Dropbox - zakaj je tako težko doseči enostavnost

Presenetljivo veliko storitev omogoča uporabnikom računalnikov in pametnih telefonov shranjevanje in skupno rabo v internetnem oblaku. Eni od storitev za gostovanje datotek pa so uporabniki še posebej zvesti, podobno, kot so navadno zvesti storitvam družabnih omrežij ali priljubljenim izdelovalcem strojne opreme. Gre za Dropbox, izdelek mladega podjetja, ki sta ga leta 2007 ustanovila Drew Houston in Arash Ferdowsi, študenta računalništva na Massachusetts Institute of Technology (MIT).

Drew Houston, izvršni direktor podjetja Dropbox

Storitev omogoča ljudem, da za shranjevanje datotek in map v oblaku uporabljajo skoraj vsako računalniško napravo tako brezskrbno, kot shranjujejo svoje datoteke in mape v pomnilnik svojih naprav. Takšno enostavnost, ki jo ima Houston za "iluzijo", je zelo težko doseči, saj podjetje sili, da se spoprijema z vsemi različicami glavnih operacijskih sistemov, štirimi internetnimi brskalniki in številnimi omrežnimi datotečnimi sistemi. Nobena druga storitev ne podpira toliko različnih sistemov. Dropbox, ki je za številne uporabnike brezplačen, je privabil več kot 50 milijonov ljudi po svetu. Stanovitna rast podjetja skupaj s prihodkom od majhnega deleža uporabnikov, ki plačujejo za dodaten prostor na strežniku in dodatne možnosti, sta nagrajena z borzno vrednostjo, ki jo različna poročila ocenjujejo kar na štiri milijarde dolarjev.

Zakaj ste ustanovili podjetje za internetno gostovanje datotek, saj je na tem področju zelo veliko tekmecev? Mislim, da kar 15, med njimi tudi nova Applova storitev iCloud.

Kar zadeva mene, se je vse skupaj začelo na MIT, kjer je v univerzitetnem naselju omrežje Athena. Sedeš lahko za vsako od več tisoč delovnih postaj in celotno okolje ti vsepovsod sledi; ne samo tvoje datoteke, temveč tudi ikone, ki so na tvojem omizju. Ko sem zapustil MIT, sem ugotovil, da kaj takega za preostali svet ni še nihče naredil.

Zakaj je bila Athena tako privlačna?

Nikoli ni bilo treba skakati po naselju, da bi prinesel kakšne papirje. Ni ti bilo treba skrbeti, da bi moral narediti varnostno kopijo, kajti stvar je bila v tem, da je bilo omrežje povsod navzoče, in poskrbljeno je bilo, da ti je bilo na voljo.

Zdelo se mi je jasno, da bo v prihodnje (v širšem okolju) kdo poskrbel za to. Bilo je veliko tehnologij, ki so jih predstavljali kot takšne, ko pa si jih uporabil, si ugotovil, da rešujejo samo del problema. Namestil si lahko eno aplikacijo, s katero si lahko naredil rezervno kopijo, namestil si drugo aplikacijo, da si sinhroniziral stvari med računalniki, in prijavil si se za spletno storitev za prenos datotek. Pomislil sem, da si znajo računalniki bolje zapomniti vse te podrobnosti kot ljudje.

Povejte mi zgodbo o ustanovitvi podjetja.

Zame je bil prelomen trenutek vožnja z avtobusom. Šel sem na bostonsko Južno postajo, da bi se z avtobusom odpeljal v New York. Veselil sem se, da bom lahko odprl svoj prenosnik in imel na voljo štiri ure, da bom končno lahko delal. A me je stisnilo v želodcu, saj sem nenadoma začutil, da nekaj ni v redu. Začel sem tipati po zadnjem žepu in iskati ključ USB. Seveda sem se takoj spomnil, da sem ga pustil doma na pisalni mizi. Nekaj časa sem se jezil sam nase, nato pa sem odprl urejevalnik besedil in napisal nekaj kod, misleč, da bodo rešile težavo. S posredovanjem skupnega prijatelja na MIT sem se sestal z Arashom. Sklenil je, da ne bo končal semestra, ki mu je še ostal. Šla sva v Kalifornijo in začela delati.

Copyright 2012 Technology Review, Inc., distribucija Tribune Media Services

Več si preberite v majski številki Monitorja

1