Domače omrežje

Priznajmo si, računalnik (tablica, telefon) je brez povezave s spletom praktično neuporaben. Kljub temu domača omrežja včasih zapostavljamo – pri menjavi računalnika, še bolj pa z dodajanjem novih naprav, enostavno pozabimo na tisto utripajočo škatlico z antenami.

To se je še posebej pokazalo v času karantene, ko je marsikateri uporabnik opazil, kako počasi deluje omrežje, ko se hkrati nanj »obesijo« vsi družinski člani. Nekateri po službeni dolžnosti, drugi po šolski, tretji pa za sprostitev.

Proizvajalci ponujajo tudi zmogljive usmerjevalnike, ki merijo na igričarje in dajejo prednost prometu, ki ga ustvarjajo igre.

Ob tem so tudi zahteve hitro poskočile – konkretnih podatkov o priljubljenosti video klicev in konferenc sicer nimamo, a so pri Arnesu sredi marca v sporočilu za javnost objavili zanimive podatke o spletnem prometu v Sloveniji. Tako je stičišče omrežij SIX za izmenjavo spletnega prometa med ponudniki prvič v zgodovini preseglo 100 Gb/s skupnega pretoka – ponavadi je promet v delovnem času okoli 25 do 40 Gb/s.

Tudi sicer so zahteve po podatkovnem toku iz leta v leto večje. Te so v veliki meri pokrila podatkovna omrežja naših operaterjev, torej omrežja LTE/4G, saj so pri marsikom občutno zmanjšala potrebo po lokalnem brezžičnem omrežju Wi-Fi. Poznamo kar nekaj uporabnikov, ki doma nimajo (več) takega omrežja – za domače brskanje po spletu (Facebooku, Youtubu, Instagramu) jim povsem zadostuje pametni telefon in nanj vezan podatkovni paket.

A imamo zato vse več naprav, ki se priključujejo na omrežje Wi-Fi. Tudi pri nas se veča popularnost naprav iz sveta internet of things, torej razne »pametne« napravice, ki potrebujejo dostop do spleta, kar jim omogoča povezava Wi-Fi – od domačih pomočnic v obliki Google Home in Amazon Alexa pa do protivlomnih sistemov s kamerami, raznih tipal in števcev, klimatskih naprav, pametnih igrač, televizorjev in še česa.

S prihodom koronavirusa se je v marsikaterem gospodinjstvu v domače omrežje povezal še kak službeni prenosnik ali dva. Te naprave lahko sicer s spletom povežemo tudi prek pametnega telefona, a je to nerodno, hkrati pa so računalniki bolj podatkovno požrešni od telefonov, kar pomeni, da bomo hitro prišli do omejitev pri količini prenesenih podatkov.

Najbolje seveda deluje klasično, ožičeno omrežje. To je v poslovnih prostorih samoumevno, v stanovanjih in domačih hišah pa redkokje najdemo dobro razvejano ožičeno omrežje. Sicer ponuja daleč najboljše hitrosti, tudi stabilnost in odzivnost povezave sta pri uporabi »žice« odlični, a je to hkrati najzahtevnejše za naknadno vgradnjo. Vrtanje in kasnejše krpanje lukenj po zidovih res nista hitri ali enostavni opravili.

Brezžično je enostavno…

Doma so zato privzeta izbira brezžična omrežja Wi-Fi. Ta ponujajo dovolj velike hitrosti, predvsem za dostop do spleta. Pri prenosu datotek po lokalnem omrežju sicer zaostajajo, a so še vedno povsem znosna. Gre seveda za najelegantnejšo rešitev – usmerjevalnik pogosto dobimo že od svojega ponudnika telekomunikacijskih storitev, postavimo ga tam, kjer v stanovanje pride podatkovni kabel. Ne razmišljamo o postavitvi naprav, le vpišemo geslo in naprave se povežejo.

Seveda pa niso stvari tako enostavne. Usmerjevalniki se med seboj razlikujejo po marsičem – vsakih nekaj let pride nov, zmogljivejši standard, dražji usmerjevalniki ponujajo zmogljivejšo strojno opremo in več samostojnih anten. Kot smo omenili v uvodu, se sčasoma v omrežje povezuje tudi vse več naprav, ki predstavljajo dodatno breme za nekoč dovolj dober usmerjevalnik. Seveda smo omejeni tudi pri dometu omrežja. V sobi, kjer počiva usmerjevalnik, vse deluje, ko je vmes kakšna stena, pa se že lahko pojavijo težave. Če se na poti signala znajde kakšna stena z cevmi ali čim podobnim, pa hitro ostanemo povsem brez.

Klasična ožičena omrežja so v poslovnih stavbah nekaj samoumevnega, v stanovanjskih objektih pa bolj redkost

Za boljšo pokritost (in delovanje) brezžičnega omrežja je na voljo nekaj različnih strategij. Prva je to, da ga kombiniramo s klasičnim ožičenim omrežjem. To pomeni, da potegnemo navadni omrežni kabel do druge lokacije, recimo v drugo nadstropje ali na nasprotno stran stanovanja, in tam dodamo še en brezžični usmerjevalnik.

Geslo drugega brezžičnega omrežja vpišemo v naprave, da se vsakič samodejno povežejo. Tu se lahko pojavi težava, da naprave včasih ne preidejo dovolj hitro iz enega omrežja v drugo, saj se na vmesnih področjih predolgo držijo omrežja, ki pa ima že preslab signal za dobro delovanje (t. i. težava sticky client). Seveda pa moramo tudi tu imeti tehnične možnosti za namestitev kabla – torej spet bomo vrtali v zidove, kar v nekaterih primerih, če nismo lastniki nepremičnine, sploh ni mogoče.

Postavitev dveh usmerjevalnikov hkrati zahteva tudi nekaj več nastavljanja oziroma ukvarjanja s programsko opremo usmerjevalnika. Za enostavno brskanje po spletu sicer ni težav, če pa želimo ustvariti skupno omrežje, pa moramo drugi usmerjevalnik postaviti v način dostopne točke.

… ali pa tudi ne

Alternativa je uporaba obstoječih žic, ki so tako in tako napeljane po stanovanju – govorimo o električni napeljavi. Gre za tehnologijo powerline, o kateri smo v Monitorju že večkrat pisali. Električna omrežja namreč uporabljajo izmenični električni tok s frekvenco sinusnega nihanja 50 Hz in amplitudo 325 V (230 V × √2), a lahko temu dodamo tudi druge signale, take z bistveno višjo frekvenco in nižjo amplitudo. Gre za podatkovne signale, katerih amplituda je relativno gledano tako majhna, da ne zmoti navadnih električnih naprav.

Z dvema enotama powerline lahko »žično« povežemo ločeni lokaciji, tam pa spet priključimo dodatni brezžični vmesnik. Obstajajo enote powerline, ki vključujejo tudi to – torej da imajo vgrajene antene in oddajajo svoje omrežje Wi-Fi. Po naših izkušnjah se v praksi obnesejo nekoliko slabše od samostojnih vmesnikov, tako po dometu kot po zmogljivostih, a za nezahtevne uporabnike, denimo za razširjanje brezžičnega omrežja v dodatno sobo, niso slaba izbira – spet pa moramo preveriti nastavitve, če želimo imeti eno večje omrežje, v katerem lahko komunicirajo vse povezane naprave.

Omenjena tehnologija zna biti koristna tudi tam, kjer želimo v omrežje dodati le eno napravo, po možnosti tako, ki bo imela koristi od večjih hitrosti in bolj stabilne povezave, recimo televizor, ali pa, če želimo v kak bolj oddaljen del stanovanja pospraviti strežnik NAS ali kakšno podobno napravo, ki je raje ne bi povezovali brezžično. Vmesniki so podrejeni kakovosti oziroma stanju v električnem omrežju – hitrost je odvisna od dolžine električne napeljave med napravama, povezavo lahko zmotijo varovalke in filtri napetosti, denimo taki, ki so včasih vgrajeni v kakovostnejše razdelilnike (kot zaščita proti udaru strele). Proizvajalci teh vmesnikov ne priporočajo uporabe s kakršnimikoli razdelilniki, napravami UPS in podaljški, saj lahko vsi ti vplivajo na kakovost prenosa ali pa ga tudi povsem ustavijo.

Omrežje mesh lahko začnemo graditi s paketom dveh ali treh usmerjevalnikov, ker pa se tehnologija še razvija, pričakujemo, da bo sčasoma na voljo več modelov.

Sami imamo s temi vmesniki mešane izkušnje – ponekod delujejo odlično in ponujajo tako dobro hitrost kot odzivnost omrežja. Spet drugje pa je hitrost povezave zelo majhna, tudi enote so včasih nezanesljive in potrebujejo občasni vnovični zagon (beri: vklop in izklop). Lahko pa v tako omrežje dodajamo več enot, hkrati so tudi kompatibilne enote različnih proizvajalcev (čeprav ponujajo vsi proizvajalci cenovno ugodne pakete z dvema enotama).

Podaljšajmo ali razširimo

Naslednja možnost je uporaba ojačevalcev signala Wi-Fi. Večinoma gre za manjše naprave, celo take, ki stojijo kar v električni vtičnici. Te lovijo obstoječe omrežje Wi-Fi in ga ponovijo (ojačajo). Pri tem je pomembno, da jih postavimo tako, da je na njihovi lokaciji obstoječi signal še dovolj močan – če so preveč na robu, bo izkušnja zelo slaba. Pogosto imajo za to namenski indikator, denimo svetilko LED, s katerim pokažejo moč obstoječega omrežja na dani lokaciji. Pomagamo si lahko tudi z aplikacijami za pametne telefone, ki počnejo isto.

Podobno kot pri dveh usmerjevalnikih imamo spet dve omrežij – vsaj tako ju vidijo naše naprave. Tako se lahko naprave spet predolgo držijo tistega s slabšo kakovostjo povezave. Te naprave so načelno že v osnovi nastavljene kot vstopne točke, torej je urejanja nastavitev malo – le vpišemo podatke obstoječega omrežja. Seveda pa je lahko to tudi omejitev, denimo, če bi želeli imeti tako omrežje, namenjeno gostom. Dodatna težava teh ponavljalcev je upočasnitev hitrosti – običajno na polovico, saj pol časa komunicirajo z odjemalcem, torej našim prenosnikom, drugo polovico pa z glavnim usmerjevalnikom. Za naprave, kjer hitrost ni ključna, denimo pametna tipala, to ni pomembno, pri računalnikih pa lahko predstavlja pomembno omejitev. Negativno vplivajo tudi na odzivnost (ping), kar je pomembno pri hitrejših spletnih igrah, denimo Fortnite.

V zadnjih nekaj letih pa se je pojavila še dražja, a tudi zmogljivejša rešitev – tehnologija Wi-Fi mesh. Ta se je pri profesionalnih rešitvah sicer pojavljala že prej, a so začeli proizvajalci v zadnjih nekaj letih prodajati tudi domače kompletne takih usmerjevalnikov. Beseda mesh pri tem nakazuje na prepleteno mrežo, mišljeno, da se usmerjevalniki pogovarjajo med seboj. Načelno podpirajo komunikacijo vsak z vsakim, a v praksi se pogosto uporabljajo kot zaporedni členi v verigi.

Pri tem je ključna tehnologija v ozadju – v nasprotju s ponavljavci signala ali uporabo dveh samostojnih usmerjevalnikov premorejo usmerjevalniki več logike oziroma pameti. Tako odjemalcem, torej napravam, pokažejo eno, skupno omrežje, za prehod naprav pa skrbi omrežje. Torej si usmerjevalniki naprave podajajo med seboj, odvisno od tega, kateri trenutno ponuja najboljši signal. Ker je omrežje eno, tudi ni težav z medsebojno dosegljivostjo naprav, hkrati poteka komunikacija med usmerjevalniki le takrat, ko je dejansko potrebna, torej ko je na usmerjevalnik priključena neka druga naprava. Ojačevalci se namreč obnašajo kot samostojne naprave v omrežju, ki imajo ves čas vzpostavljeno povezavo z glavnim usmerjevalnikom.

Za medsebojno komunikacijo in uskladitev dogajanja v omrežju koristijo usmerjevalniki mesh namenski kanal, imenovan backhaul. Ta je lahko ožičen, a bolj pogosto bomo pač izbrali brezžično povezavo – tega uporabniku ni treba ročno nastavljati. Za omrežje sicer skrbi glavni usmerjevalnik, torej imamo prek njega enoten pregled nad ostalimi usmerjevalniki ter vsemi napravami, priključenimi na omrežje. Sistemi, ki smo jih doslej preizkusili, ponujajo tudi namenske aplikacije za pametne telefone, prek katerih lahko preverjamo stanje in urejamo nastavitve.

Povezava s spletom postaja pomembna tudi v bolj odročnih kotičkih – na zadnjem preizkusu smo v času karantene merili hitrost omrežja v kleti.

Doslej smo preizkusili nekaj teh sistemov in z njimi nismo imeli težav. Postavitev je izredno enostavna, večinoma gre za to, da najprej postavimo prvi usmerjevalnik in ga priključimo na splet, nato nas sistem vodi pri postavitvi dodatnih usmerjevalnikov. Te lahko po prvotni vzpostavitvi poljubno postavimo po prostoru. Upoštevamo spet jakost signala, a nas na to znajo tudi sami opozoriti oziroma lahko preverimo stanje v vmesniku usmerjevalnika ali prek prej omenjene aplikacije na telefonih. Na zadnjem preizkusu so bile tudi hitrosti, ki smo jih dosegli na bolj oddaljenih lokacijah, odlične, tudi sicer je bilo delovanje (prehajanje naprav, odzivnost) dobro.

Slišali pa smo tudi o nekoliko slabših izkušnjah – da se naprave prepočasi odzivajo na spremembo, torej da se predolgo držijo usmerjevalnika, katerega signal je preslab, in podobno. Vsaj pri domačih sistemih velja upoštevati, da gre za razmeroma nove naprave, ki imajo tudi svoje omejitve. Ker vsaj za zdaj še ni skupnega standarda, sistemi niso kompatibilni. Vseeno ponuja v tem trenutku sistem mesh še najbolj temeljito rešitev za dobro pokritost z brezžičnim omrežjem.

Varčevanje se ne izplača

Pri brezžičnem omrežju pa poleg slabe pokritosti obstajajo tudi druge potencialne težave. Najočitnejši, sploh ko se na omrežje priključi več naprav, kot smo sicer vajeni, sta stabilnost in hitrost povezave, tudi takrat, ko je signal sicer dovolj močan. Cenejši usmerjevalniki, med drugim tudi tisti, ki jih dobimo v kompletu ponudnika telekomunikacijske povezave, enostavno uporabljajo manj zmogljivo strojno opremo. V resnici gre za majhne, preproste računalnike, ki morajo komunicirati z več napravami hkrati.

Dokler je teh naprav malo in je promet nezahteven, ni težav. Med brskanjem po spletu, denimo, je promet presenetljivo majhen – gre bolj za kratkočasne skoke pri prenosih spletnih strani, nato pa daljše obdobje brez komunikacije. Tudi osnovni usmerjevalnik lahko pri takem delovanju podpira več naprav hkrati. Podobno se obnaša tudi večina naprav, zajetih v sklopu »interneta stvari«, denimo pametna bela tehnika, igrače in podobno.

Težave pa se začnejo pojavljati, ko pridemo do požrešnejših povezav. Tako je, denimo, predvajanje spletnega videa, sploh v višjih ločljivostih oziroma kakovostih. Tudi video klici in video konference spadajo že med zahtevnejše povezave – količina pretočenih podatkov sicer ni tako velika, sploh ker so v igri tudi različnih algoritmi za stiskanje podatkov, a vseeno potrebujejo te povezave redno komunikacijo brez prevelikih presledkov. Najzahtevnejši pa smo igričarji – tu lahko predstavljajo kakršnekoli upočasnitve ali slabe odzivnosti omrežja razliko med prvim in zadnjim mestom, preživetjem in smrtjo, zvoženim ovinkom ali predčasno končano dirko.

Cenejši usmerjevalniki imajo poleg manj zmogljive strojne opreme (procesorja, pomnilnika) tudi manjše število radijskih oddajnikov. En oddajnik se lahko hkrati »pogovarja« le z eno napravo – a če je komunikacija dovolj kratka, pač hitro menjava med napravami. V opisanih manj zahtevnih primerih to ni težava, pri zadnjih, zahtevnejših primerih pa se še kako pozna.

Zmogljivejši usmerjevalniki imajo več takih radijev, kar pomeni, da ima naša igralna seansa namensko povezavo, hladilnik, Amazon Alexa in telefon pa se izmenjujejo pri uporabi drugega radija (povezave). Pri tem imamo v zmogljivejših usmerjevalnikih tudi možnost ročnega urejana prioritet – torej damo svojemu računalniku prednost pred ostalimi napravami. Včasih lahko to urejamo tudi glede na aplikacijo oziroma tip prometa, denimo spletni video, igre ali kaj tretjega. V zadnjih letih se pojavljajo tudi usmerjevalniki, ki merijo na igričarje, kjer je velik del tega že vnaprej nastavljen.

»Električni« moduli powerline so eden najpreprostejših načinov, kako spravimo omrežje do konkretne oddaljene točke stanovanja.

Prihodnost

Pred kratkim smo pisali o novi generaciji Wi-Fi, laično znano kot Wi-Fi 6, s tehnično oznako 802,11ax. Ta prinaša kar nekaj novosti, ki so odgovor ravno na težave zadnjih let – torej prekomerno gnečo v frekvenčnem prostoru in vse večje število naprav, ki se povezujejo s temi omrežji. Ta hip je usmerjevalnikov s podporo novemu standardu sicer še malo, a jih bo do konca leta prišlo kar nekaj.

Nakup zmogljivejšega usmerjevalnika je tako vsekakor smotrn, če imamo težave z omrežjem, sploh če gre za omrežje z več uporabniki. Pri tem bomo mogoče pridobili tudi pri dometu, čeprav so po naših izkušnjah tu razlike dokaj majhne.

Na vprašanje, katero pot izbrati, ni enostavnega ali enoličnega odgovora, sploh ker so na voljo tudi mešane rešitve. Torej si lahko omislimo omrežje mesh, kjer sta usmerjevalnika povezana prek električne napeljave in adapterjev powerline. Zraven pa za pokritost vrtne lope nekje na pol poti postavimo še ojačevalec signala Wi-Fi ali pa stari usmerjevalnik, ki se nam valja po predalih.

V majhnih stanovanjih, kjer obstoječi signal enostavno ne seže okoli vogala, je ojačevalec povsem dovolj dobra rešitev. Če nimamo težav s samim signalom, a so hitrosti vseeno majhne oziroma opažamo zakasnitve, bo pomagala že nadgradnja usmerjevalnika – priporočamo modele vsaj srednjega cenovnega razreda, kar pomeni nekje od sto evrov navzgor. Za vzpostavitev povezave med dvema oddaljenima lokacijama se adapterji powerline načelno dobro obnesejo, a moramo konkretno povezavo enostavno preizkusiti, sploh če ne vemo, koliko je vmes varovalk in drugih podobnih elementov.

Pri pokritju večjih stavb, že večjih stanovanjskih objektov, pa bomo potrebovali več kot le en usmerjevalnik. Najelegantnejša rešitev je omrežje mesh, a lahko veliko naredimo tudi sami z vprego več samostojnih usmerjevalnikov. Vse to je seveda najlažje implementirati takrat, ko začnemo s praznim listom, torej si lahko vzamemo nekaj časa in premislimo, kaj zares potrebujemo, kje se bodo nahajale naprave in kako zahtevne so. A tudi pri obstoječih postavitvah priporočamo razmislek, kako uporabiti opremo, ki jo že imamo, in kakšne bi bile možnosti dograditve oziroma razširitve. Enostavno kupovanje dodatnih (ali zmogljivejših) naprav v upanju, da bo »zdaj vse delovalo«, lahko res uspe, lahko pa vodi do nepotrebnih nakupov in dodatnih frustracij.