posamezne fotografije je najnižja izmed vseh štirih preizkušenih izdelkov. Posamezna fotografija nas bo tako stala 0,26 evra, če kupimo kaseto za 108 odtisov skupaj z ustreznim papirjem 10 × 15 cm. Poleg tega je pohvalno nizka tudi sama cena tiskalnika in to je pri nakupu takih izdelkov vsekakor zelo pomembno.

HiTi 730PS

Vrsta in navedena ločljivost: Sublimacijski, 301 × 301 pik.

Posebnosti: Žični daljinec za pregled posnetkov.

Cena: 499 EUR.

Cena fotografije: 0,45 EUR.

Prodaja: Teal, www.teal.si.

Za: Tisk na papir do 15 × 20 cm.

Proti: Visoka cena tiskalnika in odtisa, počasnost uporabniškega vmesnika, velikost tiskalnika.

Izdelovalec HiTi je, vsaj pri nas, praktično neznano podjetje. No, resnici na ljubo smo poleti daljnega leta 2004 njihov sublimacijski tiskalnik 630PS že preizkušali, a se ni obnesel preveč dobro.

Več smo pričakovali od tokratnega naslednika takratnega modela. Po obliki je ostal enak, le barva je drugačna. Še vedno ima nekakšen daljinski upravljalnik, ki pa je na tiskalnik "privezan" z žico. Na njem je majhen zaslon in nekaj upravljalnih tipk, s kombinacijo obojega pa lahko postorimo vse, kar je treba: pregledamo fotografije, označimo, katere želimo in kolikšno, itd.

Največja posebnost tiskalnika je možnost tiska na večji papir. Medtem ko velika večina sublimacijskih tiskalnikov ne sprejme papirja, večjega od 10 × 15 cm, zmore 730PS "pogoltniti" tudi papir velikosti 13 × 18 ali 15 × 20 cm, to pa je nadvse pohvalno. Še vedno pa ostaja moteč perforiran rob, ki ga moramo po koncu odtisa ročno odtrgati.

Delo s tiskalnikom je, milo rečeno, nerodno. Sama naprava je zelo velika, a to bi morda zaradi zmožnosti tiska na večje liste še nekako upravičili. Ne moremo pa odpustiti nedodelanosti uporabniškega vmesnika. Pregledovanje fotografij je obupno počasno in tudi nerodno, saj za nekatere fotografije tiskalnik ne zna prikazati vnaprejšnjega ogleda na zaslončku. Če bi kljub temu želeli vedeti, katero fotografijo bomo natisnili, moramo počakati približno 15 sekund, da se (en sam!) posnetek naloži v pomnilnik tiskalnika. In takih posnetkov po naših izkušnjah sploh ni malo, saj tiskalnik ni znal prikazati več kakor tretjino testnih fotografij, s katerimi na drugih tiskalnikih nismo imeli nobenih težav. Potarnati moramo tudi nad kablom "daljinca", ki je nadvse trd in kratek, zato moramo pri uporabi ves čas čepeti tik ob (glasni) napravi.

Nekoliko bolje se je tiskalnik obnesel pri kakovosti odtisov. Ti so v boljši polovici tokratnega preizkusa. Težave smo imeli z vektorskim odtisom; gonilnik obdelavo fotografije očitno prepusti tiskalniku, ta pa je (tudi) pri tem zelo počasen. Za posamezno fotografijo si je neredko vzel tudi do 30 sekund za obdelavo, za sam tisk fotografije 10 × 15 pa še dodatnih 45 sekund. Pri tisku na papir 15 × 20 cm je celoten postopek trajal poldrugo minuto. Za konec še o ceni odtisa: ta je izmed vseh štirih preizkušenih tiskalnikov najvišja, vendar pri ceni nismo upoštevali tega, da prodajalec ob nakupu tiskalnika priloži papir in kartuše za skupno 300 odtisov.

Tiskalnik HiTi pri ogledu pred tiskanjem nekaterih fotografij ne zna prikazati. Drugi tiskalniki z istimi posnetki teh težav niso imeli.

Hewlett-Packard Photosmart A717

Vrsta in navedena ločljivost: Brizgalni, 1200 × 1200 pik.

Posebnosti: Vgrajen 4 GB pomnilnik flash, priložen daljinec, tv izhod.

Cena: 265,2 EUR.

Cena fotografije: 0,36 EUR.

Prodaja: partnerji HP, www.hp.com/si.

Za: Opremljenost, odpravlja učinek rdečih oči.

Proti: Viden raster, čas vklopa, čas tiskanja pri najboljši kakovosti.

Mali tiskalniki HP so že stari znanci preizkusov teh izdelkov. A717 je vsekakor eden bolje opremljenih tovrstnih tiskalnikov, kar nam jih je uspelo preizkusiti. Ima namreč vgrajen pomnilnik, ki je sposoben shraniti do 4 GB naših posnetkov, ki jih lahko ob pomoči daljinskega upravljalnika pregledujemo, izbiramo ali obračamo na televizorju, saj ima vgrajen tudi tv izhod. Preizkušeni model pa je imel poleg tega tudi akumulator, s katerim ga osvobodimo odvisnosti od električne vtičnice.

Gre sicer za brizgalni tiskalnik, pri čemer je kartuša ena sama, tribarvna (št. 110, 5 ml). Poleg tiska na papir običajne velikosti 10 × 15 cm pa tiskalnik sprejme tudi večje, 13 × 18 cm liste. Podajalnik lahko hkrati sprejme 20 listov. Ker pri brizgalnih tiskalnikih število izpisov ni vnaprej strogo določeno kot pri sublimacijskih tiskalnikih, smo sami izmerili trajanje kartuše. Z njo nam je uspelo natisniti točno 138 izpisov testne "papige" in to smo upoštevali pri ceni izpisa. Tej smo seveda prišteli tudi ceno ustreznega papirja, ki je 17,32 evra za paket 100 lističev velikosti 10 × 15 cm; sama kartuša sicer stane 24,8 evra.

Tiskalnik zna brati s praktično vseh na trgu aktualnih vrst pomnilniških kartic. Posnetke lahko prikaže na dobro vidnem in velikem zaslonu LCD, pohvaliti gre tudi odzivno delovanje uporabniškega vmesnika. Razočara pa čas vklopa tiskalnika, saj ta iz neznanega vzroka traja več kot minuto. Tiskalnik zna posnetke poiskati tudi na ključku USB, ki ga priključimo na sprednji strani, zna pa se "pogovarjati" tudi z digitalnimi fotoaparati po standardu pictbridge. Vmesnik za povezovanje bluetooth je na voljo kot dodatek (več o tem v okvirčku).

O sami kakovosti fotografij smo imeli mešane občutke. Natisnjene slike so sicer privlačne, saj so barve ravno prav zasičene. Smo pa kljub visoki navedeni ločljivosti vendarle opazili kar dobro viden raster. Resda je viden le od blizu, pa vendarle. Nekaj težav je imel tiskalnik pri tisku sivinskih odtenkov, saj smo na testni fotografiji v sivinah opazili rdeč podton. Tudi črna ni bila zares črna, a to ne čudi, saj imajo brizgalniki v ta namen ponavadi ločeno črno kartušo, mali A717 pa je nima.

Presenečeni smo bili nad učinkovitostjo funkcije "photofix". Z njo smo dosegli, da je tiskalnik všečno osvetlil temne dele posnetka, prav tako je učinkovito (in pravilno - dodatna rdeča pika ga ni zmedla) odpravil rdeče oči oziroma, bolje rečeno, motečo rdečo barvo je nadomestil z nekakšno modro (seveda nastane težava, če ima fotografirani rjave oči in ne modrih ...). Dobro se je obnesel tudi tisk iz računalnika, saj je edino A717 od vseh tokrat preizkušenih povsem pravilno natisnil našo vektorsko sliko. Morda bi si želeli le nekaj hitrejše delovanje, saj je v načinu "best" tisk fotografije običajne velikosti trajal skorajda 2 minuti; če smo kakovost spustili na "normal", se je čas tiskanja prepolovil, a smo zaradi tega pri odtisih izgubili nekaj podrobnosti.

Ta tiskalnik povprečnemu domačemu uporabniku za izpis tu in tam povsem zadostuje. Nad povprečje ga vsekakor dviguje opremljenost, na žalost pa je nadpovprečna tudi cena naprave.

Sony DPP-FP70

Vrsta in navedena ločljivost: Sublimacijski, 300 × 300 pik.

Posebnosti: /.

Cena: 150 EUR.

Cena fotografije: 0,28 EUR.

Prodaja: ACS, www.acssony.si; Lorex, www.lorex.si.

Za: Ugodna cena odtisa, hitrost delovanja.

Proti: Razmeroma glasno delovanje, kakovost odtisa.

Ohišje Sonyjevega sublimacijskega tiskalnika je odeto v črno barvo, tudi sam tiskalnik je razmeroma majhen. Pri tisku moramo, kot pri večini malih sublimacijskih tiskalnikov, zagotoviti nekaj prostora tudi za "hrbtom" naprave, saj se fotografija med tiskom umika tja, po končanih štirih prehodih (3× za vsako barvo in še zaščitna folija) pa jo tiskalnik odvrže na pladenj na sprednji strani.

DPP-FP70 ima velik, a nekoliko "pikčast" zaslon LCD, kar je posledica nizke ločljivosti matrike LCD. Uporabniški vmesnik naprave je eden bolj dodelanih. Ne samo, da deluje presenetljivo hitro, temveč je tudi prijazen do uporabnika. Gumb "auto touch up" je namenjen popravilu slabo osvetljenih ali premalo kontrastnih fotografij, hkrati pa lahko sproži tudi funkcijo odprave rdečih oči. Ta je sicer le delno samodejna, saj moramo ročno označiti območje na posnetku, kjer so oči. Zato pa je odprava temeljita, saj na tako popravljeni fotografiji nadležnih "krvavih" oči ni bilo več. Poleg tega ima vmesnik tudi kar nekaj možnosti naknadnega urejanja in celo posebnih učinkov, npr. učinek ribjega očesa ("fish eye"). Pohvalno in zabavno.

Sam tisk je najhitrejši izmed vseh tokrat preizkušenih, saj traja zgolj dobrih 40 sekund, začne pa se takoj po pritisku na tipko za tiskanje; le če uporabimo zmožnost samodejne odprave napak na posnetku, se čas podaljša za dobrih 5 sekund zaradi obdelave fotografije. Tudi cena odtisa je konkurenčna, malo manj pa cena samega tiskalnika, ki ni med najnižjimi.

Manj smo bili zadovoljni s kakovostjo odtisa. Barve delujejo vse preveč sprano in zatorej nič kaj preveč atraktivno. Tudi ostrine izpisa ne moremo ravno pohvaliti, saj so podrobnosti kar nekako zamazane. Vsekakor pomaga, če pred tiskanjem poženemo funkcijo izboljševanja posnetkov, a ne vedno. Škoda, saj bi v nasprotnem primeru tiskalnik lahko toplo priporočili, tako pa bo moral Sony malenkost izboljšati kakovost odtisov; konkurenca je namreč ostra.

Tiskanje prek bluetootha

Razen HiTijevega vsi tokrat preizkušeni tiskalniki omogočajo tiskanje prek modrega zoba. Za omenjeno zmožnost moramo sicer pri vseh dokupiti "ključek" bluetooth, ki ga priključimo kar neposredno v tiskalnik. S tem dobimo možnost neposrednega tiskanja iz naprav, ki to podpirajo in imajo vgrajen bluetooth. To so danes predvsem telefoni z vgrajenimi fotoaparati. In ker so nekateri sposobni izdelovati že čisto uporabne fotografije, smo se odločili preizkusiti tudi to zmožnost.

V tiskalnik HP A717 smo namestili ustrezen ključek, namenjen samo tem tiskalnikom, čeprav bi morda delovalo tudi s kakim bolj "generičnim" sprejemnikom USB bluetooth. Nato smo na mobilniku poiskali naš tiskalnik in se povezali nanj. Sledilo je le še pošiljanje izbranih posnetkov z ukazom "pošlji prek bluetootha" in tiskanje se je začelo. Preprosto in uporabno, če želimo pravkar ustvarjeno fotografijo natisniti takoj, na kraju dogodka. V tem primeru pride še kako prav možnost baterijskega napajanja tiskalnika, modrozoba brezžična povezava pa odpravi potrebo po primernem kablu in pravem standardu povezave.