Dovolj za vsakogar
Plakati ob cestah in reklame v spletu nam ponujajo kup prenosnikov, ki za nizko ceno obljubljajo vse, kar bi si želeli. Kako se obnesejo v praksi, ali so res že dovolj dobri, da ne potrebujemo dražjih, smo si ogledali na tokratnem preizkusu cenejših prenosnikov.
Večina prenosnikov omogoča, da sami dodamo kaj pomnilnika in zamenjamo disk – zaradi vse nižjih cen pogonov SSD prenosniki kar kličejo po tem.
Naš trg prenosnih računalnikov nekako zrcali splošno stanje gospodarstva. Razmeroma veliko je cenejših modelov, obenem pa opažamo, da se nekateri izdelovalci umikajo. V največjih spletnih prodajalnah bomo tako najlažje našli modele podjetij HP in Lenovo, sledita Asus in Toshiba. Samsung je pred nekaj leti prišel tudi v naše kraje, a očitno jim usoda na tem področju ni bila mila, saj prenosnike z našega trga umika – v spletnih trgovinah jih praktično ne najdemo več. Vse manj je tudi modelov Fujitsuja in Acerja, tudi Dellovih je nekoliko manj, kot jih je bilo nekoč.
Strojna oprema
Pri preizkusih cenejših naprav smo vedno prijetno presenečeni, kaj vse že dobimo za svoj denar. Tokrat ni nič drugače – prenosniki so vsi po vrsti »dovolj« dobri. Točno za koga in točno za kakšne potrebe, se, seveda, nekoliko razlikuje, smo pa prišli do točke, ko je tudi najcenejši povsem dovolj dober za uporabo.
Modelom, ki danes veljajo okoli 500 evrov, z vidika strojne opreme praktično nič ne manjka. Največkrat uporabljajo procesorje iz Intelove družine Core i3 in i5, ki so že nekaj let dovolj zmogljivi. Minimalna količina pomnilnika je že nekaj časa 4 GB, sistemi Windows 7 in novejši Windows 8 (konkretno 8.1) so glede tega dovolj varčni, da večina uporabnikov ne bo pogrešala kaj več pomnilnika.
Tu lahko omenimo še cenejše procesorje, predvsem Intelove modele iz družin Pentium in Celeron, vmes se je znašel tudi AMDjev procesor A8. Slednji je po naših preizkusih približno enakovreden Pentiumom, oboji so v povprečju okoli 20 odstotkov počasnejši od procesorjev i3. Povedano drugače, za nezahtevnega uporabnika bodo tudi ti dovolj hitri, vendar je po našem mnenju razlika v ceni kljub vsemu dovolj nizka, da bi sami raje posegli po procesorjih i3. Omenimo še edini Celeron na preizkusu, ki pa je občutno slabši tudi od Pentiumov in ga zato ne moremo priporočiti.
Zadnja leta vse glasneje razlagamo o prednostih pogonov SSD, ki so varčnejši, tišji, hladnejši, predvsem pa občutno hitrejši od klasičnih, vrtljivih diskov. Pogonov SSD izdelovalci prenosnikov seveda ne vgrajujejo v tako poceni modele, kot so tokrat preizkušeni, meja je pravzaprav pri vsaj tisoč evrih, če ne več. A danes so se cene SSDjev že zelo znižale, v času pisanja lahko v slovenskih trgovinah dobimo SSD velikosti 256 GB za dobrih sto evrov.
In, pozor, večina preizkušenih prenosnikov omogoča, da sami zamenjamo disk. To bo načeloma kršilo garancijo, a je pri teh cenejših modelih garancije praviloma tako ali tako le za leto dni. Sami bi se pri teh modelih kar hitro odločili za tak korak, saj je razlika v hitrosti delovanja računalnika zelo občutna – sploh pri vsakdanjih opravilih (zagon sistema, zagon programov). To, da ima prenosnik možnost menjave diska in pomnilnika, pomeni tudi to, da ima (vsaj potencialno) daljšo življenjsko dobo, saj lahko obe komponenti z leti nadgradimo ali ob odpovedi zamenjamo. Obenem je tudi reševati podatke laže, če lahko disk enostavno odstranimo (in priklopimo kam drugam).
Najšibkejši člen vseh opisanih prenosnikov je načeloma zaslon. Danes se vse bolj razvajamo z zasloni, vgrajenimi v pametne telefone in tablice, prihajajo tudi prenosniki z zasloni vedno višjih ločljivosti. A v nižjem razredu se že leta ni nič spremenilo. Ločljivost je že dolgo 1366 × 768 oziroma 1600 × 900 pik pri sedemnajstpalčnih modelih. Obenem so v rabi najbolj navadne (in poceni) matrike vrste TN, ki ne ponujajo ravno veliko v smislu širokega vidnega kota. So pa poleg svetlečih zaslonov na voljo tudi mat zasloni, ki se po našem mnenju bolje obnesejo. Barve so morda res malce manj žive, a je kombinacija TN matrike in svetlečega zaslona res slaba – pri boljših, IPS matrikah nas svetleči zasloni bistveno manj zmotijo.
Windows 8.1 prinaša nekaj dobrodošlih novosti, zelo koristna je možnost, da lahko po privzetem začnemo v klasičnem namizju. Hkrati lahko nastavimo, da se namesto prejšnjega uvodnega menija pojavi le seznam programov.
Programski del
Omembe vreden korak predstavlja Windows 8 oziroma popravek 8.1. Večina preizkušenih prenosnikov ima to različico že nameščeno, tisti, ki imajo prejšnjo (torej Windows 8), bodo novo dobili že z rednimi nadgradnjami. Če smo lani še našli računalnike z Windows 7, jih danes ne več.
Vmesnik, namenjen delu na dotik, ki so ga vgradili v Windows 8, torej nekdanji »Metro«, je na napravah, ki nimajo zaslona na dotik, povsem neuporaben. Pravzaprav nasprotno – je hudo nadležen. Z zadnjimi popravki pa so se v Microsoftu le odločili, da nam ponudijo alternativo – zdaj lahko ob zagonu samodejno pridemo do klasičnega namizja. Vgradili so celo tipko »start«, čeprav ta (žal) še ne deluje tako, kot bi si želeli. Namesto zagonskega menuja nas vrže na menu Metro, ki zasede ves zaslon. Je pa seveda kup alternativnih programov, ki nam dodajo klasični zagonski menu, kot smo ga poznali v Windows 7, ali pa celo nekoliko izboljšanega. O teh programih smo nazadnje pisali februarja lani, z njimi postane Windows 8 oblikovno le nekoliko popravljen Windows 7.
V praksi deluje sistem dobro, saj je večina nastavitev in funkcij povsem enakih že znanim iz predhodnika. S programi, pisanimi za Windows 7, na splošno nismo imeli težav, tudi podpora strojni opremi je odlična. Nova okna so tudi zelo varčna, kar zadeva porabo energije, kar se pri prenosnikih kar pozna. Tu gre predvsem za zelo agresivno politiko varčevanja, zaradi katere bo prenosnik zdržal dlje predvsem takrat, ko bomo na njem delali kaj takega, pri čemer računalnik ni ves čas obremenjen. Pri igranju iger, recimo, se to ne bo poznalo, bomo pa lahko nekoliko dlje časa pisali članke ali brskali po spletu.
Za velik del varčevanja so seveda zaslužni vedno varčnejši procesorji, ki zelo hitro skačejo med frekvencami in z njimi povezano porabo energije. Tudi pri polni obremenitvi so današnji procesorji zelo varčni – sploh ti, namenjeni manj zmogljivim prenosnim računalnikom. Akumulatorji v večini cenejših prenosnikov so prav presenetljivo majhni – po zmogljivostih so celo slabši od akumulatorjev, ki jih najdemo v kakšnih tablicah. Tu gre delno tudi za pričakovanja uporabnikov, ki od tablice zahtevajo vsaj deset ur nepretrgane rabe, pri prenosniku (sploh cenejšem) pa so že tri ure povsem dovolj.
Če se za hip vrnemo k Windows 8, v spletu že krožijo govorice, da bomo v razmeroma kratkem času pričakali še eno, novo različico operacijskega sistema Windows. Večina spletnih komentatorjev si je edina, da bo to aprila prihodnje leto. Novi sistem naj bi se imenoval Windows 9 in naj bi po eni strani še zbližal sisteme za računalnike, telefone in tablice, po drugi strani pa bo uporabnikom osebnih računalnikov prinesel pravo namizno izkušnjo, ki smo je vajeni iz Windows 7. Očitno se zgodovina ponavlja, saj trenutno aktualni Windows 8 nekoliko spominja na propadlo Windows Visto. Takrat je Vista nasledila nadvse uspešni Windows XP, a je imela preveč napak, da bi uporabniki množično presedlali, v Microsoftu pa so pohiteli s sistemom Windows 7. Nekaj podobnega se je zgodilo že prej, pri prehodu z Windows 98 na strel v prazno, znan kot Windows ME. Ta je bil mrtvi rokav na poti k Windows XP.
Kaj to pomeni za nekoga, ki danes kupuje prenosnik? Pravzaprav nič. Morda le to, da na prenosnik nima smisla nameščati starejšega Windows 7, saj bomo tako ali tako v roku slabega leta že na Windows 9, verjamemo, da bo pot nadgradnje lažja, če bomo začeli pri osmi inačici.
Prenosnik ali tablica?
Med pismi bralcev je veliko takih, ki nas sprašujejo po prenosniku, veliki večini bi povsem ustrezal kateri izmed tokrat preizkušenih modelov – predvsem tisti, ki je dobil nagrado zlati Monitor, a so tudi drugi po svoje dobri. Veliko pa je uporabnikov, ki bi želeli enega izmed teh modelov, a hkrati povedo, da bi radi nekaj lahkega, tankega in bolj prenosljivega. Češ da sicer res večinoma delajo na pisalni mizi in prenosnik prenašajo največkrat na relaciji dom–služba (če ne kar miza–kavč), a bi kljub temu raje imeli kaj lažjega, za kako potovanje, počitnice ali tako, da lahko delajo tudi kje na poti, v kakem lokalu ali knjižnici.
Po našem mnenju je odločitev enostavna – poceni prenosnik, torej eden izmed preizkušenih, obenem pa kakšna cenejša tablica. S tem dobimo najboljše iz obeh svetov, skupaj pa pridemo ravno do kakih tisoč evrov (lahko pa tudi manj). Seveda si lahko omislimo tanjši, lažji prenosnik za okoli tisoč evrov. Ta bo približno tako zmogljiv kot tokrat opisani modeli, a bo imel slabšo tipkovnico in slabše možnosti nadgradnje (diska in pomnilnika). Obenem ne bo niti približno tako prenosljiv in priročen kot tablica, zato se nam ga velikokrat sploh ne bo ljubilo prižigati. Skratka, gre bolj za najslabše iz dveh svetov kot pa za najboljše.
Edini, ki bi jim res svetovali nakup dražjega prenosnika, so tisti, ki vedo, zakaj ga pravzaprav potrebujejo. Se pravi, da se ukvarjajo z grafiko in potrebujejo boljši zaslon (procesorji so v teh modelih že dovolj dobri, pomnilnik in disk pa lahko tudi sami nadgradimo) ali pa urejajo kak video in potrebujejo tudi zmogljivejši procesor. Razred zase so seveda tudi igričarji, njim je seveda najpomembnejša grafična kartica. Vsem drugim pa lahko pritrdimo, da bodo s prenosnikom za okoli 600 evrov povsem zadovoljni. Edino, kar nas še vedno moti, je programska oprema, ki jo izdelovalci nameščajo v te naprave – tu je daleč najbolj siten varnostni paket McAfee (ki je zdaj v lasti Intela), tega imajo praktično vsi preizkušeni modeli. Priporočamo čim prejšnjo odstranitev in prehod na Microsoftova orodja, ki so po naših izkušnjah povsem zadovoljiva.
Acer E1-731
Poslovna hitrost: 77.
Večpredstavna hitrost: 81.
Trajanje delovanja: 3 ure 18 minut.
Zaslon: 17,3-palčni, 1600 × 900 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 480 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Velikost zaslona, cena.
✗ Zmogljivosti.
Acerjev E1-731 je velik prenosnik z razmeroma lepim, zadržanim ohišjem. Slednje je iz kakovostne, temno sive gladke plastike in je kljub velikosti presenetljivo kakovostno sestavljeno, bistveno bolje, kot smo bili pred leti vajeni pri Acerjevih cenejših 17-palčnih modelih.
Sedemnajstpalčni zaslon ima ločljivost 1600 × 900 pik, na žalost ima svetlečo prevleko. Zvok je kar dober, seveda omogočajo večja ohišja vgradnjo nekoliko boljših zvočnikov. Tudi tipkovnica je dobra, vpetje je razmeroma trdno, tipke imajo dovolj hoda. Sledna ploščica je natančna, po površini rahlo hrapava, pod njo sta dve fizični tipki, povezani v eno (torej lahko stisnemo na eni ali drugi strani).
Prenosnik nima ravno hudo zmogljive strojne opreme, osnova je Intelov procesor Pentium P2020, njegov takt je 2,4 GHz. Pomnilnika je 4 GB, grafična kartica je kar Intelova. Na preizkusu zmogljivosti se prenosnik tako ne odreže najbolje, je nekje v sredini, tudi iger ne bomo ravno igrali. Je pa zato disk razmeroma velik (750 GB), lahko ga tudi sami zamenjamo (enako velja za pomnilnik). Zanimivo, da se kljub velikim zaslonom kar dobro obnese pri delu na akumulator.
Veliki Acer je eden izmed cenejših velikanov, ki so na voljo ta hip. Je dobra izbira za tiste, ki si želijo poceni prenosnik z dovolj velikim zaslonom za nekoliko udobnejše delo ali za ogled filmov. Pri tem seveda ne bomo gledali v polni ločljivosti FullHD, a bomo glede na prenosnike z zasloni višjih ločljivosti tudi veliko privarčevali.
HP 350 G1
Poslovna hitrost: 96.
Večpredstavna hitrost: 105.
Trajanje delovanja: 2 uri 48 minut.
Zaslon: 15,6-palčni, 1366 × 768 pik.
Operacijski sistem: FreeDOS.
Cena: 500 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Kakovost izdelave, zmogljivost glede na ceno, mat zaslon, cena.
✗ Brez operacijskega sistema.
HPjev prenosnik 350 G1 nas je zelo zanimal tudi zaradi velikega števila reklam, ki jih zadnje čase videvamo zanj. Gre za na videz dovolj razgiban prenosnik, preizkušeni model je imel ohišje v dvobarvni, a kljub temu zadržani kombinaciji črne in sive. Ohišje je seveda plastično, a zelo kakovostno izdelano – pravzaprav je to fizično najboljši prenosnik na preizkusu.
Tudi strojna oprema je glede na ceno zelo dobra. Vgrajen je Intelov procesor Core i5, model 4200U, ki deluje pri razmeroma nizkem taktu 1,6 GHz. Kljub temu je po preizkusih nekoliko zmogljivejši od procesorjev družine i3, čeprav slednji delujejo pri višjih taktih. Tu se nizek takt pozna pri razmeroma varčnem delovanju, prenosnik je na preizkusu akumulatorja zdržal dve uri in 48 minut, to je glede na akumulator z zmogljivostjo 2620 mAh (kar je manj od akumulatorja, vgrajenega v Samsungov telefon Galaxy S5) odlično. Vgrajenih je standardnih 4 GB pomnilnika, disk je 500 GB, pohvalno je to, da lahko oboje sami zamenjamo. Za grafiko skrbi vgrajena Intelova rešitev.
Zaslon ima značilno ločljivost tega cenovnega razreda, torej 1366 × 768, je pa mat, kar nam je na splošno bolj všeč kot svetleča alternativa. Tipkovnica je presenetljivo dobra, tipke so sicer povsem ravne, a imajo zadovoljiv hod in odziv, vpetje je dovolj trdno. Tipka Enter je prave velikosti, le puščici gor in dol sta nekoliko stisnjeni, na desni strani je tudi številčni del. Edina resna pomanjkljivost preizkušenega modela je to, da na njem dobimo le FreeDOS, torej bomo morali sami kupiti in namestiti Windows (seveda pa si lahko omislimo tudi kako alternativo).
Zlati Monitor
Med preizkušenimi prenosniki dejansko ni takega, ki bi bil zares slab, a smo brez večjih težav izbrali najboljšega – tokratno nagrado dobi HPjev prenosnik 350 G1. Gre za solidno zmogljiv, a hkrati varčen prenosnik, ki bo zadovoljil tudi nekoliko zahtevnejše uporabnike. Pri tem tudi priporočamo menjavo diska za pogon vrste SSD, saj bo s tem korakom prenosnik še bolj zaživel.
Zelo prijetno smo bili presenečeni nad kakovostnim ohišjem, pohvalna je tudi vgradnja matiranega zaslona, ki se po našem mnenju obnese bolje od svetlečih oziroma odsevajočih zaslonov, ki jih uporablja večina prenosnikov tega ranga. Slabost zaslona je le nizka ločljivost, a je to pač odsev tega cenovnega razreda, za višje ločljivosti pa bo treba dodati še nekaj sto evrov.
Obenem je prenosnik tudi brez operacijskega sistema. Lahko si seveda omislimo brezplačen Linux (denimo Linux Mint, o katerem v tokratni številki pišemo v rubriki Nasvet), lahko pa tudi kupimo Windows, pri tem bomo nekoliko na boljšem že zato, ker nam ne bo treba odstranjevati vse navlake, ki jo namestijo izdelovalci prenosnikov (nadležni McAfee, recimo). Seveda pa so na voljo tudi druge alternative ;-)
Za tiste, ki si želijo večji prenosnik (torej 17 palcev), omenimo še Lenovo G70. Gre za lepo zaokrožen prenosnik brez večjih pomanjkljivosti, z dovolj dobrim procesorjem in grafično kartico, da zadovolji tudi koga, ki bi kdaj igral kakšno igro.
Nekaj besed lahko namenimo še najcenejšemu prenosniku, HPjevemu 15-r099sm. Ob tako nizki ceni lahko enostavno zapišemo – da deluje. Je sicer razmeroma počasen, a ima vse, kar dejansko potrebuje manj zahteven uporabnik, cena je pri tem tako nizka, da lahko namesto kakšnega izmed drugih preizkušenih modelov kupimo kar dva.
HP 250 G2
Poslovna hitrost: 86.
Večpredstavna hitrost: 98.
Trajanje delovanja: 2 uri 24 minut.
Zaslon: 15,6-palčni, 1366 × 768 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 500 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Zmogljivost glede na ceno, mat zaslon, cena.
✗ Plastično ohišje.
HPjeva serija 250 je jasno cenejša alternativa seriji 350, model 250 G2 bi tako moral biti cenejši brat modela 350 G1. Cena je sicer povsem enaka, toda model 350 G1 je v preizkušeni sestavi brez operacijskega sistema (oziroma z FreeDOS-om), model 250 G2 pa ima nameščen sistem Windows 8.1 (jasno 64-bitni).
Prvo, kar opazimo, je plastično ohišje. S tem seveda ni nič narobe, jasno imajo vsi prenosniki na tem preizkusu povsem plastična ohišja, a je tu to še nekoliko bolj opazno, oziroma manj dodelano. Ohišje (ki je povsem črno) dejansko deluje ceneje kot (recimo) pri Sonyju ali prej omenjenem HPjevem 350 G1. V primerjavi s slednjim je ta prenosnik tudi malenkost debelejši in rahlo težji.
Zaslon je sicer praktično enak, po diagonali torej meri 15,6 palca, njegova ločljivost je 1366 × 768 pik, obenem je matiran. Gre za enega boljših zaslonov na tem preizkusu. Tudi tipkovnica je solidna (zelo podobna tisti pri dražjem bratu), sledna ploščica je dovolj natančna, bi pa lahko bila bolje vpeta, saj se pri močnejšem tapkanju in klikanju slišijo vibracije znotraj ohišja.
Procesor tega modela je Intelov Core i3-3110M, takt je 2,4 GHz. Je dovolj zmogljiv za udobno delo, obenem pa tudi dovolj varčen – zanimivo, da je kljub temu manj varčen od modela i5, vgrajenega v HPjev prenosnik 350 (oba imata enak akumulator). Za grafiko je spet odgovorna Intelova rešitev, pomnilnika je 4 GB, disk je 500 GB, zopet lahko oboje zamenjamo oziroma nadgradimo. Ta prenosnik je glede na ceno dobra izbira, sploh če nas ne moti nekoliko cenejša plastika ohišja.
HP 15-r099sm
Poslovna hitrost: 45.
Večpredstavna hitrost: 59.
Trajanje delovanja: 3 ure 19 minut.
Zaslon: 15,6-palčni, 1366 × 768 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 269 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Cena, razmeroma kakovostno ohišje glede na ceno.
✗ Zmogljivost, ni možna menjava diska in pomnilnika.
HPjev prenosnik s povsem dolgočasno oznako 15-r099sm je daleč najcenejši izmed preizkušenih modelov, pravzaprav je njegova cena smešno nizka, za tako ceno smo se pred petimi leti navduševali nad Netbooki. Na prvi pogled pa težko vidimo, čemu je sploh tako poceni.
Ohišje je namreč povsem dovolj kakovostno – deluje celo malce bolje od ohišja dražjega HPjevega modela 250 G2. Je v dvobarvni kombinaciji gladke bele in hrapavo črne barve, zaradi bele barve se prstnih odtisov na gladki plastiki praktično ne opazi. Hkrati je prenosnik med lažjimi – čeprav so razlike tu dokaj majhne.
Glavni krivec za nizko ceno je procesor, gre za Intelov model Celeron N2830. Ima sicer dve jedri, takt je 2,1 GHz, a je po vseh preizkusih res zelo počasen. Je pa zato procesor zelo varčen – na našem preizkusu je zdržal dobre tri ure, kar je ob razmeroma majhnem akumulatorju zelo dobro. Pomnilnika je 4 GB, disk je za današnje standarde klasičnih 500 GB, pri tem pa ne moremo ne enega, ne drugega zamenjati.
Tipkovnica je solidna, se sicer malo bolj upogiba kot pri dražjih bratih, a v normalnih mejah. Zaslon je klasičnih 15,6 palca, ločljivost je enaka kot pri vseh drugih preizkušenih 15-palčnih modelih, je pa svetleč, v njem vidimo kar veliko odbojev. Prenosnik ima vse značilne vmesnike, tri vmesnike USB (od tega eden USB 3.0), izhod HDMI in navaden omrežni vmesnik, ki pa žal ne podpira gigabitne hitrosti. Ta prenosnik je sicer po zmogljivostih res na repu lestvice, a je tako poceni, da mu lahko to oprostimo – je idealna rešitev za najmanj zahtevne uporabnike, ki jim je pomemben vsak evro.
HP Pavilion 17-f001sm
Poslovna hitrost: 73.
Večpredstavna hitrost: 88.
Trajanje delovanja: 2 uri 21 minut.
Zaslon: 17,3-palčni, 1600 × 900 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 500 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Cena, zmogljivost grafike, zvok.
✗ Ni možnosti menjave diska in pomnilnika, povrečna zmogljivost.
Največji HPjev prenosnik na preizkusu je Pavilion 17-f001sm. Gre za edini prenosnik, ki tokrat ne nosi Intelovega procesorja, vanj so namreč vgradili AMDjev A8-6410. Njegov takt je okrogla 2 GHz, po zmogljivostih pa je približno enakovreden zmogljivejšim Pentiumom oziroma manj zmogljivim Intelovim i3jem. Prenosnik se na preizkusih hitrosti obnese nekako povprečno, ima pa zato razmeroma zmogljivo grafično kartico, AMDjev Radeon R7 M260, ta ima 1 GB lastnega pomnilnika. Kartica je sicer bolj vstopna, a je praktično še enkrat hitrejša od vgrajenih rešitev, ki jih ima večina drugih prenosnikov. Najnovejše igre bomo tako igrali brez težav, bo pa pri tem nekoliko pomagalo, če znižamo podrobnosti. Od akumulatorja ne moremo ravno veliko pričakovati, saj je enak kot pri manjših modelih, na našem preizkusu je zdržal dve uri in 21 minut. Disk je nekoliko nad povprečjem, 750 GB, pomnilnika je 4 GB. Žal bo pri tem tudi ostalo, saj tega ne moremo enostavno menjati.
Prenosnik je seveda razmeroma velik, kljub temu je dovolj trden. Daje pa zato gladka plastika nekoliko preveč cenen občutek. Zaslon meri kar 17,3 palca, ločljivost je pri tem 1600 × 900 pik, to je danes standard za cenejše prenosnike z večjimi zasloni. Žal je svetleč, po kakovosti ga težko pohvalimo. Je pa zato zvok zelo dober, zvočnika, ki sta med tipkovnico in zaslonom, nosita oznako Beats Audio. Tipkovnica je dovolj dobra, je dobro vpeta, tu nas še morda malo bolj zmotita nizki tipki za premik gor in dol, saj verjamemo, da se bo na tem prenosniku kdaj zagnala tudi kakšna igra.
HP Pavilion x360
Poslovna hitrost: 71.
Večpredstavna hitrost: 76.
Trajanje delovanja: 3 ure 42 minut.
Zaslon: 11,6-palčni, 1366 × 786 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 580 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Velikost in teža, zaslon na dotik, možnost uporabe kot tablica.
✗ Cena, zmogljivost.
Najmanjši in najlažji prenosnik na tem preizkusu je HPjev model Pavilion x360. Ta je tudi sicer nekaj samosvojega, saj mu lahko zavrtimo zaslon in se s tem prelevi v (sicer razmeroma debelo in težko) tablico. Tako je tudi edini, ki ima tokrat zaslon, občutljiv za dotik, obenem pa edini, ki nima optične enote.
Zaslon prenosnika meri po diagonali 11,6 palca, ločljivost pa je enaka kot pri večjih modelih, torej 1366 × 786 pik. Žal je svetleč in uporablja matriko TN, slednje je pri tablični napravi (ki jo več premikamo in s tem spreminjamo vidni kot) še nekoliko bolj nadležno kot pri večjih prenosnikih. Tipkovnica ni nič posebnega, smo pa opazili, da je zaradi majhne velikosti in teže naprave tipkanje takrat, ko imamo prenosnik na kolenih, še nekoliko manj prijetno, saj se celotna naprava bolj trese kot pri klasičnih modelih.
Vgrajena strojna oprema je nižjega ranga, procesor je Intelov Pentium N3520, takt ima 2,1 GHz. V podporo ima 4 GB pomnilnika, kljub temu se na preizkusih hitrosti dokaj slabo odreže. Zato postane prenosnik tudi malenkost glasnejši, kot bi si želeli, saj ima ventilator kar veliko dela, vse skupaj pa je zaprto v toliko manjše ohišje.
Na splošno menimo, da naprave, ki želijo prinesti najbolje iz dveh svetov, večinoma storijo ravno nasprotno. Ta prenosnik temu žal pritrdi – je premajhen in prepočasen, da bi bil dober prenosnik, obenem pa prevelik in pretežak, da bi bil dobra tablica. Hkrati je tudi njegova cena glede na ponujeno nekoliko previsoka. Lahko bi ga priporočili tistim, ki občasno potrebujejo res lahek prenosnik, da na poti tudi kaj natipkajo.
Lenovo G70-710
Poslovna hitrost: 92.
Večpredstavna hitrost: 94.
Trajanje delovanja: 2 uri 33 minut.
Zaslon: 17,3-palčni, 1600 × 900 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 500 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Cena, zmogljivost grafike, velikost in teža ohišja glede na velikost zaslona.
✗ Zmogljivost akumulatorja.
Novi prenosnik podjetja Lenovo, model G70-710, je še eden izmed večjih modelov, ki smo jih tokrat preizkusili. Gre za 17,3-palčni model, za katere menimo, da so novodobni nadomestek za namizne modele. Računalnik je kljub temu razmeroma nizek in niti ne pretežek, saj je z 2,9 kilograma primerljiv starejšim prenosnikom manjših velikosti. Ohišje je še kar dobro, plastika z rahlim reliefom daje dober občutek kakovosti.
Zelo kakovostna je tudi tipkovnica, ki je trdno vpeta, tipke pa imajo dovolj hoda. Edino, kar nas je resno zmotilo, je nizka tipka Enter, ki na tipkovnicah te velikosti nima kaj iskati (to je edini prenosnik na preizkusu, ki nima visoke tipke Enter). sledna ploščica ni med največjimi, a je dovolj natančna, pod njo sta dve fizični tipki.
Osrčje prenosnika je Intelov procesor i3-4030U, katerega takt je 1,9 GHz. Gre za razmeroma varčen procesor, ki se kljub temu kar dobro odreže na preizkusih zmogljivosti. V Lenovu so vgradili tudi nekoliko zmogljivejšo grafično kartico (poleg vgrajene Intelove), Nvidiino GeForce 820M. Tako bomo lahko igrali tudi novejše igre, le preveliko podrobnosti ne smemo pričakovati. Prenosnik ima sicer razmeroma majhen akumulator, na preizkusu je zdržal poltretjo uro. Pomnilnika je 4 GB, disk pa je klasičnih 500 GB, oboje lahko sami zamenjamo.
G70 ima vse značilne vmesnike, dodali so celo starejši vmesnik VGA za izvoz analognega videa. Prenosnik za svojo ceno ponuja kar veliko, tokrat je najbolj vabljiv model z večjim, 17-palčnim zaslonom.
Sony Vaio Fit SVF142
Poslovna hitrost: 49.
Večpredstavna hitrost: 57.
Trajanje delovanja: 4 ure 11 minut.
Zaslon: 14,2-palčni, 1366 × 768 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 550 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Velikost in teža, videz.
✗ Zmogljivost, cena.
Sonyjevi prenosniki so že dlje časa znani po nekoliko bolj ličnem oblikovanju, preizkušeni Vaio Fit SVF142 se drži tega načela. Njegovo plastično ohišje je načeloma belo, čeprav že vleče na srebrno, malo spominja na aluminij. Je dovolj kakovostno, prenosnik je sicer med lažjimi in nižjimi na preizkusu. Namenjen je manj zahtevnim uporabnikom, ki sta jim mobilnost in slogovna dovršenost pomembnejši od samih zmogljivosti, obenem pa so pozorni tudi na ceno.
Vgrajen je Intelov procesor Pentium 987, katerega takt je 1,5 GHz. Njegovo poslanstvo je predvsem varčno delovanje, to so potrdili tudi preizkusi. Prenosnik se razmeroma slabo odreže, dovolj hiter bo le za manj zahtevne uporabnike. Je pa zato med varčnejšimi, saj je zdržal dobre štiri ure brez priklopa v električno omrežje. Pomnilnika je 4 GB, za grafiko jasno skrbi vgrajena Intelova kartica. Računalnik je tudi razmeroma tih, vsaj na našem preizkusu ni bilo veliko slišati njegovega ventilatorja.
Kljub razmeroma kompaktnim meram so dodali tudi optično enoto, na voljo pa so kar štirje vmesniki USB (zanimivo, da je razmeroma majhen računalnik edini, ki ima štiri USBje namesto treh). Od tega sta dva USB 3.0. Zraven je še vmesnik HDMI in klasični omrežni vmesnik. Zvočnika sta na sprednjem robu; ko je prenosnik na mizi, se dobro obneseta, ko ga imamo v naročju, pa moramo biti pazljivi, da ju ne prekrijemo preveč.
Novi Vaio je kar dober prenosnik, a je po našem mnenju nemara nekoliko predrag za to, kar ponuja. Je pa lep, tanek in lahek.
Toshiba Satellite C55-A-1HC
Poslovna hitrost: 89.
Večpredstavna hitrost: 105.
Trajanje delovanja: 3 ure 35 minut.
Zaslon: 15,6-palčni, 1366 × 768 pik.
Operacijski sistem: Windows 8.1 64-bit.
Cena: 550 EUR.
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema
❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža
✓ Zmogljivost, zmogljivost grafike.
✗ Ni možna menjava diska, majhna sledna ploščica.
Toshibin Satellite C55-A-1HC je še eden izmed povsem belih prenosnikov, a moramo priznati, da nas svetleča, povsem bela plastika bolj moti kot privablja. Tu nam je na videz vsekakor bolj všeč Sonyjeva rahlo srebrna, manj svetleča plastika, ki deluje bolj kakovostno.
Je pa med najbolje opremljenimi, vsaj kar zadeva strojno opremo. Procesor prihaja iz Intela, gre za dobro znani i3-3110M, katerega takt je 2,4 GHz. Ta je dovolj zmogljiv za večino uporabnikov, obenem pa tudi razmeroma varčen. Zraven je dodanih 6 GB pomnilnika, to je tokrat največ izmed preizkušenih modelov. Še dobro, kajti sami ga ne bomo dodajali, oziroma menjavali – tudi diska ne. Slednji je sicer razmeroma velik, 750 GB. Vgradili so tudi dve grafični kartici, poleg Intelove je na voljo tudi Nvidina GeForce 710M. Tako gre za prenosnik, ki bo zadovoljil tudi tistega, ki bi kdaj pa kdaj igral kako igro. Hkrati je akumulator med večjimi, dobro se je izkazal tudi med preizkusom, saj smo namerili dobre tri ure in pol delovanja.
Smerne tipke so vse nizke, zmotila nas je tudi razmeroma majhna sledna ploščica, ki pa je dovolj natančna (pod njo sta dve fizični tipki, ki se dobro obneseta). Zaslon je povprečen, žal je svetleč. Pri priključkih ni presenečenj, poleg treh USBjev (od tega je eden USB 3.0), omrežnega priključka in izhoda HDMI je na voljo tudi izhod VGA.
Toshibin Satellite C55-A1HC je tokrat najbolj zaokrožen model na preizkusu. Ima pa seveda tudi nekaj slabosti, nas sta najbolj zmotila majhna sledna ploščica in to, da ne moremo zamenjati diska in pomnilnika.
Pogled v laboratorij
Prenosnike preizkušamo že leta in leta, v zadnjem času se pri preizkusih večinoma lotimo ožjega segmenta trga (cenejši prenosniki, veliki prenosniki itd.). Pri tem opažamo, da je izbira vsako leto manjša – če smo še pred nekaj leti imeli na preizkusu po dvajset modelov, smo jih tokrat dobili le še devet.
Pri preizkusu vpišemo v tabelo vse relevantne značilnosti prenosnika, od strojne opreme do števila in vrste priključkov, zmogljivosti akumulatorja itd. Ocenimo kakovost posameznih delov, torej zaslon, tipkovnico, zvok, tudi splošno kakovost ohišja. Tu so razlike znotraj razreda razmeroma majhne, vsaj pri ohišju je nekaj tudi subjektivne ocene – nam deluje gladka plastika ceneje od nekoliko bolj hrapave, kdo drug bo drugačnega mnenja.
Za preizkus zmogljivosti že več let uporabljamo programe podjetja Bapco, paket Sysmark. Tokrat smo prvič preklopili na različico Sysmark 2012 1.5, saj podpira Windows 8.1. Preizkusi so sicer podobni prejšnjim, torej Sysmark 2007, a ne moremo primerjati ocen za nazaj. Za preizkus akumulatorja uporabljamo sorodni Mobilemark 2012 1.5, ta simulira delo povprečnega uporabnika, zajema pa tudi nekaj odmora. Po praktičnih izkušnjah je resda nekoliko varčnejši, kot smo sami med uporabo.