Domači kino - Morda so žice vendarle odveč

Zvok večine sodobnih TV-sprejemnikov je večinoma, no, objektivno zanič. Vzrokov za nastalo stvarnost je več, a zadnje čase je med rešitvami nekaj elektronike, ki dozdajšnja pričakovanja in kompromise obrača na glavo.

Pisanje o zvoku je vedno nehvaležno, saj obstaja kup spremenljivk, ki bodo z isto napravo dale različne rezultate. Velikost sobe, število sten, iz česa so tla, ali so na stenah slike, police ali kaj tretjega … To je le nekaj dejavnikov in ti lahko hitro spremenijo zvočno podobo, ki jo oddajajo zvočniki, taki ali drugačni. Predvsem pa je o zvoku pisati nehvaležno s subjektivnega vidika posameznika. Ne govorimo o ljudeh, ki so prepričani, da morajo biti kabli pozlačeni, gre tudi za pričakovanja posameznika, kakšen zvok bi rad slišal. Nekateri imajo radi več nizkih tonov, spet drugi bi radi bolj nevtralen zvok, tretji vse, kar je vmes.

Prav zato morda še nekaj besed o človeku, ki je preizkušal spodaj predstavljene zvočnike Sony. Ker se v službi na RTV Slovenija ukvarjam z zvokom (snemanje in montaža podkastov/oddaj) in sem govorjeno besedo snemal ter poslušal že na različnih (poceni in ne tako poceni) kosih opreme, si o zvoku upam kaj napisati.

Zakaj je torej TV-zvok objektivno zanič?

Najhitrejši odgovor, zakaj TV-sprejemniki, tudi tisti najdražji, nimajo dobrega zvoka, je tankost ohišja televizorja. Moderno je pač, da je TV le tanek okvir na steni, in kjer ni prostora, fizika hitro ustavi možnosti dobrega zvoka. Zvočniki morajo »premikati zrak«, in če za to nimajo dovolj prostora, ga premaknejo le malo.

Če poenostavim: več kot je zvočnikov, boljši bo zvok. To še vedno velja. In v TV-sprejemnikih ni veliko zvočnikov. Če pa se morda kakšen proizvajalec hvali z nasprotnim, mu lahko le odvrnemo – morda jih je res veliko, so pa majhni.

5.1

Če doma že imate prostorsko postavitev zvočnikov 5.1 (ali denimo 7.1), torej ste po dnevni sobi že napeljali zvočniške kable in jih pravilno razporedili, vam lahko le zavidamo. Vsak, ki je to storil, ve, da gre za kar konkreten poseg in veliko dela, a je vse poplačano, ko je enkrat vse postavljeno in smo si doma naredili – kino.

Toda napeljava vsega tega kablovja je nadležna in glede na postavitev v sobi včasih skoraj nemogoča oziroma vsaj zelo zapletena. Na tej točki postanejo zanimive zvočniške police oziroma soundbari s satelitskimi zvočniki, a o njih kdaj drugič. In da, po kakovosti zvoka se redko približajo pravi prostorski postavitvi, čeprav niso daleč. Zanimivejši in boljši so moderni sistemi, kot je tokratni Sony HT-A9.

Brezžičnost je ključ!

Da, preden sploh pridemo do zvoka, je osrednja prednost sistema Sony HT-A9, da so v škatli štirje zvočniki in en sprejemnik ter da ta z zvočniki komunicira brezžično. To pomeni, da zvočnike razporedimo po sobi in je vse, kar potrebujejo, napajanje. To je v primerjavi z običajnimi ožičenimi prostorskimi zvočniškimi sistemi veliko bolj preprosto, saj enostavno ni ubadanja z zvočniškimi kabli.

A tu se magija še ne konča, saj imajo vsi štirje zvočniki tudi mikrofone. Ko jih razporedimo v prostoru, med namestitvijo poženemo program, ki skozi vsak zvočnik spusti par nizkih in visokih tonov, ostali to »poslušajo«, sistem pa si na ta način ustvari prostorsko sliko. Nastane torej nekakšen mehurček zvoka, v katerega se potem usedemo.

Ključna prednost je seveda ta, da so zvočniki lahko nesimetrično postavljeni, kar je pri klasičnih prostorskih sistemih nemogoče.

Sama namestitev je zelo preprosta in jo je bilo mogoče v blokovski dnevni sobi opraviti v manj kot pol ure. V kar štejem tudi previdno jemanje naprav iz škatle ...

In kakšen je zvok?

Na kratko, HT-A9 je izjemen sistem za domači kino. Beseda »izjemno« je resda velikokrat zlorabljena, a tu je povsem na mestu. V naši dnevni sobi simetrična postavitev ni bila mogoča: zadnji levi zvočnik je bil dosti više, kot bi si želeli, in še celotna desna stena je iz oken, a se je sistem tako prilagodil, da teh pomanjkljivosti ni bilo opaziti.

Sprejemnik je bil priklopljen na Google Chromecast in prek vhoda HDMI earc smo zvočnike upravljali kar z Googlovim daljincem. Sony daljinec vseeno ni za odmet, saj omogoča še preklapljanje med profili za kino, glasbo itd. V podrobnosti zvočnih zapisov se ne bom spuščal preveč, ker je to odvisno tudi od naprave, ki jo boste priklopili na sprejemnik. Vseeno pa je pomemben podatek, da HT-A9 zna predvajati Dolby Atmos in DST:X, ker ima vsak zvočnik tudi del, ki »strelja« v strop.

Edina resna pomanjkljivost so premili nizki toni, a za to je mogoče dokupiti »manjši hladilnik« Sony SA-SW5, ki je več kot dovolj močan nizkotonec. Ta sicer dvigne ceno, a je nujen, če hočete v filmih, kot je All Quiet On The Western Front, bežati pred eksplozijami na fronti.

Na magijo meji tudi »virtualni« centralni kanal. Zvočniki so namreč »le« štirje, ob televizorju torej dva, običajen srednji, ki smo ga vajeni pri ožičenih prostorskih zvočnikih, pa manjka. Med uporabo se to ne pozna popolnoma nič, saj so dialogi prihajali lepo »iz sredine« in bili zelo razločni.

Še enkrat: HT-A9 dostavi izjemen zvok in dnevno sobo spremeni v kino ter je super alternativa za vse, ki se jim ne da ukvarjati z ožičenimi prostorskimi sistemi.

Kje je kompromis?

Največja prednost sistema je brezžičnost, a je to hkrati lahko tudi največja hiba. HT-A9 namreč komunicira prek signala Wi-Fi.

Že preden smo ga dobili na preizkus, smo na spletu brali, da imajo nekateri kupci težave z izgubo signala med sprejemnikom in zvočniki, ker se signal »tepe« z domačim omrežjem Wi-Fi. Tega se zdaj zaveda tudi Sony, saj je na sprejemniku, ko ga vzamemo iz škatle, opozorilo, da mora biti vsaj 1,5 metra oddaljen od brezžičnega usmerjevalnika, in enako velja za zvočnike.

Zaradi tega smo Chromecast namenoma odklopili z omrežnega kabla in smo vse povezali prek brezžične povezave, da bi težave morebiti zasledili tudi mi. Prav tako je bil prednji levi zvočnik le pet centimetrov od usmerjevalnika. Zvočnike smo preizkušali dober teden in ... težav nismo zasledili. Dodajmo še, da smo bili v bloku, kjer je brezžičnih omrežij veliko.

Sony HT-A9 in SA-SW5

Prodaja: Sony ACS, acssony.si

Cena: 1.800 EUR + 800 EUR (za nizkotonec)

Za: Izjemni zvočniki za domači kino, mogoča fleksibilna postavitev zvočnikov, ki potrebujejo le napajanje.

Proti: Potencialne težave pri povezljivosti z Wi-Fijem.