Doomscrolling - V vrtincu pesimističnih novic

Odkar je svet zajela pandemija, na družabnih omrežjih preživimo še več časa. Še preden vstanemo iz postelje, brskamo po telefonu v iskanju najaktualnejših novic, preverimo jih tudi tik pred spanjem.

Pretirano spremljanje družabnih medijev seveda ni novost, a ponavadi smo to počeli zaradi športnih rezultatov, najnovejše serije ali dnevnega aktualnega dogajanja, trenutno pa celodnevni pritok informacij iz sveta preveva precej bolj pesimističen ton, povezan s koronavirusom, protesti, z rasizmom, s političnimi pretresi in z množičnimi eksplozijami, ki med premikanjem po zaslonu zaposlujejo naše možgane. A najprej poglejmo, zakaj nas sploh vleče k spremljanju pesimističnih novic in kaj je t. i. doomscrolling.

Na preži za nevarnostmi

Ko s premikanjem po zaslonu sledimo novicam, čeprav so te pesimistične, slabe ali depresivne, in čeprav vemo, da na nas nimajo dobrega vpliva, a ne moremo prenehati, počnemo točno to, kar opisuje beseda doomscrolling. Pojem ni nov, a je v splošno uporabo prišel šele med pandemijo, ki je postregla s kombinacijo izolacije, več prostega časa in poplave skrb vzbujajočih novic, tako da se je ta aktivnost hitro razširila.

Čeprav se takšno početje zdi nekoliko nenavadno, pa zanj obstajajo evolucijski razlogi. Rok Gumzej, svetovalec Centra Logout, pojasnjuje, da se naši možgani tako odzovejo, ker so v pradavnini morali reagirati na vsak šum v grmovju, saj je to predstavljalo možnost, da se tam skriva nevarni tiger: »Ti evolucijski mehanizmi pa tudi v današnjih časih aktivno iščejo potencialne nevarnosti, in čeprav je večina strani napolnjene z optimističnimi novicami, bo tista ena pesimistična prevzela večji del naše pozornosti.«

Ko začnemo spremljati pesimistične vsebine, se lahko hitro ujamemo v past. S tem namreč algoritmom, ki krojijo naš seznam novic na družabnih omrežjih, in spletnim oglasom sporočamo, da nas te vsebine zanimajo, in tako nam ti nato priporočajo še več podobnih. Družabni mediji so zasnovani s ciljem, da nas čim dlje zadržijo prilepljene na »črno zrcalo«, in tako pri premikanju po zaslonu ob spremljanju, denimo Twitterja, hitro izgubimo občutek za čas, ko se potapljamo v predlagane vsebine.

Tovrstno početje torej spodbujajo tudi zasnove teh storitev. Anne McLaughlin, profesorica na univerzi North Carolina State University, je za časopis The Washington Post pojasnila, ko se premikamo po zaslonu (infinite scroll), to pravzaprav počnemo samodejno, tako kot si zavežemo čevlje, in se pri tem sproti ne odločamo, da bomo pregledali še več vsebin, ampak preprosto nadaljujemo premikanje. K temu nas po njenem mnenju prepričujejo tudi »nagrade«, saj med branjem občasno naletimo na vsebine, kot so ljubke fotografije živali, in tega je ravno dovolj, da nas prepriča k nadaljnjemu brskanju.

Čeprav potapljanje v pesimistične novice izpostavlja slabe strani družabnih medijev in tehnologije, so ob našem poznavanju orodij te lahko tudi dober vir informacij. Kot odgovorni uporabniki moramo poznati sistem delovanja priporočil, dobro presojati zanesljivost virov in preverjati informacije, saj se na družabnih omrežjih širi tudi množica lažnih informacij in teorij zarot, za katere smo veliko bolj dojemljivi, ko smo v stresnih situacijah. A to je že druga tema.

Verodostojnost virov

Brezciljno iskanje informacij nas torej potegne v vrtinec družabnih omrežij. Naslovi, ki nas pritegnejo na Twitterju in Facebooku, obljubljajo razlage, pomembne informacije, rešitve, saj so družabna omrežja zasnovana tako, da bi nas nagovorila k odzivu na vsako objavo.

Rok Gumzej opozarja, da je pomembno poznati cilj branja tovrstnih novic. »Če je cilj resnično informiranje, potem se tega tudi držimo. Od verodostojnih virov pridobimo aktualna obvestila o poteku stanja in se izogibamo senzacionalističnih člankov.«

Kot je za časopis The Washington Post povedala Sun Joo Ahn, direktorica oddelka Games and Virtual Environments Lab na univerzi Georgia, ljudje najverjetneje večinoma želimo le biti informirani in ne iščemo pesimističnih novic, a žal je večina informacij takšnih. Z vsebinami namreč ustvarjalci nagovarjajo naše občutke strahu ali celo ogorčenja, saj se s tem vklopijo naši preživetveni nagoni. Tako klikamo na predlagane vsebine, algoritmi nam jih zadovoljno servirajo še več, mi pa se ponovno znajdemo v vrtincu pesimističnih novic.

Pri spremljanju tovrstnih novic pa ne gre le za nedolžno porabo časa, ampak ima to lahko tudi negativne posledice. Rok Gumzej pojasnjuje, da gredo naši možgani vsakič, ko smo izpostavljeni pesimistični novici, v stanje stresa. »Pretirano prebiranje pesimističnih novic povzroči slabše počutje, ki ga lahko spremljajo utrujenost in težave s spancem. V teh časih je to lahko tudi večkrat dnevno in pogosta izpostavljenost stresu lahko povzroča psihosomatske simptome, kot so glavoboli in bolečine v trebuhu ter mišicah.«

Zemlja še vedno pleše

Doomsurfing pa ni le stresen, ampak nam, kot poudarja Rok Gumzej, lahko poda tudi napačno predstavo o svetu, v katerem živimo. Koronavirus ni edina zadeva na planetu, a pod tančico novic o njem pod preprogo ostaja marsikaj. Od zapiranja in izkoriščanja Ujgurov na Kitajskem, ki med drugim prisilno delajo za dobavitelje globalnih podjetij, kot sta Nike in Volkswagen, odlične novice, da se bo pred sodiščem zaradi korupcije znašla razvpita ameriška orožarska organizacija NRA, ki jo želijo razpustiti, do odličnih predstav Luke Dončića in navdušujočih rezultatov metalca diska Kristijana Čeha. A vse to nam morda uide, če se posvečamo le eni stvari.

Situacije, v kateri smo se znašli, ne bosta rešila mrzlično premikanje po zaslonu telefona in bolščanje v novice v vsakem trenutku dneva. Informiranost je pomembna, pretirana informiranost in hitro brskanje po novicah pa nikomur ne služita, prav tako ne prepuščanje izbire vsebin algoritmom. Koronavirus je spremenil marsikaj, a prihodnost je v naših rokah in doomscrolling je ne bo olepšal. Celo nasprotno, kot razlaga Rok Gumzej, pesimistične novice sporočajo, da je svet strašnejši, kot v resnici je, tako nas lahko pretirano prebiranje tovrstnih sporočil ohromi, saj spodbuja bazično nezaupanje v svet. »Lahko pa pride tudi do obratnega pojava, kjer naše telo stres uravnava s pretirano apatijo, ki poskrbi, da na poročano nevarnost gledamo manj resno, kot bi v resnici morali.«

Časi so resda negotovi, a svet se ni ustavil; trenutno tečemo maraton in med tekom ni dobro izgubiti zagona, kar pa se nam ob pretiranem spremljanju črnogledih novic kaj hitro lahko zgodi. Zato naj štejeta verodostojnost in preudarna informiranost.