Droni - S pticami delijo nebo

Če so v 20. stoletju na nebu prevladovala letala, bodo v 21. prestol zasedli droni. Kakšna je danes izbira?

Droni burijo človeštvo že praktično od prvih začetkov letalstva, in če menite, da so bili prvi uporabljeni kot orožje, ste uganili. Že med prvo svetovno vojno so naredili prve prototipe, a njihova resna uporaba se je razmahnila skoraj 50 let kasneje, v vietnamski vojni. Svoje mesto na TV-zaslonih so pridobili še 40 let kasneje, v drugi iraški oziroma afganistanski vojni. In če naredimo skok še v našo bližino, Ukrajino, lahko vidimo, da so brezpilotni letalniki konkretno spremenili način vojskovanja, saj jih obe strani dokaj uspešno uporabljata.

A tokrat nas vojaška raba ne bo zanimala, saj imajo droni na nebu tudi brez tega dovolj dela, pri katerem ubijanje ljudi ni na prvem mestu, vsaj dokler ne bo postala umetna inteligenca samozavedna. Glede na rabo jih na grobo lahko razdelimo v dve večji skupini – poslovna uporaba in hobi. Obe se srečata na področju videa oziroma fotografije, obe pa sta dobili pospešek z večmotornimi droni. Če smo natančnejši, takrat ko se operaterju ni bilo več treba ukvarjati z vzletom, s pristankom in z držanjem letalnika na mestu v zraku. Danes to počne že praktično vsak dron, a pred 15 leti je bila to tudi za profesionalne drone znanstvena fantastika.

Konkurence skorajda ni

Seveda se ne moremo izogniti največjemu imenu na tem področju, DJI. Podjetje, ki obvladuje veliko večino trga dronov, namenjenih tako poslovnim kot domačim potrošnikom, je začelo svojo pot leta 2006 kot nadaljevanje poslovne zgodbe hongkonške univerze. Med prvimi projekti je bila avtopilotna programska oprema za Yamahine drone za škropljenje, nato so nadaljevali s strojnimi in programskimi moduli za multikopterje. Pravi uspeh je prišel s serijo Phantom. Ta je vse njihovo znanje zapakirala v dron, ki ga je bilo preprosto upravljati in je lahko nosil tudi dodaten tovor, na primer kamero ali fotoaparat. To so pograbili vsi, ki so potrebovali posnetke iz zraka, in posel z droni ni bil več nikoli enak. Na eni strani fotografi in snemalci, na drugi gradbeniki, geodeti, nadzorniki, vojska, policija in še kdo bi se našel.

Če preskočimo dobro desetletje, smo z 10 minut letenja, ki ga je zmogla baterija, danes prišli na skoraj 50 minut, od nosilca za kamero ali fotoaparat pa na cel spekter orodij, od že omenjenih kamer do laserskih daljinomerov, lidarjev ter infrardečih kamer. Dodani so še posebni zabojniki za prevoz blaga in škropilniki za kmetijstvo, če omenimo še malo bolj posebne možnosti. Skratka, droni so tu in jih bo čedalje več, zato poglejmo, kako jih lahko izkoristimo.

Kaj pravi zakonodaja

Z zakonodajo imamo po eni strani srečo, da smo v Evropski uniji, a po drugi smolo, da smo v Sloveniji. Namreč od leta 2021 veljajo enotna pravila po vsej Uniji, vsaka država ima sicer malo prikrojena, pri nas pa smo še dodatno omejujoči. V EU so droni razdeljeni v tri skupine – odprto, posebno in certificirano. Prva skupina se deli še v podskupine glede na težo in uporabo.

Če zapišemo na grobo: droni se delijo na igrače, kar mora proizvajalec tudi navesti, in vse ostale, ki morajo biti registrirani, saj imajo vsaj napravo za zajem slike ali so težji od 250 gramov. Poleg tega mora tudi upravljavec drona imeti opravljeno vsaj spletno usposabljanje, če ne celo praktični test in izpit pri javni agenciji za civilno letalstvo (CAA). V odprti kategoriji je še kar nekaj omejitev, recimo največja dovoljena višina od tal je 120 metrov, dron mora biti ves čas v vidnem polju ter vsaj 150 metrov oddaljen od ljudi ali objektov oziroma v nekaterih primerih manj.

Leti morajo biti najavljeni. Če želite leteti vseeno leteti nad sosedovim dvoriščem, morate za to pridobiti tudi njegovo dovoljenje. Posebna kategorija se nanaša na drone, ki letijo več kot 120 metrov nad tlemi, zunaj vidnega polja upravljalca, nad ljudmi in pozidanimi površinami. Tu je za let že treba imeti opravljeni izpit pri agenciji ter opravljeno oceno tveganja. Za zadnje je potrebne kar nekaj papirologije, ki zahteva znanje in čas, kar pomeni, da bo let zaradi tega krepko dražji.

Zadnja, certificirana kategorija je rezervirana za večje drone, ki bodo lahko prevažali tudi osebe in leteli v istem zračnem prostoru kot letala. V Sloveniji je glavni problem pozidano področje, ki v evropski zakonodaji ni omenjeno, pri nas pa dodano. Edina preprosta možnost za letenje nad pozidanim območjem je dron iz kategorije A1 s težo do 500 gramov z dovoljenjem lastnika zemljišča in s prijavo leta pri CAA. A dronov, ki bi pri tej teži imeli laserski daljinomer, lidar ali kakšno drugo opremo, seveda ni. To otežuje uporabo letalnikov tam, kjer bi bili nujno potrebni, recimo gasilcem nad pogorišči ali gorskim reševalcem, ki bi z droni lahko iskali ljudi tudi ponoči, ko je za helikopterje prenevarno leteti. Skratka, pri nas so stvari po slovensko dodatno zapletene, četudi ni nobene potrebe po tem.

Čeprav se z brezpilotnimi letalniki za domačo in poslovno rabo na svetu ukvarja kar nekaj podjetij, v Evropski uniji zasledimo predvsem izdelke DJI. Parrot, eden od redkih evropskih proizvajalcev, ima v prodaji le še komercialni program, ki ga pri nas ni, Autelove izdelke lahko celo kupite tudi v Sloveniji, medtem ko Skydio ostaja onkraj luže.

Kot smo že omenili na začetku, obstajajo droni za dve glavni skupini – hobi in poslovna raba. Hobi lahko razdelimo še na snemanje in fotografiranje za lastno rabo ter športne oziroma brenčače FPV (first person view). Pri zadnjih beseda hobi resnično pride do izraza, saj je na voljo ogromno različnih sestavnih delov, ki omogočajo, da dron sami sestavimo ali kupimo že sestavljenega in pripravljenega za letenje, odvisno od naše inženirske žilice. Ti mini letalniki omogočajo vrtoglave akrobacije, in če imamo še ustrezna očala za navidezno resničnost, smo praktično tam, v zraku. Dobro usposobljeni piloti znajo spraviti dron skozi odprtine, ki so le malo večje, kot je letalnik, in te lastnosti malčkov je že začela izkoriščati tudi filmska in video produkcija. Za primer si oglejte predzadnjo serijo Top Gear, kjer boste našli kar nekaj posnetkov, narejenih s športnimi droni.

Za veliko širši krog uporabnikov, za katere so bolj kot zračne akrobacije zanimivi zračni posnetki, so zanimivejši droni s kamero. Tu je paleta izdelkov zelo široka, na eni strani so droni pod 250 g, za katere je manj omejitev, a razen zadnjega DJI Mavic Mini 3 oziroma Autel EVO Nano+, ki imata tipali velikosti okoli 1/1.3", imajo ostali manjša tipala in s tem omogočeno slabšo kakovost posnetkov.

Za boljšo je treba poseči po težjih letalnikih, kot je pred kratkim predstavljen DJI Mavic 3 Classic. Ta ima tipalo velikosti micro 4/3 (da, enaka velikost kot pri Olympusovih brezzrcalnih fotoaparatih) in zajem videa v ločljivosti 5,1 K, poleg tega se ponaša s 46 minutami letenja. Profesionalni uporabniki bodo segli še stopničko višje, med drone, ki omogočajo menjavo kamere. Serija Inspire proizvajalca DJI omogoča uporabo različnih kamer, med katerimi je zanimivejša Zenmuse X7 s tipalom velikosti Super 35 in ločljivostjo 6 K. Sam dron ima dvižne noge, tako da se lahko kamera obrača v vse smeri. Seveda morata biti pilot in snemalec dve osebi, če ne zaradi drugega, že zaradi same varnosti.

Sicer so bolj ali manj vsi droni za domačo in polprofesionalno rabo danes opremljeni z dodatnimi tipali, ki operaterju omogočajo bolj varen let. Osnova so tipala, ki omogočajo pogled naprej in navzdol, marsikateri ima tudi tipala, ki »gledajo« nazaj, in bočna, boljši modeli pa »vidijo« tudi navzgor. V praksi to pomeni, da se boste pri letenju v objekt pred vami težje zaleteli, ni pa to nemogoče. Vsekakor je upoštevanje pravil letenja ne le zaželeno, ampak zahtevano.

Čeprav snemanje video posnetkov spada že v poslovno rabo, si oglejmo, kaj lahko droni nudijo industriji oziroma javni varnosti. Z njimi si lahko pomagamo pri pregledu terena ali objektov, zmorejo pa tudi mapiranje in kartografiranje, in sicer z dodatnimi moduli, ki jih lahko nosijo. Seveda je mogoč tudi prenos tovora oziroma škropljenje iz zraka, čeprav je to v EU za zdaj še prepovedano. Z droni namreč lahko škropimo bistveno natančneje in ceneje, kot to počno letala ali helikopterji, kar je bilo pred časom tudi osnova za prepoved. V gradbeništvu si z njimi že zdaj pomagajo za preglede objektov ter nadzor nad potekom gradnje. Zadnje so Japonci uporabili pri gradnji tovarne v Kočevju. Geodeti si z njimi pomagajo pri kartografiranju, nekateri modeli letalnikov imajo poleg GPS še dodaten modul, ki omogoča povezavo z zemeljsko referenčno točko, s tem pa pridobijo centimetrsko natančnost. Gozdarji jih lahko uporabljajo za pregled gozdov in lažje iskanje gozdnih škodljivcev ali črnih posekov. Večje drone lahko opremimo z lidarji ali laserskimi merilniki ter jih uporabimo za 3D-mapiranje objektov ali površin. V tujini jih uporabljajo tudi za preglede daljnovodov in drugih struktur, kjer je človeško gibanje oteženo.

Omenili smo že uporabo dronov za javno varnost, kamor spadajo poleg vojske in policije tudi gasilci in gorski reševalci. Vsi ti potrebujejo letalnike, ki lahko letijo praktično v vsakem vremenu, tudi dežju ali sneženju, lahko v zraku vztrajajo vsaj pol ure ali več ter imajo različne kamere oziroma tipala. Najbolj uporabni so zum kamere, daljinomeri in infrardeče kamere. Operater lahko z njimi leti tudi v zelo slabih pogojih, če le veter ni premočan oziroma če v istem zračnem prostoru ni drugih letal ali helikopterjev. Eden od zanimivejših dronov v te namene je DJI Matrice 30, ki ima vse zgoraj opisane lastnosti. Skoraj 4 kg težak letalnik ima dve bateriji, ki omogočata do 41 minut letenja, zum kamero z 48 milijoni pik in primerljivo goriščnico 113–405 mm. Ima še dodatno širokokotno kamero 24 mm, infrardečo kamero z ločljivostjo 1.280 × 1.024 pik in s kotom, primerljivim s 40 mm, ter laserski daljinomer, ki meri v območju od treh do 1.200 metrov. Infrardeča kamera je dovolj zmogljiva, da lahko na razdalji do 500 metrov prepoznamo človeka, obenem ima dron kup tipal za izogibanje preprekam. K temu dodajmo še modul 4G, ki omogoča povezavo z internetom, natančneje z oblačno platformo Flighthub. Ta omogoča tretjim osebam vpogled v to, kje se dron nahaja, in obenem tudi sprejema živo sliko iz drona. Tisto, kar smo do zdaj gledali v ameriških vojaških filmih, je tako na voljo vsakomur. Matrice 30 ima tudi možnost prenosa upravljanja drona z enega operaterja na drugega, najzanimivejši pa je dodatek Dock, mini kontejner, ki omogoča zaščito in polnjenje letalnika. Uporaben je povsod tam, kjer želimo dodaten zračni nadzor, na primer za varovanje ali pregled področja. Že omenjeni Flighthub omogoča operaterju na drugem koncu sveta, da ima vpogled, kaj se dogaja v živo na terenu. V povezavi z drugimi sistemi lahko dron samodejno vzleti in preleti območje, kjer se je sprožil alarm, kar bodo službe za varovanje in državni nadzorni organi sprejeli z odprtimi rokami.

Droni so torej tu, in čeprav jih videvamo predvsem v hobi rabi, je v resni oziroma profesionalni za njih ogromno dela. Še več ga bo, ko se bodo dogovorili za koridorje letenja in bodo droni na njih leteli samostojno, brez dodatnega nadzora operaterja. In če je verjeti napredku na tem področju, se to utegne zgoditi bistveno prej, kot bomo v garaži imeli samovozeči avto.

DJI Mavic Mini 3 Pro

Predvsem za fotografe in tiste, za katere video ni najpomembnejši.

Namembnost: Hobi snemanje videa in fotografij.

Teža: 249 g

Kamera: 1/1.3", 48 M pik, 24 mm

Video: 4K, do 150 Mb/s

Čas letenja: Do 34 minut.

Za: Teža, kakovost posnetkov.

Proti: Tipala le spredaj in zadaj.

Cena: 840 EUR

DJI Mavic3 Classic

Za zahtevnejše fotografe in hobi snemalce.

Namembnost: Hobi snemanje videa in fotografij.

Teža: 895 g

Kamera: 4/3", 20 M pik, 24 mm

Video: 4K, do 150 Mb/s

Čas letenja: Do 46 minut.

Za: Kamera, tipala.

Proti: Teža.

Cena: 1.650 EUR

DJI Mavic3 Enterprise

Osnovni dron za reševalce, gasilce, nadzor, geodezijo.

Namembnost: Pregled in nadzor nad dogajanjem.

Teža: 915–1.050 g

Kamera: 24 mm, 165 mm (model 3E)

Infrardeča kamera: 40 mm, 640 × 512 pik (model 3T)

Dodatki: RTK modul, zvočnik

Čas letenja: Do 45 minut.

Za: Množica dodatkov.

Proti: Nič, razen cene.

Cena: Od 3.700 do 6.100 EUR

DJI Matrice 30

Dron za reševalce, nadzor, policijo, gasilce.

Namembnost: Nadzor, pregled terena.

Teža: 3.770 g

Kamera: 24 mm, 113–405 mm, oboje 48 M pik

Infrardeča kamera: 40 mm, 1.280 × 1.024 pik

Laserski merilnik: 3–1.200 m

Dodatno: povezava 4G

Čas letenja: Do 41 minut.

Za: Množica tipal, upravljanje.

Proti: Teža.

Cena: 9.300 EUR osnovni komplet