Drobni tisk

Računalništvo stoji in pade na natančnih in nedvoumnih podatkih, tako kot vsaka tehnologija. Tudi zato so danes v oglasih za računalniško opremo ponavadi tudi manjše ali večje razpredelnice s kupom tehničnih podatkov, ki naj bi kupcem natančno pojasnili, kaj določen izdelek vsebuje in kakšne zmogljivosti ima. Pa je res tako?

Množica tehničnih podatkov lahko velikokrat bolj zmede kot koristi, še posebej, če so ti podatki taki, da je treba za njihovo pravilno razumevanje pobrskati še po drobnem tisku ob robu reklamnega sporočila (če sploh je tam). Izbrskati je mogoče kar nekaj takih primerov, ki bi jim največkrat lahko rekli "nenavadno podajanje podatkov", rezultat pa je največkrat pravo zavajanje potrošnika.

Nekateri izdelovalci menijo, da je čisto dovolj pošteno, če potrošniku sporočijo maso prenosnika brez mase akumulatorja. Čeprav so slednji vedno večji in težji.

Začnimo kar z najbolj trivialnim podatkom, ki pa je pri nakupu naprav, ki naj bi bile priročne in lahko prenosljive, marsikdaj ključen - navajanje mase in mer izdelka. Tehnični podatki za nekatere prenosne računalnike so podani brez vgrajenega akumulatorja, s čimer kupca zavajajo, da je naprava tudi pol kilograma (oz. tudi 15 %) lažja. Enako lahko naletimo na podatke o teži prenosnika brez vgradne optične enote. Kako nekomu iz marketinškega oddelka sploh pade na pamet tako oglaševanje, ni jasno. Saj navsezadnje prenosnike uporabljamo sestavljene, z akumulatorji in optičnimi enotami, in ne brez. Podobne cvetke je občasno zaslediti tudi pri drugih napravah, npr. pri prenosnih telefonih.

Ko smo že pri akumulatorjih - pomanjkanje standardov in kanček oglaševalske spretnosti sta kriva za to, da izdelovalci "energijsko neodvisnost" bistveno previsoko (o)cenijo. Še posebej pri prenosnikih, ki so namenjeni delu na poti, se veliko bolje sliši, če ob natančnih podatkih piše, da prenosnik zdrži "do 10 ur", kot če bi bila zapisana bolj realna številka - do 5 ur. Poraba prenosnih računalnikov je seveda močno odvisna od tega, kaj in kako dolgo delujejo, in najti povprečne vrednosti, ki bodo kar najbolje ponazarjale povprečnega uporabnika, je bolj ali manj nemogoče. Če bo uporabnik le sedel pred zaslonom in le bral kak dolg dokument (in ob tem občasno stisnil tipko PgDn), bo trajnost akumulatorja morda res lahko dosegla obljubljenih 10 ur. Če pa bo obdeloval velike zbirke podatkov, ki potrebujejo veliko procesorske moči in brskanja po disku, bi se znala ta vrednost hitro približati le trem uram. Še huje bo, če bo uporabnik gledal film DVD ("trpita" procesor in grafična kartica, svoje pa k porabi prinese tudi motorček, ki vrti ploščo DVD) ali pobijal 3D vesoljce (grafične kartice, tudi tiste zmogljivejše v prenosnikih, danes porabijo zelo veliko električne energije). Da ne govorimo o tem, da lahko trajnost akumulatorja bistveno izboljšamo, če zmanjšamo osvetlitev zaslona. Za merjenje trajnosti akumulatorjev se je v računalniških revijah nekako uveljavil (PC Magazinov) program BatteryMark, ki ga uporabljamo tudi mi in ki računalnik obremenjuje povprečno - nekaj časa izrisuje na zaslon, nekaj časa obremenjuje procesor, nekaj časa zapisuje na disk itd. Rezultati, ki jih dobimo s takim merjenjem, so precej nižji, kot jih navajajo izdelovalci, in veliko bližji tistemu, kar bo uporabnik lahko v resnici dosegel. Ob polno osvetljenem zaslonu, kakor meritve izvajamo tudi mi.

---

Še veliko bolj očitno zavajanje je navajanje zmogljivosti tračnih enot oz. trakov. Traja že tako dolgo, da smo se tega kar navadili - izdelovalci v zmogljivost kasete s trakom nekako vračunajo tudi stiskanje podatkov in tako dejansko zmogljivost "povečajo" za dvakrat ali celo 2,6-krat. Res je, v tračne enote niso vgrajeni strojno izvedeni algoritmi, ki podatke pred zapisom na trak stisnejo, in to v realnem času - brez upočasnitve delovanja. S takim stiskanjem hkrati povečajo hitrost shranjevanja podatkov, pa seveda tudi povečajo zmogljivost kasete. Vendar je lahko oboje tudi le teoretična prednost, oz. se v praksi ne pozna; koliko se v resnici pozna, je popolnoma odvisno od tega, kakšni podatki se dejansko shranjujejo na trak. Stiskalni algoritmi ponavadi temeljijo na eni izmed različic algoritma Lempel-Ziv, ki ga med drugim uporablja tudi priljubljeni program (Win)ZIP. Za slednjega bi bilo verjetno težko najti računalnikarja, ki ne bi vedel, da odlično stisne besedilne datoteke in zbirke podatkov, prav nič pa ne datoteke, ki so že stisnjene - slikovne datoteke JPG, GIF ali TIF, filmske AVI ali MPG in seveda arhivske ZIP, ARJ ali RAR. Če imamo v omrežju večinoma fotografije, filme in arhivske datoteke, tračna enota s stiskanjem ne bo opravila prav nič in upravičeno se boste lahko jezili na izdelovalca, ki je na tračno kaseto zapisal vrednost, ki je dva- ali dvainpolkrat previsoka. Res je sicer tudi nasprotno - če imamo na omrežnih diskih le besedilne datoteke, bo na kaseto šlo tudi več, kot je na njej zapisano.

Še ne dolgo tega je bila pri odločanju o nakupu diska (predvsem za strežnike) pomembna t. i. vrednost MTBF (Mean Time Between Failures). Podatek (ki se sicer uporablja tudi pri ocenjevanju vzdržljivosti drugih komponent) naj bi pomenil natanko to, kar pomeni tudi v prevodu - povprečen čas, ki mine med dvema zaporednima napakama. Današnji zmogljivi diski (predvsem SCSI) se ponašajo z vrednostmi, kot je 1,2 milijona ur, to je celih 137 let, MTBF povprečnih diskov ATA pa 500.000 ur ali 57 let. Pričakovali bi torej, da lahko ti diski v povprečju delujejo celih 137 ali 57 let brez napake! In to pri delovanju 24 ur na dan, kaj šele, če bi upoštevali, da večina računalnikov več kot pol dneva prespi! Če bi bilo to res, bi pomenilo, da je popolnoma vseeno, kateri model (s kakšnim MTBF) bomo kupili, saj bomo tako ali tako najverjetneje že čez nekaj let kupili nov računalnik z novim diskom.

Pa vendar je vsakemu računalnikarju jasno, da s temi 137 leti ne bo nič - diski danes odpovedujejo, in to pogosto - zelo hitro ali pa po nekaj letih. V čem je torej zvijača? V statistiki, ki jo za ocenjevanje MTBF uporabljajo izdelovalci in ki dopušča, da za ocenjevanje hkrati uporabljajo več sto ali celo tisoč diskov. Če na preizkus postavijo 1000 diskov in če bodo vsi brez težav delovali 50 dni (1200 ur), so s tem dosegli vrednost MTBF 1,2 milijona. Zvito, ne? Še posebej, ker določanje MTBF ni standardizirano in število naprav v skupini ni določeno. Poleg tega ni določeno, ali je mogoče iz preizkusa izločiti diske, ki bi morda odpovedali v nekaj začetnih urah. To namreč rezultat močno izboljša, saj se večina računalniških naprav in komponent pokvari na začetku svojega "življenja". To ima celo svoje ime - otroška smrtnost (infant mortality). Bolj poštena do uporabnikov je vrednost CDF (cumulative distribution function), ki jo navajajo nekateri izdelovalci. Prav tako gre za statistično meritev, a je podana v bolj razumljivih in primerljivih enotah - npr. "4 % v petih letih". Vaš disk ima torej 4 % možnosti, da bo v naslednjih petih letih odpovedal. Pošteno.

---

V prvih dnevih (vsaj za širšo javnost) interneta je bilo pri odločanju o internetnem ponudniku zelo pomembno vprašanje hitrost, ki jo bomo dosegali ob povezovanju v svetovni splet. In s tem - kolikšna je širina ponudnikovega podatkovnega voda v svet. Predvsem manjši ponudniki namreč niso dovolj hitro sledili povečevanju hitrosti "na zadnjem kilometru" ali, konkretno, uvajanju ISDN. Nevedni uporabnik je lahko naletel celo na ponudnika, ki je imel v tujino le podatkovni vod hitrosti 128 Kb/s, kar pomeni, da sta ga popolnoma zasedla že dva nadobudna ISDN deskarja (ob pogoju, da bi hkrati prenašala daljše datoteke iz tujine). Oz. celo eden, če bi bil dovoljen dvokanalni dostop. Vsi drugi bi se za največjo hitrost ISDN (64 Kb/s) lahko obrisali pod nosom.

Danes je stanje veliko boljše, pa vendar še vedno velja - hitrost prenosa datotek, ki jo dosegamo po internetu, je odvisna od marsičesa, zato moramo reklamno navajanje hitrosti vzeti le kot največje teoretične vrednosti. Predvsem pri slabše tehnično opremljenih kabelskih operaterjih se še danes rado dogaja, da od obljubljenih 512, 1024 ali celo 2048 Kb/s ne ostane prav veliko. Lahko je zasedena le lokalna zanka kabelskega ponudnika, lahko je zasedena povezava v svet, obljubljene hitrosti enostavno ni. Lahko je zaseden tudi kar globalni del interneta, na kar seveda lokalni ponudnik nima veliko vpliva. Lahko so krivi kar večji izbruhi raznih virusov in črvov, ki jih je zadnje čase največ. In, ne nazadnje, hitrost prenosa datotek je odvisna tudi od druge strani - obremenjenosti ciljnega strežnika, njegove povezave v svet in njegovega krajevnega ponudnika interneta. Skratka, ko se vam bodo naslednjič cedile sline ob pogledu na visoke megabitne številke, ki jih ponujajo ponudniki interneta, se spomnite, da je vse relativno. Čeprav uvajanje ISDN niti približno ni več tako hudo kakor včasih.

Prenos okenskega Service packa 1a, ki bi sicer trajal le dobrih 10 minut (povezava ADSL 2 Mb/s), zaradi obremenjenosti Microsoftovega strežnika mirno traja 4 ure in pol...